ODGOVORI V REVIJI JANA

ZASPALA….

5. januar 2012

ODGOVORI V REVIJI JANA

Povej tudi ti! (2)

Ah, spet sem malce zaspala s pisanjem bloga. Bom pa objavila odgovor iz Jane, se mi zdi kar primeren za vse nas… Srečno!!!

VSAK DAN JE LAHKO NOV ZAČETEK

Gospa Saša. Novo leto je tu. Čas za nov začetek? Kakšen? Kako? Veliko nas je, ki bi si želele kaj spremeniti v svojih življenjih, na bolje, seveda… Imate kakšno spodbudno besedo?
Bralka

Ljudje smo tako naravnani, da vedno iščemo neke oprijemljive prelomnice za dobre sklepe o spremembah. Takoj po praznovanju rojstnega dne začnem hujšati. Po tej zabavi preneham kaditi. Ko bo vreme bolj toplo, začnem telovaditi… Koliko dobrih sklepov in odločitev  je šele naloženih novemu letu!
Velikokrat pa nas, žal, v korenite spremembe prisilijo šele hudi pretresi našega življenja. Ločitev, smrt nam ljubih, bolezen. Kot da se v resnici šele takrat zavemo svojega življenja, njegove silne dragocenosti. In kot da šele takrat spoznamo, da nismo samo avtomati, ki služijo svojim domačim, da imajo site trebuhe, oprane in zlikane srajce in da se ne zadušijo v lastnih smeteh. Zavemo se svojih čustev, svojega telesa, svojih misli in svojih hrepenenj. Na vso srečo, ali-končno!
In tako je tudi prihajajoče novo leto lahko prelomnica. Pa ne za hujšanje, telovadbo in ostale želje, ki smo jih tako ali tako vse polne. Lahko je to prava, korenita sprememba. Začela bom poslušati in upoštevati sebe. Začela bom prisluškovati svojim željam. Odslej bom enakovreden član moje družine. Upoštevala bom svoja čutenja. Dovolila bom, da se drugim zdim čudna. Znala bom reči ne. Vzela si bom, kar mi pripada. Uf, težka naloga…
Začne se z majhnimi koraki. Ko se boste z družino ali družbo odpravljali na izlet, pomislite, kam bi šli najraje vi. Sploh veste? Če imate svojo željo, potem vam kar dobro gre. Pa družina izbere kdaj izlet, ki si ga želite vi in drugim ni všeč? Ali pa zaradi njihovih dolgih nosov raje popustite in greste drugam, za ljubi mir? Dogovorite se, da je vsak enkrat na vrsti. Tudi vi. In da niti v sanjah ne boste prenašali kakšne slabe volje.
Skuhate kdaj kosilo, ki je všeč vam, drugim jedcem pa ne? Ali ste morda že pozabile, kaj je sploh vaša najljubša jed? Še boljše vprašanje-ali kdaj kdo drug skuha in pospravi kuhinjo, ali pa je to kar po nekem nepisanem pravilu vaša “dolžnost”? Ste si jo res sami izbrali? Kaj pa takrat, ko se vam ne ljubi, ko bi šli vi tudi raje na sprehod ali ležat na kavč?
Si kdaj brez slabe vesti kupite kaj samo zase? Poudarek je brez slabe vesti… Greste zvečer s prijateljicami na klepet in vas ni domov pozno v noč, pa zato ne doživite tihega tedna? Si vzamete čas kakšno popoldne in berete, izdelujete angelčke iz gline ali preprosto samo ležite v tišini? In vaša okolica to sprejme in vam da mir? Ali pa vedno samo razumete druge, ki si želijo in tudi vzamejo takšne trenutke zase?
Včasih kar pozabimo, da nismo mame vsemu svetu in vsem okrog nas. Mati Tereza je bila ena. Me pa smo Andreje, Saše, Tine, Mojce, Klavdije… Vsaka posebna, drugačna in vredna. Če me skrbimo za vse in vsakogar, kdo bo poskrbel za nas? Nihče, če ne bomo same. Zato je novo leto odlična priložnost za dober sklep-začela bom-tako kot skrbim za druge, skrbeti zase! Nič več in nič manj. Če si bom vzela kos pogače, ki mi pripada, ga bom z lahkoto in zadovoljstvom delila z drugimi. Kaj bom delila, če ne bom imela ničesar?
In še en super namig. Znanec mi je zadnjič pripovedoval, da je vsakič, ko je v trgovini prejel kovanec za dva evra, le-tega spravil v posebno škatlo. Vanjo ni kukal, ni jemal kovancev iz nje niti takrat, ko jih je potreboval. Kot da ta škatla ne obstaja. Ob koncu leta je preštel. Skoraj tisoč evrov se je nabralo! In je peljal družino na počitnice. Jaz sem že začela z zbiranjem. Nekaj jih že imam v škatli, ne vem še, kaj bom s tem denarjem, a že zdaj se veselim. Ker bo to darilo zame, za moje dobre sklepe. Oh, kako dobro dene, ko malo pobrskaš po sebi in se začneš odkrivati! Srečno!

CVETKA

13. november 2011

ODGOVORI V REVIJI JANA

Povej tudi ti! (0)

Spoštovana g. Saša!

Berem vaše odgovore in vidim, da se vam oglašajo predvsem ženske s težavami v partnerskih odnosih. Moja težava pa je nekoliko drugačna…
Imam dva odrasla otroka, sina in hčerko. Sin se je pred leti ločil, ima pa dva majhna otroka. Ena vnukinja hodi v drugi razred, druga je še v vrtcu. Z bivšo snaho se takrat, ko sta bila še poročena, nisva najbolje razumeli, zdaj pa kar dobro sodelujeva. Zakaj vam pišem? Sin si je našel drugo partnerko, ki tudi že ima otroka. Pa to sploh ni problem, moti me, da ta nova partnerica kroji življenje mojemu sinu. Ne samo to-kar naprej se tudi vtikuje v vzgojo vnukinj, čeprav živita s svojo mamico. Enkrat do dvakrat na teden prideta deklici k sinu, tudi za vikende se videvajo, tu in tam vnukinji lahko pazim tudi jaz. In takrat se mi deklici razjokata, kako grozna je očkova nova žena, da ju ne mara, da morata biti ves čas tiho, ne smeta se umazati na igrišču, zahteva vojaški red… In sta mi rekli, da ne želita več k očku, zaradi te ženske. Skušala sem se pogovoriti s sinom, pa pravi, da je to njegova stvar in da je prav, da sta punčki bolj “na kratko” vzgajani, da ne bosta razvajeni. Meni se pa sploh ne zdita razvajeni, le sinu njegova nova partnerka pere možgane in sploh ne razmišlja več, kot nekoč. Vem, da to ni moja stvar, a tako zelo trpim, ko gledam vnukinji, skrbi me, da se bosta počasi odvrnili od svojega očeta. Kaj naj naredim?
Cvetka

Spoštovana Cvetka!
Popolnoma lahko razumem vaš položaj. Svojemu sinu in svojima vnukinjama iz srca želite le najboljše. Želite si tudi, da bi se imeli radi, da bi se pogovarjali in da bi tudi vi lahko večkrat popazili na deklici. Moti vas, da je v njuno življenje prišla ženska, za katero se vam zdi, da ne ravna lepo z otrokoma. Vsaj ne tako, kot si to predstavljate vi. In ne morete si misliti, kaj se je zgodilo s sinom, da je tako spremenil svoje razmišljanje in način vzgoje svojih otrok.
Pravzaprav pa ima sin prav-to je njegova odločitev in sam bo moral sprejeti vso odgovornost zanjo. Čeprav vas boli srce, ko mali jokata in vam govorita, da si ne želita več k očku. Vaša vloga pri vsem tem je, da ste čim bolj ljubeči do svojih vnukinj. Najslabše bi bilo, če bi še podpihovali njune solze glede “mačehe”. No, če bi opazili, da partnerka vašega sina zares grdo ravna s punčkama, da ju tepe, zanemarja, da nad njima izvaja psihične pritiske, potem je že prav, da se jima ostro postavite v bran. V takšnih primerih bi lahko odšli do centra za socialno delo in se tam pogovorili. Vendar pa mislim, da je ključ do rešitve tokrat pogovor.
Zdi se, da ste ljubeča in skrbna babica, pa tudi mama. Pravite, da ste se s sinom prej veliko pogovarjali. No, to je odlično izhodišče za pogovor tudi tokrat. Ker pa domnevam, da sin čuti vašo prošnjo po pogovoru kot prisilo in vmešavanje v njegovo  življenje, vam predlagam, da se odločita za pogovor, kjer bo z vama še nekdo. Tako bosta oba “dobila” prostor in čas, da povesta, kaj vaju skrbi. Ne mislite namreč, da je vaš sin popolnoma brezčuten in da pod masko moške trdnosti, ne nosi svojih solza! Pomembno pa je, da se ta čustva izrazijo in da dobi človek občutek slišanosti. Vam se zdi, da ste brez moči-deklici vam jokata, smilita se vam, sin se ne želi pogovarjati… Občutek imate, da ste popolnoma nemočni in ne veste, kaj. Tudi sin se morda počuti podobno. Sveže je zaljubljen, želi si ohraniti partnerstvo, ki mu očitno pomeni veliko, svoji deklici ima zagotovo rad in ravnanje njegove partnerke se mu ne zdi prav nič sporno. Malo bolj stroga vzgoja, ampak to je pač v današnjem svetu naložba…. Poleg tega pa ima morda lahko občutek, da mu s svojimi nasveti solite pamet, da mu sporočate, da je še vedno mamin sinček. On pa mora vendar zdaj zaščititi svojo novo družico!
Temu oz. takšnemu pogovoru, kje vsakdo dobi priložnost, da pove oz. govori o svojih notranjih procesih, se reče transformativna mediacija. Veste, velikokrat, ko ljudje takole iskreno povedo, česa se bojijo in kaj čutijo, sploh ni potrebno veliko, pa se težave kar same razblinijo. Ko smo sami v težavah, ne vemo in težko razmišljamo o tem, kaj in kako čuti tisti na drugi strani. Včasih so naše domneve o čutenju drugega čisto napačne. Vi si seveda želite biti slišani in upoštevani. Želite si, da vas sin potolaži, da je z deklicami vse čisto v redu, da je pri njih doma pač od zdaj dalje nekaj več reda, da pa je njegova nova partnerka ljubeča ženska oz. vsaj ne tako “grozna”, za kakršno jo imate vi. Želite si biti upoštevana, vendarle je to vaš sin, pa čeprav veste, da mora imeti vajeti in odgovornost svojega življenja v svojih rokah. Morda si želite, da bi vas sin povabil k sebi domov, da bi tudi njegova družica dobila priložnost, da se vam predstavi v drugačni luči. Poklepetali bi, spili čajček ali kavico in vaše srce bi bilo pomirjeno. Sin pa bi se umiril od spoznanju, da mu spet zaupate in stojite ob strani, od vas bi dobil potrditev, da se zmore spopadati z zunanjim svetom.
No, tako bi bilo seveda najbolj idealno. Poskusite , tak pogovor, ki poteka med družinskimi člani, je celo brezplačen. Pa lahko je tisti, ki se z vami pogovarja, moški, ženska, lahko sta oba. Kakor presodite, da bi bilo bolje. Srečno!

ANKA

28. oktober 2011

ODGOVORI V REVIJI JANA

Povej tudi ti! (0)

Pozdravljena ga. Saša,
pri opisovanju svojega problema bom skušala biti čimbolj kratka in se vam že vnaprej zahvaljujem za morebiten nasvet.
Sem petdesetletnica z dvema odraslima otrokoma. Oče otrok je bil moja prva velika ljubezen in doslej edini moški v mojem življenju, čeprav z njim nikoli nisem bila prav srečna.
Bil je ženskar, varal me je z nešteto ženskami oz. z vsako, ki mu je prišla naproti. Hoby mu je bilo “podiranje” partnerk  njegovih prijateljev. Povrhu vsega je bil takrat še alkoholik in tudi fizično nasilen do mene in s tem posredno tudi do otrok. Pred 14 leti sem se odločila narediti temu konec, bilo je sicer zelo hudo, a zaradi otrok sem bila   vztrajna . Deset let sem otroka sama vzgajala, izogibal se je plačevanju preživnine in tudi ni iskal stikov z otrokoma, čeprav mu tega nisem nikoli onemogočala.
Pred nekaj leti pa mi poslal pismo, ki sem ga sprva le bežno preletela, prav prebrala pa šele nekaj mesecev kasneje. Napisal je, kako nas pogreša,  obžaloval pretekla dejanja…pismo se me je močno dotaknilo in naju sčasoma zbližalo. Otroka sta me opozarjala, naj se spomnim, kako sem trpela in naj ne nasedam njegovim lepim besedam. A odgovarjala sem jima, da si zasluži, da mu damo še eno možnost, da dokaže, da se je res spremenil in da je postal drug človek. Iskreno sem si želela, da postanemo prava družina. Sprejela sem ga nazaj.
Po nekaj tednih mi je začel omenjat ” prijateljico “, ki naj bi mu v  tistih letih, ko smo živeli ločeno, prala in kuhala, omenjal je, kako ji je zdaj hudo, ker je zaljubljena vanj. Tako sem ugotovila, da je to tista ” žena njegovega kolega “, s katero me je že varal pred leti  in je bila pravzaprav  pika na i, zaradi katere sva se pred 14 leti razšla.  Prepričeval in prepričal me je, da je ne ljubi, da sem edino jaz ljubezen njegovega življenja. In vsem tem lažem sem jaz, neumnica, nasedla kot kakšna najstnica.
Sedaj pa zaradi tega doživljam ponovno pravi pekel. Moj dragi namreč s svojo bivšo sploh ni prekinil, še naprej veselo hodi k njej, skupaj gresta tudi npr. na morje ali izlete, se kaže z njo v javnosti, ima nanjo prepisanega tudi nekaj premoženja, skratka ta ljubica pobira smetano, meni pa ostajajo drobtinice. Najhuje pa je, da mi razmerja ne prizna in pravi, da si domišljam, da sem ljubosumna, da mu  je samo prijateljica. V teh nekaj letih sem že neštetokrat hotela z njim prekinit, pa dosežem to le za kakšen mesec, največ dva, potem se zopet vrne  ter je pri tem zelo vztrajen in ta začaran krog se venomer ponavlja.  Sam si jemlje preveč svobode, mene pa omejuje tako, da me hoče izolirat od sodelavk, sorodnikov.  Če že slučajno kam grem, takoj naredi prepir in se za nekaj dni odseli k staršem, vmes pa hodi  k prijateljici.
Sem res nenormalna, ker ne dopuščam takega  ” prijateljstva ” z njegovo bivšo ?
Od vsega sem že utrujena, brezvoljna in ne vidim več izhoda. Hrepenim po sočloveku, ki me bo cenil, spoštoval, ki bo iskren do mene, ki mu bom lahko zaupala, rada bi zaživela umirjeno. Večkrat si zastavim  cilj, da moram naredit konec tej zvezi, nato  sem nekaj časa vztrajna, a nazadnje popustim in to se ponavlja v nedogled.
Anka

Draga Anka,
sem vaše vprašanje pustila skoraj celo, čeprav je nekoliko daljše. Ker je lep primer tega, kar se po malem dogaja veliko ženskam. Ta začaran krog.
Enkrat ste že izkusili moževo krutost. Tudi popival je takrat, vi pa ste z majhnim otrokom, kot študentka, prenašali njegovo skakanje iz cveta na cvet, njegovo nesramno obnašanje in tiho trpeli. Upali ste, seveda, kot upa toliko žensk, da se bo spremenil, da bo spoznal, kako zelo ga ljubite in da bo vaša ljubezen močnejša od alkohola in njegovih izletov na žene prijateljev. A ni se zgodilo tako in po še enem otroku ste zbrali moč, pogum, v dobro sebi in otrokoma, ter ga zapustili.
V teh desetih letih ste bili sami. Za otroka ste skrbeli sami, tudi drugega moškega si niste našli, čeprav je bilo priložnosti zagotovo nekaj. Potem pa to njegovo pismo. Kaj je tisto, kar je v vas zbudilo iskro? Usmiljenje? Upanje, da se je zares spremenil in da mu je resnično žal? Osamljenost? Globoka, speča rana se je prebudila…
Anka, mislim, da bi se morali malce razjeziti. Pa ne nase, vi ste čudovita ženska, zvesta in dobra, sposobna, vzgojili ste dva čudovita otroka, s katerima se lahko pogovarjate in si zaupate. Razjezite se nad situacijo, ki je popolnoma nepravična do vas.
Mož vam ne pusti s prijateljico na kavo, ne druži se z vašimi sorodniki, on pa hodi z ljubico na morje. Celo na spletu objavlja slike o teh njegovih podvigih… Se vam to zdi pravično do vas? Ste vi vredni več kot pol manj, da se lahko z vami tako ravna? Ste predpražnik pred vrati, v katerega se lahko mož obriše umazane čevlje, potem pa vas še malo zbrca in potlači, češ, niste mu dobro obrisali podplatov. In da ta predpražnik slučajno ne bi šel kam! Leži naj tam pred vrati in čaka na svojega lastnika. Morda bosta ob priliki oba z ljubico prišla in si ob vas obrisala svoje noge. Malo vas delam jezno.
Ni nenormalno to, da ne razumete njegovega prijateljevanja z ljubico, nenormalno je to, da vas v to sploh prepričuje. Kakšen odnos pa je to??!! Eden vse, drugi nič. Težava je samo v tem, da ženske same dovolimo in dopuščamo takšno ravnanje. Nasedemo sladkim obljubam, moledovanjem, celo kakšna solzica jim kdaj pade iz oči. In naša mila srca se zmehčajo, joj, kako me ima rad, res mu je žal, zdaj bo pa čisto drugače. Nikdar ni drugače. Vedno je enako, ne, vedno je slabše. Ker popuščamo več in več in nazadnje vas bo prepričeval v to, da ste zares nenormalni, ker njemu in ljubici ne skuhate kosila in perete perila. Si to želite?
Kaj pa je bilo v tistih desetih letih, ko ga ni bilo? Ste hrepeneli po njem ali samo po nekom, ki bi vas imel rad in spoštoval? Se niste imeli lepo? Spomnite se tistih mirnih popoldnevov, večerov, ko ste s knjigo v naročju zadremali, ko niste razmišljali, kakšne volje bo prišel, po kateri ženski bo dišal tokrat, ko ste šli s prijateljicami na sproščen klepet in vas ni nihče zmerjal, kje hodite… Spomnite se na svojo moč, dokazali ste, da zmorete sami, da takšnega življenja, kot ga imate sedaj, resnično ne potrebujete! Saj vem, groza vas je ob misli, da gre takrat, ko se za mesec ali dva odseli, k njej, k drugi. Ampak Anka, kar naj ga ima, takšnega, kot je! Naj trpi ona, če si tega želi!
Ko se boste spomnili na tisto mirno obdobje desetih let in boste začutili jezo zaradi vseh krivic zdaj, ga povabite na pogovor. Mirno, brez očitkov. Povejte mu, da ne pristajate več na takšno življenje, da ga imate sicer radi in je on vaša edina ljubezen, vendar vam je brez njega lažje in lepše. Povejte mu, da si želite biti z njim, vendar izključno tako, da se odnos uredi. Konec ljubice, konec žalitev, pomoč pri gospodinjstvu, podpora na vseh področjih, spoštovanje in pogovor. Predvsem pa skupen obisk terapevta. Poskusite, če bo pristal, dobro, če ne bo, se poslovita. Zmorete sami, to ste dokazali, ljubečega odnosa pa z njim na takšen način, ne bo nikoli. Srečno!!!!!

KATARINA

16. oktober 2011

ODGOVORI V REVIJI JANA

Povej tudi ti! (0)

Lepo pozdravljena, gospa Saša:)

Sem mama dveh odraslih otrok, hči že redno dela, sin študira.
Ločena sem 3 leta, v zakonu sva z bivšim možem izgubila vso nežnost. Kmalu po ločitvi pa sem spoznala moškega, mislila sem, da je moj princ. Lep, postaven, dober ljubimec in dokler nisva začela živeti skupaj, je bila ena sama pravljica. Ki pa se je takoj razbila, saj je kmalu pokazal svoj pravi obraz.
Želel je , da prodam precej veliko stanovanje, vržem moja otroka v eno manjše in kupim za naju hiško, kajti on pravzaprav ni imel ničesar. Moja otroka je  imel ves čas pod nadzorom, celo hrano jima je odmerjal, jaz pa sem kupovala njegovima dvema vse, od igrač do oblačil. In to iz srca. Kmalu pa so se začeli še klici žensk pozno v noč, hihitanje, skrivanje telefona. Obtoževal me je, da sem bolno ljubosumna, bil je hladen do mene, vpil je in bil nesramen. Kmalu svojih zvez z drugimi niti ni več skrival… Odločila sem se, da ga zapustim. Zdaj živim umirjeno življenje, a hrepenim po ljubezni in samota me ubija. Čez dan še gre, ponoči pa me oblijejo solze in ne znam si pomagati. Klub zrelim letom sem postavna in ženska, za katero se moški še vedno obračajo. Pa bom kdaj spoznala pravega, iskrenega, zvestega in dobrosrčnega moškega? Sploh obstaja??
Katarina
Draga Katarina! Koliko žalosti, jeze in razočaranj je v vas! In to popolnoma upravičeno.  Opeharjeni ste za ljubezen in razumevanje in krivično je do vas, da v lepih, zrelih letih večere in noči preživljate sami.
Za vami je dolg zakon, ki se je nekako razblinil. Zato ni čudno, da ste oživeli ob postavnem, lepem moškem. Znova se je v vas prebudila strast, znova ste lahko začutili svoje telo. Ampak… Tale vaš lepotec bi vas skorajda spravil na rob. Svoji inteligenci in sposobnosti  se lahko zahvalite, da niste zabredli. Si predstavljate svoje življenje zdaj, če bi takrat zares prodali stanovanje in vama kupili hiško? Otroka bi spravili stran od sebe, on pa bi gospodoval nad vami, se znašal nad vas, vi bi ga živeli, on pa bi imel druge ženske… Ej, srečo imate, draga Katarina, mnogo je takšnih, ki so zaradi hrepenenja po bližini in odnosu končale tako. Vi pa ste se rešili. Imate mir, ohranili ste svoje dostojanstvo.
Večeri in noči so lahko tako samotni… sprašujete se, s čim ste si zaslužili to samoto, kje je kdo, ki bi vas stisnil k sebi, pobožal in povedal, da vas ima rad. Ta hip ga res ni, in čisto nič narobe ni z vami, da si ga želite. Vsakdo si želi nežnosti in sprejetosti. Težava je v tem, da se pri vas odvija vse tako intenzivno-iz ločitve naravnost k drugemu, zopet razočaranje, zopet žalost…. Zdaj je čas, da se v resnici pocelite. Da začnete uživati sami s seboj. Da se končno zaveste, kako sposobni ste, imate lep odnos s svojima otrokoma, znate poskrbeti zase finančno, skrbite za svoje zdravje in kondicijo, zadovoljni ste s svojim izgledom…
Včasih se nam zdi, da smo brez moškega nekako nepopolne. Da nam nekaj manjka. Tako smo vzgojene in težko nam je sprejeti dejstvo, da smo lahko same in se imamo ob tem čudovito lepo. Ko boste zvečer spet sami, ko vas bodo oblivale solze, si predstavljate, da je v vas vaš popolni moški. Pristopi k vam, vas nežno stisne k sebi, obriše solze in poboža, poljubi in potem čvrsto drži v svojem objemu. Predstavljajte si ga tako močno, kot bi čisto pravi. Občutili boste nekakšno pomirjenost, varnost in mnogo lažje boste zaspali. To počnite večer za večerom, noč za nočjo, dokler vas otožnost in hrepenenje ne bosta zapustila. Vse redkejši bodo ti trenutki solz, kajti spoznali boste, da ste sami sebi najboljša družba, da samih sebe ne izdate, ne prevarate, ne zaničujete, ne izkoriščate…. Če pa že, si to lahko odpustite, saj napake delamo vsi.
Ko boste tako pomirjeni s seboj, pa bo verjetno prišel tudi tisti ljubeči in iskreni moški. Če si ga boste sploh še želeli… Srečno!

Ali je odvisnost od moškega normalna?

15. september 2011

ODGOVORI V REVIJI JANA

Povej tudi ti! (0)

Stara sem 36 let, ločena, mama petošolke. Že nekaj let živim z novim partnerjem. Prvi zakon se je zame klavrno končal, saj je šlo za mladostno vihravost in nepremišljenost, vsekakor ni šlo za veliko ljubezen. Pri sedanjem partnerju je drugače. Zanj lahko rečem, da je moški mojega življenja in to mu tudi pokažem. Vem, da tudi on čuti enako do mene, saj skupaj živiva in gradiva najino prihodnost, le da mi svojih čustev ne kaže z osladnimi gestami in besedami, do mene pa ima zelo velika pričakovanja. Jaz se trudim, da naredim vse kot želi on. Večkrat se skregava in takrat je zelo divje, saj si izrečeva besede, za katere nama je potem obema žal. Prijateljice mi pravijo, da me izkorišča in da sem nora, ker to počnem, predvsem pa to, da sem odvisna od njega, jaz pa v tem uživam, saj ga imam rada in si ne predstavljam življenja brez njega. Bolj konkretno to pomeni, da popolnoma sama skrbim za gospodinjstvo, hodim v trgovino, kuham, pospravljam, vzgajam svojo hči, hodim v službo, mu pomagam pri njegovi, skrbim zanj in ga razvajam, se zanj lepo uredim, mu skuham kaj dobrega … Včasih sem od vsega tega zelo utrujena in vem, da bi bilo bolj pravično, če bi mi v našem skupnem gospodinjstvu več pomagal, zavedam pa se tudi, da bi bilo to povsem nemogoče. Rada ga imam takšnega kot je in sem zanj pripravljena narediti vse. Poznam veliko moških, ki so bolj prijazni in ustrežljivi, a kaj, ko meni nobeden takšen ni všeč. Draga Saša, povejte mi, ali potrebujem strokovno pomoč ali pa sem vam najin odnos zdi tako lep, kot se zdi meni?

Draga bralka,
skoraj sem se razjokala nad vašim vprašanjem, saj sem se tako našla v njem in verjamem, da še tisoče žensk. Še ena čudovita, ljubeča, skrbna, zvesta, odgovorna ženska, ki se ne zaveda svoje vrednosti. Že v naslovu ste si deloma odgovorili sami-je odvisnost od moškega normalna? Nobena odvisnost ni dobra, če že ni “normalna”. Vse, čemur pripisujemo veliko pomembnost in nas bi bilo strah, če bi to izgubili, je neke vrste odvisnost. Ker se trudimo obdržati, ne izgubiti… Ker mislimo, da brez tega ne bi zmogli živeti. Takrat začnemo zaradi strahu pred izgubo početi neumnosti. In velikokrat izgubljati sebe.
Popolnoma razumem vašo situacijo-enkrat ste se že razvezali in zdaj ste pripravljeni storiti dobesedno vse, da vam tokrat uspe. Naložili ste si ogromno breme, ker partnerju želite pokazati, da ste ga vredni, da tudi on ne more živeti brez vas, da vas potrebuje ob sebi… Ob tem pa ste še ljubeča ženska, ki se zanj uredi, ne obremenjujete ga z vzgojo svoje hčerke iz prvega zakona (morda ste mu tudi iz srca hvaležni, da jo sprejema in zato se mu čutite dolžni), ste kuharica, gospodinja, čistilka, pa še poslovna ženska. On pa ima visoka pričakovanja, pravite. Kaj pa to pomeni? Da je doma vse kot iz škatlice, da ste mu na voljo kot pomočnica pri njegovem poslu (brezplačno, seveda), kot ljubica, gospodinja, da mu ne težite, če je kdaj pozen ali tečen in napet zaradi službe, da niste ljubosumni, da ga vsak hip razumete, mu kuhate njegove najljubše jedi…..?  Ampak-kakšnih osladnih ljubezenskih besed vam pa ne govori. Kaj pa je tako osladnega pri tem, če ti nekdo reče, da te ima rad, da te ceni, spoštuje, da si čudovita ženska ali celo, da te ljubi??!! Meni se nič od tega ne zdi osladno. In kot ženska prav zelo rada slišim kaj takšnega. Pa verjamem, da nisem edina.
Takole se mi mota po glavi. Če ga imate radi natančno takšnega, kot je in se vam zdi nemogoče, da bi kaj priskočil na pomoč v gospodinjstvu, potem se morate samo malo organizirati, pojesti kakšen vitamin več in morda majčkeno znižati svoja pričakovanja do sebe. Pa boste sicer kot stroj za izpolnjevanje želja, vendar še kar zadovoljni. No, do naslednjega prepira oz. prebliska, da bi bilo dobro kaj spremeniti. Lahko pa se vprašate par stvari. Npr. kdaj ste šli nazadnje popoldne počivat vi, ne on. Kdaj je on pospravil mizo po kosilu. Kdaj se vam je iz srca zahvalil, ko ste mu pomagali pri njegovem delu? Kdaj se je on uredil za vas, kdaj je-po burnem prepiru-on prišel skesan k vam in vas prosil odpuščanja za grobe besede? Ti vajini prepiri so le puščanje pare iz lonca na pritisk, rešita verjetno tako ali tako ničesar z njimi, le oba postane strah, da bi morda eden od vaju odšel…
Predlagam vam, da ga povabite na pogovor. Povejte mu, da ste utrujeni, da vas preganja misel, da vas bo zapustil in da se zato tako trudite. Povejte mu, da vas ta njegova pričakovanja zelo obremenjujejo, saj preveč pričakujete že od same sebe. Povejte mu tudi, da je za vas najbolj čudovit moški na svetu, da ga imate radi do neba in še čez, a da ne zmorete več takšnega tempa. Da potrebujete podporo, čustveno in fizično. Dogovorita se, da dvakrat na teden on skuha kosilo in pospravi posodo, da morda on opravi nakupe v trgovini ali pa vsaj posesa prah po stanovanju.

Lepo je imeti nekoga tako zelo rad. A včasih so naše želje po biti z nekom tudi naše iluzije o tem nekom. Partnerja kujemo v zvezde, sebe pa ne vidimo. Morda pa imajo prijateljice prav, ko pravijo, da vas izkorišča. Zakaj pa to dovolite? Zato, ker morda mislite, da ga boste tako obdržali ob sebi. Začaran krog. Predlagam vam, da si predstavljate odnos, kakršnega imate, pri svoji prijateljici. Kaj bi opazili? Zapišite si. Potem pa napišite svoje dobre lastnosti. Koliko jih naštejete? Pet, deset? Petdeset? Sporočite mi, koliko ste jih našli! Zakaj si ne dovolite, da bi bil vajin odnos vzajemen? Daj-dam. In ne samo dam, dam, dam. Pregoreli boste na tak način. Ko boste zapisali, kaj bi v takšnem odnosu opazili pri prijateljici, si vzemite še nekaj časa in se zazrite v napisano. Kaj začutite? Žalost, jezo, nemoč? Prvi korak je zavedanje, potem delovanje. Bodite iskreni s seboj-je vaš odnos res tako zelo lep?

MOJCA

18. avgust 2011

ODGOVORI V REVIJI JANA

Povej tudi ti! (0)

Pozdravljeni, pomagajte mi, ne vem kaj naj naredim… Sem ločena, pred kratkim pa sem spoznala mlajšega moškega.   Preživela sva nekaj čudovitih trenutkov, a sem ugotovila, da se mi je že takoj na začetku zlagal, da nima punce-celo živita skupaj! Bila sem res šokirana in sem ga že hotela pustiti, a on kljub temu želi, da bi imela seksualni odnos.. V zakonu sem izgubila potrebo in željo po seksu, s tem moškim pa si želim seksa . Rada pa bi tudi kaj več, rada bi resno zvezo. On pa si izrecno želi samo seks in me je celo vprašal, če bi bila z njim naprej tudi, če bi spoznala resnega fanta. Res ne vem, kaj naj naredim. V isti sapi ga prosim, naj me pusti pri miru, po drugi strani pa si močno želim biti z njim. Želim si resne zveze, nekoga, ki me ne bo imel samo za seks, ki me bo imel rad kljub mojim napakam. Svetujte mi, prosim! Čutim, da ga potrebujem, on pa pričakuje, da se ne bom navezala nanj. Povejte mi tudi, kaj naj si mislim, da ima punco in še mene. Ali nje pravzaprav sploh nima rad? Hvala za vaš odgovor, Mojca
Mojca, za teboj je razveza, izguba iluzije o večni ljubezni in nenadoma si spoznala mlajšega, željnega moškega. Pravzaprav ne vem, kaj sprašuješ?! Če me sprašuješ, če ti bo ta pohotni mladenič zvest, ti stal ob strani, ti dajal občutek sprejetosti in ljubljenosti….ti kar takoj povem, da niti v sanjah ne verjamem tega. Razumem tvojo potrebo po bližini in vso pravico imaš do tega. Ampak-hej, prvi dan, pa se ti je že zlagal?! Verjetno ne pričakuješ, da se ti ne bo še tretji in peti in šestnajsti dan…
Bi bila rada v koži njegove punce? Zakaj pa je ne zapusti, če je nima rad? Vprašaj ga. Verjetno ti bo povedal, da je uboga, da so jo doma pretepali in jo je on vzel v zaščito, da ne zna živeti brez njega, da….blablabla
Zdaj, po razvezi, je čas, da zadihaš. Da se v miru ozreš nazaj, kaj je tisto, kar je šlo narobe in kaj si se iz zakona naučila. Si osamljena? Popolnoma razumljivo je, da si. Toliko let skupnega življenja z nekom, potem pa kar naenkrat konec. Si želiš dotikov in objemov? Čisto razumljivo, da si. V zakonu si, kot praviš, to željo izgubila, zdaj pa jo je nova iskrica znova podkurila. To naj ti bo vodilo, da nisi popolnoma čustveno otopela in da te želja po bližini ni za vedno minila. Ampak počasi, Natalija. Fant ti je povedal, kaj pričakuje od tebe. Da se nanj ne navežeš in da si njegova občasna ljubica. Pošteno, vsaj. Ti se pa odloči-boš vzela ponujeno in se tu in tam pocrkljala v njegovem objemu, ali se mu zahvalila “za sodelovanje” in odšla. Če se odločiš za prvo inačico, ne pričakuj od njega ničesar drugega. Še najmanj pa stanovitnosti in pristnega, iskrenega odnosa. A to ti povem, je težko. Sploh, ker si ranjena, še vedno žalostna in misliš, da ne zmoreš biti sama.
Najbolje bo, da se vprašaš, kaj mi ta človek nudi? Me ima resnično rad ali sem zanj samo igračka? Praviš, da bi rada nekoga, ki te bo imel rad z vsemi napakami. Lahko ti sprejmeš njegove napake? To, da živi z drugo, da se laže, da si tako ali tako ne želi odnosa s teboj?
Če le lahko, se pogovori s kom. Z njim težko, ker bo napeljeval vodo na svoj mlin, ti boš pa trpela. Si želiš tega? Po ločitvi, kjer je trpljenje, še v eno trpljenje?
Predlagam ti, da se začneš ukvarjati s seboj. Da zapolniš svoj čas s stvarmi, ki te veselijo. Obišči kakšen seminar, kaj dobrega skuhaj, pospravi omaro, vzemi v roke dobro knjigo, pojdi na sprehod… Če imaš otroke, jih večkrat vzemi v naročje, objemi in se stisni z njimi. Če jih nimaš, se objemi s prijateljico, mamo. Privošči si ročno masažo telesa ali masažo stopal. Tako dobro dene dotik človeških rok! In ni potrebno poniževati se, da to dobiš.
Predvsem pa-prenehaj se slepiti. In ne nasedaj vsakemu, ki zna lepo govoriti. Zaupaj svojemu glasku, ki te je tudi nagovoril, da napišeš tole pismo…. Glasek že ve, zakaj…

KLAVDIJA

29. julij 2011

ODGOVORI V REVIJI JANA

Povej tudi ti! (0)

Stara sem 32 let. S fantom sva skupaj že skoraj 6 let in skupaj tudi živiva. Začela sva zelo lepo, morda nekoliko preveč pasivno, a  oba sva se vedno trudila ohranjati vsak svoj svet interesov in prijateljev, prav tako pa tudi skupnega. Med nama je vedno obstajalo zaupanje, saj imava podobne osnovne vrednote. Pred časom  pa se je začel fant zelo spreminjati. Rekel mi je, da potrebuje še več prostora zase, da se mora več ukvarjati sam s seboj in se začel nekako oddaljevati od mene. Tudi prevaral me je. Od takrat mu ne morem več zaupati, postala sem zelo ljubosumna in posesivna. Ne morem si razjasniti, če je varanje nekaj kar lahko sprejmem in se prepričam, da nima veze z najino ljubeznijo, saj po drugi strani vedno bolj mislim, da tega enostavno ne morem sprejeti. Čeprav se mi zdi, da imava močno ljubezen in bi lahko z njim preživela velik del svojega življenja, vendar ne vem, kako naj se spopadem s to situacijo in vse skupaj prebolim, ter mu zopet začnem zaupati. Nisem si všeč takšna, kakršna sem postala zdaj, ljubosumna, žalostna in nesamozavestna.  Včasih si mislim, da bi bilo najbolje kar končati, vendar postanem ob tem zelo žalostna. Sem v stiski, pomagajte mi!
Klavdija

Klavdija, vaša stiska je težka-s fantom sta skupaj šest let, stari ste dovolj, da si verjetno želite družino, otroke…. Če se razidete, boste morda ostali sami za vedno, če ostaneta skupaj, vas bo vse življenje razžirala misel, da vam je nezvest…
Kaj ste imeli v mislih, ko ste napisali, da je bil vajin odnos morda “preveč pasiven”? Ste potiho morda že na samem začetku slutili, da niste izpolnjeni v odnosu, da vam nekaj manjka? Ali pa ste se trudili in dajali samo vi, fant pa je bil “pasiven”? Zastavite si ti vprašanji in si zelo iskreno odgovorite.
Ste se s fantom skušali pogovoriti? Verjetno vas je strah; po eni strani si ga želite obdržati in se brzdate, da bi ga spominjali na njegovo prevaro, da bi mu kazali ljubosumje… torej, da ne “najedate”, po drugi strani pa opažate spremembe v svoji samozavesti, izgubljate sebe in vas to plaši.
Predlagam vam, da izberete najtežjo pot. Da fanta povabite na dolg, čustven in globok pogovor. Povejte mu popolnoma vse, kar čutite, mislite, zaupajte mu svoje strahove in bojazni. Zgodi se lahko dvoje. Lahko vam prisluhne, vas objame, obriše solze in vi njemu njegove. Ob tem boste verjetno začutili, kako iskreno mu je žal, da njegova ljubljena doživlja tolikšno žalost in pokazal bo svoja čustva, zaupal vam bo svoje strahove. To je dobra pot. Za oba. Ker bosta zastavila odnos na novo, na globoko, iskreno.
Lahko pa je druga pot. Tudi dobra-za vas. Če bo zamahnil z roko, češ, nehaj že, saj sem ti povedal, da mi je žal, pa kaj pa je to takega, spet se jokaš…. potem morate življenje zastaviti drugače. Vprašajte se: kako se počutim? So moje želje v odnosu upoštevane? Me spoštuje? Me sliši, kaj govorim? Mi daje občutek in takšne potrditve, da mu bom lahko še kdaj zaupala? Kaj občutim, ko gre s prijatelji na pivo in ga ni domov? Če si boste na ta vprašanja odgovorili negativno, potem je čas, da dvignete sidro.
Česa vas je strah? Da boste sami? Ja, težko je nekaj časa, velikokrat ženske iz strahu pred osamljenostjo pristanemo na kompromise. Saj je vseeno, kakšen je, samo da je… A to je pot navzdol. Verjetno se niti ne zavedate, kako močni ste v sebi. Koliko moči ste premogli, da ste mu oprostili prevaro. No, pa ste mo jo res? Vam je povedal, da ste vi njegova kraljica in da je za vašo ljubezen pripravljen iti na konec sveta? Če bi vam, bi ne izgubljali svoje samozavesti.
Klavdija, vsi odgovori so v vas. Vzemite si čas in v tišini brskajte po sebi. Dejstvo je, da nas ne more osrečiti nihče od zunaj, ampak mi sami, od znotraj. A če opazimo, da nas nekdo vleče navzdol, da izgubljamo stik s seboj, je potrebno ukrepanje. Dokler še vidite, le dajte. Ko ste enkrat globoko v odnosu, je precej težje, ker NOČEMO videti.
Znanka mi je zadnjič priporočila knjigo Si ti pravi zame?, avtorice dr. Barbare De Angelis. Morda tam najdete še kakšen odgovor.
Kakorkoli se boste odločili pa bo prav. Za vas. Ker bo to vaša odločitev in boste zanjo tudi znali sprejeti odgovornost!

SAŠA, NA POMOČ!

16. julij 2011

ODGOVORI V REVIJI JANA

Povej tudi ti! (0)

Težko mi je sploh pisati tole pismo. Toliko sramote doživljam. Sem ločena, že trinajst let. Bivši mož pa se do mene obnaša enako grdo, kot v vseh letih zakona. Oh, kako mi je hudo, ko pomislim, kaj sem storila otrokom! Uničila sem jim življenje, ko sem izbrala takšnega očeta. Ampak takrat se mi je zdel čudovit, ljubila sem ga in vse bi storila zanj. Sram me je zdaj in ne morem si oprostiti. Otrok sploh kot da jih nima. Ko sem ga kdaj vprašala, zakaj je tak, je vedno kričal name, da sem kriva za vse, tudi za to, da mu v službi ne gre dobro. In da je svoje življenje zapravil z menoj. Nekajkrat me je tudi pretepel, ampak takrat so se policisti vedno postavili na njegovo stran. Rekel je celo, da ga varam, da verjetno otroci sploh niso njegovi….Joj, kako mi je težko, kar jokam. Preživnine pa tako ali tako nikoli ni hotel plačevati. Sodni postopki še niso končani, čeprav je že tako dolgo od ločitve. Noče se izseliti iz stanovanja, zahteva, da mu plačam polovico. A kje naj najdem ta denar? Ostala sem še brez zaposlitve, čisto sem obupana. Tudi otroci se mi smilijo, hčerka ima težave, tako da se mora zdraviti. Kaj sem naredila tem mojim ubogim otrokom? Mislim na najhujše, vedno več ran in obupa je v meni, utapljam se v solzah, počutim se ujeto in nemočno.
Marinka

Marinka, prav nič vam ni lahko! Tako ste ljubili moža, zanj bi storili vse, dobili pa ste bolečino, zavračanje, obtoževanje, krivdo in sram.
Najprej je za vas pomembno to, da se zavarujete pred nasiljem-niste napisali, ali še vedno živita skupaj z bivšim možem. Če ste še vedno žrtev nasilja, TAKOJ pokličite policijo. Pojdite na Center za socialno delo, pokličite Beli obroč. Poiščite brezplačno pravno pomoč in ugotovite, zakaj se postopki tako dolgo vlečejo. Bivši mož se, kot zdaj že lahko tudi sami vidite, se ne bo nikdar spremenil. Ker mu tako, kot je, čisto ustreza. Predvsem pa-prenehajte se ozirati nazaj in dvignite glavo. Kje ste, Marinka? Kje so vaše želje, vaše sanje, vaša pričakovanja od življenja? Kje ste VI? Nihče na tem svetu si ne zasluži toliko žalosti in obtoževanj. Zdaj je čas, da globoko vdihnete in rečete: DOVOLJ!
Ko boste sami doma, vzemite v roke svinčnik in papir. Vso svojo žalost, s solzami vred, zlijte na ta papir in napišite vse, kar boste v tistem trenutku čutili. Napišite vse misli, vse besede, ki ste jih želeli in jih še želite izreči svojemu bivšemu možu. Potem se od tega poslovite, napisano raztrgajte in vrzite v stranišče, potegnite vodo. Ali pa zažgite papir in glejte, kako v plamenih izginja vaša žalost. Potem si zamislite, kaj si pravzaprav želite. V tišini si postavite vprašanje in čakajte na odgovore. Pišite. Tudi svoja občutja, zakaj si to želite. V mislih naj se vam odvrti vaše novo, mirnejše in srečnejše življenje.
Ta hip ste ujeti v brezposelnost. Tega se čez noč ne da spremeniti. Lahko pa se spremenite vi in kot bi sliko pogledala z druge strani, se bo spremenil tudi vaš pogled na stanje, v katerem ste.
Imate kakšno prijateljico? Pogovarjajte se z njo in ji zaupajte svoje bolečine. Tako bo ta bolečina izgubila svoje ostre robove. Predvsem pa-začnite postavljati meje. Ne verjemite besedam, da ste slabi, ničvredni, krivi za vse. To vam govorijo tisti, ki sami ne sprejemajo odgovornosti za svoja dejanja in pač vedo, da ste vi odlično odlagališče za njihove neuspehe. A ni lepo, če je vedno nekdo drug kriv za moj neuspeh?! Prepričana sem, da ste ljubeča, skrbna in dobra oseba in si ne zaslužite, da ste kanta za smeti! Dovolj je, Marinka! Vsi v življenju delamo napake in se iz njih učimo. Tudi vi. Moža ste izbrali, ker ste ga ljubili in za to ljubezen naj vam nikakor ne bo žal. Dokazali ste, da znate brezpogojno ljubiti. A to ne pomeni, da lahko nekdo nespoštljivo ravna z vami. Začnite občudovati na sebi stvari, ki so vam všeč. Najprej stvari, ki so najbolj očitne-da znate ljubiti, da ste skrbni, da ste delovni, da ste predani… Vzemite v roke pisalo in pišite. Kaj lepega, dobrega, prijetnega je v in na vas? Ne ustavljajte se, dokler ne boste napisali petdeset lastnosti! Koliko jih najdete ta hip? Morda pet? Vsak dan napišite še kakšno in si ta seznam obesite nekam, da ga boste večkrat pogledali. Pobožajte se in si recite, da ste dobri, sposobni, vredni lepšega življenja! In nikakor ne sprejemajte več krivde za vse in vsakogar!
Ko boste našli kakšno zaposlitev oz. vir dohodka, vam toplo priporočam, da si poiščete pomoč-boste hitreje in lažje splavali v novo življenje. Morda bi lahko obiskali kakšen seminar ali delavnico na temo samospoštovanja? Takoj, ko boste storili prvi korak, bo že lažje. In vas bo gnalo naprej. Če ne zaradi sebe, pa zaradi otrok. Ko se boste postavili na noge vi, bo tudi z njimi bolje. Zaslužite si več!!!!!