malo razmišljanja

Nedelja gre h koncu in jutri se začne nov dan, nov teden. Tudi večer pred novim dnem je lahko zaključek in hkrati začetek nečesa. Ni vedno potrebno čakati, da je za večje odločitve ravno novo leto, ali pa rojstni dan, ali začetek meseca. Lahko je pravi trenutek ravno tale, zdajle.

No, jaz sem se ravnokar odločila, da moram narediti red. Manjka nam ritem. Odkar so počitnice in otroci niso v šolah in vrtcih, ni nobene prave rutine. Zvečer smo kar pokonci, kdo pride na obisk ali se sami potepamo, ni pravega opoldanskega počitka, kosila so ali pa jih ni, če smo na izletu… Ja, saj vem, pravila so za to, da se kršijo, a tale mesec kršitev mi je že nakopal nekaj sivih las. In še ves mesec je pred nami!!!

Otroci pač ljubijo rutino. Počutijo se varne, če so obredi predvidljivi. Takrat so bolj mirni, bolj ubogajo, hitreje zaspijo… A kaj, ko nas ravno rutina odrasle najbolj ubija! Potem pa se moraš odločiti-ali vzameš v zakup uro dretja in nerganja pred spanjem, ali ne greš na zabavo in otroke uspavaš po ustaljenem ritmu.

A rutina zahteva disciplino. In kar nekaj odrekanja. Jaz pa sem ravno tudi precej počitniško razpoložena… Ne vem, kako bo šlo s tole mojo odločitvijo, a poskusim lahko. Takoj jutri!

PS

Tudi shujševalne kure sem vedno začenjala “jutri”. In ugotovila, da je to najslabši začetek. Pri hujšanju je tako, da se raje sploh nič ne odločaš. Ker takrat ti možgani začnejo tako zelo nagajati, da ne moreš nehati misliti na hrano. Lahko pa možgane celo nahecaš in jim rečeš, da boš jutri začela jesti same kremšnite, sladoled, palačinke, orehove piškotke… In sladkarije se jim tako zelo uprejo, da naslednjih nekaj dni zagotovo ne sežeš po njih! He he

Ženske ponavadi izjemno rade govorimo. No, vsaj večina, ki jih poznam. In tudi sama spadam mednje. Včasih, ko si obljubim, da bom bolj tiha, se mi zdi, da me bo razneslo od želje, da kaj rečem, pokomentiram, dam komu kakšen napotek… Pa ne zdržim prav dolgo. Potem pa plaz…in vse nadoknadim. Dvojno. Mož mi pravi, da imam besedno drisko.
No, zgodi pa se, pa ne malokrat, da ima besedno drisko tudi on. Takrat sploh ne morem verjeti, kaj se je zgodilo, ampak čisto tiho sem in poslušam, ona pa razlaga in razlaga in razlaga. Ko želim sodelovati, me prosi, da naj bom še čisto malo tiho, saj mi mora zdaj pa res povedati nekaj izjemno bistvenega. In sem spet tiho. Včasih se zalotim, da si začnem misliti kaj svojega, a se hitro raje spet posvetim njegovim mislim, saj bi bilo skrajno neprimerno, da me ujame nepripravljeno. Natanko to mu jaz namreč včasih očitam, da me ne posluša zares, ampak je pač samo tiho. In ko ga  takrat kaj vprašam, mi reče: »A res?«. Jasno mi je, da je nekje v svojih kitarskih akordih in niti slučajno ne pri meni. Zato si pač ne smem dovoliti, da bi me z mislimi drugje ujel on…
Kadar pa se pogovarjava kakšne bolj resne stvari, takrat se poslušava. Zares poslušava. Dobra taktika je, da ponoviš sogovornikovo misel in šele potem nadaljuješ s svojo. To daje občutek, da te nekdo zares posluša, da mu ni vseeno in da si je zapomnil, kar govoriš. In takšni pogovori lahko trajajo tudi vso noč. Ali pa ves dan. Tik preden zaspiva, pa se eden spomni še nečesa in zgodba se ponovi.
Pravijo, da ženske rade govorimo. Res je. A tudi moški radi govorijo. Če le imajo kaj in s kom. Največkrat pa so ujeti v svoje misli, tuhtajo in analizirajo, ženske pa mislimo, da so slabe volje ali da je kaj narobe. Nič ni narobe, me pač razmišljamo naglas, oni pa bolj potiho in potem se zdi, da samo me delamo dež…

Včeraj sva imela z mojim obletnico poroke in sva šla malo sama ven. Ker že zelooooooooo dolgo časa nisva bila v kinu, sva si zaželela vonja po pokovki ter se tako odpravila po karte. Hja, glede na priložnost, torej obletnico poroke, sva želela videti kakšen romantičen film, pa razen risanke, v tej smeri nisva našla ničesar. Mož se je sicer bolj delal razočaranega, saj ima kot vsak dedec raje streljanje s kančkom groze, sama pa sem med slabimi izbrala najboljšo možnost. Angeli in demoni.

Ker otrok ne puščava še veliko samih,  je bila to kar drzna izbira, saj je film dolg kar dve uri in pol. In res. Najprej sem uživala. Sama z mojim, kino, pijačka… Potem pa najprej pol ure(!) reklam. In sem se že začela malo presedati. Končno se je film začel. Lotila sem se ga z rahlo rezerviranostjo, saj sem vedela, kam pri Danu Brownu pes taco moli. Ravno prav resnice in zgodovinskih dejstev, da verjameš vse. A gre pravzaprav za triler in to je tudi vse, kar mi je film dal oz. vzel. Vzel mi je dve uri in pol mojega časa. Med filmom sem vsaj trikrat pogledala na uro in čakala, kdaj bo konec. Moža sem suvala pod rebra, naj pogleda na telefon, če so morda otroci kaj poklicali. Pa še pol litra vode sem spila in me je tiščalo…

Edino zanimivo je bilo, ko sem se ob prizoru, ko kardinali izbirajo novega papeža, spomnila na našega Rodeta. In pomislila, uau, med njimi je tudi en Slovenec! Sicer pa čakala, da bo konec.

In zdaj se sprašujem, je film res tako zanič? Ali pa jaz ne znam izklopiti svojih misli, še posebej tistih, ki mi prigovarjajo, da je doma z mladiči zagotovo kaj narobe. Verjetno bova morala z mojim večkrat kam sama, da se na to navadijo otroci, predvsem pa midva…

Včasih sem bila take sorte, da sem bila kar malo jezna, če me je med poročili ob sedmih zvečer, kakšna prijateljica poklicala po telefonu. Halo??!! A ne gledaš poročil??!!

No, ti časi so mimo in mirno “prešpricam” poročila-ob sedmih se ubadam z lačnimi in skoraj že zaspanimi otročki, ob enajstih že komaj kaj dojemam… A ko par dni ne sledim novicam, se počutim kar malo odrinjeno.  Kot da zamujam nekaj izjemno pomembnega. Kot da sem s čisto drugega planeta in kot da sploh ne živim tukaj in zdaj. Pa hitro malo skočim na internet in preberem kaj je novega. A vedno ugotovim, da ni nič tako presunljivega, nič tako življenjsko pomembnega, da bi morala vedeti. Le kakšna neumnost več v politiki, kakšen nov dosežek v športu, kakšna nova afera v svetu zabave in konec. Čisto brez skrbi bi preživela.

Potem pa sem pomislila, kako noro mora biti- kadar jim crkne internet ali zmanjka elektrike- tistim, ki kar naprej pišejo na forumih, kukajo na face in net loge, berejo in komentirajo čisto vse, kar kdo napiše… Verjetno moraš biti, če imaš namreč dovolj časa, zelo discipliniran, da te zadeva ne odnese. Nekoč sem brala, da so neki mami, mislim da v Angliji, zasegli otroke, ker jih je zaradi računalnika popolnoma zapustila. Igrala je igrice, niti ni surfala po netu…

Dokler ne bom prižigala računalnika čez vikend in preverjala maila na vsake pol ure, sem kar ok. Ne vem sicer, kako bo, ko bom na starost imela ves čas tega sveta, morda bom popolnoma zasvojena z novicami in internetom, a upam, da mi bodo otroci kar naprej vozili vnuke v varstvo, da ne bom imela časa…

Ko sem bila smrklja, sem pisala dnevnik. Najprej sem ga zastavila tako, da sem vanj pisala bolj v šifrah, za vsak slučaj, če bi ga našla moja mamica… Potem pa sem se odločila, da če bom zaljubljena, bom z imenom in priimkom napisala, kdo je ta fant. In sem. Pa se ni doma nič hujšega zgodilo, verjetno mami ni stikala po mojih stvareh, ali pa se ji ni zdelo nič tako pretresljivo groznega, da bi me morala klicati na zagovor…

Tudi v srednji šoli sem pisala dnevnik, tega hranim še danes. In si ne želim, da bi ga našli moji otroci…. Včasih se mi zdi, da se še danes zalotim s kakšnimi neodgovorjenimi vprašanji iz ranega najstništva. Nekatere stvari očitno zorijo zelo dolgo, preden se z njimi v resnici soočiš.

Tudi moja hčerka piše dnevnik. In vem, kje ga hrani. Skušnjava je velika, a ne odprem ga. In ko ji na telefonu zazvoni znak za novo sporočilo, ga ne pogledam. Kakor tudi ne moževega. Pa pošte tudi ne odpiram drugim članom družine, razen Poloni in Urši, ki sta še čisto majhni in so njune pošte pravzaprav namenjene meni.

Mnogi prijatelji pa mi pripovedujejo, da so jim mame redno brskale po stvareh. In da so pošto, naslovljeno na njih, našli odprto na mizi. Mislim, da bi se sama ob čem takem počutila izdano, nespoštovano in čisto brez vsake pravice do svojega življenja. Morda ravno zato lahko tako prostodušno priznam in javno povem marsikaj iz svojega življenja, ker pač nisem obremenjena s tem, da bi kdo po njem brskal.

Ej, hvala mami, da mi nisi dala tega občutka kontrole nad menoj!

Zadnjič je šla ena mlada ženska iz naše vasi na potovanje. V Afriko. In to za pol leta. Pred pol leta se je pa vrnila iz Avstralije, kjer je bila tudi kakšnih šest mesecev…

Ne poznam je prav dobro, a vem, da je bila, preden je začela s potovanji, čisto “normalna” mlada ženska. Hodila je v službo, pomagala staršem pri delu na kmetiji, hodila v kino… Zdaj pa takole. Pride, je malo doma in potem jo neka sila vleče, da zopet gre.

Tudi jaz sem potovala. A nikdar za tako dolgo in tudi tako zelo daleč nisem šla. Še najdlje sem bila takoj po srednji šoli v Španiji, kjer sem en mesec hodila v šolo in si potem vzela še kakšnih štirinajst dni za raziskovanje sosednje Potrugalske in  še nekaj Španije. Potem pa prihodnje leto Egipt, Izrael, malo Grčije in to je to. Ko sem začela z delom na radiu in televiziji pa je bilo mojega popotništva konec, moja prijateljica, s katero sva takrat potovali, pa si je privoščila še kar nekaj, tudi zelo eksotičnih potovanj. Mene pa ni več tako zelo vleklo. Izgleda, da sem v resnici bolj zapečkar.

A to, da sem zapečkar, si je kar težko priznati. Na tihem zavidam vsem popotnikom, da imajo tako nemirnega duha in so pravzaprav nekaj posebnega. Ker to zagotovo so. In tako zelo čutijo našo majhnost in omejenost. Ampak meni je pa doma tako zelo lepo! In tudi ne bi živela nikjer drugje, kot tukaj! Saj, rada bi šla nekoč v Avstralijo, a živela bi tukaj, v naši majhni Sloveniji!

http://lifeisajourney.si/

Še vedno po delčkih berem knjigo o čustvenem izsiljevanju. Sem že krepko čez pol (uh, kakšen uspeh za skoraj pol leta, kaj?!) in zdaj sem pri poglavju, ki se loteva praktičnega dela. Torej-iz teorije v prakso. Prvi stavek, ki je podčrtan zelo debelo, je - TO LAHKO PRENESEM. In sem se pri tem ustavila. Res, kako preprost stavek, pa tako močno sporočilo nosi. To lahko prenesem.

Spomnim se, da ljudje radi pripovedujejo, kako jih preseneti lastno telo. Ko že misliš, da ne bo šlo več, si v resnici šele na začetku zmogljivosti. Ali pa psihični napori. Ko si v vrtincu le-teh, jih kar premaguješ in premaguješ, ko pa se ob koncu ozreš nazaj, ne moreš verjeti, kaj vse si preživel. No, seveda moraš znati napolniti si baterije in ne dovoliti si pregorevanja, a vendar je človek sposoben veliko več, kot sam misli in verjame.

Tako je tudi s čustvi vseh vrst. Lahko jih drugače doživljamo, izražamo, lahko se spreminjamo! Le svojo notranjost, ki velikokrat deluje brez “našega privoljenja”, je potrebno prepričati, da TO LAHKO PRENESE. In kaj ima ta stavek pravzaprav sploh s čustvenim iziljevanjem? Precej. Kar spomnite se, kolikokrat popustimo drugim, ki bi nas radi prepričali v nekaj, s čimer se sicer ne strinjamo. Še huje-pripravijo nas do tega, da naredimo nekaj, kar se pravzaprav ne sklada čisto z našim načinom dela ali celo prepričanjem. A popuščamo v imenu miru pri hiši, pa da se ne bomo prepirali, pa ker se nam nekdo smili oz. se bojimo, da bomo ranili njegova čustva, pa…. še in še je izgovorov. Zato pa ta prva vaja. To lahko prenesem, ti mi kar govori, in me izsiljuj, ne bom popustila!

He he, grem vadit ta stavek. Halooooo, kje je kdo? No, dragi otroci, mož, starši, prijatelji, znanci, sodelavci, kje je kdo? Rada bi vadila!

Zadnjič enkrat smo dobili vabilo, naj pridemo vpisat v šolo našega mlajšega fanta. Pa so se mi kar solze ulile. Moj mali mišek gre jeseni že v šolo. Ne vem zakaj me takšne prelomnice vedno tako čustveno “zdelajo”. Gre pač v šolo kot tisoči drugih. A vem, da bom prvega septembra znova skrivaj brisala solze…

Enkrat sem nastopala na šolski prireditvi, malčki so peli, deklamirali…. Ko so nastopali prvošolčki, sem začutila, kako mi solze kapljajo po obleki in kako se mi topi puder… In čeprav sem vedno toliko profesionalna, da na odru moja čustva ne vplivajo na delo, me je takrat zvilo.  Nekoč so me povabili med otroške bolnike. Komaj sem se obvladala, vsakič, ko sem se ozrla vstran, sem hitro z roko potegnila pod očmi. Res namreč nisem želela, da bi me zalotili objokano.

Ko grem v kino (no, ali kako se že reče tistemu prostoru, kamor nekateri hodijo gledat filme, jaz sem že skoraj pozabila…..) in je na sporedu kaj solzavega-jokam. Od veselja, žalosti, sočutja, olajšanja…. In z leti me niti ni več sram, ko rdečih oči zapuščam dvorano.

Pred dnevi mi je znanka zaupala, da se bo poročila. Jaz pa v jok.

Soseda omeni, da bo verjetno imela kdaj otroka, jaz pa v jok.

Starejša hči mi pripoveduje, kako so se sošolke zavzele za deklico, ki jo fantje kar naprej zafrkavajo, jaz pa od ponosa v jok….

Upam, da so to še vedno poporodni hormoni. Ker se mi je že zgodilo, da sem se med jokom sama sebi začela smejati. To je šele poslastica za soudeležene! In ne bi jih več zabavala na tak način…

Zadnjič mi je prijateljica povedala, da bere knjigo, ki govori o čustvenem izsiljevanju. Seveda sem takoj pobrskala po netu in ker sem bila zaradi noric že dlje časa prilepljena na domače ognjišče, sem si jo naročila po pošti. Tako, za nagrado, ker sem tako prizadevna negovalka…

Prav veliko časa za branje nimam, kradem trenutke, ko  Urška zaspi in če me ravno ne preganja kup posode, perila ali drugega dela, vzamem knjigo v roke in berem. In z vsako stranjo, ki mi jo uspe predelati, sem bolj zgrožena. Najdem se povsod. Moža najdem povsod. Celo otroke najdem povsod. Smo popolni čustveni izsiljevalci!!!!!

No, malo pretiravam, da je bolj zanimivo, a res je, da smo ljudje za dosego svojih ciljev pripravljeni storiti marsikaj. Tudi izsiljevati, čeprav je to zelo groba beseda za prefinjeno početje. Ki včasih niti ni zavestno. Za takšen odnos pa sta vedno potrebna dva-eden, ki želi doseči svoj cilj in drugi, ki popusti iz najrazličnejših vzgibov. Zelo zanimivo branje, moram reči. Ko bom knjigo predelala v celoti in tehnike preizkusila tudi v realnem življenju, bom pa o tem bolj obširno pisala!

Danes sem pa zelo žalostna. Ne zato, ker sem že tri tedne ujeta med štiri stene, kajti kar trije otroci so se nalezli noric. Bogu hvala, da imajo norice. Bogu hvala, da mi nagajajo, da ponoči jokajo, da so…

Hčerka mi je danes povedala, da se je fant z njene šole smrtno ponesrečil. Trinajst let. In je konec.

Kako krhka so naša življenja. En sam hip je dovolj. In v trenutku si želiš, da bi bilo vse tako, kot je bilo in bi ga objemal, se z njim igral, se več pogovarjal, mu vsak dan pripravljal najljubše jedi…

Danes molim za tega fanta in njegovo družino.

Saša Einsiedler

Televizijska in radijska voditeljica, komunikacijska trenerka in svetovalka, coach in mediatorka. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih - poslovne vode, odnosi in seveda vzgoja otrok - je mama petih... Več o Saši »

 

Sašin blog

Kategorije

Arhiv

Povezave

Znanci iz sosednjega bloga