Zadnjič enkrat je bila moja gostja na radiu magistra filozofije Ester Fabiani, hudo zanimiva ženska, ki se že vrsto let ukvarja s t.i. bullyingom, to je medvrstniško nasilje. In me je prav šokirala z nekaterimi ugotovitvami.
Ko sošolci drug drugega zbadajo, se nam zdi, da je to čisto nekaj navadnega. Ker so otroci pač takšni in da nekateri lažje, drugi pa pač malo težje prenašajo šale na svoj račun. In da največkrat to samo od sebe mine, mali ljudje postanejo veliki in pozabijo na dogodke v šoli. Pa ni čisto tako. Sploh ni tako!
Medvrstniško nasilje je namreč nekaj, kar globoko zaznamuje otrokovo dušo. In ima prav posebno strukturo, svoje zakonitosti in zelo hude posledice. S pismom se je oglasila poslušalka, ki je napisala, da ji je takšno”otroško” nasilje uničilo življenje. Nikdar si ni opomogla od zbadljivk sošolca, ki ji je kar nekaj let rušil njeno samopodobo. Še danes, odrasla ženska,lahko živi in preživi samo s pomočjo zdravil. Ali pa primer znanke, ki je začela opažati, da je njena hčerka kar naenkrat čisto drugačna-ni se več smejala, nobene otroške radoživosti ni bilo v njej, zapirala se je sama vase… Ko je ta moja znanka ugotovila, v čem je pravzaprav težava, je šla v šolo, k razredničarki, pa celo k ravnateljici… A ker je deklica, ki je izvajala nasilje, prihajala iz ugledne in urejene družine, ni ukrepal nihče. Dokler se ni znanka odločila in svojo hčerko prepisala v drugo šolo. Zdaj se spet smeji, je vesel in radoživ otrok. Lahko pa bi se ta zgodba končala drugače. Tako kot verjetno tisoče le-teh, ker starši ne opazimo, ker si mislimo, da bo pač minilo ali pa zamahnemo z roko, češ, saj to ni nič. Pa je. Namreč-znanstveno je dokazano, da se pri otroku, nad katerim se izvaja nasilje, celo možgani razvijajo drugače, kot bi se sicer. Posledice za vse življenje, torej.
Bom Ester pozvala, da se oglasi na blogu in kaj bolj strokovno napiše. O tem je potrebno govoriti. In ukrepati!
