Komaj sem se prebila skozi vse komentarje… Noro, kako do potankosti nekateri oz. nekatere poznajo mene, moje navade, moje življenje… Pa pustimo to. Čas bo prinesel svoje in takrat bo verjetno marsikomu žal in sram ga (jo) bo.
Kot sem rekla-dajmo se učiti. Drug od drugega. Dajmo odpreti srca dobremu. To je edina naložba, ki ima zagotovo visoke obresti.
Sicer pa-če se komu ljubi, vabljen jutri na Piramido.
Danes sem bila končno toliko pri zdravju, da sem si upala na obisk k prijateljici, ki je za novo leto rodila. Seveda sem se najprej razjokala, ko sem ugledala malo štručko… Tako drobna, tako nemočna, tako popolna!
Tvoj lasten otrok se ti seveda zdi najlepši. Ampak - ne vem, so to morda leta, zadnje čase sem popolnoma očarana nad vsemi dojenčki, ki jih vidim. Tako lepi so, tako nežni, tako… božanski. Vzela sem jo v naročje in mirno je spala. Kot da ji ni mar, katere roke jo držijo, le da se nežno pozibavajo. Popolno zaupanje!!!
No, pa sva s prijateljico poklepetali še malo o dojenju in je povedala, da jo je mala miška izsesala do krvi. Oooooo, kako dobro se spomnim svojih bolečin, ko mi je iz komaj posušene hraste znova pritekla kri. Vse zvezde sem videla. A nisem odnehala, čeprav me je že skoraj prijelo… Tudi prijateljica ni in zdaj se veselo dojita in redita. Popoln pogled!
Potem pa sem danes kot nalašč dobila mail z neke revije za mamice in dojenčke, če lahko za anketo napišem svoje mnenje o dojenju. Ker menda je mamic, ki se odločajo za nadomestke vedno več. Halo??!!
OK-nekaj je takšnih, ki zares ne morejo dojiti, ampak teh je zelo malo. Kaj pa vse ostale? Kaj vendar lahko nadomesti vonj po mamici, njeno enakomerno dihanje, bitje srca? Njeno toploto, njeno brezpogojno ljubezen, ki jo otroček začuti v njenem objemu? Da o najboljši možni prehrani sploh ne govorim. Mleko je vedno pri roki, za lakoto in žejo, tudi pozimi je najbolj pravšnje temperature in najbolj slastnega okusa. Mamice se pa ODLOČAJO za umetno mleko?! Zakaj? Zato, da se ni treba stiskati z otrokom in ga pestovati? Zato, da ga lahko ponoči hranijo očetje in babice? Zato, da gredo lahko s prijateljicami takoj po porodu v miru po nakupih?! Zato ker je pretežko zdržati bolečino, dokler se bradavice ne navadijo?
Vse preveč mamic tudi naseda tetam in pametnim sosedam, ki modrujejo, da je verjetno mleka premalo. Da bo potrebno dodajati. To v večini primerov ne drži! Tudi sama, zaprisežena dojilja, sem izkusila kako je, če se otrok joka. In iz prsi ne priteče niti kaplja mleka. Pa sem se z otrokom zavlekla v posteljo, v pol temi sem mu pela in ga božala in vsake toliko pristavila. Trajalo je dva dni, potem mi je pa mleko kar teklo! Če bi bila manj samozavestna mama, bi takrat začela dodajati. Pa nisem.
Uf, kar malo sem se zjezila. Občutek imam, kot da je nekaterim imeti otroka le še en dosežek v življenju. OK, zdaj sem rodila, ena kljukica več, zdaj pa še novo stanovanje ali hiša, pa vikend in bom že boljša kot sosedi. Dajte no, saj smo vendar čuteča bitja, saj biti mama in oče ni tako instant, to je delo za vse življenje. In prva, močna vez se vzpostavi z dojenjem. Da bo otrok vse življnje podzavesto čutil, da je sprejet in ljubljen.In bo sam lahko sprejemal in ljubil.
In še enkrat-vem, da nekatere mame zares NE MOREJO dojiti. A tudi brez mleka lahko otroka stiskajo k prsim, mu ponudijo bradavice vsaj za crkljanje, ga hranijo tako, da ga gledajo v oči in mu s polno ljubezni v srcu sporočajo, da ga imajo neizmerno rade. In da so tukaj in zdaj samo zanj!
Zadnjič enkrat se peljem v Celje, službeno. In seveda čas v avtu vedno rada izkoristim za to, da koga pokličem po telefonu. Pa po mestu nikdar ne telefonarim rada, saj je toliko ovir, na katere moraš biti pozoren; držanje telefona v eni roki, pa sukanje volana, pozornost na pešče in druge nepredvidljive voznike, ki telefonirajo v avtu… vse to človeku jemlje pozornost in kaj hitro gre lahko kaj narobe.
No, kot rečeno, se pa zadnjič enkrat peljem v Celje, avtocesta, nič kaj prida prometa in jaz pokličem prijateljico. Klepetava o vsem mogočem, ko v vzratnem ogledalu opazim policijsko vozilo. Eh, saj me ne bodo videli, sem si mislila, se malo bolj potuhnila s telefonom in vozila naprej. Potem pa….
Kot v filmu!!! Rdeče lučke, sirena in besen policist, ki mi kaže, naj zapeljem vstran. A kam, saj ni bilo-vsaj po moji presoji-varno ustavljati se pravzaprav sredi avtoceste! Zato sem sicer upočasnila vožnjo, a ustavila se nisem takoj, saj sem čakala, da bo bolj varno… Kakšna napaka! Policista sta očitno posumila, da sem begosumna, kot se menda reče v pravnem žargonu in sta še bolj silovito nakazovala, naj se vendarle ustavim. Ko se mi je končno zazdelo, da ne bom preveč ovirala hitrega prometa, sem se ustavila.
“Dober dan. Prometno in vozniško prosim.”, je bil klasičen uvod. Potem pa še, če vem, zakaj sta me ustavila. Sem tako mencala, ker sem upala, da me nista videla s telefonom, ampak seveda sta me. In ravno zato sta me tudi lovila po avtocesti. Potem sem jih pa poslušala! Kako je to nevarno, pa kaj si predstavljam, pa da je to res višek, pa… In bolj ko sem poskušala čim bolj milo in nedolžno zreti policistu v oči, bolj je bil neizprosen. Ter mi zaračunal kazen.
Telefona se nisem dotaknila niti na poti nazaj domov. Sem se pa, preden sem šla po otroke v vrtec, ustavila v prodajalni z mobi opremo in si kupila slušalko za v uho. Osemdeset eurov sem dala za kazen, za slušalko pa petindvajset!!!!! Le kaj mi je bilo, da si je nisem kupila že davno prej??!! Verjetno se mi je zdelo, da je tako ali tako ne potrebujem, da sploh ne telefoniram med vožnjo, da… Sami izgovori. Zdaj imam slušalko v ušesu-prve tri dni me je sicer tako bolelo uho, da sem skoraj jokala, a zdaj je v redu. In prav uživam v vožnji in klepetu. Sem pa morala doživeti akcijsko kriminalko, da sem izvolila poskrbeti za varnost. Eh, a je na čisto vseh področjih naših življenj tako, da nas morajo stvari krepko lopniti, preden se odločimo in kaj pametnega storimo??!!
No, pa sem končno prelistala oz. pobrskala po internetu in se izobrazila o tem, kaj se dogaja… In vsa navdušena sem bila nad idejo, da nam porodniške ne štejejo v delovno dobo! Super, nikdar mi ne bo potrebno nehati z delom, do sedemdesetega in še čez bom lahko v petkah skakala po odrih in napovedovala, puder se mi bo zažiral v globoke brazde, a kaj bi to! Lahko bom delala, da bodo moje vnuke čuvale varuške! No, če bo katera od mojih hčera sploh želela imeti kakšnega otroka, saj bo to-kot kaže-popolna izguba časa. Že zdaj veljaš za malo norega, če imaš več kot dva, saj si potem izjemno nesramen do otrok, ker jim ne moreš zagotoviti vsaj treh plačljivih dejavnosti na teden, pa peljati jih na potovanje v tujino in kupiti čisto vseh neumnosti, ki nam jih vsiljujejo reklame.
Na porodniški kradeš Bogu čas, pe še svojo kariero zanemarjaš! Kaj bi s temi mladiči, uničijo ti postavo, kar naprej hočejo sesati na tvojih čvrstostoječih prsih, to boli, pa še uničili ti bodo njihovo gravitacijo… Pa vse to nočno vstajane, previjanje, vsi ti stroški… Brez veze, pravzaprav. Bodimo sami, uživajmo na potovanjih, popoldanskem spancu po kosilu, na večerjicah s prijatelji, predvsem pa-delajmo v službah kot norci, to je tisto, kar nas bo najbolj osrečilo. In jaz se res že veselim, da bom lahko tako dolgo in plodno delala, ko sem pa kar petkrat ukradla čas državni blagajni in bila na porodniški!
Danes sem za revijo Božje okolje napisala en članek. O tem, kako se vera širi med ljudmi, ali je pomembno, da ti kdo zanjo pove, ali jo pač kar najdeš oz. ona tebe… Pa sem ob pisanju razmišljala, kaj je pravzaprav vera. Ja, vem, spet dregam v sršenje gnezdo, a nekaj mi vendarle leži na duši.
Sama sem do nedavnega mislila, da sem “verna” nekaj let, odkar sem se pač spreobrnila, kot se reče. A če se prav dobro spominjam tistih časov prej, bi temu lahko oporekala. Tudi prej sem hodila na jogo, kjer smo meditirali, se odpirali nečemu nad nami, neki sili ljubezni, univerzumu… Kolikokrat sem, ob kakšni preizkušnji, nehote pogledala v nebo in si rekla, joj, naj bo že konec hudega… Ali pa, ko sem opazovala naravo. Vedno sem imela do nje neko posebno spoštovanje, saj ni delo človeških rok, daleč nad vsemi zmožnostmi človeškega ustvarjanja je. In? Čigavo delo pa potem je?
Vera je, po moje, pravzaprav v vsakem od nas. Vsi hrepenimo po nečem višjem. Kakšen smisel pa ima roditi se, imeti otroke in avto in hišo in službo in potem umreti? Ga ne vidim prav velikega. In kdo na tem svetu si ne želi ljubiti, biti ljubljen, čutiti ljubezni? Vera je ljubezen, Bog je ljubezen.
Včasih imam občutek, da prav tisti, ki si najbolj želijo spoznanja Boga ali vere, najbolj goreče zagovarjajo njen neobstoj. Kot bi se bali, da bi padli neki njihovi principi, na katerih sloni vse njihovo življenje. A ravno za to smo ljudje ustvarjeni-da se spreminjamo, da gremo naprej in da si znamo priznati, da smo se motili. Vem, bolijo takšna priznanja, a največji to zmorejo. In, ah, koliko zakrknjenih komunistov je tik pred smrtjo vendarle čisto skrivaj prosilo za župnika, da jim da odvezo…
Danes pa moram pljunit tole. O nas, o ženskah. Tako zelo, kot znamo namreč biti ženske nesramne, pokvarjene, preračunljive in spletkarske, ne zna biti noben moški. In največkrat smo takšne ravno druga do druge. Vam povem, da tudi razni internetni komentarji, za katere vemo, da so velikokrat pod vsakim nivojem, nastajajo največkrat ravno izpod peresa žensk. Vsaj tisti, najbolj žaljivi.
Zdaj pa se vprašam in razmišljam naglas. Imamo morda ženske zaradi tisočletnega zatiranja tako močan obrambni mehanizem in se branimo z napadi? Smo res takšne tekmice druga drugi, da kolegici ne znamo privoščiti uspeha? Celo na prijateljice znamo biti ljubosumne? Da o tem, da si množično krademo može, sploh ne govorim…
Včasih sem prav žalostna. Kako lepše bi bilo, če bi znale malo bolj skupaj držati. Tako pa še na volitvah raje damo glas moškemu kandidatu, čeprav je npr. ženska kandidatka bolj sposobna.
Bom vprašala kakšnega strokovnjaka o tej temi. MORA biti kakšna razlaga. Seveda si jo je izmislil moški…
Pred dnevi sem zasledila, da je v vladi padel predlog, da bi “šparali” tudi tako, da ukinejo brezplačni vrtec za drugega in topel obrok za dijake. Kar kapo mi je odneslo!
Mi je jasno, da smo v krizi, tudi sama jo občutim. Mi je jasno, da so ljudje brez dela in zato včasih tudi brez kruha. Še marsikaj mi je jasno, nikakor pa to, da bi ljudi, ki so tako ali tako na slabšem, udarili še enkrat.
Veliko primerov poznam, ko je tisti topel obrok srednješolca edini, ki ga v vsem dnevu poje. Mama in oče sta v službi do štirih, domov prideta ob pol petih, petih, potem gre mama včasih še v trgovino in šele, ko pride domov, začne pripravljati kaj za pod zob. Verjamem, da se ji velikokrat tudi ne ljubi, saj jo čaka še vse pospravljanje, da o njenem prostem času sploh ne izgubljam besed… Slovenski očetje imajo - statistično - v vsej EU najmanjši delež pomoči pri gospodinjstvu. Krive so njihove mame in krive smo njihove žene. Ampak pustimo, to je tema za drug sestavek…
Topel obrok torej, ki ni ob šestih, sedmih zvečer, kar ni niti najmanj zdravo, pa če sploh je. Mnogi si ta topel obrok tudi sicer težko privoščijo, ker so pač brez službe. A otrok hodi v šolo in tam dobi hrano ne glede na razmere doma!
Prav tako v vrtcu. Hrana je zagotovljena, strokovno varstvo, dobri odnosi (vsaj v našem vrtcu je tako!), zgled, kako skrbimo za higieno rok in zob, kar marsikakšnemu otroku manjka doma… Skratka-ukinitev teh dveh pravic se mi zdi naravnost…. ne vem, ne najdem izraza. Je kdo od predlagateljev sploh pomislil, kakšne dolgoročne posledice na naše mulce to lahko ima?! Pa konec koncev na rodnost, za katero se vsi tako potegujejo?! Še sreča, da je minister Lukšič jezen na svojega strankarskega šefa, ker so ga izrinili iz vodilnega položaja stranke in se zdaj maščuje tako, da “nagaja” vladi z odločnim ne omenjenim predlogom. Čeravno mi ni preveč simpatičen, ima tu mojo podporo!
V teh dneh sodijo Fritzlu…
Sploh ne najdem besed… Razmišljam pa, kaj neki mora biti z nekom, da lahko stori silo svojemu otroku. Pa menda tako iztirjeni niso samo moški, ampak tudi ženske, mamice… Ne, te si te lepe besede sploh ne zaslužijo.
Pravijo, da je potrebno razumeti. Da imajo tisti, z groznim otroštvom, na odrasla leta hude težave. Verjamem. Ampak za svoja dejanja smo odgovorni sami, ne pa da se izgovarjamo na dogodke izpred let. Vsaj za takšna dejanja, kot je storiti otroku silo.
Ko pogledam v zaupljive oči svoje male dveletnice in se spomnim na grozljiva poročila, sem zbegana. Ne najdem ne besed, ne opravičila. Gnusobe. Čeprav vem, da se ne sme soditi, da ima vsakdo svoje vzgibe za določena ravnanja, tega ne morem in ne želim razumeti.
Zadnjič sem šla malo pobrskat po forumu za velike družine. Pa kar nisem mogla verjeti svojim očem. Namesto da bi si tisti, ki imamo vprašanja, kot so-kako spraviš pet otrok in še vso prtljago v enoprostorca- dopisovali in si z odgovori pomagali, sem brala vse kaj drugega. Skoraj sem se že počutila kot največja baraba v tej državi. Ker da kar naprej le nekaj hočem od države, iščem ugodnosti, blefiram…. Češ, da imamo ljudje več otrok zgolj zato, da smo deležni enormnih zneskov pomoči, da nam ni potrebno delati, da imamo vse brezplačno…
In potem sem razmišljala in se trudila razumeti kar nekaj stvari:
1. Zakaj bi moralo mene zanimati, koliko otrok ima npr. prijateljica moje prijateljice. To je njena odločitev, ona bo skrbela za njih, ponoči vstajala in verjetno zapravila kakšen euro manj za svoje čeveljce, ker jih bo pač kupila za otroke. A to je njena odločitev.
2. Zakaj bi nekdo, ki ne mara otrok oz. jih še nima, hodil na forume, namenjene velikim družinam in tam modroval, kakšni pokvarjenci smo, ker nas je doma malo več?!
3. Kakšna sila oz. notranji vzgib žene nekoga, ki se skrije za nekim izmišljenim imenom, da svoje nizkotne misli stresa ravno na tiste, ki se trudijo za najlepše na svetu-novo življenje?
Eh, včasih se mi zdi, da je tale internet čisto mimo. Me prav zanima, koliko od teh ljudi, ki samo pljuvajo in pljuvajo, bi to počelo tudi takrat, ko bi jih lahko videli v obraz. Riti.
V nedeljo sem bila znova gostja pri Mariu. Pa ni dolgo, kar sem gostovala pri njem, mislim da ravno v eni zadnjih oddaj, preden je šel na “odmor”. Seveda ne bom nikdar pozabila tega mojega gostovanja, saj mi je ravno zaradi njega Zavod za zdravstveno zavarovanje takrat ukinil bolniško. Pravzaprav nisem ničesar pisala o tem, ker se je kar vleklo, ko sem se “prepirala” z njimi. In dobila. Pa pustimo zdaj to, nekaj drugega mi leži na duši.
Najprej to, da sem po dooooolgem času kar nekaj dni hodila po trgovinah in iskala kakšno primerno obleko. Skoraj sem že na svoji kilaži in tako je bil kar čas, da si kaj kupim. Ciljala sem na kakšno lepo bluzo, črno krilo imam pa še od prej. Pa sem našla eno čudovito, črno, z višjim pasom… krilo. Ker sem imela še nekaj bonov, ki sem jih dobila za 40 in jih do danes še nisem zapravila, se mi je nakup zdel odlična odločitev…. A še vedno sem bila “zgoraj brez”. Zato sem šla v butik, ki ga poznam še iz mojih začetkov na TV in sem vedela, da imajo krasne bluze, oblekice… In sem zagledala belo bluzo, tako na tuniko krojeno, z zanimivim ovratnikom. Ta bo moja, sem si mislila, dokler mi lastnica Loredana ni pokazala črne obleke. Oh, to je bila pa ljubezen na prvi pogled in seveda je bilo v trenutku konec z mojo razsodnostjo. Kupila sem namreč obleko in bluzo… Zdaj pa o oblekah dovolj, malo me peče vest, pa sem si jo morala olajšati…
Danes želim pisati o nečem čisto drugem. Kot gost pri Mariu imaš namreč nalogo, da predlagaš nekoga, ki ga sicer ne poznaš, je pa zanimiv in bi ga želel spoznati. Jaz sem se spomnila na gospoda Iva Boscarola in res je bil moj gost. Gospoda sem večkrat spremljala po televiziji, nekajkrat se je oglasil tudi s predlogi, kako izboljšati naše gospodarstvo, sicer pa je bolj znan kot lastnik firme Pipistrel, ki izdeluje ultralahka letala. Njegova letala so znana po vsem svetu, razprodana za vnaprej, z oh in sploh inovacijami…. Skratka-zanimiv človek. In zdaj tisto, kar me žuli. Mož mi je povedal, da so njegovi prijatelji tudi gledali oddajo in videli gospoda Iva. In nihče ni verjel, da sem si ga kot gosta izbrala sama, temveč so vsi predvidevali, da me je v to nagovoril mož. Ker imeti, izdelovati letala, je nekaj najbolj uau, kar premore domišljija moških. Ne verjamete? Vprašajte svoje moške polovice, drage moje, kaj so si želeli postati kot fantki. Jasno, vsi bi bili piloti! In kako se te njihove neizživete sanje kažejo sedaj? Če je na sporedu kakšen dokumentarec o letalih, letalskih nesrečah, akrobacijah…., vam daljinca ne bodo izročili, četudi mu boste zagrozili, da bo ostal brez večerje. Na Brnik hodite na kavo, pa ne zato, ker bi tam morali pričakati kakšnega sorodnika, pač pa pod pretvezo, da peljete sina gledat avione. V otroški sobi je polno modelčkov letal, tudi takšen, na daljinsko, je vmes, čeprav je sine še daleč premajhen zanj… Ste se našle v kakšnem opisu? Če ste se, potem bi tudi vaš dragi rekel…blagor Sašinemu možu, ker si je zrihtal ogled podjetja Pipistrel…
Radijska in televizijska voditeljica, voditeljica seminarjev in treningov nastopanja ter samozavestnejše komunikacije. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih-poslovne vode, vrtičkarjenje in seveda vzgoja otrok-trenutno je mama petih nadebudnežev ...
