Neuvrščeni

EEEEEEEEEEEj,

vsem želim toliko dobrega in toliko lepega, kolikor lahko vsak od vas prenese! Hvala za vse spodbudne besede in srečno. Pa lepo in mirno praznovanje, naj diši po dobrotah na mizi in dobrotah v srcih!!!

Blagoslova,

Saša

Nisem človek, ki bi se rad in veliko kregal. Do ljudi skušam biti prijazna in tudi če se ne strinjam z njimi, spoštujem njihovo mnenje. Lahko bi celo rekla, da je ta lastnost moja slabost, saj se ne znam vedno postaviti zase, tudi takrat ne, ko bi bilo to potrebno. Se pač res ne maram kregati. No…

Crknil nam je pralni stroj. V petih letih že tretjič ali četrtič. Ne glede na to, da peremo skoraj vsak dan, se mi zdi, da bi lahko zdržal malce več. Pa sem klicala serviserja, kaj lahko naredim. Včasih je kaj takega, da lahko z navodili po telefonu  človek prihrani kakšnih 50 eurov. Serviser mi je po opisu napake zagotovil, da se je verjetno le kak gumb ali kamen zagozdil tja nekam in naj ga odstranim, pa bo.

Poskusim prvič, odvijem filter, voda mi teče po kopalnici in bučman, ki jo je delal, ni upošteval naklona, da bi naj voda odtekla v sifon. Čofotam po vodi, z baterijo svetim v stroj in iščem gumbek, kamenček… Pa ga ni. In stroj še vedno ne dela. Potem poskusim še enkrat, pa še tretjič, pa mož, pa vrtiva tisto turbino, v kateri naj bi bilo nekaj zagozdeno, pa nič. Ne dela.

Zato kličem serviserja še enkrat, da ga povabim na delovni obisk. Saj si predstavljate, koliko perila se nabere v dveh dneh, kaj? No, gospod pa mi reče, da je s strojem zagotovo vse v redu, a da lahko pride šele čez štiri, pet dni. In sploh me ni hotel poslušati, ko sem govorila, kaj vse sem poskusila, da bi stoj delal. Arogantno me je prekinjal in še ko sem mu rekla, naj me posluša do konca, tega ni storil.

Po treh dneh nabiranja perila in čakanja na servis, pa pranja pri ljubeznivih sosedih, sva se z možemm odločila, da kupiva nov stroj. Z večjim bobnom, da ne bomo prali čisto vsak dan. Našla sva stroj za ugodno ceno, popust in še kredit. No, potem pa me je danes poklical serviser, da bi prišel. In sem mu rekla, da ni potrebe, ker imamo nov stroj. Je bila pa kar užaljen, da ga nisem o tem obvestila. Kar naenkrat se je v meni zbudil moj temni del in sem mu zabrusila, da ga namenoma nisem poklicala, ker je bil tako nesramen do mene in sem se mu na ta način malo maščevala… Mu je šlo kar malo do živega, saj je rekel, da je težko delati in vmes odgovarjati na tisoč telefonov in reševati prav toliko težav. Da je včasih res malo bolj oster, a ne nalašč…  Takoj mi je bilo žal za moje besede, lepo sva se poslovila, mene je pa vse popoldne pekla vest, da sem rekla kaj takega. Pa še res ni bilo, pač pa sem čisto pozabila nanj… Upam le, da se ta novi stoj ne bo toliko kvaril ali pa da je vsaj serviser drug…

Evo. Zdaj se ga bom pa lotila. Zares… Še dobro da še ni novo leto, takrat namrač “padajo” takšne in podobne zaobljube. Glede vsega, kar si človek sploh lahko spomni. Kajenje, hujšanje, ocene v šoli, kreganje doma…. Jaz se pravzaprav tudi vsako novo leto nekaj odločim. No, če povem po pravici, se skoraj vsak večer, ko razmislim o minulem dnevu, kaj odločim. In za tistih nekaj minut, ko mi najmlajša dovoli spati v enem kosu, tudi zares trdno verjamem v svoj sklep. Potem pa včasih zjutraj sploh ne vem več, o čem sem razmišljala zvečer… Pa mi ni jasno, ali zaradi zares nerednega oz. pomankanja spanja, ali pa gre za tako pretanjen mehanizem mojega ega. Da ne bi slučajno kaj zares naredila v smeri izboljšave… Ne vem. Bom presojala, ko bomo vsaj pet ur spali v kosu.

Skratka-ena bo pa ZARES padla-odločitev, namreč, pisat bo treba! In ja, Tjaša, verjetno   s(m)o tisti, ki tako čutimo, zares bolniki… Kaj čmo.

Končno imam svoj blog! Končno imam svoj blog! Končno imam svoj blog!

Upam, da ga bom vsaj približno redno lahko pisala. Vem, da bodo to večeri, ko mladina popada v spanec. A kaj, ko je takrat čas tudi za pospravljanje, pa za moža, kakšno dobro čtivo… Se bom že znašla.

Danes sem bila pri zdravniku. Kako ti ena sama zoprna faca osebja lahko pokvari ves dan. No, če to pustiš, seveda. Ampak na koncu jezika sem imela, da neki sestri na naročanju povem, da je daleč najbolj neprijazno zdravstveno bitje, ki sem ga kdaj srečala. Pa na srečo nisem prišla k njej na okence. Mislim, da je bilo tisti sestri zraven kar nerodno, ker je kolegica takšna. Ampak, hej, ne pustim si moje dobre volje pokvariti kar tako. To lahko stori v tisočinki sekunde moj mož, drugi se bodo morali pa malo bolj potruditi!

Končno imam svoj blog! Končno imam svoj blog! Končno imam svoj blog!

Saša Einsiedler

Radijska in televizijska voditeljica, voditeljica seminarjev in treningov nastopanja ter samozavestnejše komunikacije. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih-poslovne vode, vrtičkarjenje in seveda vzgoja otrok-trenutno je mama petih nadebudnežev ...

 

Sašin blog

Kategorije

Arhiv

Povezave

Znanci iz sosednjega bloga