Ko so Dalai Lamo vprašali, kaj ga najbolj preseneča, je odgovoril:
»Človek«.
Ker žrtvuje svoje zdravje, da bi zaslužil denar.
Potem žrtvuje denar, da bi spet dobil svoje zdravje.
In potem je tako zaskrbljen za prihodnost, da ne uživa sedanjosti;
rezultat tega je,
da ne živi v sedanjosti ali prihodnosti; živi, kot da nikoli ne bo
umrl,
in potem umre,
ne da bi kdaj zares živel.”
Ta gosta megla, ki nas ovija, ovija, ovija, nam sporoča marsikaj. Tudi to, da je sonce v nas. In tudi to, da je včasih naše dojemanje tako ozko-kakor ne vidimo dlje od nekaj metrov, ko pogledamo skozi okno, tako tudi ne vidimo dlje, ko je vreme jasno in sončno… Ker naš pogled je v nas in če je odprt, ga tudi tole turobno vreme ne more zastreti.
Zadnjič sem pozno popoldne sedela ob gozdu. Objela me je čista tišina. Tako globoka, da sem jo zaslišala in začutila. Potem pa je zapihal veter in iz gozda se je zaslišalo padanje listov. Jesen. Potem pa znova tišina. In tak mir! Razlegel se je vse naokrog, tudi vame. Jesen ni čas divjanja, jesen ni čas množičnih nakupov ob prihajajočih praznikih. Jesen in zima sta čas za mir, razmišljanja in potovanja globoko vase. Narava nam to sporoča že tako dolgo, utrujena je že od našega upiranja kroženju… V času, ki naj bi pomenil umik vase, smo ljudje najbolj obrnjeni navzven. Trgovine, hrup, tekanje, pehanje…
S kratkimi otoki tišine se lahko povežem, postanem del celote. Postanem list, zvezda na nebu ali seme mogočnega drevesa. Edino, česar si ne želim, je postati del človeške norije ob koncu leta. Mi bo uspelo?
Ko bi bilo tako enostavno…. kot je ruvanje plevela z naših vrtov. Gredico očistiš, porahljaš in potem samo tu in tam hodiš pogledat, če je zrasel kakšen nov plevel. Še ko je majhen, ga izpuliš, da narediš prostor svojim pridelkom, ki jih občudujoče gledaš in se jih veseliš. Ko bi bilo tako preprosto… Zruvati vse plevele svojih žalosti in ljubeče gojiti svoje pridelke… Saj morda ti pleveli še niti niso privreli na plano, a v globinah razpredajo svoje mogočne korenine in se trudijo razrasti. Če nisi pozoren najne, udarijo kot vulkan, požgejo vse sadove, ki smo jih tako boječe zasadili. Pozornost… Vsak dan, vsak trenutek. Da bodo naši sadovi lahko rasli, postajali močnejši in tako krepki, da plevel med njimi ne bo več našel poti zase.
Se mi včasih zdi, da za vsakim trenutkom, ob katerem me skoraj oblijejo solze vzhičenosti, pride trenutek onih drugih solz… Gor, dol.
Bi naj človek zares bil tako osrediščen, da celo lepih trenutkov ne bi doživljal preveč močno? Ali pa ostajal nekako ravnodušen tudi ob čudovitem, dobrem? Vsak nihaj od središča ima svojo posledico. Takoj, ko si nečesa zelo vesel ali je nekaj zelo pomembno, že ni dobro.
A ko gledam rasti svoje otroke, ko gledam od zahajajočega sonca ožarjene gore, ko gledam sočno hruško z mojega devesa, priznam, sem nekako vzhičena. In hvaležna. Ne znam oz. ne zmorem drugače. Je to napak?
Zakaj nekdo živi v tem svetu in se zdi tako krut, zloben in hudoben… Zakaj se nekaterim podirajo življenja kot domine in doživljajo same zlome, padce, žalost…
Obstaja v tem svetu še druga realnost? So ljudje, ki doživljajo svet kot lep, prijazen, darežljiv, usmiljen? So ljudje, ki doživljajo srečo na vsakem koraku, smeh in radost?
Ja, obstajata ti dve realnosti in še na tisoč drugih, ki so nekje vmes. Na kateri sem jaz? Kam mene pelje moj val, moja izbira? In predvsem, kako se z ene realnosti preselim v drugo? Lahko sploh verjamem, da je to možno?
Vsako jutro si zastavim ta vprašanja. In se odločam.
Večkrat sem se ujela, da imam pričakovanja. Pričakovanja do ljudi, ki me obkrožajo. Da bodo npr. uganili, da sem utrujena, da nečesa ne želim, da… In vedno znova sem razočarana.
Kaj so pravzaprav pričakovanja? Nekaj, kar si sami naslikamo v svojih mislih in to gojimo. A te slike so naše, ne slike ljudi, od katerih pričakujemo. Drugi imajo svoje slike. In svoja pričakovanja. In največkrat niso vzajemna, ta naša in ona, od drugih. Neizogibno razočaranje. Razen v redkih primerih.
Najboljše je ničesar pričakovati. Od nikogar. Ker je potem vsak nasmešek, ki ga nepričakovanega prejmeš, darilo. In eno samo veselje, brez grenkobe.
Kdor pričakuje, je verjetno lahko ves čas žalosten in ga boli. Čuti se narazumljenega, zavrženega, osamljenega in nevrednega. V trenutku, ko se pričakovanj znebiš, je svet lepši. In šele, ko si sam poceljen in brez hudih brazgotin, ko se zaveš, da znaš in zmoreš stati sam, se od pričakovanj lahko posloviš.
Želim nam čim manj pričakovanj.
V teh dneh, ko so poročila polna poplav, solz in žalosti tistih, ki jim je odneslo njihove domove, uničilo imetje… se me loteva potrtost. Sočustvujem z ljudmi, ki so kamen za kamen nosili na kupček in si postavili hišo, kupili stanovanje, zdaj pa so lahko skoraj nemočni opazovali, kako se podirajo njihove sanje. Nekaj, kar je bilo še včeraj samoumevno, je danes vrednota.
Potem pa-kot bi me prešinilo. Kaj oz. kako lahko lahko pomagam tem ljudem? Tako, da se še jaz zavijem v žalost, solze in obup? Da sejem okrog sebe nemir, izgubo? Zagotovo ne. Še več hudega ne bo pomagalo. Ne ljudem v stisti, ne meni, ki jih gledam na televiziji in ne moji okolici, ki čuti in doživlja mojo žalost. Pomagam lahko tako, da sama izberem, kako se bom odzvala. Poklicala bom prijateljico, ki živi na ogroženem območju in jo vprašala, če je dobro, če morda kaj potrebuje, pomoč, prenočišče. Nakazala bom nekaj denarja. In predvsem-na vse te ljudi bom mislila z upanjem, s pozitivno naravnanostjo. Več ko bo takšnih misli, manj bo onih drugih, slabih. In v tem je tudi naša, skupinska moč!!!!!
Ja, je bilo lepo tole poletje. Lahko bi zima sicer še malo počakala, malo lepe jeseni bi nam ustrezalo, ampak izgleda, da ne bo nič nežnega uvajanja. Kar bumf. Kot se dogaja zadnje čase pri mnogih stvareh. Kot da je konec lagodnega brezdelja, dušnega in snovnega. Ljudje, s katerimi se pogovarjam, to potrjujejo. Ni počitka. Ni več časa za odlašanje. Delo. Rast. Kopanje po sebi. In narava-kot da nam naše notranje premike, kaže navzven.
Pred dnevi mi je prijateljica Lila poslala tole svojo pesem. Sem jokala kot dež. Ampak očiščujoče. In privoščim takšen jok še komu.
Relief brazgotin
Na pretesen, umazan in preperel obliž, ki je zakrival moje stare rane,
si hladnokrvno polil jedko kislino in me pustil v mukah.
Peklo je in razžiralo, grizlo v globine tako močno,
da sem iztrgala obliž in se s strahom zazrla v rane.
Groza! Boleče, smrdeče, razbrazdano, mrtvo tkivo, polno gnoja
me je bodlo naravnost v oči. Popolnoma nezaceljeno…
Prestrašeno in nemočno sem opazovala škodo in se zvijala od bolečin….do onemoglosti.
Do onemoglosti, ki te potegne v globine na dno nezaceljenih ran.
A glej! Na dnu je izvir, izvir zdravilne vode, vode, ki odplavlja odmrla tkiva in celi.
Počasi se celi, škode je veliko in boleče garanje ne priznava laži.
Počasi se celi, brazgotin je veliko, sveže in ranljive so še.
Branim in varujem jih, ščitim in negujem jih,
potrpežljivo jim dajem čas, da postanejo močnejše.
Rada jih imam. To so moje brazgotine!
Ko jih gledam, me preplavi milina, saj so kot relief mojega življenja.
Ponosna sem nanje, izžarevajo moč in nemoč, strah in pogum, ljubezen in sovraštvo,
obup in upanje, žalost in veselje, rojstvo in smrt… izžarevajo moje življenje.
Pretekli vikend sem bila na seminarju o samopodobi, samospoštovanju. Po dolgem času sem si privoščila nekaj čisto samo zase in si v hipu dvignila svoje samospoštovanje!
Kaj je pravzaprav samospoštovanje? T. Humphreyes pravi, da je to “….središče osebnosti in določa, kako uporabljate svoje neizmerne sposobnosti, ki jih imate kot človek”. Ko takole na hitro preletimo te besede, se nam zdi, da ne veljajo čisto zares za nas. Neizmerne sposobnosti? Ah da, nekateri jih verjetno res imajo, jaz zagotovo ne… Ko pa je toliko vsega, kar me onemogoča, me ovira, mi krade dele mene… Ampak! Ta ampak je dobra novica. VSAKDO ima neizmerne sposobnosti. Le da smo tako zelo “zapacani”, da jih niti ne opazimo. Te “packe” se kažejo v vedenjskih, čustvenih in telesnih motnjah. Npr. izbruhi jeze, apatija, izguba motivacije za stvari, ki smo jih nekoč radi počeli, vtikanje v drugega, kritiziranje drugih, alkoholizem, plahost, nenehno se nam mudi, preveč delamo, domišljavost, sanjarjenje pri belem dnevu, pretirana kontrola, grizenje nohtov, umikanje, bolečine v trebuhu, astma….. in še in še in še.
Pozabljamo na nekaj izjemno ključnega. No, pravzaprav nam niso nikdar povedali, ne da smo pozabili. Človekova osebna vrednost je nekaj DANEGA. To pomeni, da je dovolj že samo to, da SMO, pa smo že vredni. Tudi če nismo lepi, pametni in pridni. Naše bitje je s trenutkom, ko je rojeno na ta svet, popolno, enkratno in neponovljivo. Vam je kdaj kdo povedal to? Samospoštovanje pa je naš OBČUTEK, da smo vredni ljubezni in občutek, da smo sposobni. Torej vrednost ŽE IMAMO, občutek pa nam privzgojijo (večinoma) starši v otroštvu. In ta OBČUTEK je tisti, ki nam povzroča največ sivih las…
Opažam, da je največja težava nas, ljudi, to, da iščemo kriterije naše vrednosti zunaj nas, v stvareh in drugih ljudeh. Če si bom kupila drage čevlje, je moja vrednost visoka, če ne, ni. Če bom pohvaljena za svoje delo od šefa ali staršev, sem vredna in dobra, sicer nisem. Poznate to? Vrednost vsakega od nas pa mora biti v nas samih. Vsak od nas živi svojo življenjsko zgodbo in vsakdo le zase ve najbolje, kdo je in kaj je zanj najboljše. Tudi če prijateljica meni drugače.
Ah, kako sem hvaležna za takšne seminarje. Zdi se, da pridejo na kup vedno ravno pravi ljudje. In toliko iskrenosti, v kateri se lahko najdeš in ugotoviš, da nihče, ampak res nihče ni brez težav. In da je takšnih, ki imajo podobne, kot ti, še na tisoče. Je takoj lažje.
Televizijska in radijska voditeljica, komunikacijska trenerka in svetovalka, coach in mediatorka. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih - poslovne vode, odnosi in seveda vzgoja otrok - je mama petih... Več o Saši »
