malo razmišljanja

In to ravno nekaj dni pred božičem… Pa že smo skoraj vohali tiste naše slastne medenjake, ki jih tako z užitkom delamo… Eno “rundo” smo jih že spekli, kot priprava na praznike, ampak je pošla v nekaj dneh… Zdaj pa tole s pečico. Še sreča, da sem zamesila za kruh (pirin polnozrnat s semeni….mnajm) in ko čez pol ure ni bil še nič drugačne barve, sem ugotovila, da ventilator piha, grelec pa nič. Mi ga je potem do konca spekla soseda Vita.

In tako gre tale zadnji mesec h koncu. Zadnjič sem bila po dolgem času v mestu in sem imela pol ure časa. Pa sem šla malo na sprehod in v eno manjšo živilsko trgovino v centru, da sem si kupila nekaj za pod zob. Pred mano je bil v vrsti mlad fant, ki pa ga je že načel alkohol. Kupil je zaboj piva, nekaj žganega in dve škatli cigaret. Za menoj pa tudi mlad fant, ta je bil bolj skromen, je vzel le dve pivi in red bull. Pa cigarete, seveda. Po mestu pa stojnice s kuhanim vinom in ob vsaki nekaj mladcev, ki so komaj stali na svojih nogah. Kar streslo me je. Ne spomnim se, je bilo tudi v mojih mlajših letih toliko zapitih, nesrečnih ljudi? Verjetno, le da jih takrat, ko jih vidiš vsak dan, niti ne opaziš več… Pa me je kar zaskrbelo za naše otroke, kam bodo prišli, ko bodo zapustili varno osnovno šolo na vasi in prišli v mesto. Bog daj, da bi znali razločevati med prav in narobe, med dobrim in zlim!

Za vse te nesrečne, zapite duše, pa predlagam, da se jih tu in tam spomnimo. Naj jih pogreje kakšna naša lepa misel, če že ne objem…

Aja, serviser pa pride pred božičem. Bo že še dišalo…

Vedno se mi je zdelo, da imajo vsi ljudje več idej in talentov, kot jih imam sama. Za karkoli. Pri opremljanju stanovanja sem npr. čista nula. Rada imam lepo, ko vidim kakšne lepe slike hiš in stanovanj sem popolnoma očarana, ko pa sem na vrsti jaz-zmrznem. Ali pa šivanje. Enkrat sem si kupila celo priročnik, kako si sam zašiješ srajco. In sem res, tam pri petnajstih, sama na šivalni stroj ustvarila nekaj srajci podobnega. Pa enkrat to turkizno modro (oh, tako živo se je spomnim) stvar celo oblekla. Enkrat in nikoli več. In ugotovila, da šivilja pač ne bom.

Sem pa vedno rada strigla domače in mislim, da celo v resnici premorem nekaj daru za frizerko. Risati pa tudi ne znam. Pes, ki ga narišem svoji hčerki je bolj konj ali nosorog… Starejša otroka vsakič pokata od smeha, ko si ogledujeta moje risbice. Imam pa eno risarsko finto-naučila sem se narisati goloba, lepo rišem srčke in sončke, pa enega pajaca in vsakič očaram kakšnega novega “gledalca” mojih risbic. A le z omenjenimi liki, takoj, ko se lotim česa novega, je popoln polom. Tudi iz kock ne znam sestavljati. Moj šestletni sin ustvarja takšne umetnije, da mu komaj verjamem, da je to naredil sam. Pa je. Da o starejšem sinu niti ne govorim, njegova domišljija pri legicah sploh nima meja in komaj si upam dotakniti mojstrovin, ki jih sestavi.

In ko tako razmišljam o talentih, ki jih nimam, se nehote spomnim na misel, da je življenje lepše, če razmišljamo o  nečem, kar imamo. In četudi se zdi, da nimamo kakšnega posebnega daru, se po kratkem premisleku vedno najde. VSAK ima kakšen dar, kaj enega, več njih. Jaz, ki imam dar nastopanja, včasih zavidam komu, ki zna ustvariti nekaj z rokami. Nekdo drug bo zavidal meni, ker znam lepo govoriti. Bistvo pa je, da so vsi darovi enako pomembni in včasih bi z veseljem zamenjala svoje za kakšne druge, čisto vsakdanje. Zelo zavidam tistim ženskam, ki npr. rade likajo…

En dar me kliče, se je ta mala zbudila… grem.

Letošnje leto je bilo eno najslabših, kar pomnim. Vse naokrog mene se ruši, ljudje so zbolevali, umirali, se kregali, ločevali… Kot da bi prišel čas, ko je prihrumela velika metla in rekla, da bo malo počistila.

Včeraj popoldne, ravno sem bila pri vhodu hiše, ker sem čakala, da pridejo na obisk prijatelji, se k nam pripelje avto. Ker nisem poznala ne avta ne ženske, ki je vozila, sem si pač mislila, da se je zmotila. A se ni. Prišla je k meni. S solzami v očeh mi je rekla, da se opravičuje, ker takole vdira v moj dom, a da ne vidi več izhoda in da ji morda lahko pomagam. Razložila mi je svojo stisko in prosila, če lahko s svojim treningom komunikacije kaj pomagam. A kaj, ko je bila njena zgodba takšna, da je to, kar znam jaz, čisto nekaj drugega od tistega, kar je potrebovala ona. Potrebovala je terapevta, nekoga, ki ji bo pomagal, jo vodil in usmerjal, ji kazal pot. Potrebovala je strokovno pomoč, psihologa ali psihiatra, pa če se še tako grozno sliši.

Potem pa sem malo povprašala naokoli. Terapevt da ali ne. In na moje veliko začudenje sem ugotovila, da imamo ljudje polno predsodkov, slabih občutkov, ko gre za iskanje pomoči. Zakaj vendar? To so ljudje, ki so se učili za ravno tisto, kar mi potrebujemo in česar ne znamo. Saj avta tudi ne popravljaš sam, ampak ga pelješ k mehaniku, ne??!!

Gospe sem predlagala terapevtko, upam, da jo bo poklicala. Upam, da bo videla, da je to njena edina možnost. Da se izkoplje iz brezna svojih lastnih prepričanj in omejitev, ki jo delajo nesrečno. Nihče od nas se namreč ni rodil brez svojega križa. Kako ga nosimo, je pa naša lastna odločitev.

V soboto sem imela predavanje o uspešni komunikaciji in javnem nastopanju. Tokrat me ni najelo podjetje, ampak prostovoljke… Polna dvorana žensk, ki imajo za seboj izkušnjo bolezni in so zdaj pripravljene pomagati drugim. Zastonj, z veliko ljubezni, z darovanjem svojega časa in verjetno tudi denarja.

Tako prijetno je bilo v njihovi družbi! Kot da se čas ustavil, kot da izraza “slaba volja” sploh ne poznajo. In ko sem se vračala proti domu, sem razmišljala, kako lep bi bil svet, če bi po njem hodilo več takšnih ljudi.

V takšnih trenutkih spet začnem verjeti v ljudi. Da smo dobri, prijazni, da imamo posluh za sočloveka v stiski… Pred časom sem namreč kar nehala verjeti, da nekje globoko v sebi VENDARLE SMO  VSI takšni. Srečevala sem ljudi, ki so bili privoščljivi, samovšečni, ki so za svoje ugodje prodali vse svoje vrednote-če so jih sploh kaj imeli…

Te gospe pa… Tople, odprte, čuteče. Kakšen blagor za tistega, ki se sooči z boleznijo in ne ve, kako ravnati. Ne ve, kaj naj s svojim življenjem zdaj, kako naj ovrednoti svoje občutke, kako se bodo nanj odzvali njegovi domači, pa prijatelji, sodelavci… Velikokrat namreč sledi razočaranje za razočaranjem. Še tako razumevajoč šef čez noč postane hladno preračunljiv. In če izračuna, da se za njegov posel ne izplačaš več, te mirno odslovi. Zapustijo te “prijatelji”, sorodniki ne vedo, kako naj se do obolelega obnašajo in se raje kar umaknejo… Ni torej dovolj, da se človek sooči z dejstvom, da je zbolel, da morda celo ne bo izbojeval bitke in se bo od tega sveta poslovil. Še vse okrog njega se podira in postavlja na čisto nove temelje. Zato pa-hvala Bogu za prostovoljce. Za tiste, ki imajo toliko poguma, da na ves glas povedo, da so preživeli to popotovanje in da so pripravljeni držati vesla v čolnu obolelega.

Hvala, drage punce, da sem bila lahko z vami!

prostovoljke.JPG

Neko punco v Veliki Britaniji so zdravniki pustili umteri, ker je že devetkrat poskušala narediti samomor, pa so jo vsakič pravočasno rešili. Le desetič ne… In je umrla, stara 26 let. Spomnim se ravzpitega primera iz Italije, ko je oče dosegel, da so odklopili z aparatov hčerko. V komi je bila kar nekaj let. In je umrla.

Cel kup je takšnih in podobnih primerov. Včasih razumem ravnanja ljudi, ki odločajo o življenju in smrti, največkrat ne. V ta svet ne pridemo prostovoljno. Imamo zatorej pravico, da sami odločamo, kdaj ga želimo zapustiti? Ali pa imajo to pravico celo  naši najbljižji, če bomo mi v komi? Jaz zagotovo ne želim, da o mojem življenju ali smrti odloča kdo drug kot jaz sama oz. Bog. Priznam, ne vem, kako bi razmišljala, če bi bila bolna na smrt ali priklenjena na voziček in popolnoma nesposobna samostojnosti. A ponavadi so takšni ljudje najbolj veseli, da živijo! In se mnogo bolj kot mi, zdravi, zavedajo vrednosti in svetosti življenja!

V imenu humanosti pa drvimo na nek napačen konec. Holandski par, ki smo ga nekaj dni gostili v naši hiši, oba razgledana in široka človeka, sta povedala, da njihovi upokojenci množično odhajajo v domove za starostnike takoj za mejo, v Nemčijo. Ker na Nizozemskem, v izjemno “odprti in demokratični” državi, dopuščajo evtanazijo, v Nemčiji pa ne. In uboge starčke je strah, da se jih njihovi otroci ali vnuki ne bi želeli na hitro znebiti. Češ, da so zmešani in da so tako ali tako želeli svojo smrt…

Bljak. Res ne želim doživeti takšne starosti, da se bom bala, kdaj bom tako odveč in tako v breme, da se me bodo pač kar znebili. Res si želim, da ni nihče drug, kot tisti, ki mi je vdihnil življenje, tudi moj zadnji izdih. Ampak glede na to, kam nas pelje naš način razmišljanja, bomo hitro doživeli še kakšen nov vladni predlog…

Res mi ni jasno, zakaj si ljudje dovolimo toliko tečnobe in slabe volje… Ta občutja te namreč tako potegnejo vase, da se znajdeš v začaranem krogu in kar naenkrat se ti v resnici začne dogajati vse slabo. O čem govorim?

Danes zjutraj sem morala že malo bolj zgodaj v mesto. Pravzaprav na drug konec mesta, kar je za jutranjo konico kar pomemben podatek. Zbudila sem se dovolj zgodaj, potem se je pa začelo… Najprej sem se spekla na “kafetieri” , ko sem kukala, če je kava že. Se zgodi. To me še ni spravilo v slabo voljo. Potem pa smo punce, ki smo se odpravljale skupaj, tako dolgo motovilile po hiši, da se nam je že začelo muditi. Ko pa se človeku mudi, je konec. VSE gre narobe. Najprej je bil tovornjak pred nami, smrdeč in neskončno počasen. Ko sem se ga končno znebila, je bil pred mano nekdo, ki se mu ni čisto nikamor mudilo. In na pol poti do mesta že kolona! Po polžje smo se premikali in jaz sem ves čas tečnarila, se pritoževala in izgubljala živce. Potem smo končno prišle do cilja, z zamudo, seveda, in bile smo okregane… Da ne pripovedujem, kako sem težko parkirala, da nisem imela vozička za ta malo in sem jo ves čas nosila v naročju, da me je nek gospod, ki je sicer želel pomagati, usmeril na napačno pot in sem pešačila-s trinajst kilogramskim otrokom v naročju-kot nora, da sem potem skoraj zamudila svojo naslednjo obveznost, da nisem imela časa jesti kosila, da… Bljak. Pa ta začarani krog.

In potem sem se vprašala: bi na cilj prišla kaj prej, če se ne bi vmes razburjala? Prav nič. Le da bi punce v avtu lahko prepevale ali se kaj lepega pogovarjale, tako so pa poslušale moje teženje. In če se mi ne bi tako zelo mudilo, bi vzela na pot še voziček in četudi bi naredila en krog več, bi bil to le sprehod, saj bi ta malo namesto v naročju, vozila v vozičku. Če, če, če… In teh če-jev je v naših življenjih čisto preveč. Zdaj, ko je večer, se smejim današnjemu dnevu, ko pa sem ga doživljala, se mi je zdelo vse rako resno, grozno, težko… Jutrijšnjega dne zagotovo ne bom začela tako. Raje vstanem še kakšno minuto prej, saj je takrat menda na cestah še vse prazno. In bom v miru prišla do cilja, parkirala in zadovoljna spila eno kavo. V miru.

Nedelja gre h koncu in jutri se začne nov dan, nov teden. Tudi večer pred novim dnem je lahko zaključek in hkrati začetek nečesa. Ni vedno potrebno čakati, da je za večje odločitve ravno novo leto, ali pa rojstni dan, ali začetek meseca. Lahko je pravi trenutek ravno tale, zdajle.

No, jaz sem se ravnokar odločila, da moram narediti red. Manjka nam ritem. Odkar so počitnice in otroci niso v šolah in vrtcih, ni nobene prave rutine. Zvečer smo kar pokonci, kdo pride na obisk ali se sami potepamo, ni pravega opoldanskega počitka, kosila so ali pa jih ni, če smo na izletu… Ja, saj vem, pravila so za to, da se kršijo, a tale mesec kršitev mi je že nakopal nekaj sivih las. In še ves mesec je pred nami!!!

Otroci pač ljubijo rutino. Počutijo se varne, če so obredi predvidljivi. Takrat so bolj mirni, bolj ubogajo, hitreje zaspijo… A kaj, ko nas ravno rutina odrasle najbolj ubija! Potem pa se moraš odločiti-ali vzameš v zakup uro dretja in nerganja pred spanjem, ali ne greš na zabavo in otroke uspavaš po ustaljenem ritmu.

A rutina zahteva disciplino. In kar nekaj odrekanja. Jaz pa sem ravno tudi precej počitniško razpoložena… Ne vem, kako bo šlo s tole mojo odločitvijo, a poskusim lahko. Takoj jutri!

PS

Tudi shujševalne kure sem vedno začenjala “jutri”. In ugotovila, da je to najslabši začetek. Pri hujšanju je tako, da se raje sploh nič ne odločaš. Ker takrat ti možgani začnejo tako zelo nagajati, da ne moreš nehati misliti na hrano. Lahko pa možgane celo nahecaš in jim rečeš, da boš jutri začela jesti same kremšnite, sladoled, palačinke, orehove piškotke… In sladkarije se jim tako zelo uprejo, da naslednjih nekaj dni zagotovo ne sežeš po njih! He he

Ženske ponavadi izjemno rade govorimo. No, vsaj večina, ki jih poznam. In tudi sama spadam mednje. Včasih, ko si obljubim, da bom bolj tiha, se mi zdi, da me bo razneslo od želje, da kaj rečem, pokomentiram, dam komu kakšen napotek… Pa ne zdržim prav dolgo. Potem pa plaz…in vse nadoknadim. Dvojno. Mož mi pravi, da imam besedno drisko.
No, zgodi pa se, pa ne malokrat, da ima besedno drisko tudi on. Takrat sploh ne morem verjeti, kaj se je zgodilo, ampak čisto tiho sem in poslušam, ona pa razlaga in razlaga in razlaga. Ko želim sodelovati, me prosi, da naj bom še čisto malo tiho, saj mi mora zdaj pa res povedati nekaj izjemno bistvenega. In sem spet tiho. Včasih se zalotim, da si začnem misliti kaj svojega, a se hitro raje spet posvetim njegovim mislim, saj bi bilo skrajno neprimerno, da me ujame nepripravljeno. Natanko to mu jaz namreč včasih očitam, da me ne posluša zares, ampak je pač samo tiho. In ko ga  takrat kaj vprašam, mi reče: »A res?«. Jasno mi je, da je nekje v svojih kitarskih akordih in niti slučajno ne pri meni. Zato si pač ne smem dovoliti, da bi me z mislimi drugje ujel on…
Kadar pa se pogovarjava kakšne bolj resne stvari, takrat se poslušava. Zares poslušava. Dobra taktika je, da ponoviš sogovornikovo misel in šele potem nadaljuješ s svojo. To daje občutek, da te nekdo zares posluša, da mu ni vseeno in da si je zapomnil, kar govoriš. In takšni pogovori lahko trajajo tudi vso noč. Ali pa ves dan. Tik preden zaspiva, pa se eden spomni še nečesa in zgodba se ponovi.
Pravijo, da ženske rade govorimo. Res je. A tudi moški radi govorijo. Če le imajo kaj in s kom. Največkrat pa so ujeti v svoje misli, tuhtajo in analizirajo, ženske pa mislimo, da so slabe volje ali da je kaj narobe. Nič ni narobe, me pač razmišljamo naglas, oni pa bolj potiho in potem se zdi, da samo me delamo dež…

Včeraj sva imela z mojim obletnico poroke in sva šla malo sama ven. Ker že zelooooooooo dolgo časa nisva bila v kinu, sva si zaželela vonja po pokovki ter se tako odpravila po karte. Hja, glede na priložnost, torej obletnico poroke, sva želela videti kakšen romantičen film, pa razen risanke, v tej smeri nisva našla ničesar. Mož se je sicer bolj delal razočaranega, saj ima kot vsak dedec raje streljanje s kančkom groze, sama pa sem med slabimi izbrala najboljšo možnost. Angeli in demoni.

Ker otrok ne puščava še veliko samih,  je bila to kar drzna izbira, saj je film dolg kar dve uri in pol. In res. Najprej sem uživala. Sama z mojim, kino, pijačka… Potem pa najprej pol ure(!) reklam. In sem se že začela malo presedati. Končno se je film začel. Lotila sem se ga z rahlo rezerviranostjo, saj sem vedela, kam pri Danu Brownu pes taco moli. Ravno prav resnice in zgodovinskih dejstev, da verjameš vse. A gre pravzaprav za triler in to je tudi vse, kar mi je film dal oz. vzel. Vzel mi je dve uri in pol mojega časa. Med filmom sem vsaj trikrat pogledala na uro in čakala, kdaj bo konec. Moža sem suvala pod rebra, naj pogleda na telefon, če so morda otroci kaj poklicali. Pa še pol litra vode sem spila in me je tiščalo…

Edino zanimivo je bilo, ko sem se ob prizoru, ko kardinali izbirajo novega papeža, spomnila na našega Rodeta. In pomislila, uau, med njimi je tudi en Slovenec! Sicer pa čakala, da bo konec.

In zdaj se sprašujem, je film res tako zanič? Ali pa jaz ne znam izklopiti svojih misli, še posebej tistih, ki mi prigovarjajo, da je doma z mladiči zagotovo kaj narobe. Verjetno bova morala z mojim večkrat kam sama, da se na to navadijo otroci, predvsem pa midva…

Včasih sem bila take sorte, da sem bila kar malo jezna, če me je med poročili ob sedmih zvečer, kakšna prijateljica poklicala po telefonu. Halo??!! A ne gledaš poročil??!!

No, ti časi so mimo in mirno “prešpricam” poročila-ob sedmih se ubadam z lačnimi in skoraj že zaspanimi otročki, ob enajstih že komaj kaj dojemam… A ko par dni ne sledim novicam, se počutim kar malo odrinjeno.  Kot da zamujam nekaj izjemno pomembnega. Kot da sem s čisto drugega planeta in kot da sploh ne živim tukaj in zdaj. Pa hitro malo skočim na internet in preberem kaj je novega. A vedno ugotovim, da ni nič tako presunljivega, nič tako življenjsko pomembnega, da bi morala vedeti. Le kakšna neumnost več v politiki, kakšen nov dosežek v športu, kakšna nova afera v svetu zabave in konec. Čisto brez skrbi bi preživela.

Potem pa sem pomislila, kako noro mora biti- kadar jim crkne internet ali zmanjka elektrike- tistim, ki kar naprej pišejo na forumih, kukajo na face in net loge, berejo in komentirajo čisto vse, kar kdo napiše… Verjetno moraš biti, če imaš namreč dovolj časa, zelo discipliniran, da te zadeva ne odnese. Nekoč sem brala, da so neki mami, mislim da v Angliji, zasegli otroke, ker jih je zaradi računalnika popolnoma zapustila. Igrala je igrice, niti ni surfala po netu…

Dokler ne bom prižigala računalnika čez vikend in preverjala maila na vsake pol ure, sem kar ok. Ne vem sicer, kako bo, ko bom na starost imela ves čas tega sveta, morda bom popolnoma zasvojena z novicami in internetom, a upam, da mi bodo otroci kar naprej vozili vnuke v varstvo, da ne bom imela časa…

Saša Einsiedler

Radijska in televizijska voditeljica, voditeljica seminarjev in treningov nastopanja ter samozavestnejše komunikacije. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih-poslovne vode, vrtičkarjenje in seveda vzgoja otrok-trenutno je mama petih nadebudnežev ...

 

Sašin blog

Kategorije

Arhiv

Povezave

Znanci iz sosednjega bloga