malo razmišljanja

Ja, je bilo lepo tole poletje. Lahko bi zima sicer še malo počakala, malo lepe jeseni bi nam ustrezalo, ampak izgleda, da ne bo nič nežnega uvajanja. Kar bumf. Kot se dogaja zadnje čase pri mnogih stvareh. Kot da je konec lagodnega brezdelja, dušnega in snovnega. Ljudje, s katerimi se pogovarjam, to  potrjujejo. Ni počitka. Ni več časa za odlašanje. Delo. Rast. Kopanje po sebi. In narava-kot da nam naše notranje premike, kaže navzven.

Pred dnevi mi je prijateljica Lila poslala tole svojo pesem. Sem jokala kot dež. Ampak očiščujoče. In privoščim takšen jok še komu.

Relief brazgotin

Na pretesen, umazan in preperel obliž, ki je zakrival moje stare rane,
si hladnokrvno polil jedko kislino in me pustil v mukah.
Peklo je in razžiralo, grizlo v globine tako močno,
da sem iztrgala obliž in se s strahom zazrla v rane.

Groza! Boleče, smrdeče, razbrazdano, mrtvo tkivo, polno gnoja
me je bodlo naravnost v oči. Popolnoma nezaceljeno…
Prestrašeno in nemočno sem opazovala škodo in se zvijala od bolečin….do onemoglosti.
Do onemoglosti, ki te potegne v globine na dno nezaceljenih ran.

A glej! Na dnu je izvir, izvir zdravilne vode, vode, ki odplavlja odmrla tkiva in celi.

Počasi se celi, škode je veliko in boleče garanje ne priznava laži.
Počasi se celi, brazgotin je veliko, sveže in ranljive so še.
Branim in varujem jih, ščitim in negujem jih,
potrpežljivo jim dajem čas, da postanejo močnejše.

Rada jih imam. To so moje brazgotine!
Ko jih gledam, me preplavi milina, saj so kot relief mojega življenja.
Ponosna sem nanje, izžarevajo moč in nemoč, strah in pogum, ljubezen in sovraštvo,
obup in upanje, žalost in veselje, rojstvo in smrt… izžarevajo moje življenje.

Pretekli vikend sem bila na seminarju o samopodobi, samospoštovanju. Po dolgem času sem si privoščila nekaj čisto samo zase in si v hipu dvignila svoje samospoštovanje!

Kaj je pravzaprav samospoštovanje? T. Humphreyes pravi, da je to “….središče osebnosti in določa, kako uporabljate svoje neizmerne sposobnosti, ki jih imate kot človek”. Ko takole na hitro preletimo te besede, se nam zdi, da ne veljajo čisto zares za nas. Neizmerne sposobnosti? Ah da, nekateri jih verjetno res imajo, jaz zagotovo ne… Ko pa je toliko vsega, kar me onemogoča, me ovira, mi krade dele mene… Ampak! Ta ampak je dobra novica. VSAKDO ima neizmerne sposobnosti. Le da smo tako zelo “zapacani”, da jih niti ne opazimo. Te “packe” se kažejo v vedenjskih, čustvenih in telesnih motnjah. Npr. izbruhi jeze, apatija, izguba motivacije za stvari, ki smo jih nekoč radi počeli, vtikanje v drugega, kritiziranje drugih, alkoholizem, plahost, nenehno se nam mudi, preveč delamo, domišljavost, sanjarjenje pri belem dnevu, pretirana kontrola, grizenje nohtov, umikanje, bolečine v trebuhu, astma….. in še in še in še.

Pozabljamo na nekaj izjemno ključnega. No, pravzaprav nam niso nikdar povedali, ne da smo pozabili. Človekova osebna vrednost je nekaj DANEGA. To pomeni, da je dovolj že samo to, da SMO, pa smo že vredni. Tudi če nismo lepi, pametni in pridni. Naše bitje je s trenutkom, ko je rojeno na ta svet, popolno, enkratno in neponovljivo. Vam je kdaj kdo povedal to? Samospoštovanje pa je naš OBČUTEK, da smo vredni ljubezni in občutek, da smo sposobni. Torej vrednost ŽE IMAMO, občutek pa nam privzgojijo (večinoma) starši v otroštvu. In ta OBČUTEK je tisti, ki nam povzroča največ sivih las…

Opažam, da je največja težava nas, ljudi, to, da iščemo kriterije naše vrednosti zunaj nas, v stvareh in drugih ljudeh. Če si bom kupila drage čevlje, je moja vrednost visoka, če ne, ni. Če bom pohvaljena za svoje delo od šefa ali staršev, sem vredna in dobra, sicer nisem. Poznate to? Vrednost vsakega od nas pa mora biti v nas samih. Vsak od nas živi svojo življenjsko zgodbo in vsakdo le zase ve najbolje, kdo je in kaj je zanj najboljše. Tudi če prijateljica meni drugače.

Ah, kako sem hvaležna za takšne seminarje. Zdi se, da pridejo na kup vedno ravno pravi ljudje. In toliko iskrenosti, v kateri se lahko najdeš in ugotoviš, da nihče, ampak res nihče ni brez težav. In da je takšnih, ki imajo podobne, kot ti, še na tisoče. Je takoj lažje.

Zadnjič enkrat je bila moja gostja na radiu magistra filozofije Ester Fabiani, hudo zanimiva ženska, ki se že vrsto let ukvarja s t.i. bullyingom, to je medvrstniško nasilje. In me je prav šokirala z nekaterimi ugotovitvami.

Ko sošolci drug drugega zbadajo, se nam zdi, da je to čisto nekaj navadnega. Ker so otroci pač takšni in da nekateri lažje, drugi pa pač malo težje prenašajo  šale na svoj račun. In da največkrat to samo od sebe mine, mali ljudje postanejo veliki in pozabijo na dogodke v šoli. Pa ni čisto tako. Sploh ni tako!

Medvrstniško nasilje je namreč nekaj, kar globoko zaznamuje otrokovo dušo. In ima prav posebno strukturo, svoje zakonitosti in zelo hude posledice. S pismom se je oglasila poslušalka, ki je napisala, da ji je takšno”otroško” nasilje uničilo življenje. Nikdar si ni opomogla od zbadljivk sošolca, ki ji je kar nekaj let rušil njeno samopodobo. Še danes, odrasla ženska,lahko živi in preživi samo s pomočjo zdravil. Ali pa primer znanke, ki je začela opažati, da je njena hčerka kar naenkrat čisto drugačna-ni se več smejala, nobene otroške radoživosti ni bilo v njej, zapirala se je sama vase… Ko je ta moja znanka ugotovila, v čem je pravzaprav težava, je šla v šolo, k razredničarki, pa celo k ravnateljici… A ker je deklica, ki je izvajala nasilje, prihajala iz ugledne in urejene družine, ni ukrepal nihče. Dokler se ni znanka odločila in svojo hčerko prepisala v drugo šolo. Zdaj se spet smeji, je vesel in radoživ otrok. Lahko pa bi se ta zgodba končala drugače. Tako kot verjetno tisoče le-teh, ker starši ne opazimo, ker si mislimo, da bo pač minilo ali pa zamahnemo z roko, češ, saj to ni nič. Pa je. Namreč-znanstveno je dokazano, da se pri otroku, nad katerim se izvaja nasilje, celo možgani razvijajo drugače, kot bi se sicer. Posledice za vse življenje, torej.

Bom Ester pozvala, da se oglasi na blogu  in kaj bolj strokovno napiše. O tem je potrebno govoriti. In ukrepati!

Pa so se začeli. Spomnim se, pred leti, ko sem komaj dobro začela svojo voditeljsko pot, je bilo veliko maturantskih plesov v Festivalni dvorani. Kot voditeljica sem podpisala pogodbo za vodenje in v enem mesecu sem jih “odvodila” tudi po petindvajset!!!!

Vsak večer vse enako, muzika, moji nagovori, ki sem jih znala že v polsnu in enaka večerja. Mesne kroglice. Mislim, da jih nisem jedla potem kakšnih deset let.

Najbolj sem se vedno zabavala, ko sem opazovala dekleta-prvo uro so bila vsa urejena, četvorka, zahvale učiteljem, potem pa… Polovica jih je bila kar naenkrat bosih, saj so bile verjetno prvič v življenju v visokih petah. In to boli… Druga polovica je bila pa v teniskah.

Z leti se spreminja marsikaj. Ko sem z vodenji matuarntskih plesov začela, so me osvajali maturantje. Ko so me začeli osvajati njihovi očetje, sem se odločila, da bo dovolj. Da bi mladina verjetno raje mladino…

Pred dnevi pa sem zasledila, da je bil prvič organiziran t.i. “humanitarni” matuarntski ples. Še en dodatek na že dodano vrednost.

Alumni klub Fakultete za komercialne in poslovne vede  je namreč sprožil akcijo pomoči otrokom v stiski, ki pristanejo v Kriznem centru za  otroke Palčica v Grosupljem, o katerem sem že pisala. To je  edini Krizni center za najmlajše v Sloveniji (0-6 let),  za katere v domačem okolju ni poskrbljeno  in so največkrat žrtve spolnih, fizičnih in čustvenih zlorab.   V Kriznem centru jim nudijo ljubezen, toplino, sprejetje in je večini otrok to prva lepa izkušnja v življenju.  Akciji pomoči se je pridružila tudi Gimnazija Šentvid. Za ta plemeniti namen so na maturantskem plesu učenci Gimnazije Šentvid zbirali prostovoljne prispevke. Ob zaključku plesa je  zbrani izkupiček (1.405,00 EUR) Alenka Lovišček, pobudnica akcije, predala gospe Manueli Ham, vodji Kriznega centra.

alenka-loviscek-in-manuela-ham.jpg

In to ravno nekaj dni pred božičem… Pa že smo skoraj vohali tiste naše slastne medenjake, ki jih tako z užitkom delamo… Eno “rundo” smo jih že spekli, kot priprava na praznike, ampak je pošla v nekaj dneh… Zdaj pa tole s pečico. Še sreča, da sem zamesila za kruh (pirin polnozrnat s semeni….mnajm) in ko čez pol ure ni bil še nič drugačne barve, sem ugotovila, da ventilator piha, grelec pa nič. Mi ga je potem do konca spekla soseda Vita.

In tako gre tale zadnji mesec h koncu. Zadnjič sem bila po dolgem času v mestu in sem imela pol ure časa. Pa sem šla malo na sprehod in v eno manjšo živilsko trgovino v centru, da sem si kupila nekaj za pod zob. Pred mano je bil v vrsti mlad fant, ki pa ga je že načel alkohol. Kupil je zaboj piva, nekaj žganega in dve škatli cigaret. Za menoj pa tudi mlad fant, ta je bil bolj skromen, je vzel le dve pivi in red bull. Pa cigarete, seveda. Po mestu pa stojnice s kuhanim vinom in ob vsaki nekaj mladcev, ki so komaj stali na svojih nogah. Kar streslo me je. Ne spomnim se, je bilo tudi v mojih mlajših letih toliko zapitih, nesrečnih ljudi? Verjetno, le da jih takrat, ko jih vidiš vsak dan, niti ne opaziš več… Pa me je kar zaskrbelo za naše otroke, kam bodo prišli, ko bodo zapustili varno osnovno šolo na vasi in prišli v mesto. Bog daj, da bi znali razločevati med prav in narobe, med dobrim in zlim!

Za vse te nesrečne, zapite duše, pa predlagam, da se jih tu in tam spomnimo. Naj jih pogreje kakšna naša lepa misel, če že ne objem…

Aja, serviser pa pride pred božičem. Bo že še dišalo…

Vedno se mi je zdelo, da imajo vsi ljudje več idej in talentov, kot jih imam sama. Za karkoli. Pri opremljanju stanovanja sem npr. čista nula. Rada imam lepo, ko vidim kakšne lepe slike hiš in stanovanj sem popolnoma očarana, ko pa sem na vrsti jaz-zmrznem. Ali pa šivanje. Enkrat sem si kupila celo priročnik, kako si sam zašiješ srajco. In sem res, tam pri petnajstih, sama na šivalni stroj ustvarila nekaj srajci podobnega. Pa enkrat to turkizno modro (oh, tako živo se je spomnim) stvar celo oblekla. Enkrat in nikoli več. In ugotovila, da šivilja pač ne bom.

Sem pa vedno rada strigla domače in mislim, da celo v resnici premorem nekaj daru za frizerko. Risati pa tudi ne znam. Pes, ki ga narišem svoji hčerki je bolj konj ali nosorog… Starejša otroka vsakič pokata od smeha, ko si ogledujeta moje risbice. Imam pa eno risarsko finto-naučila sem se narisati goloba, lepo rišem srčke in sončke, pa enega pajaca in vsakič očaram kakšnega novega “gledalca” mojih risbic. A le z omenjenimi liki, takoj, ko se lotim česa novega, je popoln polom. Tudi iz kock ne znam sestavljati. Moj šestletni sin ustvarja takšne umetnije, da mu komaj verjamem, da je to naredil sam. Pa je. Da o starejšem sinu niti ne govorim, njegova domišljija pri legicah sploh nima meja in komaj si upam dotakniti mojstrovin, ki jih sestavi.

In ko tako razmišljam o talentih, ki jih nimam, se nehote spomnim na misel, da je življenje lepše, če razmišljamo o  nečem, kar imamo. In četudi se zdi, da nimamo kakšnega posebnega daru, se po kratkem premisleku vedno najde. VSAK ima kakšen dar, kaj enega, več njih. Jaz, ki imam dar nastopanja, včasih zavidam komu, ki zna ustvariti nekaj z rokami. Nekdo drug bo zavidal meni, ker znam lepo govoriti. Bistvo pa je, da so vsi darovi enako pomembni in včasih bi z veseljem zamenjala svoje za kakšne druge, čisto vsakdanje. Zelo zavidam tistim ženskam, ki npr. rade likajo…

En dar me kliče, se je ta mala zbudila… grem.

Letošnje leto je bilo eno najslabših, kar pomnim. Vse naokrog mene se ruši, ljudje so zbolevali, umirali, se kregali, ločevali… Kot da bi prišel čas, ko je prihrumela velika metla in rekla, da bo malo počistila.

Včeraj popoldne, ravno sem bila pri vhodu hiše, ker sem čakala, da pridejo na obisk prijatelji, se k nam pripelje avto. Ker nisem poznala ne avta ne ženske, ki je vozila, sem si pač mislila, da se je zmotila. A se ni. Prišla je k meni. S solzami v očeh mi je rekla, da se opravičuje, ker takole vdira v moj dom, a da ne vidi več izhoda in da ji morda lahko pomagam. Razložila mi je svojo stisko in prosila, če lahko s svojim treningom komunikacije kaj pomagam. A kaj, ko je bila njena zgodba takšna, da je to, kar znam jaz, čisto nekaj drugega od tistega, kar je potrebovala ona. Potrebovala je terapevta, nekoga, ki ji bo pomagal, jo vodil in usmerjal, ji kazal pot. Potrebovala je strokovno pomoč, psihologa ali psihiatra, pa če se še tako grozno sliši.

Potem pa sem malo povprašala naokoli. Terapevt da ali ne. In na moje veliko začudenje sem ugotovila, da imamo ljudje polno predsodkov, slabih občutkov, ko gre za iskanje pomoči. Zakaj vendar? To so ljudje, ki so se učili za ravno tisto, kar mi potrebujemo in česar ne znamo. Saj avta tudi ne popravljaš sam, ampak ga pelješ k mehaniku, ne??!!

Gospe sem predlagala terapevtko, upam, da jo bo poklicala. Upam, da bo videla, da je to njena edina možnost. Da se izkoplje iz brezna svojih lastnih prepričanj in omejitev, ki jo delajo nesrečno. Nihče od nas se namreč ni rodil brez svojega križa. Kako ga nosimo, je pa naša lastna odločitev.

V soboto sem imela predavanje o uspešni komunikaciji in javnem nastopanju. Tokrat me ni najelo podjetje, ampak prostovoljke… Polna dvorana žensk, ki imajo za seboj izkušnjo bolezni in so zdaj pripravljene pomagati drugim. Zastonj, z veliko ljubezni, z darovanjem svojega časa in verjetno tudi denarja.

Tako prijetno je bilo v njihovi družbi! Kot da se čas ustavil, kot da izraza “slaba volja” sploh ne poznajo. In ko sem se vračala proti domu, sem razmišljala, kako lep bi bil svet, če bi po njem hodilo več takšnih ljudi.

V takšnih trenutkih spet začnem verjeti v ljudi. Da smo dobri, prijazni, da imamo posluh za sočloveka v stiski… Pred časom sem namreč kar nehala verjeti, da nekje globoko v sebi VENDARLE SMO  VSI takšni. Srečevala sem ljudi, ki so bili privoščljivi, samovšečni, ki so za svoje ugodje prodali vse svoje vrednote-če so jih sploh kaj imeli…

Te gospe pa… Tople, odprte, čuteče. Kakšen blagor za tistega, ki se sooči z boleznijo in ne ve, kako ravnati. Ne ve, kaj naj s svojim življenjem zdaj, kako naj ovrednoti svoje občutke, kako se bodo nanj odzvali njegovi domači, pa prijatelji, sodelavci… Velikokrat namreč sledi razočaranje za razočaranjem. Še tako razumevajoč šef čez noč postane hladno preračunljiv. In če izračuna, da se za njegov posel ne izplačaš več, te mirno odslovi. Zapustijo te “prijatelji”, sorodniki ne vedo, kako naj se do obolelega obnašajo in se raje kar umaknejo… Ni torej dovolj, da se človek sooči z dejstvom, da je zbolel, da morda celo ne bo izbojeval bitke in se bo od tega sveta poslovil. Še vse okrog njega se podira in postavlja na čisto nove temelje. Zato pa-hvala Bogu za prostovoljce. Za tiste, ki imajo toliko poguma, da na ves glas povedo, da so preživeli to popotovanje in da so pripravljeni držati vesla v čolnu obolelega.

Hvala, drage punce, da sem bila lahko z vami!

prostovoljke.JPG

Neko punco v Veliki Britaniji so zdravniki pustili umteri, ker je že devetkrat poskušala narediti samomor, pa so jo vsakič pravočasno rešili. Le desetič ne… In je umrla, stara 26 let. Spomnim se ravzpitega primera iz Italije, ko je oče dosegel, da so odklopili z aparatov hčerko. V komi je bila kar nekaj let. In je umrla.

Cel kup je takšnih in podobnih primerov. Včasih razumem ravnanja ljudi, ki odločajo o življenju in smrti, največkrat ne. V ta svet ne pridemo prostovoljno. Imamo zatorej pravico, da sami odločamo, kdaj ga želimo zapustiti? Ali pa imajo to pravico celo  naši najbljižji, če bomo mi v komi? Jaz zagotovo ne želim, da o mojem življenju ali smrti odloča kdo drug kot jaz sama oz. Bog. Priznam, ne vem, kako bi razmišljala, če bi bila bolna na smrt ali priklenjena na voziček in popolnoma nesposobna samostojnosti. A ponavadi so takšni ljudje najbolj veseli, da živijo! In se mnogo bolj kot mi, zdravi, zavedajo vrednosti in svetosti življenja!

V imenu humanosti pa drvimo na nek napačen konec. Holandski par, ki smo ga nekaj dni gostili v naši hiši, oba razgledana in široka človeka, sta povedala, da njihovi upokojenci množično odhajajo v domove za starostnike takoj za mejo, v Nemčijo. Ker na Nizozemskem, v izjemno “odprti in demokratični” državi, dopuščajo evtanazijo, v Nemčiji pa ne. In uboge starčke je strah, da se jih njihovi otroci ali vnuki ne bi želeli na hitro znebiti. Češ, da so zmešani in da so tako ali tako želeli svojo smrt…

Bljak. Res ne želim doživeti takšne starosti, da se bom bala, kdaj bom tako odveč in tako v breme, da se me bodo pač kar znebili. Res si želim, da ni nihče drug, kot tisti, ki mi je vdihnil življenje, tudi moj zadnji izdih. Ampak glede na to, kam nas pelje naš način razmišljanja, bomo hitro doživeli še kakšen nov vladni predlog…

Res mi ni jasno, zakaj si ljudje dovolimo toliko tečnobe in slabe volje… Ta občutja te namreč tako potegnejo vase, da se znajdeš v začaranem krogu in kar naenkrat se ti v resnici začne dogajati vse slabo. O čem govorim?

Danes zjutraj sem morala že malo bolj zgodaj v mesto. Pravzaprav na drug konec mesta, kar je za jutranjo konico kar pomemben podatek. Zbudila sem se dovolj zgodaj, potem se je pa začelo… Najprej sem se spekla na “kafetieri” , ko sem kukala, če je kava že. Se zgodi. To me še ni spravilo v slabo voljo. Potem pa smo punce, ki smo se odpravljale skupaj, tako dolgo motovilile po hiši, da se nam je že začelo muditi. Ko pa se človeku mudi, je konec. VSE gre narobe. Najprej je bil tovornjak pred nami, smrdeč in neskončno počasen. Ko sem se ga končno znebila, je bil pred mano nekdo, ki se mu ni čisto nikamor mudilo. In na pol poti do mesta že kolona! Po polžje smo se premikali in jaz sem ves čas tečnarila, se pritoževala in izgubljala živce. Potem smo končno prišle do cilja, z zamudo, seveda, in bile smo okregane… Da ne pripovedujem, kako sem težko parkirala, da nisem imela vozička za ta malo in sem jo ves čas nosila v naročju, da me je nek gospod, ki je sicer želel pomagati, usmeril na napačno pot in sem pešačila-s trinajst kilogramskim otrokom v naročju-kot nora, da sem potem skoraj zamudila svojo naslednjo obveznost, da nisem imela časa jesti kosila, da… Bljak. Pa ta začarani krog.

In potem sem se vprašala: bi na cilj prišla kaj prej, če se ne bi vmes razburjala? Prav nič. Le da bi punce v avtu lahko prepevale ali se kaj lepega pogovarjale, tako so pa poslušale moje teženje. In če se mi ne bi tako zelo mudilo, bi vzela na pot še voziček in četudi bi naredila en krog več, bi bil to le sprehod, saj bi ta malo namesto v naročju, vozila v vozičku. Če, če, če… In teh če-jev je v naših življenjih čisto preveč. Zdaj, ko je večer, se smejim današnjemu dnevu, ko pa sem ga doživljala, se mi je zdelo vse rako resno, grozno, težko… Jutrijšnjega dne zagotovo ne bom začela tako. Raje vstanem še kakšno minuto prej, saj je takrat menda na cestah še vse prazno. In bom v miru prišla do cilja, parkirala in zadovoljna spila eno kavo. V miru.

Saša Einsiedler

Radijska in televizijska voditeljica, voditeljica seminarjev in treningov nastopanja ter samozavestnejše komunikacije. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih-poslovne vode, vrtičkarjenje in seveda vzgoja otrok-trenutno je mama petih nadebudnežev ...

 

Sašin blog

Kategorije

Arhiv

Povezave

Znanci iz sosednjega bloga