malo razmišljanja

Vsak teden, zagotovo vsaj enkrat, mi pridejo pred oči teksti, videoposnetki ali pa ljudje, ki govorijo o tem, kako nezdrave so beljakovine živalskega izvora. Ne samo zato, ker vsebujejo slab holesterol, tudi in predvsem zato, ker meso nosi v sebi vibracijo strahu živali tik pred zakolom, ker so jajca, ki jih jemo, pridelana od kokoši, ki v življenju niso videle dnevne svetlobe, ker… Priznam, ko poslušam in berem, me argumenti prepričajo. Tudi glede mleka, kako nezdravo je pravzaprav. Iz lastne izkušnje vem, da povzroča zasluzenost telesa. A jutranje kavice brez mleka si skorajda ne predstavljam. Kakor tudi ne, da bi ne jedla sira, jajc, šunke, pršuta… Pravim si, če znam vsaj malo poslušati svoje telo, se bom že prav odločila. Ah, te naše navade…

Ne vem zakaj je obiskati terapevta ali terapevtko pri nas še vedno takšen tabu… Kot da to pomeni, da si čisto zmešan, ali kaj? Poznam jih nekaj, ki hodijo na terapijo, a v isti sapi rečejo, pa nikomur ne povej… Verjamem, da bo prišel čas, ko bomo notranje stiske priznali in jih upoštevali tako, kot npr. zobobol. Ko je čisto naravno, da greš pač pozdravit razbolen zob. Ko pa duša lahko boli mnogo bolj!

Sicer pa-kdo od nas je pravzaprav “normalen”? In kaj biti normalen sploh pomeni? Verjetno bi bilo bolje uporabiti izraz “funkcionalen”. Če lahko vsaj približno mirno živiš, v približno urejenih odnosih, potem ti nekako gre skozi življenje. Vsakemu po svoje… A koliko ljudi je v resnici takšnih, ki imajo urejene, lepe, harmonične odnose? Pa ne samo navzen…, tako, zares? Jaz jih ne poznam prav mnogo. Smo torej vsi nori, nenormalni? No, prepričana sem, da smo godni vsaj za terapijo…

Ko so Dalai Lamo vprašali, kaj ga najbolj preseneča, je odgovoril:

»Človek«.

Ker žrtvuje svoje zdravje, da bi zaslužil denar.

Potem žrtvuje denar, da bi spet dobil svoje zdravje.

In potem je tako zaskrbljen za prihodnost, da ne uživa sedanjosti;

rezultat tega je,

da ne živi v sedanjosti ali prihodnosti; živi, kot da nikoli ne bo

umrl,

in potem umre,

ne da bi kdaj zares živel.”

Ta gosta megla, ki nas ovija, ovija, ovija, nam sporoča marsikaj. Tudi to, da je sonce v nas. In tudi to, da je včasih naše dojemanje tako ozko-kakor ne vidimo dlje od nekaj metrov, ko pogledamo skozi okno, tako tudi ne vidimo dlje, ko je vreme jasno in sončno…  Ker naš pogled je v nas in če je odprt, ga tudi tole turobno vreme ne more zastreti.

Zadnjič sem pozno popoldne sedela ob gozdu. Objela me je čista tišina. Tako globoka, da sem jo zaslišala in začutila. Potem pa je zapihal veter in iz gozda se je zaslišalo padanje listov. Jesen. Potem pa znova tišina. In tak mir! Razlegel se je vse naokrog, tudi vame. Jesen ni čas divjanja, jesen ni čas množičnih nakupov ob prihajajočih praznikih. Jesen in zima sta čas za mir, razmišljanja in potovanja globoko vase. Narava nam to sporoča že tako dolgo, utrujena je že od našega upiranja kroženju… V času, ki naj bi pomenil umik vase, smo ljudje najbolj obrnjeni navzven. Trgovine, hrup, tekanje, pehanje…

S kratkimi otoki tišine se lahko povežem, postanem del celote. Postanem list, zvezda na nebu ali seme mogočnega drevesa. Edino, česar si ne želim, je postati del človeške norije ob koncu leta. Mi bo uspelo?

Ko bi bilo tako enostavno…. kot je ruvanje plevela z naših vrtov. Gredico očistiš, porahljaš in potem samo tu in tam hodiš pogledat, če je zrasel kakšen nov plevel. Še ko je majhen, ga izpuliš, da narediš prostor svojim pridelkom, ki jih občudujoče gledaš in se jih veseliš. Ko bi bilo tako preprosto… Zruvati vse plevele svojih žalosti in ljubeče gojiti svoje pridelke… Saj morda ti pleveli še niti niso privreli na plano, a v globinah razpredajo svoje mogočne korenine in se trudijo razrasti. Če nisi pozoren najne, udarijo kot vulkan, požgejo vse sadove, ki smo jih tako boječe zasadili. Pozornost… Vsak dan, vsak trenutek. Da bodo naši sadovi lahko rasli, postajali močnejši in tako krepki, da plevel med njimi ne bo več našel poti zase.

Se mi včasih zdi, da za vsakim trenutkom, ob katerem me skoraj oblijejo solze vzhičenosti, pride trenutek onih drugih solz… Gor, dol.

Bi naj človek zares bil tako osrediščen, da celo lepih trenutkov ne bi doživljal preveč močno? Ali pa ostajal nekako ravnodušen tudi ob  čudovitem, dobrem? Vsak nihaj od središča ima svojo posledico. Takoj, ko si nečesa zelo vesel ali je nekaj zelo pomembno, že ni dobro.

A ko gledam rasti svoje otroke, ko gledam od zahajajočega sonca ožarjene gore, ko gledam sočno hruško z mojega devesa, priznam, sem nekako vzhičena. In hvaležna. Ne znam oz. ne zmorem drugače. Je to napak?

Zakaj nekdo živi v tem svetu in se zdi tako krut, zloben in hudoben… Zakaj se nekaterim podirajo življenja kot domine in doživljajo same zlome, padce, žalost…

Obstaja v tem svetu še druga realnost? So ljudje, ki doživljajo svet kot lep, prijazen, darežljiv, usmiljen? So ljudje, ki doživljajo srečo na vsakem koraku, smeh in radost?

Ja, obstajata ti dve realnosti in še na tisoč drugih, ki so nekje vmes. Na kateri sem jaz? Kam mene pelje moj val, moja izbira? In predvsem, kako se z ene realnosti preselim v drugo? Lahko sploh verjamem, da je to možno?

Vsako jutro si zastavim ta vprašanja. In se odločam.

Večkrat sem se ujela, da imam pričakovanja. Pričakovanja do ljudi, ki me obkrožajo. Da bodo npr. uganili, da sem utrujena, da nečesa ne želim, da… In vedno znova sem razočarana.

Kaj so pravzaprav pričakovanja? Nekaj, kar si sami naslikamo v svojih mislih in to gojimo. A te slike so naše, ne slike ljudi, od katerih pričakujemo. Drugi imajo svoje slike. In svoja pričakovanja. In največkrat niso vzajemna, ta naša in ona, od drugih. Neizogibno razočaranje. Razen v redkih primerih.

Najboljše je ničesar pričakovati. Od nikogar. Ker je potem vsak nasmešek, ki ga nepričakovanega prejmeš, darilo. In eno samo veselje, brez grenkobe.

Kdor pričakuje, je verjetno lahko ves čas žalosten in ga boli. Čuti se narazumljenega, zavrženega, osamljenega in nevrednega. V trenutku, ko se pričakovanj znebiš, je svet lepši. In šele, ko si sam poceljen in brez hudih brazgotin, ko se zaveš, da znaš in zmoreš stati sam, se od pričakovanj lahko posloviš.

Želim nam čim manj pričakovanj.

V teh dneh, ko so poročila polna poplav, solz in žalosti tistih, ki jim je odneslo njihove domove, uničilo imetje… se me loteva potrtost. Sočustvujem z ljudmi, ki so kamen za kamen nosili na kupček in si postavili hišo, kupili stanovanje, zdaj pa so lahko skoraj nemočni opazovali, kako se podirajo njihove sanje. Nekaj, kar je bilo še včeraj samoumevno, je danes vrednota.

Potem pa-kot bi me prešinilo. Kaj oz. kako lahko lahko pomagam tem ljudem? Tako, da se še jaz zavijem v žalost, solze in obup? Da sejem okrog sebe nemir, izgubo? Zagotovo ne. Še več hudega ne bo pomagalo. Ne ljudem v stisti, ne meni, ki jih gledam na televiziji in ne moji okolici, ki čuti in doživlja mojo žalost. Pomagam lahko tako, da sama izberem, kako se bom odzvala. Poklicala bom prijateljico, ki živi na ogroženem območju in jo vprašala, če je dobro, če morda kaj potrebuje, pomoč, prenočišče. Nakazala bom nekaj denarja. In predvsem-na vse te ljudi bom mislila z upanjem, s pozitivno naravnanostjo. Več ko bo takšnih misli, manj bo onih drugih, slabih. In v tem je tudi naša, skupinska moč!!!!!

Saša Einsiedler

Televizijska in radijska voditeljica, komunikacijska trenerka in svetovalka, coach in mediatorka. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih - poslovne vode, odnosi in seveda vzgoja otrok - je mama petih... Več o Saši »

 

Sašin blog

Kategorije

Arhiv

Povezave

Znanci iz sosednjega bloga