moram pljunit

Zadnjič sem šla malo pobrskat po forumu za velike družine. Pa kar nisem mogla verjeti svojim očem. Namesto da bi si tisti, ki imamo vprašanja, kot so-kako spraviš pet otrok in še vso prtljago v enoprostorca- dopisovali in si z odgovori pomagali, sem brala vse kaj drugega. Skoraj sem se že počutila kot največja baraba v tej državi. Ker da kar naprej le nekaj hočem od države, iščem ugodnosti, blefiram…. Češ, da imamo ljudje več otrok zgolj zato, da smo deležni enormnih zneskov pomoči, da nam ni potrebno delati, da imamo vse brezplačno…

In potem sem razmišljala in se trudila razumeti kar nekaj stvari:

1. Zakaj bi moralo mene zanimati, koliko otrok ima npr. prijateljica moje prijateljice. To je njena odločitev, ona bo skrbela za njih, ponoči vstajala in verjetno zapravila kakšen euro manj za svoje čeveljce, ker jih bo pač kupila za otroke. A to je njena odločitev.

2. Zakaj bi nekdo, ki ne mara otrok oz. jih še nima, hodil na forume, namenjene velikim družinam in tam modroval, kakšni pokvarjenci smo, ker nas je doma malo več?!

3. Kakšna sila oz. notranji vzgib žene nekoga, ki se skrije za nekim izmišljenim imenom, da svoje nizkotne misli stresa ravno na tiste, ki se trudijo za najlepše na svetu-novo življenje?

Eh, včasih se mi zdi, da je tale internet čisto mimo. Me prav zanima, koliko od teh ljudi, ki samo pljuvajo in pljuvajo, bi to počelo tudi takrat, ko bi jih lahko videli v obraz. Riti.

V nedeljo sem bila znova gostja pri Mariu. Pa ni dolgo, kar sem gostovala pri njem, mislim da ravno v eni zadnjih oddaj, preden je šel na “odmor”. Seveda ne bom nikdar pozabila tega mojega gostovanja, saj mi je ravno zaradi njega Zavod za zdravstveno zavarovanje takrat ukinil bolniško. Pravzaprav nisem ničesar pisala o tem, ker se je kar vleklo, ko sem se “prepirala” z njimi. In dobila. Pa pustimo zdaj to, nekaj drugega mi leži na duši.

Najprej to, da sem po dooooolgem času kar nekaj dni hodila po trgovinah in iskala kakšno primerno obleko. Skoraj sem že na svoji kilaži in tako je bil kar čas, da si kaj kupim. Ciljala sem na kakšno lepo bluzo, črno krilo imam pa še od prej. Pa sem našla eno čudovito, črno, z višjim pasom… krilo. Ker sem imela še nekaj bonov, ki sem jih dobila za 40 in jih do danes še nisem zapravila, se mi je nakup zdel odlična odločitev…. A še vedno sem bila “zgoraj brez”. Zato sem šla v butik, ki ga poznam še iz mojih začetkov na TV in sem vedela, da imajo krasne bluze, oblekice… In sem zagledala belo bluzo, tako na tuniko krojeno, z zanimivim ovratnikom. Ta bo moja, sem si mislila, dokler mi lastnica Loredana ni pokazala črne obleke. Oh, to je bila pa ljubezen na prvi pogled in seveda je bilo v trenutku konec z mojo razsodnostjo. Kupila sem namreč obleko in bluzo… Zdaj pa o oblekah dovolj, malo me peče vest, pa sem si jo morala olajšati…

Danes želim pisati  o nečem čisto drugem. Kot gost pri Mariu imaš namreč nalogo, da predlagaš nekoga, ki ga sicer ne poznaš, je pa zanimiv in bi ga želel spoznati. Jaz sem se spomnila na gospoda Iva Boscarola in res je bil moj gost. Gospoda sem večkrat spremljala po televiziji, nekajkrat se je oglasil tudi s predlogi, kako izboljšati naše gospodarstvo, sicer pa je bolj znan kot lastnik firme Pipistrel, ki izdeluje ultralahka letala. Njegova letala so znana po vsem svetu, razprodana za vnaprej, z oh in sploh inovacijami…. Skratka-zanimiv človek. In zdaj tisto, kar me žuli. Mož mi je povedal, da so njegovi prijatelji tudi gledali oddajo in videli gospoda Iva. In nihče ni verjel, da sem si ga kot gosta izbrala sama, temveč so vsi predvidevali, da me je v to nagovoril mož. Ker imeti, izdelovati letala, je nekaj najbolj uau, kar premore domišljija moških. Ne verjamete? Vprašajte svoje moške polovice, drage moje, kaj so si želeli postati kot fantki. Jasno, vsi bi bili piloti! In kako se te njihove neizživete sanje kažejo sedaj? Če je na sporedu kakšen dokumentarec o letalih, letalskih nesrečah, akrobacijah…., vam daljinca ne bodo izročili, četudi mu boste zagrozili, da bo ostal brez večerje. Na Brnik hodite na kavo, pa ne zato, ker bi tam morali pričakati kakšnega sorodnika, pač pa pod pretvezo, da peljete sina gledat avione. V otroški sobi je polno modelčkov letal, tudi takšen, na daljinsko, je vmes, čeprav je sine še daleč premajhen zanj… Ste se našle v kakšnem opisu? Če ste se, potem bi tudi vaš dragi rekel…blagor Sašinemu možu, ker si je zrihtal ogled podjetja Pipistrel…

Tisti, ki ste kdaj kaj prenavljali, gradili ali pa samo poklicali na pomoč vodovodarja, veste, kam pes taco moli, ko rečem “obrtniki”.  Ko sva z možem kupila našo hišo, sva jo morala takoj že rahlo povečati. In sva iskala zidarja. Pa sem naivno gledala oglase, ker pač ravno takrat od mojih prijateljev ni nihče nobenega poznal ali pa so bili vsi že zasedeni. V tedniku Družina sem našla oglas. Zidar, ki zna še mnogo vsega ostalega. Vztrajala sem, da ga mož pokliče, češ, kdor bere Družino in v njej oglašuje, že ne more biti slab. In se je tako mož, ki se je takrat tudi prvič srečal z zidavo, dogovoril za delo.

Ko je prišel, je izgledalo še bolj lepo, kot sem si lahko sploh domišljala. Preprost fant, kot bi bil ves čas rahlo v zadregi, prijazen in hvaležen, ko sem mu pripravila malico.

Potem se je pa začelo. Ne, ni zamujal, kot mnogi. In ni se izmikal telefonskim klicem, nasprotno, rad je prišel, saj je vedno dobro jedel… Kar naenkrat je začelo zmanjkovati materiala. Pa je šel mož enkrat, pa dvakrat, pa trikrat v dolino po novo izolacijo, pa po zidake, pa lepilo…. Čeprav je bilo natanko dogovorjeno, koliko vsega bomo potrebovali. Po nekaj dneh si mož vendarle bolj podrobno ogleda njegovo delo. Ojoj. Ljudje moji, kako je bilo narejeno… totalna packarija, vse umazano, vse postrani… In fasada, ki jo je želel popraviti… Da ne izgubljam besed. Zidraji, ki so prišli za njim, so nekaj dni samo odpravljali škodo. Jaz pa sem ga še kar branila, češ, daj no, dajmo mu priložnost, mož pa se je potem le odločil in ga dobesedno nagnal. Po enem tednu en teden prepozno…

Tako je bilo najino zaupanje v zidarje in podobne poklice, močno omajano. Mož se je vseh del naučil kar sam in tako smo prihranili precej denarja in živcev, le časa je bilo potrebnega več.

No, potem pa smo začeli pri nas snemati prvo oddajo Ljubo doma. Arhitekt je pripravil predlog, da bi razbili dve steni, eno postavili, pa okna ven, okna noter…. Skratka-hudo grob poseg v naš bivanjski prostor. Z možem sva vse popolne tuhtala, naj se tega lotimo ali ne, saj sva se bala, kakšni “mojstri” bodo prišli tokrat. A ker smo namevarali že sami znova malo “popraviti” našo hišo, saj nismo več imeli prostora za večjo mizo, sva pristala. Da bova poskusna zajčka ekipe Ljubo doma.

In zdaj najlepši del: čudoviti mojstri, zanesljivi, natančni, marljivi… Za seboj pospravijo, so prijazni, ne pijejo alkohola… ni jih potrebno klicati petkrat na dan, kar sami pridejo…

Najprej me je prijetno presenitl gospod, ki postavlja knauf stene. Prišel točno, dela pa kot urica. Komaj da sem mu upela vsiliti kavo… Če boste iskali knaufarja, vam priporočam Marka Dobnikarja.

Potem so prišli “rušilci” sten. Vse so lepo zaščitili, da se ni prašilo po vsej hiši in komaj sem skuhala malico, že je bila podrta nosilna stena. No, brez skrbi, hiša se ni podrla, so zbetonirali preklade oz. pač naredili tako, kot mora biti, najlepši del je, da so ves material tudi sami odpeljali na odpad! Ne morem si kaj, da ne bi naredila vsaj malo reklame za njih, tako so me očarali! Prihajajo iz Rogaške Slatine, možakar, ki jih vodi, se piše Krklec in se jih res upam priporočiti, ne samo za rušenje, ampak za vse, kar imate doma obrtniškega za opravit. Imajo namreč delavce oz. mojstre za vse. Pa še čedni fantje so…

No, tudi pleskarji so že opravili svoje delo, kapo dol, vse so pospravili za seboj in zelo hitri so. Ti so pa Mengšani, iz Stele pleska. Električar je pa Marko Dolinar, ampak se mi zdi, da je tako zaseden, da ga komaj uloviš… Očitno je dober…

Takoj ko najdem škatlo, v kateri je kabel, da s fotoaparata spravim slike v računalnik, kakšno pripnem.

Aja, sicer bodo pa v časopisih kmalu objavljeni kuponi, s katerimi se bo možno prijavit za oddajo. Prva bo prvo soboto v aprilu.

Evo, pripenjam filmček, ki ga je posnel Marjan Paternoster. Ena napaka je le v naslovu-Viki ni srečna izžrebanka, ker za prve oddaje, ki se posnamejo vnaprej, še ne moremo žrebati, pač pa srečna izbranka! Takole se pa dogaja v zakulisju snemanja…

Nisem človek, ki bi se rad in veliko kregal. Do ljudi skušam biti prijazna in tudi če se ne strinjam z njimi, spoštujem njihovo mnenje. Lahko bi celo rekla, da je ta lastnost moja slabost, saj se ne znam vedno postaviti zase, tudi takrat ne, ko bi bilo to potrebno. Se pač res ne maram kregati. No…

Crknil nam je pralni stroj. V petih letih že tretjič ali četrtič. Ne glede na to, da peremo skoraj vsak dan, se mi zdi, da bi lahko zdržal malce več. Pa sem klicala serviserja, kaj lahko naredim. Včasih je kaj takega, da lahko z navodili po telefonu  človek prihrani kakšnih 50 eurov. Serviser mi je po opisu napake zagotovil, da se je verjetno le kak gumb ali kamen zagozdil tja nekam in naj ga odstranim, pa bo.

Poskusim prvič, odvijem filter, voda mi teče po kopalnici in bučman, ki jo je delal, ni upošteval naklona, da bi naj voda odtekla v sifon. Čofotam po vodi, z baterijo svetim v stroj in iščem gumbek, kamenček… Pa ga ni. In stroj še vedno ne dela. Potem poskusim še enkrat, pa še tretjič, pa mož, pa vrtiva tisto turbino, v kateri naj bi bilo nekaj zagozdeno, pa nič. Ne dela.

Zato kličem serviserja še enkrat, da ga povabim na delovni obisk. Saj si predstavljate, koliko perila se nabere v dveh dneh, kaj? No, gospod pa mi reče, da je s strojem zagotovo vse v redu, a da lahko pride šele čez štiri, pet dni. In sploh me ni hotel poslušati, ko sem govorila, kaj vse sem poskusila, da bi stoj delal. Arogantno me je prekinjal in še ko sem mu rekla, naj me posluša do konca, tega ni storil.

Po treh dneh nabiranja perila in čakanja na servis, pa pranja pri ljubeznivih sosedih, sva se z možemm odločila, da kupiva nov stroj. Z večjim bobnom, da ne bomo prali čisto vsak dan. Našla sva stroj za ugodno ceno, popust in še kredit. No, potem pa me je danes poklical serviser, da bi prišel. In sem mu rekla, da ni potrebe, ker imamo nov stroj. Je bila pa kar užaljen, da ga nisem o tem obvestila. Kar naenkrat se je v meni zbudil moj temni del in sem mu zabrusila, da ga namenoma nisem poklicala, ker je bil tako nesramen do mene in sem se mu na ta način malo maščevala… Mu je šlo kar malo do živega, saj je rekel, da je težko delati in vmes odgovarjati na tisoč telefonov in reševati prav toliko težav. Da je včasih res malo bolj oster, a ne nalašč…  Takoj mi je bilo žal za moje besede, lepo sva se poslovila, mene je pa vse popoldne pekla vest, da sem rekla kaj takega. Pa še res ni bilo, pač pa sem čisto pozabila nanj… Upam le, da se ta novi stoj ne bo toliko kvaril ali pa da je vsaj serviser drug…

Že kar nekaj časa razmišljam, da enostavno MORAM malo potarnat. No, to sem precej nežno napisala, kajti v meni kričijo nekoliko drugačne besede. NESRAMNEŽI, BARABINI, POGOLTNEŽI. Ja, to so prave besede.

In v čem je težava? V podražitvi elektrike. Nas doma je veliko. Perem vsak dan, pomivam posodo vsak dan, vsak dan kuham na elektriko, prižgane so luči, računalniki, pečica, če sem pridna in kaj spečem…. Skratka-velika družina, veliko porabnikov energije. In zdaj ta najnovejša pogruntavščina Elektra, da večjim odjemalcem podraži elektriko bolj. Velikim družinam torej. Res spodbudno. Dajmo ljudje, imejmo otroke in plačali bomo še več elektrike!

Verjetno si tam pri Elektru želijo, da bi kupe umazanega perila nosila po hribu navzdol v Iško in ga tam prala na roke. Pa obešala po štrikih, ki bi jih razpeljala okrog naše hiše. In verjetno si pri Elektru želijo, da zunaj zakurim ogenj in nad njim skuham golaž za moje otročiče. Ne glede na letni čas.

Strinjam se, energija je dragocena in velikokrat jo trošimo po nepotrebnem. V vse luči smo navili varčne žarnice, ugašamo računalnike in luči. Res pa je, da uporabljam sušilec, da imamo bojler in pečico, pa pralni in pomivalni stroj in to so veliki porabniki. Ker nas je pač več in bolj mažemo cunje in več pojemo kot družina z enim mladičem. Zato smo zdaj kaznovani. Ni prav.

Sem bila po dolgem času na nekem medijskem dogodku. Prišla sem, ker me je prosil “krivec” tega dogodka, Marko Vozelj, da pred začetkom povem nekaj stavkov. Tako, bolj neformalno, sproščeno. Izdal je namreč nov CD - Moj svet.

Pridem torej, v zadnjem hipu, ker sem imela prej še neke obveznosti. Z Urško v naročju, seveda, saj sva še polno priklopljeni. In ko se odpravim proti odru, skozi množico povabljenih gostov, v večini pevcev in novinarjev, me zasujejo fotografi. Seveda, po dolgem času sem se nekje prikazala, pa še ta mala z menoj. V tistem hipu pa, ker nisem še videla tonskega tehnika, ki bi mi moral podati mikrofon, pride do mene starejši pevec, ki se sicer vedno nekaj repenči v javnosti in prezira medije, me zagrabi in moli pod nos svoj kozarec s pivom. “Za mleko, na, pij, to je dobro!”, komentira na ves glas in seveda fotografi škljocajo kot nori. Nikakor se mu nisem mogla izvit iz primeža, potem šele, ko sem končno zagledala svoj mikrofon v rokah tehnika, me je izpustil, da sem šla lahko na oder. Kar tresla sem se od togote. Prvič po sto letih pridem na neko prireditev, pa me slikajo ravno s tem človekom. Ki je željan slave, pozornosti, ugleda…. čeprav se ves čas dela, da njemu ni do tega. Mi je bilo kar žal, da sem prišla. No, potem, ko je Marko špilal in pel, mi je bilo všeč, da sem prišla, saj res dobro poje, prvič se je izkazal kot avtor glasbe in besedil in v takšni vlogi je lahko tisočkrat boljši tudi kot pevec.

Pa še tole. Ko je Marko govoril, predstavljal svoje delo, sodelavce…., je polovica povabljenih mirno klepetala. In se med seboj ogledovala. Nobenega spoštovanja do gostitelja, ki je naredil en zelo velik in pomemben korak v svojem življenju. Popolnoma nevzgojeni naveličanci. Da ne govorim o glasbenem uredniku, ki je bil že tako pijan, da je komaj hodil. In takšni naj krojijo moj glasbeni okus?!

Ko po raznih forumih prebiram odzive na moj nedavni “dogodek” z neupravičeno uporabo moje slike v oglaševalske namene, se zamislim.

Kdo so vsi ti ljudje, ki pišejo? Kje jih srečam? So to morda tisti, ki mi v trgovini z nasmeškom pristopijo in mi rečejo kakšno prijazno besedo? Verjetno ne, saj bi po vsem gnevu, izlitem na tipkovnico, verjetno ne zmogli nasmeška.

Kdo so ljudje, ki tako z veseljem tratijo svoj čas za opolzkosti, žalitve… Kot bi se hranili s tem in dvigovali svojo lastno vrednost. Kdo so tisti, ki jim je svetost družine in vsega, kar zraven spada, nekaj banalnega? Ne vem. Kot v vato zavita živim svoje srečno življenje, prepričana, da smo ljudje dobri, pošteni, sočutni, prizanesljivi….In včasih se tako zelo zmotim!

Naloga?!

LK 6,32: Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo.
1 Pt 3,10: Kajti kdor hoče ljubiti življenje in videti dobre dni, naj zadržuje svoj jezik od zla in ustnice od zvijačnega govorjenja.

V teh dneh gremo še malo na počitnice. Eh, kakšne počitnice neki, to so kvečjemu norišnice. Že dva dni zlagam posteljnino, hrano, brisače, pa obleke, čevlje….pa za toplo, pa za hladno, pa za dež, pa za rezervo… Dober teden, pa je prtljage toliko, kot jo imajo nekateri za selitev!

Prava tečnoba sem. To mi moji večkrat povedo, pa še sama vem. Ampak jaz bi bila raje doma!!!! Kdo si je sploh izmislil to, da je treba nekam iti? Pa še na vrtu je zdaj največ zrelega. Kar srce me boli, ko si predstavljam, kako mi bo paradnižnik popadal na zemljo in začel gniti. Jaz pa na drugem koncu Slovenije…

Zadnjič je bila tudi pri nas toča. In ko mi je zbilo nekaj “flanc”, sem bila prav žalostna. Potem sem pa pomislila na vse tiste reveže, ki jim zbije cela polja pridelka, kaj polja, strehe nad glavo! Grem takoj pogledat, kako lahko nakažem kakšen solidarnosten euro.

No, zdaj grem pa naprej pakirat. Buaaaa, počitnice….

Jutri grem na sodišče. Prvič v življenju nekoga tožim. Zavod za zdravstveno zavarovanje trdi, da sem bila vso nosečnost poskočna kot srnica in mi zato niso priznali bolniške. Grem jutri na sodišče povedat, da se hudo motijo. Bom poročala.

Danes sem dobila-na svojo pritožbo-odgovor oz. ugovor Zavoda za zdravstveno zavarovanje, zakaj mi ne pripada bolniška. Oz. mi ni pripadala, zdaj sem tako ali tako tik pred porodom…

Z eno besedo povedano - šparajo.

Ob tem mi nehote misli skačejo v film Michaela Moora Sicko. http://www.kolosej.si/filmi/film/sicko/

Opisuje namreč ameriški sistem zdravstvenega zavarovanja, ki je popolnoma neučinkovit, kar 50 milijonov ljudi je brez le-tega. Ker nimajo denarja, ali pa jih zavarovalnice enostavno nočejo zavarovati, ker niso stoodstotno zdravi…. No, potem pa gledamo pričevanja zdravnikov skesancev, ki priznavajo, da so za zavarovalnice prirejali svoja zdravniška mnenja, češ, ta in ta poseg ni nujen za zdravje, ni potrebno operirati vas, tega ne krijemo….in ljudje, tudi otroci, množično umirajo. Ker zavarovalnice “šparajo” in ne plačajo določenih pregledov, operacij, zdravil…. Biti bolan je pravo razkošje, ki pa te lahko pripelje tudi do popolne revščine. Ko sem to gledala, sem si mislila, kakšna sreča, da živim v Sloveniji, čeprav je Amerika celo eno mesto pred Slovenijo po kvaliteti zdravstvenega varstva. Sicer mi ni bilo jasno, kako to, pa vendar sem danes dobila preblisk. Seveda, tudi naša zavarovalnica “špara”. Pri bolniških. Zavračajo nosečnice z dvojčki, pa takšne kot sem jaz, čeprav z bolečinami v križu pač zares nisem mogla delati. Sploh ne tega, kar počnem za preživljanje svoje družine… Čez lužo so zdravniki, zaposleni pri zavarovalnicah, povedali, da so nagrajeni po tem, koliko denarja prihranijo na ta način, da zavračajo bolnike. Bog ve, kako je s tem pri nas…. Imajo naši zdrvaniki pri ZZZS tudi kakšno tako nagrado, ko zavrnejo bolniško nosečnici??

Saša Einsiedler

Televizijska in radijska voditeljica, komunikacijska trenerka in svetovalka, coach in mediatorka. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih - poslovne vode, odnosi in seveda vzgoja otrok - je mama petih... Več o Saši »

 

Sašin blog

Kategorije

Arhiv

Povezave

Znanci iz sosednjega bloga