Rada bi, da bi bili moji otroci zdravi.
Rada bi, da bi se v družini vedno imeli radi.
Rada bi šla vsak dan za eno uro teči po gozdu.
Rada bi preuredila našo kopalnico.
Rada bi, da bi me mož bolj ubogal.
Rada bi imela dovolj denarja, da bi si kupila eno nespodobno drago kremo za obraz.
Rada bi veliko brala.
Rada bi veliko pisala.
Rada bi zagotovo vedela, kakšen je Božji načrt za moje življenje.
No, zdaj ko znova obvladam lepljenje slik, lahko pokažem še našo najmlajšo. Se pa ravno v teh dneh, ko se bliža šola sprašujem, kako mi bo šlo brez “ta velikih” otrok. V dveh mesecih, ko smo bili skoraj od jutra do večera skupaj, je mala Urša dodobra spoznala sistem-malo se zaderem in že sem v naročju! Ker nas je bilo toliko okrog nje, seveda to ni bila nikakršna težava. Zdaj pa, ko nas bo razpoložljivih “nosačev” pol manj pa… Ne vem.
Že zadnjih nekaj let se zares trdno odločam, da bom končno naredila red, pustila otroke da se “zderejo” in dojamejo, da ko je čas za spanje, ni izgovorov. Pa si vsakič premislim. Se mi že po treh sekundah joka tako zasmilijo, da takoj končajo v naročju. Še huje, na dojki. Ker sem ne samo mama, gospodinja, občasno voditeljica, vrtnarica, ljubica možu, … sem tudi duda. Kuham, tipkam, likam…. z eno roko. Ker je v drugi mladič. In če se slučajno za hip zleknem na stol, ker preberem kakšen rumeni trač tudi lahko z eno roko, že protestira. Akcija, mami! Nič sedenja!
Bom videla kako bo šlo. Morda bo pa tudi Urša kar naenkrat zrasla, pa potem te želje po stalnem prenašanju minejo. Martina, ki ima pet let, komaj še ujamem za kakšen poljubček. Da o Gašperju, ki jih ima dvanajst, niti ne govorim.
Končno spet lahko lepim slike na blog in prav ponosna sem, da ni bila težava v meni! Torej le nisem tak tehnični trot…
Takole izgleda moj vrt, pa pridelki…. nočem se važnjačiti, čeprav malo se, ker sem pač mestni otrok…
Oh, a ni lepo…
In zdaj obljubim, da ne bom več težila z zelenjavo!
Ko nam pa sadno drevje zraste, bo pa še en udar…
Drage moje, nocoj pa kar prekipevam od veselja. Po kakšnih štirih letih, odkar sem si kupila steper, sem danes na njem preživela intenzivnih trideset minut! Zgodilo se je pa takole: otroci so (že drugič) povečerjali (kot bi se norčevali iz mene-ravno danes sem se namreč odločila, da bom bolj malo jedla in sem jim skoraj miže mazala nutelo na kruh, rezala slastno salamco…), se stuširali in šli spat. Ko mi je uspelo uspavati še Uršo, sem se zleknila pred TV misleč, da bo mojega dne pač konec, pa se mi je prikradla v misli ideja. Najprej čisto narahlo, da sem jo z lahkoto preslišala, potem pa tako naglas, da se nisem več mogla pretvarjati, da ne slišim. Glas mi je govoril…SAŠA, POJDI TELOVADIT. In še zdaj ne verjamem čisto, pa vendar sem vstala, napol v snu, utrujena od vročega in soparnega dne ter skrbi za kopico otrok, privlekla na plano steper, ki je letom navkljub še v zelo dobri formi (beri-skoraj nerabljen…) in začela! Sem si rekla, deset minut bo dovolj. Potem sem podaljšala na dvajset in zdržala celih trideset!!! Ali to morda pomeni, da sem na novem začetku? Saša zopet v akciji? Uh, da bi me tale volja ne minila do jutri. Imam namreč kakšnih trinajst kilogramov za splaknit iz sebe. In vem, da v mojih letih ne gre samo z “manjžri”. Bo treba migat. Me prav zanima, če me bo jutri kaj bolelo. To je menda dober znak, kaj?!
Preden začnem s pisanjem, naj najprej pojasnim -časi, ko sem resnično zaničevala moške, so mimo. Nekoč sem namreč, kot velika večina žensk še danes, menila, da so moški bistveno manj sposobni od nas, da nimajo smisla za organizacijo, nesposobni so delati več stvari hkrati, so slabiči…. Skratka, prav nič lepega nisem imela za povedati o njih. Kot rečeno, ti časi so minili in zdaj jim lahko priznam le to, da se mi včasih v množici agresivnih žensk, ki želijo na vsakem koraku tekmovati z njimi, prav smilijo. Ker se borijo sami s seboj, s svojo vlogo, ki jo želijo prevzeti ženske in ker jih vzgajajo dominantne mame, so na koncu nekateri res prave copate. No, da ne bo pomote, moj seveda še zdaleč ni kakšen slabič ali copata, ravno nasprotno. In prav vesela sem, da imam pravega dedca v hiši. Ki zna vozit traktor, seka drva, zida in sploh opravi vse potrebno okrog hiše, hkrati pa zna biti nežen in ljubeč.
Ampak…. Moški, ki je tudi sicer bolj mlačen in se obnaša poženščeno, je enak tudi, kadar zboli. Ko pa gripa v posteljo položi klenega dedca, takrat nastane pa….ne bom rekla težava, bolj komedija. “Glava me boli, kje imamo tablete? Mi boš skuhala čajčka? Kako se pa pogoltne tako velik tablet? Ko kašljam, me vse tako boli….grem počivat. Mi boš skuhala juhico? Mislim, da imam vročino….zebe me, kje imam kaj za obleči? Kje so pa moje ta tople nogavice? Grem kar ležat……..” In tako par dni. Vam povem, huje kot dojenček. In da ne bi kdo mislil, da je samo moj tako nebogljen, ko zboli. Nak. Ko sem se pogavarjala s prijateljicami, so mi vse po vrsti zatrdile, da so njihovi moški popolnoma enaki. Da imajo pol nižji prag bolečine kot me in da si, ko začutijo že rahlo bolečino v glavi, priborijo popolno žensko oskrbo. V nasprotju z nami, noricami, ko na pol mrtve, z vročino, glavobolom, robčki, zatlačenimi v nosnicah, da ne kaplja ven, še vedno letamo po hiši in skušamo vse urejati. Ker - kaj vendar bodo naši dragi brez nas…. Kako smo trapaste…..
Mislim, da moške bolj kot bolezen, položi misel, da so v resnici odvisni od okolja, da niso gospodarji situacije in da niso prav nič koristni. Ali pa se hudo motim in so zgolj tako prebrisani, da že ob prvem kašeljču izkoristijo našo pripravljenost, da jih nosimo po rokah in strežemo z vseh strani. Bolj ko razmišljam, manj mi je jasno. Moram enkrat-ko bo moj zdrav-vprašati ga. Ta hip bi bilo to precej tvegano vprašanje. Smo namreč še v fazi “tako sem bogi”.
Pa še en test bom grede izvedla z današnjim pisanje. Namreč ta, ali moj mož kdaj prebere, kar napišem, ali ne. Ker, če bo prebral, zagotovo ne bo ostal brez komentarja…. Bom poročala!
Včeraj sem na Ljubljanskem gradu vodila eno prireditev večjega podjetja za njihove poslovne partnerje. Prišla sem čisto prezgodaj, ampak moja profesionalna deformacija pač je, da ne zamujam rada oz. da sem na licu dogajanja malce prej. Ker imam tudi kar nekaj izkušenj s takšnimi naročniki, ki tik pred zdajci spremenijo ves program, se odločijo, da moram omeniti še tega, onega….. Skratka, imela sem še dovolj časa, da sem v lokalčku nasproti dvorane, kjer je bila zabava, spila eno belo kavo, da pred nastopom malo uredim svoje misli. Lokalček je bil skoraj prazen, le dva sta se golobčkala tam nekje za eno mizo v kotu. Ne zgodi se mi velikokrat, da imam kar naenkrat podarjenega pol ure časa. In da-glej ga zlomka, nimam pri sebi nobene literature, niti najbolj “strokovne” ne, pa še baterija na telefonu mi je že utripala, da je skoraj prazna. In tako sem sedela sama s svojo belo kavo za mizo, iz zvočnikov se je slišala kar dobra glasba, svečke na mizah pa so bile skoraj edina svetloba v lokalu. No, sem pomislila, to pa je tisti trenutek. Ki nekoga lahko spravi popolnoma ob živce, drugemu pa pomeni popolno sprostitev. Za hip sem počakala, kakšno reakcijo bom doživela sama. In kakšno olajšanje! Začutila sem mir, prijetnost, veselje, zadovoljstvo…. Srebala sem kavico, gledala plamene svečk in mislila samo na to, kako ta hip uživam sama s seboj, kako sem lahko srečen in zadovoljen človek, da me ni strah same sebe oz. biti v družbi le sama s seboj. No, saj sem čutila prisotnost mojega otročka, ki že ob prvem požirku kave z močnim brcanjem izrazi svoj protest, ampak to je bila le tista pika na i neskončnemu občutku sreče, ki me je preplavil.
Večer je seveda uspel, čeprav smo- po nesreči -ves scenarij obrnili popolnoma na glavo, so pa igrali odlični glasbeniki iz Kvarteta Astorpia z violinistko Oxano Pečeny in skorajda mi je šlo kar malo na jok, ko sem se tako vživela v glasbo. Od lepega, seveda! Aja, pa še to, naročnikov ni čisto nič motilo, da sem noseča. Ravno nasprotno. Aleluja!
No, danes sem po sto letih sklenila, da grem malo pobrskat po starševskih forumih. Sploh ne vem zakaj, ker nisem pravzaprav ničesar iskala. Ampak kot bi me ena nevidna roka peljala in evo me-pristanem na MONovem starševskem čveku. In glej, glej, najdem temo s svojim imenom!!! No, pa poglejmo, si mislim. In grem malo brat komentarje o sebi.
Pravzaprav imam eno veliko srečo. Ali pa sem se pač že tako utrdila. Namreč, ko berem stvari o sebi se mi zdi, da v resnici sploh ne gre zame. Da sem jaz tista Saša, navadna, ki doma sama čisti stranišče, kuha, se igra z otroci, skratka je čisto nič posebna mama in žena in vse kar spada zraven. Ko pa berem o “sebi”, tisi Saši iz medijev, se (jo) dojemam kot neko osebo pač, ki mi je sicer precej podobna, ampak to nisem jaz… Čeprav…. Priznam-kadar nekdo omenja moža in otroke, moja utjenost pogrne na celi črti. Tam sem ranljiva. Ampak, saj je to normalno, kaj?!
No, da ne delam predolgega uvoda. Kaj ljudi NAJBOLJ zanima? Seveda, enako kot tudi mene. Namreč, kako mislim preživljat pet otrok? Kaj jim mislim nudit (materialnega) v življenju? Se bodo čutili zapostavljene, ker pač nimam dovolj časa, da se posvetim vsakemu vsa? Pojma nimam. Zaupam in upam, da bomo za hrano vedno imeli…. Verjamem, da si bodo z dobro čustveno podlago znali in zmogli ustvarit podlago za življenje. In da nas bo ta naš skupinski duh “držal pokonci” vsak trenutek, predvsem pa bratsko-sestrska povezanost.
Prej, ko sem uspavala Polono, sem imela v glavi že popoln načrt tega pisanja. Zdaj mi je pa nekam izpuhtel in pravzaprav si predolga sploh ne želim biti. Sem pa ta hip izjemno srečna, zadovoljna in notranje nahranjena. Namreč-toliko lepih, spodbudnih, pohvalnih in pozitivnih besed že dolgo nisem bila deležna! Zato hvala vsem zanje!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Juhuhu, blagor se meni! Ker me berejo in poznajo pogumne, močne, vendar ženstvene mame, žene, dekleta! Hvala vam!!
Aja, danes sem dobila en luškan mail. ga bom poskusila pripet. Za samozavest. Zjutraj smo namreč vse približno enake…. he he
Kako je to čudno, če se nekdo odloči, da bo obdržal otroka, čeprav je ŽE peti, a ne?! Sploh v današnjem svetu….Danes je bila informacija o tem, da sem spet noseča, objavljena v Lady, prejšnji petek v reviji Mama. Kako zanimivo je opazovati reakcije ljudi, ki so tako zelo različne. Ena mojih prijateljic, pri petdesetih, samska z enim otrokom, mi je pela takšne levite, kot jih že dolgo nisem slišala! Seveda mi je bilo takoj jasno, da vse te njene besede o moji neodgovornosti, pa o tem, da pojma nimam kako težko je skrbeti že za enega, kaj šele za pet, pa o potrebah, pa o tem, da jim ne bom mogla ničesar nudit….niso namenjene meni, temveč da iz nje govorijo NJENI strahovi, ki jih ima glede svojega otroka. Tako kot jaz, nima prave, redne službe in s tem je pač tako, da imaš enkrat veliko, drugič malo, tretjič nič denarja. In da moraš takrat, ko zaslužiš kakšen tolar, oprostite, euro več, pač mislit na tiste bolj sušne dneve. Sicer pa sem se naučila tudi nekaj izjemno pomembnega: otroci si bolj zapomnijo, kolikokrat si se šel z njimi Človek ne jezi se, kot pa nove, nevemkakšne čevlje, ki so jim tako ali tako že zdavnaj premajhni.
Sem danes to morala izpljunit. Zdaj bom pa poskusila prilepit k tekstu še eno sliko. Bom videla, če mi bo uspelo…
Ne, še ne znam. Grem vprašat mojo blog tršico…
Radijska in televizijska voditeljica, voditeljica seminarjev in treningov nastopanja ter samozavestnejše komunikacije. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih-poslovne vode, vrtičkarjenje in seveda vzgoja otrok-trenutno je mama petih nadebudnežev ...
