Pretekli vikend sem bila na seminarju o samopodobi, samospoštovanju. Po dolgem času sem si privoščila nekaj čisto samo zase in si v hipu dvignila svoje samospoštovanje!

Kaj je pravzaprav samospoštovanje? T. Humphreyes pravi, da je to “….središče osebnosti in določa, kako uporabljate svoje neizmerne sposobnosti, ki jih imate kot človek”. Ko takole na hitro preletimo te besede, se nam zdi, da ne veljajo čisto zares za nas. Neizmerne sposobnosti? Ah da, nekateri jih verjetno res imajo, jaz zagotovo ne… Ko pa je toliko vsega, kar me onemogoča, me ovira, mi krade dele mene… Ampak! Ta ampak je dobra novica. VSAKDO ima neizmerne sposobnosti. Le da smo tako zelo “zapacani”, da jih niti ne opazimo. Te “packe” se kažejo v vedenjskih, čustvenih in telesnih motnjah. Npr. izbruhi jeze, apatija, izguba motivacije za stvari, ki smo jih nekoč radi počeli, vtikanje v drugega, kritiziranje drugih, alkoholizem, plahost, nenehno se nam mudi, preveč delamo, domišljavost, sanjarjenje pri belem dnevu, pretirana kontrola, grizenje nohtov, umikanje, bolečine v trebuhu, astma….. in še in še in še.

Pozabljamo na nekaj izjemno ključnega. No, pravzaprav nam niso nikdar povedali, ne da smo pozabili. Človekova osebna vrednost je nekaj DANEGA. To pomeni, da je dovolj že samo to, da SMO, pa smo že vredni. Tudi če nismo lepi, pametni in pridni. Naše bitje je s trenutkom, ko je rojeno na ta svet, popolno, enkratno in neponovljivo. Vam je kdaj kdo povedal to? Samospoštovanje pa je naš OBČUTEK, da smo vredni ljubezni in občutek, da smo sposobni. Torej vrednost ŽE IMAMO, občutek pa nam privzgojijo (večinoma) starši v otroštvu. In ta OBČUTEK je tisti, ki nam povzroča največ sivih las…

Opažam, da je največja težava nas, ljudi, to, da iščemo kriterije naše vrednosti zunaj nas, v stvareh in drugih ljudeh. Če si bom kupila drage čevlje, je moja vrednost visoka, če ne, ni. Če bom pohvaljena za svoje delo od šefa ali staršev, sem vredna in dobra, sicer nisem. Poznate to? Vrednost vsakega od nas pa mora biti v nas samih. Vsak od nas živi svojo življenjsko zgodbo in vsakdo le zase ve najbolje, kdo je in kaj je zanj najboljše. Tudi če prijateljica meni drugače.

Ah, kako sem hvaležna za takšne seminarje. Zdi se, da pridejo na kup vedno ravno pravi ljudje. In toliko iskrenosti, v kateri se lahko najdeš in ugotoviš, da nihče, ampak res nihče ni brez težav. In da je takšnih, ki imajo podobne, kot ti, še na tisoče. Je takoj lažje.


Zadnjič enkrat je bila moja gostja na radiu magistra filozofije Ester Fabiani, hudo zanimiva ženska, ki se že vrsto let ukvarja s t.i. bullyingom, to je medvrstniško nasilje. In me je prav šokirala z nekaterimi ugotovitvami.

Ko sošolci drug drugega zbadajo, se nam zdi, da je to čisto nekaj navadnega. Ker so otroci pač takšni in da nekateri lažje, drugi pa pač malo težje prenašajo  šale na svoj račun. In da največkrat to samo od sebe mine, mali ljudje postanejo veliki in pozabijo na dogodke v šoli. Pa ni čisto tako. Sploh ni tako!

Medvrstniško nasilje je namreč nekaj, kar globoko zaznamuje otrokovo dušo. In ima prav posebno strukturo, svoje zakonitosti in zelo hude posledice. S pismom se je oglasila poslušalka, ki je napisala, da ji je takšno”otroško” nasilje uničilo življenje. Nikdar si ni opomogla od zbadljivk sošolca, ki ji je kar nekaj let rušil njeno samopodobo. Še danes, odrasla ženska,lahko živi in preživi samo s pomočjo zdravil. Ali pa primer znanke, ki je začela opažati, da je njena hčerka kar naenkrat čisto drugačna-ni se več smejala, nobene otroške radoživosti ni bilo v njej, zapirala se je sama vase… Ko je ta moja znanka ugotovila, v čem je pravzaprav težava, je šla v šolo, k razredničarki, pa celo k ravnateljici… A ker je deklica, ki je izvajala nasilje, prihajala iz ugledne in urejene družine, ni ukrepal nihče. Dokler se ni znanka odločila in svojo hčerko prepisala v drugo šolo. Zdaj se spet smeji, je vesel in radoživ otrok. Lahko pa bi se ta zgodba končala drugače. Tako kot verjetno tisoče le-teh, ker starši ne opazimo, ker si mislimo, da bo pač minilo ali pa zamahnemo z roko, češ, saj to ni nič. Pa je. Namreč-znanstveno je dokazano, da se pri otroku, nad katerim se izvaja nasilje, celo možgani razvijajo drugače, kot bi se sicer. Posledice za vse življenje, torej.

Bom Ester pozvala, da se oglasi na blogu  in kaj bolj strokovno napiše. O tem je potrebno govoriti. In ukrepati!


KOOOONČNOOOO bomo imeli sobotni seminar oz. delavnico Uspešna in prepričljiva komunikacija.

15.5.2010 bo ta dan in od devetih zjutraj do šestih večer bomo delali. No, vmes bo ura odmora za kosilo… BOMO delali pravim zato, ker bo to delavnica; teorija, potem pa vaje, pa snemanje, analize, spet snemanje, psihoterapija… Ja, prav ste prebrali-pridružila se nam bo namreč tudi terapevtka Vesna Janežič, ki nam bo nekoliko razsvetlila dejstvo, zakaj je 90% ljudi strah nastopanja!

Program je takšen:

Spoznavanje udeležencev s kratko predstavitvijo in snemanjem
Kako poteka osnovna komunikacija, vidni in nevidni znaki
Psihična priprava na nastop, sproščanje in premagovanje strahu
Pomen dihanja in vaje za pravilno dihanje in govorjenje
Govor pred mikrofonom in kamero (teoretični del)
Zakonitosti nastopanja pred občinstvom v dvorani
Zakaj nas je strah, pomen samopodobe

Govor pred mikrofonom in kamero, snemanje
Analiza in pogovor o nastopih, primerjave prvega in drugega nastopa

Prijave zbiram na naslovu sasa@heliopolis.si do srede, 12.5.2010; največ šest prijav bo, zato predlagam, da ne čakate do zadnjega…

Delavnica bo potekala na Dunajski 5, zraven Delove stolpnice, 3. nadstropje. Cena je 279 eur, podjetja plačajo še ddv.

Vabim!


Pa so se začeli. Spomnim se, pred leti, ko sem komaj dobro začela svojo voditeljsko pot, je bilo veliko maturantskih plesov v Festivalni dvorani. Kot voditeljica sem podpisala pogodbo za vodenje in v enem mesecu sem jih “odvodila” tudi po petindvajset!!!!

Vsak večer vse enako, muzika, moji nagovori, ki sem jih znala že v polsnu in enaka večerja. Mesne kroglice. Mislim, da jih nisem jedla potem kakšnih deset let.

Najbolj sem se vedno zabavala, ko sem opazovala dekleta-prvo uro so bila vsa urejena, četvorka, zahvale učiteljem, potem pa… Polovica jih je bila kar naenkrat bosih, saj so bile verjetno prvič v življenju v visokih petah. In to boli… Druga polovica je bila pa v teniskah.

Z leti se spreminja marsikaj. Ko sem z vodenji matuarntskih plesov začela, so me osvajali maturantje. Ko so me začeli osvajati njihovi očetje, sem se odločila, da bo dovolj. Da bi mladina verjetno raje mladino…

Pred dnevi pa sem zasledila, da je bil prvič organiziran t.i. “humanitarni” matuarntski ples. Še en dodatek na že dodano vrednost.

Alumni klub Fakultete za komercialne in poslovne vede  je namreč sprožil akcijo pomoči otrokom v stiski, ki pristanejo v Kriznem centru za  otroke Palčica v Grosupljem, o katerem sem že pisala. To je  edini Krizni center za najmlajše v Sloveniji (0-6 let),  za katere v domačem okolju ni poskrbljeno  in so največkrat žrtve spolnih, fizičnih in čustvenih zlorab.   V Kriznem centru jim nudijo ljubezen, toplino, sprejetje in je večini otrok to prva lepa izkušnja v življenju.  Akciji pomoči se je pridružila tudi Gimnazija Šentvid. Za ta plemeniti namen so na maturantskem plesu učenci Gimnazije Šentvid zbirali prostovoljne prispevke. Ob zaključku plesa je  zbrani izkupiček (1.405,00 EUR) Alenka Lovišček, pobudnica akcije, predala gospe Manueli Ham, vodji Kriznega centra.

alenka-loviscek-in-manuela-ham.jpg


Ko pomislim na pedofilijo, moram najprej trikrat globoko vdihniti in se pomiriti, preden z razmišljanjem sploh lahko začnem. Najbolj nedolžni, najbolj nemočni, najbolj nežni, zaupljivi… In so zlorabljeni, izigrani, prizadeti, zaznamovani.

Verjetno nikdar ne bom čisto zares razumela, kaj lahko nekoga vodi v to. Morda še najbolj razumem tiste, ki so bili zlorabljeni sami, pa jih žene v ta dejanja neka notranja sila, nekaj, kar je nezavedno vtisnjeno v njihove duše. Pa še ti imajo na voljo terapevte, zdravnike, kogarkoli pač že. So odrasli in lahko si najdejo pomoč.

Potem pa so tukaj župniki. Dušni pastirji, ki naj bi zagovarjali ravno te, najbolj nemočne, nedolžne, pomoči potrebne. In ko se otroček, v želji po zaščiti, usede mu na kolena, je zlorabljen znova. Od nekoga, ki naj bi bil-razen staršev-najbolj zaupanja vreden!

 

Sem verna. Hodim v cerkev. In sem jezna. Zelo. ZELO. Kristus ni rekel, da mora biti Cerkev klan, ki ščiti svoje člane. Kristus ni rekel, da so člani tega klana več, da za njih ne velja tisto, kar naj bi veljalo za nas, navadne vernike. Kristus je postavil Cerkev kot trdno skalo, ki bo v oporo, ki bo pomagala, predvsem pa bo zaščitila najbolj nemočne. Jasno mi je, da s(m)o Cerkev ljudje. In v trenutku, ko je nekaj ljudi na kupu, se individuum izgubi, postane le skupnost in interakcije znotraj te skupnosti so tiste, ki vrtijo kolo naprej. In ščitijo hrbte, ter opravičujejo sredstva za dosego cilja.

 

Pa saj ne, da bi bila Cerkev kaj bistveno drugačna, tudi daleč od tega, da je slabša od kakršnega koli drugega sistema. Če se samo spomnim na Hudo jamo. Natanko se ve, kdo je kriv, kdo je sodeloval, zakaj…. Pa nič. Halo??!! V jami pa kosti, ki jih »premetavajo«. A to niso kosti, to so življenja, duše, mame, očetje, sinovi. V tej jami je na tisoče izjokanih in neizjokanih solz, žalosti, strahu, tesnob. Pa ne od kar nekoga, ampak od naših ljudi, naših sinov in očetov in mater. Zakaj se nič ne zgodi? Zakaj krivi ne prevzamejo odgovornosti za svoje početje? Ker jih ščiti njihov klan.

 

Ni mi jasno, kako dolgo še mi, mali, lahko zdržimo vse to. Kako visok je naš prag. A kaj, ko se zgodi, da nekdo, poln volje do sprememb, vstopi v nek sistem in ga le-ta v zelo kratkem času posrka. Višji interes postane njegov interes in niti ne spomni se prav več natančno, zakaj se je že potegoval nekoč…

 

Prenove potrebujejo sistemi. Tudi Cerkev, čeprav mi je težko o tem razmišljati na glas. Ker ko te izloči en sistem in te potem izloči še drugi, ostaneš verjetno zelo sam. Vendar zaupam v to, da je Božja volja, če že govorim o Cerkvi to, da je le-ta transparentna, da je za ljudi, da se zavzema za najšibkejše, da je pomočnik pri iskanju izgubljenih ovac in da je predvsem in zelo poštena. Da se strese do tal, izpljune mlačne in tiste, ki biserov niso vredni in gre takšna, nova naprej. Ampak najprej so potrebna dejanja. Ne samo reči, ja, ni bilo prav, potem pa nič. DEJANJA.

 

Pa še tole. Še vedno bom šla k maši in obhajilu. Čeprav me je že imelo, da bi ostala doma. Ker pa je ravno to tisto, kar si hudobec želi od mene, ga bom zafrknila. Ampak šla bom v tisto cerkev, ki mi je všeč, k tistemu župniku, ki mu zaupam in vem, da dela iz vsega srca in da ga je sram. Kot je mnoge po vsem svetu ta hip.


Danes je bila moja gostja na Aktualu Manuela Ham, vodja hiše zavetja Palčica. To je nekakšen prehodni dom za otroke, stare od nič do šest, sedem let. Ko socialna služba ugotovi, da je otrok zlorabljan, zanemarjan ali še kaj, ga staršem vzamejo in medtem skušajo najti rejnike, posvojitelje ali pa starše “usposobiti”, da bi lahko to bili še naprej.

Poslušala sem zgodbe. Zgodbe otrok in njihovih staršev. Od konca leta 2007 do danes je bilo v domu že več kot 90 otrok!!!!! Nekaj dni stari dojenčki, pa malo večji dojenčki, malčki in malčice…  Trenutno je pri njih enomesečna deklica in brata, stara štiri in pet let. Našli so ju na avtobusu, čisto sama in brez vsega. Garjava in ušiva. Romunčka. Menda sta tako lušna, tako prijazna, tako hvaležna… In neskončno rada jesta čips….

Bil je deček, pet let star, ki je prvič v življenju jedel sadje. Menda ni želel ničesar drugega več, ko je odkril vse te različne okuse… In bila je dojenčica, stara tudi šele mesec dni. Ko se je njena mati odločila, da jo bo vendarle vzela, je prišla po njo v dom . Deklica je spala v lupinici in ko je zaslišala materin glas, je odprla oči in se na vsa usta zasmejala.

Pred dnevi sem dobila mail, v katerem ljudi pozivajo, naj v Palčico prinesejo otroška oblačilca. Pa mi je Manuela zatrdila, da jih imajo dovolj, da pa bodo nadvse veseli, če bo kdo pomagal s kakšnim eurom-da bodo otroke lahko peljali v kino, v Živalski vrt, da se bodo lahko peljali z vlakom ali šli v McDonalds. Lahko pa se zapeljete mimo doma in jim prinesete kakšno sladkarijo. Saj veste, otroke tudi tako lahko pocrkljamo. Palčico najdete na spletu

http://www.kco-palcica.si/

Kaj je tisto, kar sili starše, da zlorabljajo svoje otroke? Največkrat njihovi vzorci in dejstvo, da so v večini primerov tudi sami bili žrtve raznih zlorab. A vzorce je potrebno prerasti!!! Stisk je vedno več in izgleda, da bo vedno več otok, ki bodo pristali v Palčici. Ah, kam gre ta svet?!


SMETI

Odtipkano: 10. marec 2010

vabilo

Povej tudi ti! (98)

Okrog nas je mnogo smeti. Pa ne bom pisala danes o tistih, hodečih, ampak o tistih, ki jih ti hodeči odmetavajo vsepovsod. V gozdove, na travnike, kjer se prvi zvončki ravno trudijo pogumno pokukati iz zemlje, na ceste… Česa teh hodečih niso naučile njihove mame, njihovi očetje? Verjetno spoštovanja. Nikakršnega. Ampak da ne bom sodila, bom raje vse, ki jim in nam ni vseeno, povabila na čistilno akcijo. Očistimo Slovenijo. Kako močni besedi! Očistimo! Vsega. Vseh.

Enkrat sem malo posnela smeti na Barju.

http://www.youtube.com/watch?v=lbh94kvlrs4

17. aprila bomo čistili Slovenijo.               http://www.ocistimo.si/

Danes pa lahko začnemo pri sebi.


PRIPRAVE

Odtipkano: 1. marec 2010

oddaje

Povej tudi ti! (192)

Ta teden začnem z novo televizijsko oddajo Parada. Sobota, prvi program ob osmih. Eliten termin, bi se reklo.

Opazujem se. Kje je tisti strah, tisto silno pričakovanje, neprespane noči pred novim izzivom? Ničesar tega ni. Oja, je pričakovanje, ampak le v veselju. Da se znova malce “skurim” pod žarometi, da preizkusim, kar učim svoje tečajnike, da me čudežne roke maskerk za en dan prelevijo v neko drugo Sašo, ne takšno, kakršno me poznajo moji sosedje… Veselim se novih oblek, ki sicer žal ne bodo moje, ampak vem, da se bom počutila kot prava kraljica. Zato se veselim. Strah me pa ni prav nič.

V sredo imamo prve vaje. Če bo kakšen fotograf tam, ga bom pobarala, naj mi pošlje sliko, da kaj prilepim. Saj vem, da naj bi bila scena in ostalo še skrivnost, ampak tukaj na blogu pač lahko kaj izdam. Saj vse tu ostane….

Aja, pa še to. Tudi publika v živo bo na oddaji. In kadarkoli bo kdo želel priti v studio kot gledalec in poslušalec, ga že zdaj vabim!!!!!! Le napišite in bom posredovala naprej.

Pa en lep teden!


ROJSTNI DAN

Odtipkano: 19. februar 2010

kolumne

Povej tudi ti! (19)

Tile otroški rojstni dnevi so nekaj posebnega. Kako sem nevoščljiva tistim mamam, ki so rodile otroke od maja pa do konca septembra! Sploh ne vedo, kakšno olajšanje je to, ko začnejo otroci na svoj rojstni dan vabiti vse svoje prijatelje, vse tiste, ki morda še bodo prijatelji in vse, ki niti slučajno niso prijatelji, pa se jih vendar splača povabiti… Namreč-imeti rojstni dan v času, ko lahko organiziraš piknik.

Nikdar ne bom pozabila, kako je bilo prvič, zadnjič in nikoli več. Začelo se je že nekaj tednov prej. Na spisku povabljencev jih je bilo namreč petindvajset. »Kdo je pa tale??!!«, so bila moja vprašanja…. In »A si prepričan, da bi tega tudi povabil??«, pa »A nisi s tem pa ravno zdaj na smrt skregan, ker ti je polomil ta nov avtoček?« Pa smo brisali, črtali, dodajali na novo in se pogajali. Ostalo jih je petnajst. Dobra pogajalka sem, ni kaj!
A petnajst tri do štiriletnih razbojnikov v stanovanju v bloku? Še sanjalo se mi ni, kako bo to šlo. Čisto sem namreč pozabila, da bodo otroke pripeljali starši in nekateri otroci bodo želeli, da njihova mamica še malo ostane ob njem… Torej-petnajst otrok IN še okoli dvajset staršev??!! Neeeeeeeee, to bo pa prehud zalogaj!

Pa sem pekla. Torto, pizze, piškotke, pripravljala sendvičke in razmišljala, ali bo dovolj vsega, bo torta uspela, jo bodo razmazali po moji novi sedežni, bo dovolj pijače… Če ne bo vsega na pretek, bo vsa soseska še mesece razglabljala o tem, kako je »tista s televizije« ena čudna gospodinja, ki ji stvari polzijo iz rok in nima pojma, kako se rojstnim dnevom streže…

Prišli so. Otroci in kar nekaj njihovih staršev. Nekateri zato, ker so v resnici spremljali otroke, nekateri zato, da bi videli, kako se znajdem, nekateri…ne vem. Saj ni pomembno. Ampak čisto VSI povabljeni so prišli. Srce mi je bilo, trudila sem se okrog otrok, okrog staršev, stregla pijačo, ponujala sendviče… Popolna gospodinja! Tako zelo sem se trudila z gosti, da sem skoraj pozabila na mojega slavljenca! Otroci so noreli, razmetavali njegova darila, se drli in se vlekli za lase, moj mali sine pa je sedel v kotu in začudeno opazoval hrušč okrog sebe. Joj, kakšen rojstni dan sem mu priredila!!! Sploh ve, da je on glavna zvezda? Verjetno ne, ker so mi bili do tega trenutka tako zelo pomembni vsi ostali gostje. Potrebno je bilo narediti red! Starše sem prosila, da pridejo po svoje otroke čez dve uri. Ko so odšli, sem malo vojsko postrojila in smo se šli razne igrice; vsakdo je pokazal, kaj zna zapeti, zaplesati, naučili smo se dve novi pesmici, čestitali mojemu sinu, ko je pihnil svečke in se v miru lotili torte.

Ne vem, kdo je bil bolj utrujen, ko so gostje odšli. Moj mali slavljenec, ali jaz. A sama nisem smela počivati… Kupe umazanih kozarcev, vilčk, krožnikov, torta, zalepljena na nov parket, razmetane vse sobe v stanovanju… Kot da se pravo praznovanje šele začenja! Sesalec in krpa sta pela še dolgo v noč, ko je mali junak že zdavnaj spal. In imel je nasmeh na ustnicah, zato sem bila zadovoljna, kljub temu, da se mi je zdelo, da tega ne bom preživela.

Skoraj tako je bilo prvič, zadnjič in nikoli več. Od takrat raje praznujemo drugje. Saj se najdejo prostorčki. Še raje pa delamo nove otroke tako, da so rojeni v času piknikov. Je najbolj praktično…

Objavljeno v Mama&dojenček, februar 2010


SEMINAR

Odtipkano: 15. februar 2010

vabilo

Povej tudi ti! (37)

Malo sem pregledala datume in našla enega lepega-16. marec. To je torek, skoraj še na začetku tedna, pa vendar ne več. Ah, da ne delam prehudega uvoda-takrat začnem z novim seminarjem Uspešna in prepričljiva komunikacija.

Malo teorije, pa veliko prakse. Ker ta je tista, ki nam najbolj “ostane”. Znam biti kar tečna, kadar nisem zadovoljna. In težim tako dolgo, dokler ne začutim nasmeha v sebi.

Začnemo torej 16. marca dopoldne, točneje ob 9h, na Dunajski v Ljubljani, uro in pol. In tako še pet torkov, skupaj 12 šolskih ur.

Teorija, praksa (snemanje s kamero, analiza…), predvsem pa veliko pozitivnosti. Kogar zanima, naj se “pofočka”. Bom poslala kaj več.


Saša Einsiedler

Televizijska in radijska voditeljica, komunikacijska trenerka in svetovalka, coach in mediatorka. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih - poslovne vode, odnosi in seveda vzgoja otrok - je mama petih... Več o Saši »

 

Sašin blog

Kategorije

Arhiv

Povezave

Znanci iz sosednjega bloga