Pred par dnevi gremo v dolino, v trgovino in se peljemo mimo jumbo plakata, na katerem se mi je zazdelo, da sem videla sebe. Nemogoče. Rečem možu, daj, prosim te, zavij še enkrat mimo, da dobro pogledam. In res. Na plakatu jaz in oglas za revijo Starš.si. Kar stala sem tam in gledala in ni mi bilo jasno.
Potem se spomnim, da sem pred kakšnim mesecem ali dvema, opravila intervju za revijo, ki bo namenjena staršem in bo v septembru izšla prva številka. Seveda je bil na intervjuju prisoten tudi fotograf in me poslikal, pa še Urško-takrat je imela kakšna dva meseca. Na ta intervju sem kmalu pozabila, pravzaprav nisem vedela niti tega, da bom na naslovnici te revije…
No, zdaj sem pa kar naenkrat na plakatih. Pridemo domov in starejša hčerka mi reče :”Ej, mami, sem te videla na televiziji v reklami za eno revijo!” Kaj???!!! Še to?
Sledi pa še en hladen tuš. Podjetje, s katerim sem se dogovarjala o sodelovanju, točneje oglaševanju starševskih in družinskih vsebin, prav tako s jumbo plakati, je zamrznilo naše pogovore. Ker da zdaj predstavljam konkurenčnega naročnika… In od česa bomo živeli v naslednjem letu?!
Sprašujem se, je to sploh možno? Si res lahko vsakdo dovoli uporabiti me, ne da bi jaz sploh vedela za to? Se ti ljudje sploh ne zavedajo, da je to moj kruh, kruh za mojih pet otrok, ki ga zdaj ne bo??!! Tako sem bila prizadeta, da sem morala Urški prvič v njenem življenju pripraviti umetno mleko. Ker mojega od stresa v hipu ni bilo. Če bi ne doživela, bi ne verjela.
Zdaj sem se odločila za tožbo. Zame in za vse tiste, ki so jih prav tako izrabili. In hočem, da mi povrnejo škodo izgubljenega posla in tega, da sem bila skoraj ob mleko. Če bi bila mlajša, manj izkušena dojilja, bi ga verjetno izgubila.
Revije Starš.si zagotovo ne bom kupila.
