opažanja

Nedelje imam pravzaprav zelo rada. Če še v soboto hitim s pranjem in pospravljanjem, pa tega ob nedeljah ne želim početi. Pa čeprav perilo že kar samo sili iz koša. Nedelje so dan za družinski izlet, za obisk prijateljev, za sprehod…

In natanko takšna nedelja je danes za nami. Odpeljali smo se na Bled in šli seveda na sprehod okrog jezera. Ta mali je nosil mož, eno v nahrbtniku zadaj in drugo v kenguruju pred seboj - davek dejstva, da ob skupinskem izletu v avtu ni prostora za voziček… Potem smo si v trgovini kupili malico in imeli ob jezeru  piknik, opazovali račke, ki so že tako domače, da so nam jedle z roke in šli še na sladoled.

Ogromno je tujcev. Nič čudnega, saj res težko najdeš kaj tako lepega, kot je naš Bled. In med vsemi tujegovorečimi, razen če ne prihajajo z daljnega vzhoda, med njimi takoj prepoznaš Italijane… Tanke brčice, šminkerska oblačila, svetleča frizura, zagorela polt in zlato okrog vratu.  Med vsemi, ki so se, kar hladnemu vremenu navkljub sončili, so bili seveda sami latino sosedje…

Danes sem se znova zavedla, kakšno srečo imamo, da živimo v tako izjemni deželi. Ne samo, da smo občudovali Bled, vsa pot do tja je lahko posebno doživetje. Gore v daljavi, gozdovi, urejene hiše in vrtovi ob cesti… Pomembno je to, s kakšnega zornega kota gledaš v svet in predvsem na svoje življenje v njem. Četudi imamo vzpone in padce, je vse okrog nas vedno enako lepo. Odločitve, s kakšnimi očmi bomo gledali v svet, pa so v naših rokah. Zato smo se imeli danes tako sijajno, pa čeprav si nismo privoščili kosila v restavraciji, še celo na kremšnite nismo šli. Ker smo znali uživati v majhnih stvareh, ker sva z možem poslušala otroke, ker sva se objela in si z nasmehom pokazala, da se imava rada, ker smo si vzeli čas, da bomo doživeli nedeljo.

Odpiram novo rubriko;

pred dnevi sem šla namreč v novi Mercator v Jaršah. Urša je bila pokakana in v dobri veri, da imajo previjalnico, sem v trgovino vzela tudi previjalno torbo. A kakšno razočaranje! Nov nakupovalni center in nimajo kotička za mamice in dojenčke! MINUS!!!

Zdaj si pa prosim dajte duška in napišite, kje ste kaj opazili, kar je popolnoma neprijazno družinam oz. majhnim otrokom. Se že veselim branja.

No, tega, da je vse drago kot pri norcih, ni potrebno pisati. To že vemo. Tudi npr. Postonjska jama, kar je čista sramota, da si ogleda NAŠE naravne znamenitosti ne moreš ogledati, ker je predrago…

Zadnjič enkrat smo dobili vabilo, naj pridemo vpisat v šolo našega mlajšega fanta. Pa so se mi kar solze ulile. Moj mali mišek gre jeseni že v šolo. Ne vem zakaj me takšne prelomnice vedno tako čustveno “zdelajo”. Gre pač v šolo kot tisoči drugih. A vem, da bom prvega septembra znova skrivaj brisala solze…

Enkrat sem nastopala na šolski prireditvi, malčki so peli, deklamirali…. Ko so nastopali prvošolčki, sem začutila, kako mi solze kapljajo po obleki in kako se mi topi puder… In čeprav sem vedno toliko profesionalna, da na odru moja čustva ne vplivajo na delo, me je takrat zvilo.  Nekoč so me povabili med otroške bolnike. Komaj sem se obvladala, vsakič, ko sem se ozrla vstran, sem hitro z roko potegnila pod očmi. Res namreč nisem želela, da bi me zalotili objokano.

Ko grem v kino (no, ali kako se že reče tistemu prostoru, kamor nekateri hodijo gledat filme, jaz sem že skoraj pozabila…..) in je na sporedu kaj solzavega-jokam. Od veselja, žalosti, sočutja, olajšanja…. In z leti me niti ni več sram, ko rdečih oči zapuščam dvorano.

Pred dnevi mi je znanka zaupala, da se bo poročila. Jaz pa v jok.

Soseda omeni, da bo verjetno imela kdaj otroka, jaz pa v jok.

Starejša hči mi pripoveduje, kako so se sošolke zavzele za deklico, ki jo fantje kar naprej zafrkavajo, jaz pa od ponosa v jok….

Upam, da so to še vedno poporodni hormoni. Ker se mi je že zgodilo, da sem se med jokom sama sebi začela smejati. To je šele poslastica za soudeležene! In ne bi jih več zabavala na tak način…

Zadnjič enkrat sem šla s taščo prvič v trgovino Hofer. Najprej sem bila zelo razočarana, saj niso imeli skoraj ničesar, kar je bilo na mojem spisku. Samo neke nepoznane znamke, izdelke…. Dobro, sem si mislila, saj nisem tako trdobučna, da bi ne mogla poskusiti kakšnega drugega izdelka od tistih, ki smo jih sicer vajeni. In sem kupila za otroke nekakšno inačico Nutele, eno čokolado, moko, sladkor… pa izdelke, za katere mi je tašča zagotovila, da so cenejši kot drugje. In šla na blagajno. Tam pa se začenja moja agonija!

Najprej ugotovim, da pravzaprav nimajo nobenega odlagalnega pulta. Zdaj, visokonoseča, težko zlagam stvari najprej v voziček, potem iz vozička na blagajno, pa še enkrat v voziček, pa iz vozička v vreče in vreče v avto. Prosm lepo, takšno telovadbo si lahko privoščim le v najboljšem kondicijskem stanju svojega telesa…. Pa sem si na blagajni želela vzeti čas. Da prodajalka računa, jaz pa sproti zlagam stvari v vrečo, ki sem jo imela v vozičku. In ženska začne kot nora blokirati, jaz pa počasi zlagam. Vidno nervozna me pogleduje, a rekla ni ničesar. Pa me tašča sune pod rebra in reče, daj no, zloži v voz, boš potem dala v vreče. Jaz se pa ne dam in rečem ne, nikogar ni v vrsti za menoj in vzela si bom čas, da zložim stvari po svoje! Potem sem se obrnila k vidno živčni prodajalki in ji rekla, če lahko majčkeno upočasni tempo. In veste kaj je odvrnila? Da ne sme!!! Da imajo nalog, da bezljajo kot norci na blagajnah, da ne smejo čakati, da bi kupci zlagali nakupljeno v vreče, ampak naj to storijo zunaj. Nisem mogla verjeti svojim ušesom. Pa da jih snemajo s kamerami in preverjajo, če res hitro delajo. V trenutku sem iz kljubovalnosti začutila usmiljenje do prodajalke. Res ji ne bom delala težav s svojo počasnostjo in sem se po svojih močeh potrudila in pohitela.

Ves dan mi ni šlo iz glave, kakšni pritiski so na te uboge ljudi po trgovinah. Potem mi pa pride na uho, da imajo v Lidlu podoben sistem in da imajo celo omejeno število obiskov stranišča. Da jih ves čas nadzorujejo s kamerami in da imajo ženske le v času menstruacije več izhodov.

Če moje pisanje bere kakšna od trgovk, naj se oglasi. In če kdo ve več o teh stvareh, naj tudi kaj napiše. In kako je v Mercatorju? Tušu? Tam vsaj vem, da imajo dolge pulte pri blagajnah in mi še nikdar ni nihče rekel, naj zlagam v vrečko zunaj, pri avtomobilu. Pa je moj voz vsakič do vrha napolnjen.

Aja, pa še tistega ponaredka Nutele otroci niso marali. Pa čokolade tudi ne. Kar je pravzaprav zelo velik čudež, saj bi se sicer stepli zanjo…

Sem enkrat v teh dneh nekje prebrala, da bodo kadilci (ali so že) v parlament vložili predlog za popravek protikadilskega zakona. Da je preveč omejujoč za kadilce in da je pol gostincev že propadlo.

Pa če se do konca zamerim kadilcem-meni sedanji zakon popolnoma ustreza! Ja, res je, priznam, tudi sama sem včasih kadila in to ne malo. Kadili smo povsod. Na faksu kar na hodnikih, ki so bili tako zadimljeni, da nisi videl, kdaj prihaja profesor… In takrat mi še na kraj pameti ni prišlo, da bi se mi smilil kakšen nekadilec.

Potem pa sem prišla k pameti in prenehala. Pravzaprav, če povem čisto po pravici, je k temu veliko pripomogel moj mož. Ko sva se spoznala, sva namreč sklenila dogovor, da v njegovi prisotnosti ne bom kadila, ker mu pač cigareti smrdijo. Ampak, ko sva šla prvič zvečer ven, sem (seveda) prekršila dogovor. Ko sva se poslovila in sem ga hotela poljubiti, se mi je izmaknil. Halo???!!! Je rekel, da mu smrdim in da me ne želi poljubit. Kakšen udarec za moj ego! Bila sem tako užaljena, da sem se kar tresla. Potem pa sem se naslednji dan pomirila in se opravičila za kršitev dogovora ter mojo užaljeno reakcijo. In sem prenehala. Mi je bilo fino poljubljat se z njim…..

Pravijo, da smo ozdravljeni kadilci najhujši. In jaz zase lahko trdim, da sem najhujša. Ker mi čiki tako smrdijo, da se težko pogovarjam z nekom, ki je vstopil v mojo hišo, prej pa kadil. Ker mu smrdi iz ust, smrdi mu obleka, lasje…. In ravno zato nisem skoraj nič hodila po lokalih. Ker si prišel domov in smrdel kot kuga. Vsakič, tudi ob dveh ponoči, sem si šla potem umivat lase, ker takšna nisem mogla v spalnico, saj zadnjih nekaj let z menoj, poleg moža, zagotovo tam spi še kakšen otrok…

Zdaj grem pa lahko na kavo. Zadnjič bi morala z najmlajšo hčerkico na mrazu nekoga počakati pred trgovino. Kjer imajo zraven bifeje. Takšne, bolj zanikrne, ki so bili ponavadi že zjutraj popolnoma zakajeni in polni okoliških pijančkov. Tokrat pa sem lahko vstopila z otrokom, dišalo je (no, skoraj dišalo) in brez posledic je ta mala spila sok, jaz pa kavo. Aleluja! Nisem si mislila, da bom kdaj dočakala kaj takega.

Zgodi pa se, da na semaforju zagledam v sosednjem avtomobilu mamico, ki vozi dva majhna otroka in ima v roki prižgan čik. Takrat me ima, da bi poblaznela. Kako, da nimajo nekateri, sploh mamice, tega čuta-vsaj do svojih otrok?! In taka mama naj bi želela svojim otrokom vse dobro in vse najboljše??!!

Vedno, kadar se lotim nečesa novega, imam toliko volje in energije, da me je težko ustavit. In tako čutim tudi zdaj, do mojega novega konjička-bloganja. Ves dan se veselim, da bo napočil moj trenutek, ko “pospravim” družino in grem pred računalnik.

Se mi pa prevečkrat zgodi, da me-tako hitro, kot prime - tudi mine. Morda sem z leti postala malček bolj “na dolgi rok” in bo tako tudi tokrat. Bomo videli….

Ko razmišljam o lastnostih ljudi, opažam, da so najbolj uspešni ravno tisti, ki so “tekači na dolge proge”. Ki imajo cilj in grejo, grejo, grejo. Vmes se nekajkrat grdo spotaknejo in takrat bi večina spremenila smer, oni pa-kot tanki- kar naprej do cilja. In ko bereš biografije najbogatejših, najuspešnejših, naj…. ugotoviš, da so bili ničkolikokrat na dnu, pa so se pobrali in stekli naprej. In v tem je pravzaprav vsa njihova skrivnost. Skrivnost uspeha. Da se pobereš in po začrtani poti naprej. Mislim, da to velja za vse naše življenje, vse naše vloge. In bloge…. he he

Saša Einsiedler

Radijska in televizijska voditeljica, voditeljica seminarjev in treningov nastopanja ter samozavestnejše komunikacije. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih-poslovne vode, vrtičkarjenje in seveda vzgoja otrok-trenutno je mama petih nadebudnežev ...

 

Sašin blog

Kategorije

Arhiv

Povezave

Znanci iz sosednjega bloga