moram pljunit

Moram pljunit.

Ženske, ki se odločijo, da ne bodo imele otrok in gradile kariero, so v današnji družbi toliko več vredne od tistih, ki se odločijo za otroke! Pa čeprav so slednje tiste, ki pravzaprav družbo ustvarjajo. Pa ne za svoj zaslužek, ravno nasprotno in z veliko odrekanja… In ker mame nimajo časa posvečati se svoji karieri, ki prinaša denar, bodo imele tudi »penzije« temu primerno nizke. V nasprotju z ženskami, ki imajo čas vlagati le vase in bodo tudi na stara leta imele bistveno višje pokojnine. Na račun naših otrok, ki bodo levji delež prispevkov plačevali zanje. Strinjam se in res sem prepričana, da bi moralo biti v politiki, v gospodarstvu…bistveno več žensk. Ker smo sposobne in drugačne od moških, zato bi družbi vtisnile novo dimenzijo s svojim načinom razmišljanja. Ampak, kje pa piše, da ne moreš aktivno vključevati se v družbo potem, ko tvoji mladički že malo zrasejo oz. lepo uskladiti svojega dela z družino??!! Poznam kar nekaj žensk, ki so uspešne, pa niso začele s kariero pri dvajsetih, takrat so rojevale, zdaj pa “razturajo” drugače.
Se strinjam, svobodna odločitev vsake ženske je (kmh, kje so pa tu moški?), ali bo imela otroke ali ne, ampak VREDNOTE v naši družbi so napačne. Kaj je na primer uspešnost? Vsakdo takoj pomisli na denar, oblast, status…. Pa ni nič od naštetega. Uspešnost je zgolj in samo notranje zadovoljstvo vsakega posameznika in njegov notranji mir. Ne glede na delo, ki ga opravlja, denar, kakšen avto vozi… Če vidimo žensko v kombiju, polnem otrok, si mislimo, joj, glej te norce, koliko jih je. Če pa vidimo žensko za volanom pregrešno dragega avtomobila, si mislimo, hej, glej jo žensko, kako je uspešna. Je to prav?
Nikdar ne bom pozabila besed neke mame nekoč na televiziji, ko je pripovedovala, da je bila z možem na banketu. Ljudje so se spoznavali, klepetali med seboj in drug drugega spraševali, kaj počnejo. Povedala je, da so vsi, brez izjeme, takoj odšli klepetat drugam, ko so izvedeli, da je ona doma in da ima štiri otroke. Popolnoma nezanimiva ženska. Ker je samo mama in nima »kariere«. To je odraz naše družbe.
In zato me jezi, no, pravzaprav bolj žalosti, da so mladim vzornice »uspešne poslovne ženske brez otrok« in ne takšne, ki imajo otroke, družino, vrednote, po možnosti pa tudi hodijo v službo in imajo »kariero«. Koliko pritožb slišim mladih mamic, ki si želijo pri delodajalcih izkoristiti pravico do npr. šest urnega delovnika. Ravno včeraj mi je ena pripovedovala; delala je od osmih do dveh. Potem, ko je bila deset dni na bolniški, pa je dobila odločbo, da mora odslej delati od desetih do štirih. Samo zato, ker je šlo delodajalcu v nos, da izkorišča svojo pravico. Ali pa so primeri, ko jih npr. iz Ljubljane prestavijo delat v Maribor. In tako nekaj ur dnevno izgubijo z vožnjo. Vse za dobiček. Matere so breme družbe. Kdo pa jim bo plačeval bolniške, pa vrtce za otroke, šolanje, zdravnike….Kdo jim bo plačeval drage nosečniške preglede, pa rojevanje….Dol z mamami! Živela svoboda! Juhuhu, še par let, pa bomo brez teh kričečih malih stvorov in v miru bomo pojedli kosilo v gostilni. Saj kuhala tako ali tako nobena ženska ne bo več. Ker je sramota za žensko, če se znajde v kuhinji.
Je to res pot, ki si jo želimo?
V isti sapi pa globoko sočustvujem z vsemi, ki se trudijo zanositi, čestitam jim za ves pogum in srčnost, ki jo premorejo na tej trnovi poti. Imam kar nekaj prijateljic, ki hrepenijo po otroku, pa nikakor ne zanosijo. In imam kar nekaj prijateljic, ki ne najdejo moškega-niso več stare dvajset let, kakšna ponesrečena zveza….in ostale so same. Ampak takšne ženske se ponavadi posvetijo kakšnemu dobremu delu, skrbi za uboge, so pripravljene pomagati, se na kakšen drug način razdajati. In niso vajene ponavljanja le ene besede: JAZ, JAZ, JAZ.
No, toliko o tem. Zdaj grem pa skuhat kosilo. Ker to pač tudi počnem.

Sem petič noseča. Sem stara štirideset let. Imam službo, ki ni ravno najbolj običajna. Od mene zahteva, da nosim visoke pete, da sem vitka kot breza, dobre volje in nasmejana, naličena in oblečena po zadnji modi, da se po odru sučem kot srnica in sem poleg vsega naštetega še pametna, iznajdljiva, hudomušna, prijazna, vljudna, da znam vsa besedila na pamet, da….. No, niti slučajno ne bom trdila, da vse to V RESNICI sem, takšno bi me imeli naročniki, ki me povabijo, da vodim kakšno prireditev, dogodek…. Aja, pozabila sem še omeniti, da si v glavnem vsi moški naročniki želijo tudi, da imaš velike j…. in seveda globok dekolte. Tega pa nimam. Pa ne mislim dekolteja….

Zdaj sem seveda rahlo spremenjena. Ne morem nositi visokih pet, ker sem si ob zadnjem poskusu popolnoma zamaknila ravnotežje v medenici in en teden nisem vstala iz postelje. Nisem vitka kot breza, nisem oblečena in naličena po zadnjih zapovedih pomlad/poletje 08, ne sučem se kot srnica…. Sem pa kljub temu nasmejana, dobre volje, trudim se biti tudi pametna, iznajdljiva, hudomušna, prijazna…. Še vedno pa nimam velikih j… in globokih dekoltejev, ker se mi pač zdi, da to nosečnicam ne pritiče. In kaj želim povedati? Da me nihče, ali pa skoraj nihče, ne povabi, da bi vodila kakšno prireditev. Po pravici-zvečer, ko so razni takšni dogodki, sem tako ali tako že napol mrtva, komaj da se še spravim za računalnik in tu in tam kaj zapišem. Kaj šele, da bi se odpravila od doma in nekje na kakšnem odru stala in se afnala par ur.

Tudi učim zdaj precej težko. Kje je prepona, skorajda ne morem več pokazati tečajnikom, ker imam stisnjeno nekje, pojma nimam kje…. Tudi o hoji, s kakršno se naj bi prikazali v javnosti ali nekje pred drugimi ljudmi pač, ne morem učiti, ker me boli križ in hodim kot kakšen star raček (no, malo pretiravanja zaradi sočnosti naj se mi pač oprosti).

Povedati hočem, da svojega posla zdaj resnično ne morem opravljati.  NE MOREM. NE ZMOREM. IN PIKA.

Pa dobim zadnjič odločbo iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje, da nisem upravičena do bolniške. Ker da se pojavljam na televiziji. In da naj pač počnem kaj drugega, če ne svojega posla. Halo??!! Kaj pa? Na žalost ne znam striči las, da bi se lahko preživljala na ta način, ne znam šivati, ne znam….(uaaaaa, zdaj je prišel zame trenutek resnice, razen govorjenja, kaj pa sploh znam??!!) Razjezilo jih je tam na Zavodu, ker sem bila gostja v par oddajah na TV. Ampak očitno se jim niti ne sanja, da je biti gost ali pa oddajo voditi nekaj popolnoma drugega. Zato sem podala ugovor. In jim vse lepo in prijazno razložila. PA so mi spet odgovorili, da se ne strinjajo in naj grem kar lepo delat. KAJ PA??!! Morda bi šla lahko na Čopovo sredi Ljubljane in se delala, da vodim prireditev, mimoidoči pa bi mi v klobuk metali denarje.

Ginekolog, ki sem mu potarnala, da mi ne priznajo bolniške, je popolnoma ponorel. Ali so oni moji zdravniki, da lahko presojajo o tem, kaj lahko delam in česa ne morem? Me oni pregledujejo in ugotavljajo, da moram hoditi na fizioterapijo, delati vaje za medenico, da me boli križ…. S tem pravzaprav izpodbijajo strokovnost zdravnika, ki je odločil, da za delo nisem sposobna. In to neka zdravnica, ki je zdravnica za….kdo ve, morda je celo zobozdravnica? Pa en pravnik. Ta bo pa že vedel, kako je biti petič noseč v ne ravno rosnih letih. In kako je biti voditeljica prireditev, kamor te zaradi nosečnosti nihče ne povabi.

Uf, kako sem jezna. Jutri grem na Trenja. Če bo le prilika, jih bom okrcala. Škrtuhi. Menda so zavrnili bolniške tudi nekaj ženskam, ki nosijo dvojčke. Babam lenim se ne ljubi delati, tako se menda tam na Zavodu pogovarjajo. Ampak to so pa že klevete, teh se pa branim.

Zadnjič enkrat kličem v službo sošolca oz. kolega iz faksa. Res je, nisva se družila prav veliko, je pa hodil z mojo kolegico in nekajkrat smo ga prav fino žurali skupaj.

Priznam, klicala sem ga z neko poslovno ponudbo in ne zato, da ga povprašam kako je kaj. Veliko nastopa v javnosti, izgleda nadvse uspešen na svojem področju (finance) in vse bolj se ga predstavlja tudi kot komentatorja oz. strokovnjaka za politiko v povezavi z gospodarstvom. Skratka, pokličem ga, se predstavim in pričakujem, da bo rekel npr. “O, Saša, živjo, kaj bo dobrega….”. Če je to preveč optimistično pričakovanje, si mislim, da bi lahko rekel npr. “Živjo, a nekaj hočeš od mene, kaj….” No, rekel pa ni ničesar od tega, temveč samo “Ja?”. Mu na kratko razložim, zakaj kličem in reče: “Me ne zanima, hvala, adijo.” Konec pogovora. Obsedim s slušalko v rokah in buljim ko tele v nova vrata. Hej, a nisva skupaj pila piva oz. poceni vina, se smejala profesorjem na fakulteti, se potem še večkrat srečala, ko sem bila “slavna in  uspešna” in se mi je na raznih prireditvah prilepil, ker je bil pač sam še začetnik v svojem poslu in mu je godila moja slava??!!

No, zdaj pa mi naj nekdo prosim razloži, kaj se zgodi z ljudmi, da pozabijo na osnovne manire in prijaznost. Slava? Denar? Obilica klicev starih znancev, ki kar naprej nekaj hočemo? Ne vem. Upam, da sama nikoli nisem bila takšna. Če pa sem, se opravičujem vsem, ki sem jih kdaj prizadela. Oh, Peter, Peter….

Ko sem sedla za računalnik, sem hotela napisat nekaj o včerajšnjem telefonskem klicu. Namreč, klicala me je ena izjemno prijazna punca z neke zelo znane oglaševalske agencije in me vprašala, če pridem na okroglo mizo “Resnična lepota”. Aha, zelo zanimivo, si rečem. Potem pa mi je postalo takoj rahlo sumljivo. Zakaj neki okroglo mizo na takšno temo, ki je ponavadi v domeni kakšne nevladne organizacije ali pa vsaj kakšne take, ki se trudi izobraževat mlade, organizira ena med dražjimi oglaševalskimi agencijami. Seveda mi je postalo takoj jasno, ko je povedala, da je naročnik podjetje, ki izdeluje, mila, kreme za telo, gele za tuširanje…..takšne, z res veliko vlage(?)….

Podjetje je torej najelo agencijo, da jim “pelje” oglaševalsko akcijo. In tam so se spomnili:”Hej, a naredimo okroglo mizo na temo resnične lepote, povabimo nekaj znanih ljudi, da bodo o tem debatirali in ker bodo tam ti znani, bodo prišli tudi novinarji in o tem pisali. Ob tem pa bo naš naročnik, podjetje, kot pobudnik, dobilo brezplačno reklamo po vseh časopisih. Uau, res dobra ideja. Dajmo, storimo to!”

In so storili. Najeli so voditelja in mu bodo seveda plačali (verjetno) lep honorar, dvorano, verjetno bodo tudi organizirali pojedino oz. catering, kot se lepše reče (novinarji zelo trzajo na pupico in papico…) in znanim Slovencem, ki bodo prišli tja njim delat reklamo oz. debatirat, bodo rekli HVALA. Vse lepo in prav. Ampak zakaj bi jaz šla, namesto da doma počivam s svojim (že) velikim trebuhom, delat BREZPLAČNO reklamo podjetju, ki ima na leto verjetno več milijonov evrov dobička???!!! Zato, da bo v nekem časopisu pisalo, da sem izjavila…..bla  bla  bla bla??!!

Pa sem zdaj črna ovca. Očitno bodo vsi ostali, ki so jih povabili, prišli. Samo jaz ne. Ampak če se mi zazdi, da moram kaj povedat, lahko napišem tukaj. He he. In ob tem “počivam” svoj trebuh. Pa je tudi brezplačno. Ampak me bolj veseli. Pa še našminkana ni treba da sem. He he

Aja, stavka…… To sem imela v mislih. Kako se dam zapeljat….

Podpiram medicinske sestre, policaje in učiteljice, tistih v javni upravi, ki sedijo v pisarnah in vse dneve surfajo po internetu in pišejo na forumih, pa ne. Naj gredo zares delat, pa se bodo potem oglašali.

Ta mala je zaspala in medtem, ko sem jo uspavala, sem razmišljala o včerajšnjem izletu. Šli smo namreč v Avstrijo kupit kamero. Tako, sodobno, majhno, da me ne boli roka, ko snemam prve korake, prve zobke, prve in druge mozolje….. Šla sva z možem, pa ta malo sva vzela s seboj, ostali otroci so “predragi”, ker je v tisti trgovini preveč igrač….

No, peljemo se čez Ljubelj. Pa vidim spomenik, padlim in pobitim v drugi svetovni vojni. Svinjarija, si mislim. Potem pa se nehote spomnim na zgodbo, ki mi jo je pred kratkim pripovedal znanec. In ki je izbila dno sodu mojega pretvarjanja, mojih iluzij…Namreč to, da so vodilni komunisti po vojni”sovražnike sistema” pripeljali na Ljubelj in svojcem rekli, da jih bodo deportirali čez mejo. V resnici pa so jih tik pred mejo vse pobili….

Sem ravno dovolj stara, da sem bila še cicibanka, pionirka in mladinka. Da sem ob Titovi smrti pisala spise, ki še danes trgajo srce in jokala kot dež. Spomnim se, kako me je bilo strah, kaj bo pa zdaj??!! Partizani so bili zakon, socialistična ureditev tudi. Živela sem eno popolnoma “normalno” življenje, tudi švercanja kave, pa depoziti za čez mejo, pa najlonke, ki jih ni bilo….se mi je zdelo čisto OK. Ker pač drugega nisem poznala. Včasih sem se le čudila, zakaj ne smemo postavit smrekice že prej, kot šele nekaj dni pred novim letom in zakaj je mami enkrat rekla, naj ne bo preblizu okna, da je kdo ne bo videl… Skratka-nič posebnega. Politika me nikoli ni zanimala in zato mi je bilo vseeno, če sem kje slišala koga govoriti o t.i. političnih zapornikih…. In celo to, da smo se na Kolpo vozili po cesti,  za katero smo morali imeti posebno dovoljenje, se mi ni zdelo nič posebnega. Dokler…. dokler niso po osamosvojitvi začele v javnost prihajati tudi drugačne informacije. Ki jih seveda sprva sploh nisem hotela slišati. Celo nasprotno, jezila sem se, da skušajo nekateri oblatiti moje ideale! Potem pa se je začelo zares. Povojni poboji, množična grobišča, kjer so ostanki žensk in otrok!, pa politično zapiranje, otroci po sirotišnicah, ker so jim pobili starše, podzemni bunkerji in rovi za komunistično elito…. Halo??!!

Nikakor nočem politizirati. Povedati hočem le to,  da sem naivno verjela v sistem in da se mi je podrl  del mojega življenja, ki je bil očitno popolnoma zlagan. In kar je najhuje-ne verjamem več nikomur. Ne levim, ne desnim, ne srednjim, ne…. Verjamem v Boga in v to, kar mi govori v mojem srcu, pa še to se mi včasih dogodi, da nisem prepričana, a mi šepeče sam zlodej, ali so misli res Božje….

O politiki pa ne bom več pisala. Tole mi je ležalo, zdaj pa konec s tem. Tudi na kakšne komentarje ne bom odgovarjala, omejevala jih pa tudi ne bom. Vsakdo ima svojo izkušnjo. Jaz imam očitno bolj dolgo “politično lajtngo”.

No, prvi del praznikov je za nami. Letos mi je uspelo, da sem se otresla pričakovanj, ki jih imam sicer okrog praznikov, kakršen je Božič. Zadnja leta sem si namreč želela, da bi ga z družino doživljali bolj duhovno, bolj v resničnem pričakovanju njegovega bistva, pa se moji doma niso dali prepričat v skupno molitev, pa pogovore ob adventnem venčku… No, otroci že, mož pa… letos pa nisem niti enkrat “zatežila” ne z molitvijo, ne s čimerkoli takšnim, kar bi preveč dišalo po pobožnosti, ampak sem ubrala drugo taktiko-skušala sem biti prijazna, ljubeča, ustrežljiva….In smo preživeli en zelo lep Božič!

Pa danes sploh nisem imela namena pisati o Božiču, ampak o avanturi s torto. Namreč-prejšnjo nedeljo me je Mario povabil kot gostjo v svojo oddajo Spet doma. Pa Roberta Friškovca, zaporniškega duhovnika, ki me je-milo rečeno- popolnoma očaral! Izjemno zanimiv človek, s težko mladostjo, ki mu lumparije niso bile tuje, potem pa spreobrnenje in tip postane duhovnik! Uspel pa je ohraniti svoj jaz v smislu vedrine, prekipevajočega življenja, realnosti…a vendar popolno predan svojemu Šefu (kakor sam poimenuje Boga). Torej, z Robijem greva na Maria (tako se reče v žargonu, ne dobesedno….). Preden sem odšla sem razmišljala, kaj bi Mariu lahko prinesla za darilo. Pa se spomnim, da mi je nekoč omenil svojo najljubšo slaščičarno in sem se odločila, da mu prinesem košček ali dva tortice. Super. Pokličem v slaščičarno in mi povedo, da imajo sicer zaprto, ampak da živijo v isti hiši, kjer pečejo torte in da za praznike tako ali tako ves čas delajo. Po telefonu lastnici povem, da gre za darilo za Maria in da mu bom dala tortico v oddaji. Dogovoriva se, da pridem v nedeljo pred oddajo ponjo. In res pridem. Ej, saj vem, malo že dolgovezim, ampak res me mori…..Kadar nekomu na TV narediš reklamo, ponavadi za izdelek, ki ga pokažejo na TV nič ne plačaš, nasprotno, oni morajo plačati tebi. Zato sem seveda naivno pričakovala, da mi koščka ali dveh torte ne bodo zaračunali, ampak mi morda še kakšnega zavili za povrh. Saj ga bom vendar kazala v oddaji, mar ne?! Sem torej prišla tja, gospa mi je zapakirala CELO torto (kakšnih 12 kosov verjetno) in potem sem iz vljudnosti vprašala, če sem kaj dolžna. Je rekla gospa JA, 56 EUR. Haloo??!! Seveda sem si ta HALO le mislila, v tistem hipu sem bila tako šokirana, da nisem sploh ničesar rekla, ampak samo plačala in odšla. 56 EUR ena torta??!! Jaz pa “šparam” pri darilih za otroke, da ja ne bomo preveč zapravili. Pa ne kupim novih čevljev, da bomo ja kaj ….eh, zdaj je kar je. Potem me je pa mikalo, da bi jo odnesla kar domov in poskusila, če je res tako dobra. Ker ZAGOTOVO v kratkem ne bom šla zopet k njim. Naj jo imajo. Po moje je to najdražja torta daleč naokrog. Jaz spečem boljšo za pol in še več kot pol cene! (No, to je le slaba tolažba, saj te ta drage nisem poskusila…)

Uf, pa sem izdavila. Zdaj mi je spet kar lažje. Mario, če slučajno bereš tele vrstice mi oprosti. Kot si videl, torte nisem odnesla domov, ampak sem ti jo privoščila. Iz srca, ker si mi fajn…

Pk pk pk, pa je teden naokrog. Sploh v takšnih, bolj norih mesecih, gre  še bolj hitro.

Najprej nekaj novic: danes sem bila na ultrazvoku. Z dojenčkom je vse OK. Ima lepo glavico, rokice, vse prstke…skratka, najlepši še ne rojeni otroček. Tudi spol sem videla. Imeli bomo še en…. eh, ne povem! Je pa noro gledat otročka v 3D. Tako zaresen je. In ob tem se mi poraja eno vprašanje, za katerega vem, da sta možna nanj dva odgovora. Ki pa sta si popolnoma nasprotujoča. Če bi odkrili, da je otrok “nepravilen”, bi se odločila, da se ga rešim, znebim, da ga zdravniki v meni ubijejo in jaz živim naprej, kot da ni bilo nič? Že iz načina mojega retoričnega vprašanja je jasno, da bi jaz tega ne mogla narediti. Sploh ne potem, ko vidiš, slišiš srček, ko se ga skoraj že lahko dotakneš. Odločitev za življenje ali odločitev za prekinitev življenja. Težko, kaj? Tudi zato, ker sem vnaprej vedela, kakšna bi bila moja odločitev, se niti pri Poloni niti zdaj nisem odločila za amniocentezo. Ja, vem, lahko bi me zasuli s tisoči protiargumenti, ampak jaz bi ostala neomajna. Ker je otrok drugačen, potem ni moj? Ker ni lepo “zapakiran”, ga lahko enostavno zavržem? Ga bi imela manj rada, ker ne bi bil lep? Verjetno bi imel še več moje ljubezni. In mislim si, da se življenje v družini z drugačnim otrokom popolnoma spremeni, ampak… si lahko dovolim odločat, kdo je dovolj dober, da si zasluži živet? Bom kar končala, mi gre na jok, ko pomislim na vse tiste, ki so zdaj angelčki, ker se staršem ni ljubilo jih imeti.

V nedeljo smo šli k sorodnikom na obisk. Na kosilo. O tem, koliko in kaj smo jedli, kasneje, zanimivo je, da se nismo videli kakšnih 30 let. Potem pa smo se predlani vsi Einsiedlerji srečali na velikem družinskem pikniku in ugotovila sem, da imam en cel kup zanimivih in zelo prijetnih sorodnikov! No, eni od njih so nas torej povabili na nedeljsko kosilo. Sem prej še preverila, če se zavedajo, da nas ni malo-odkar imamo več otrok, se nas namreč nekateri kar malo izogibajo. Saj si predstavaljate, kaj pomeni pogostiti dva odrasla, dva najstnika in miriti dva radoživa lumpka, ki drobita, raziskujeta……Ampak tudi to je druga zgodba. No, skratka, ne glede na količino naših družinskih članov so nas z veseljem povabili. Še sreča, da živijo v hiši in imajo tudi sami tri otroke. Jedli smo….ojoj, raje se ne spomnim, tako dobro in toliko, da sem si naredila zalogo za ves teden. V kilogramih, seveda. No, naši gostitelji pa imajo tudi hčerko, ki je izjemna glasbenica. Igra flavto, klavir, kitaro in poje kot angelček. Sama komponira glasbo in ni kot ena mnogih pupik, ki pojejo tuje akorde. In Alja oz. Alea, kakršno je njeno umetniško ime, se je prijavila tudi na EMO. S svojo pesmijo, profesionalno zapeto, posneto…in kot sem slišala, ko nam je zavrtela posnetek,  res zelo kvalitetno! Danes pa me kliče njena mama in mi pove, da ni sprejeta. Komisija je v manj kot desetih dneh poslušala 200 pesmi in se odločila. Da so npr. Turbo Angels bolj kvalitetni. Halo??!! Brez da slišim njihov komad, mi je vse jasno. Ker sem pač slišala Aleinega. Ja, saj vem, vedno godrnjajo tisti, ki izpadejo in so zadovoljni oni, ki so v igri. Zdaj si želim le, da bi med temi dvajsetimi ljudje dobro izbrali.

O Alei bomo pa zagotovo še slišali. Ker RES dobro poje. Tako, da mi gredo kocine pokonci.

Aja, jedli smo pa gobovo in govejo juho, pohanega piščanca in pečenko iz pečice (pujs), mlince in krompir, hren, solato….potico, pršut, francosko solato, zelenjavo “iz lonca”…joj, kar trebuh me boli, ko se spomnim…

Sem mislila, da tega ne bom obešala na veliki zvon. Pa mi ne da miru. Skratka, drage moje, ne samo, da morate delodajalcem obljubiti, da ne boste noseče, tudi odpovedi dela se dogajajo zaradi nosečnosti!

Zadnjič me kliče en prijazen gospod Igor z neke agencije. In sprašuje, če imam čas to soboto, ker bo na Zemonu dobrodelna prireditev. Organizator so Rotary ali Lionsi, ne vem več natanko, na pol dobrodelno, sredstva pa so namenjena materam samohranilkam. No, si mislim, potem je pa celo ravno prav, da sem noseča in se mi trebušček že malo pozna, saj gre za dobrodelnost, pa še za mamice…..Ko se skoraj vse že domeniva, tudi to, da ni težav, da del programa govorim v angleščini, me vpraša, če imam kaj lepega za obleči. Pa mu povem, da sem sicer noseča, da mi ta najbolj svečane obleke niso več prav, da pa imam nekaj zelo lepih stvari, ki jih lahko oblečem… Potem je sledila tišina in vprašal me je…koliko ste pa noseči? Ja, dobre štiri mesece, mu odgovorim. Pa spet tišina in potem reče, da me bo poklical nazaj. Naslednji dan me kliče njegova tajnica in mi pove, da me ne bodo vzeli za moderatorko. Ker sem noseča. Sem se kar zasmejala, ker sem slutila, da se bo to zgodilo. Gospe, ki mi je sporočila novico, je bilo kar malo nerodno, pa sem jo potolažila, da ni popolnoma nič kriva in da je pač poslana v žeravico po kostanj. Sem ji še rekla, a gospod šef pa ni imel poguma, da bi sam poklical…In se je samo nasmehnila.

Tako. Zdaj mi je lažje. Za mamice samohranilke ni primerna nosečnica.

Saša Einsiedler

Televizijska in radijska voditeljica, komunikacijska trenerka in svetovalka, coach in mediatorka. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih - poslovne vode, odnosi in seveda vzgoja otrok - je mama petih... Več o Saši »

 

Sašin blog

Kategorije

Arhiv

Povezave

Znanci iz sosednjega bloga