kolumne

Tile otroški rojstni dnevi so nekaj posebnega. Kako sem nevoščljiva tistim mamam, ki so rodile otroke od maja pa do konca septembra! Sploh ne vedo, kakšno olajšanje je to, ko začnejo otroci na svoj rojstni dan vabiti vse svoje prijatelje, vse tiste, ki morda še bodo prijatelji in vse, ki niti slučajno niso prijatelji, pa se jih vendar splača povabiti… Namreč-imeti rojstni dan v času, ko lahko organiziraš piknik.

Nikdar ne bom pozabila, kako je bilo prvič, zadnjič in nikoli več. Začelo se je že nekaj tednov prej. Na spisku povabljencev jih je bilo namreč petindvajset. »Kdo je pa tale??!!«, so bila moja vprašanja…. In »A si prepričan, da bi tega tudi povabil??«, pa »A nisi s tem pa ravno zdaj na smrt skregan, ker ti je polomil ta nov avtoček?« Pa smo brisali, črtali, dodajali na novo in se pogajali. Ostalo jih je petnajst. Dobra pogajalka sem, ni kaj!
A petnajst tri do štiriletnih razbojnikov v stanovanju v bloku? Še sanjalo se mi ni, kako bo to šlo. Čisto sem namreč pozabila, da bodo otroke pripeljali starši in nekateri otroci bodo želeli, da njihova mamica še malo ostane ob njem… Torej-petnajst otrok IN še okoli dvajset staršev??!! Neeeeeeeee, to bo pa prehud zalogaj!

Pa sem pekla. Torto, pizze, piškotke, pripravljala sendvičke in razmišljala, ali bo dovolj vsega, bo torta uspela, jo bodo razmazali po moji novi sedežni, bo dovolj pijače… Če ne bo vsega na pretek, bo vsa soseska še mesece razglabljala o tem, kako je »tista s televizije« ena čudna gospodinja, ki ji stvari polzijo iz rok in nima pojma, kako se rojstnim dnevom streže…

Prišli so. Otroci in kar nekaj njihovih staršev. Nekateri zato, ker so v resnici spremljali otroke, nekateri zato, da bi videli, kako se znajdem, nekateri…ne vem. Saj ni pomembno. Ampak čisto VSI povabljeni so prišli. Srce mi je bilo, trudila sem se okrog otrok, okrog staršev, stregla pijačo, ponujala sendviče… Popolna gospodinja! Tako zelo sem se trudila z gosti, da sem skoraj pozabila na mojega slavljenca! Otroci so noreli, razmetavali njegova darila, se drli in se vlekli za lase, moj mali sine pa je sedel v kotu in začudeno opazoval hrušč okrog sebe. Joj, kakšen rojstni dan sem mu priredila!!! Sploh ve, da je on glavna zvezda? Verjetno ne, ker so mi bili do tega trenutka tako zelo pomembni vsi ostali gostje. Potrebno je bilo narediti red! Starše sem prosila, da pridejo po svoje otroke čez dve uri. Ko so odšli, sem malo vojsko postrojila in smo se šli razne igrice; vsakdo je pokazal, kaj zna zapeti, zaplesati, naučili smo se dve novi pesmici, čestitali mojemu sinu, ko je pihnil svečke in se v miru lotili torte.

Ne vem, kdo je bil bolj utrujen, ko so gostje odšli. Moj mali slavljenec, ali jaz. A sama nisem smela počivati… Kupe umazanih kozarcev, vilčk, krožnikov, torta, zalepljena na nov parket, razmetane vse sobe v stanovanju… Kot da se pravo praznovanje šele začenja! Sesalec in krpa sta pela še dolgo v noč, ko je mali junak že zdavnaj spal. In imel je nasmeh na ustnicah, zato sem bila zadovoljna, kljub temu, da se mi je zdelo, da tega ne bom preživela.

Skoraj tako je bilo prvič, zadnjič in nikoli več. Od takrat raje praznujemo drugje. Saj se najdejo prostorčki. Še raje pa delamo nove otroke tako, da so rojeni v času piknikov. Je najbolj praktično…

Objavljeno v Mama&dojenček, februar 2010

Čez poletje nikjer ni nikogar.
Zadnjič kličem v neko javno podjetje, kjer imajo kar nekaj počitniških hišic, ki jih oddajajo tudi »zunanjim«. Ker vem, da je za to področje pri njih zadolžena neka Monika, sem jo seveda želela na telefon. Pa Monike ni bilo, je na dopustu in se je oglasil moški glas. Nedoločljive starosti, vendar kar malce nestrpen. Če imajo še kaj prostega, ga vprašam in mi odgovori, da je ravno ta teden prosta hiša, ki je bila tudi sicer naša prva izbira. Odlično! Rečem mu, da ga čez par minut pokličem nazaj, samo toliko, da povprašam moža, če se strinja, da kar nemudoma spakiramo in odrinemo. Mož se je strinjal, otroci so že začeli iz predalov vleči rokavčke in maske, ko jaz vsa navdušena kličem nazaj, da potrdim rezervacijo. In se znova oglasi isti moški glas in jaz mu z veseljem sporočim, da kličem nazaj in potrjujem rezervacijo in da smo že skoraj na poti. On pa me vpraša:« Ja, kam bi vi šli?«« No, saj veste, pred nekaj minutami sva govorila in ste mi povedali, da je prosta hiša ta teden in mi gremo!«, mu odvrnem. » Katera hiša? «, je začuden on. Potem pa še reče, da si ne more zapomniti vseh, s katerimi govori po telefonu in če sem lahko bolj natančna. Seveda, človek ne odhaja na počitnice, tako kot jaz, zato si ni mogel zapomniti kaj sva govorila pred dvema minutama in ni tako navdušen, se mirim v mislih in mu zelo strpno vse razložim še enkrat. On posluša, potem pa reče, »Saj ta hiša ni prosta ta teden. Šele septembra je«. »Ja, kaj niste rekli, da je ta teden ravno nekdo odpovedal in je prosta in mi bi jo z največjim veseljem rezervirali…«, mu jecljaje odgovorim, on pa »Jaz sem samo študent, tukaj je vse zmedeno, preveč imam dela!«.
In tako ta teden nismo šli na počitnice. Otroci so nesli rokavčke nazaj v omare, mlajši sin pa je iz protesta vse popoldne hodil po hiši z masko na glavi. Še sreča, da ni našel plavutk…
Poleti se tako vse ustavi. Odgovor, ki ga poslušam največkrat, ko želim karkoli opraviti je: » Pokličite konec prihodnjega tedna, sodelavka, zadolžena za to področje, je na dopustu.« No prav, bom pa še jaz na dopustu. A včasih me že kar malo stisne, saj se te počitnice kar vlečejo in vlečejo in vedno je na dopustu tisti, ki bi ga tisti hip potrebovala. Ampak prav. Počitnice morajo biti, saj so to tudi strokovnjaki že davno znanstveno dokazali. Počivali naj bi menda kar tri tedne, če bi želeli res dober rezultat. In če pogledam z očmi delodajalca, je to skoraj popolnoma nemogoče, nekoga namreč tako dolgo pogrešiti. Z očmi žene ali mame, pa je še to prekratek čas. Tako ali tako pa raziskave kažejo tudi to, da se partnerji na počitnicah ogromno prepirajo. In da gre ravno med dopustom veliko parov narazen. Očitno niso navajeni sobivati drug z drugim v tako obilnih količinah. Časa, mislim. Verjetno ni prav čisto nič težko živeti z nekom, če ga vidiš zjutraj čisto na hitro, potem pa šele pozno zvečer, ko se oba utrujena vržeta na kavč pred televizor, malo pregledata najnujnejše dnevne dogodke, si povesta kakšen pripetljaj iz službe ali se malo pomuckata, potem pa spat. Najeta gospodinjska pomočnica pa naslednji dan posesa drobtine od poznega prigrizka in zlika srajce. Vsak ima tako svoje življenje, spleta svoje mreže odnosov, vsak po svoje se odziva na okolje in raste z njim. A vsak v svojo smer. Potem pa počitnice. Najslabše je v takšnem primeru izbrati ležanje na plaži. Je preveč časa. Potrebno se je pogovarjati, prilagajati ritmu drugega, se pogovarjati in še malo pogovarjati. Kar naenkrat pa bum-spoznanje. Tega človeka, s katerim živim, pravzaprav sploh ne poznam. Od kdaj sva takšna tujca? Od kdaj razmišljava tako drugače? In potem v malih oglasih lahko najdeš čisto poceni počitniško prikolico, z vso opremo, čez kakšen mesec pa čisto novozgrajeno hišo. Adrenalinske počitnice so za takšne primere mnogo boljše. Akcija, akcija, akcija, zvečer pa vse po starem. Oba utrujena, kozarec vina ali piva in spat. Ker bo naslednji dan spet akcija. Od takšnih počitnic se verjetno prideš v službo spočiti…
Pa naj se vrnem na dolžino počitnic. V resnici jih poznam zelo malo, ki gredo na počitnice za tri tedne. Največkrat pa za to ni kriv čas, ki bi ga naj ne imeli, ampak denar. Kdo pa si lahko privošči tri tedne hotela, pa ima ob tem še kakšnega otroka, bog ne daj več njih?! Taki smo raje kar doma… In ni nas malo, ki skočimo kam za par dni, morda teden,  potem pa se nam že kolca po domači hiši, vrtu, otroškem bazenčku in peskovniku… In če se nam zgodi, da nekje zares uživamo in bi še ostali, se spomnimo na našo psičko in našo muco in jaz na obilne sadove vrta in že smo v avtu na poti domov.
Ampak tale študent, ki je zamešal datume in termine in proste počitniške hiše, me je pa res razočaral. Kot da dva meseca podjetja in celo državo, vodijo študentje. Ki se jim pravzaprav fučka, kaj bo konec avgusta, saj bodo septembra že pridno gulili študijsko literaturo. Ampak, strokovnjaki pravijo, da so počitnice prepotrebne za dobro delovanje organizma in zelo privoščim ene dolge in sproščujoče tudi omenjenemu fantu.

Objavljeno v reviji Reporter, 3.8.2009

Še preden sem danes prižgala računalnik, sem vedela, da bom obtožena sovražnega govora. In verjamem, da je vsakomur takoj jasno, da sem kanila napisati nekaj besed o istospolno usmerjenih ljudeh. Ker se besedna zveza »sovražni govor« v zadnjem času največkrat pojavlja ravno v tej povezavi.
Kot o mnogočem, sem tudi o istospolnih partnerjih v različnih življenjskih obdobjih razmišljala različno. Pred dvajsetimi in več leti, ko še nisem imela otrok in družine, sem ob vprašanjih o porokah in posvojitvah otrok istospolnih, zamahnila z roko. Pa naj se poročijo, pa naj imajo otroke.
Potem sem začela delati na radiu in televiziji. Moji najboljši prijatelji so bili vedno homoseksualci. Kakšno razkošje za žensko je, da imaš ob sebi moškega, ki hodi s teboj po trgovinah, se na modo spozna stokrat bolj od tebe, se smeji šalam o menstruaciji in te nežno poboža po laseh, ko mu pripoveduješ o svoji nesrečni ljubezni! In v medijskem okolju je bila izbira vedno zelo, zelo bogata…
Potem pa sem si ustvarila družino. In kmalu z dvema zelo majhnima otrokoma ostala sama. Punčko in fantom. Oba sta me opazovala, me čutila, bila sem jima vzornica in trudila sem se biti oče in mati v eni osebi. Pa se je zgodilo, da je hotel sin, star dve, tri leta, naj mu nalakiram nohte. Tako, kot je to videl početi mene. Uau, fant naj bi gledal očeta, kako se brije, ne pa mamo, kako se lišpa… In sva šla k mojemu očetu na učno uro britja in moških pogovorov.
Takrat sem začela razmišljati…
Oče in mama sta celota, ki mora oz. naj bi bila prisotna v življenju otrok. Dva pola, dve dimenziji. Le tako lahko otrok zraste v človeka, ki je »nepoškodovan«. In moja otroka sta bila na dobri poti, da ju zaznamujem za vse življenje… Pa sem se trudila na vse možne načine, brala strokovne in malo manj strokovne knjige na to temo, ju obsipavala z ljubeznijo, tudi zaradi slabe vesti… Takrat so kar naenkrat začeli prihajati v moje življenje ljudje, ki so odraščali brez enega od staršev. Prijetni, pametni, zelo zreli ljudje. A pod krinko-ena sama ranjenost, zavrženost, občutek osamljenosti. »Oče nas je zapustil«, je bil najpogostejši stavek. »Nisem si mislila, da lahko še zdaj, ko je že nekaj let pokojni, tako vpliva name. Še vedno sem jezna nanj in ga hkrati pogrešam.« Vse življenje eno samo neizpolnjeno hrepenenje, iskanje pravega partnerja, razveze, obup. In posledica? Otroci, ki ne čutijo varnosti, brez trdnih temeljev lika očeta in matere, zmedenost, strah in skrb, da jih bosta starša zapustila, na odrasla leta pa ponavljanje vzorca svojih staršev. In krog je sklenjen. Kot bi mi nekdo želel pokazati, da sama ne bom zmogla. Vsaj ne tako, kot bi si želela. In za svojega otroka si pač želiš vse najboljše, mar ne?!
In potem razmišljam naprej. Če smo tako globoko ranjeni in prizadeti vsi odrasli in otroci iz zvez, ki so »naravne«, kaj šele… Ne bom napisala, ker bo to verjetno sovražni govor.
In zato sem proti temu, da imata dve ženski otroka. In sem proti temu, da imata otroka dva moška. Pa naj bosta še tako ljubeča, skrbna, pozorna.
Seveda  jih ob takšnih stališčih človek takoj dobi pod nos, da smo zaprta družba, da nimamo posluha za drugačne, da smo nazadnjaški… A tudi če nek pojav obstaja in je množičen, ne pomeni, da je norma. Četudi vsi sošolci moje hčere preklinjajo, še ne pomeni, da je to prav. In meni se zdi, da ni prav. Četudi istospolni dajejo vtis o tem, da je to nekaj naravnega, se s tem pač ne strinjam. In sočustvujem s tistimi, ki  bi morda želeli imeti »normalne« odnose, pa tega ne znajo ali ne zmorejo. Bi pa bilo verjetno zelo zanimivo pogledati v njihovo zgodnje otroštvo in raziskati, kaj se je takrat dogajalo. Prepričana sem, da bi odkrili marsikaj zanimivega. A tu se moje teorije končajo, nisem strokovnjak, imam pa vendarle toliko izkušenj, tudi svojih, da si upam to »na glas zapisati«.
V razmislek pa še tale misel nekajkratnega doktorja, psihologa in profesorja Christiana Gostečnika:«V poznejših odnosih bo otrok, ki je bil zanemarjen ali celo zavržen, ponovno nezavedno še z večjo silovitostjo iskal ljudi in odnose, v katerih bo ponovno doživel podobna občutja zanemarjenosti in zavrženosti…«
Vsi odrasli smo nekakšni ranjenci. Iščemo tisti najbolj prvinski odnos z materjo ali očetom, da bi se zacelili, pa padamo v še hujše stiske. In takšni vzgajamo otroke.
Ne glede na to, da se mnogi istospolno usmerjeni ne strinjajo s tem, da je imeti moža oz. ženo in družino odločitev, je način življenja vendarle nekakšna odločitev. Čeprav znotraj lastnih omejitev.
Ljubezen je lepa, ne glede na to, komu je namenjena. Ima pa tudi ljubezen svoj temen del. Ljubezen, ki je sebična, ljubezen, ki je rušilna, ljubezen, ki boli. Zelo boli, lahko za vse življenje!
Objavljeno v reviji Reporter, 6.7.2009

Pred kratkim sem spremljala televizijske novice in ujela podatek, da naj bi bile medicinske sestre, za enako delo, manj plačane od svojih moških bratov.
Potem sem v nekem tedniku našla podatke, ki statistično prikazujejo razlike v plačilu za enako opravljeno delo pri moških in ženskah. In povem vam-nisem verjela svojim očem. Pa sem začela spraševati naokoli. Tašča mi je povedala, da je pred leti, ko se je upokojila, njeno mesto zasedel moški in takoj dobil več denarja.
Potem pa me je presunila še ena statistična raziskava. V povprečju naj bi v vsej Evropski uniji ravno slovenski moški svojim partnerkam najmanj pomagali v gospodinjstvu. Najmanj od vseh.
Potem pa pomislim na povprečno slovensko ženo. Njen dan se začne zgodaj, saj mora pred odhodom v službo obesiti perilo, ki ga zaradi cenejše električne energije pere ponoči, pa bi se do večera že vse zmečkalo. Zbudi otroka, jima pripravi obleke za šolo in vrtec, mlajšemu pomaga pri oblačenju, sama pa na hitro naredi par požirkov kave. Ko se ravno želi pred ogledalom v kopalnici vsaj malo našminkati, jo od tam prepodi še ves zaspan mož, ki je zavzel straniščno školjko. Žena zato izkoristi tistih nekaj minut in pobere moževe spodnjice in nogavice, ki jih je pred spanjem vrgel na tla sredi hodnika.
Ko se mož olajša na stranišču, si žena premisli, da bi se šminkala v istem prostoru, saj bi ga bilo prej nujno temeljito prezračiti…
Odideta vsak s svojim avtomobilom, on starejšega otroka odloži pred šolo in mu pomaha v pozdrav, ona mora z mlajšim na pot že prej, saj je odhod v vrtec dolgotrajnejši postopek. Končno se pripelje v službo in išče parkirni prostor. Vsa so namreč v lasti moških kolegov, tudi tistih, ki imajo sicer manj odgovoren položaj od nje.
V službi da vse od sebe, saj ne želi, da bi ji kdaj kdo očital, da je slabša delavka od tistih moški kolegov, ki si vsak dan po končanem delovniku vzamejo še čas za kakšno pivo ali dve in v lokalu nadaljujejo svoje službene debate.
Ko pride čas za odhod domov, razmišlja, koliko je v hladilniku mleka in jajc, ali je kakšno pivo za moža, da ne bo nergal in seveda, ali je na zalogi še kakšen najljubši jogurt njenih dveh ljubčkov. Sproti v glavi sestavlja jedilnik za pozno kosilo in ker ji nekaj stvari v shrambi primanjkuje, se na poti domov ustavi v trgovini. Hiti, saj si ne želi, da bi bil njen otrok zadnji v vrtcu…
Doma jo že pričaka mož, ki si je po napornem delovniku privoščil ogled posnete nogometne tekme, ki jo je zamudil prejšnji dan in sprašuje, kdaj bo kosilo nared. Med zlaganjem nakupljenega v omare in hladilnik se pogovarja s svojim šolarjem in mu pomaga pri matematični uporabni nalogi, potem se loti kuhanja. Mlajši otrok ji, željan pozornosti, leze v naročje in tako v eni roki drži svoje dete, v drugi kuhalnico, sem in tja pa še s pogledom ošvrkne starejšega otroka in preverja, kako mu gre od rok učenje. Ko je kosilo skuhano, povabi družino za mizo in ker posnete tekme še ni konec, se mož odloči, da bi pojedel kar pred televizorjem. Ker je oče pač glava družine, temu ne oporeka in sama z otrokoma za mizo zmeče vase pozno kosilo. Potem se loti pospravljanja. Ker je hitela, ni pazila na štedilnik in ji je voda prekipela, zato je kuhinja v popolnem neredu. Ko vse pomije in pospravi, gre še v dnevno sobo pred televizor, kjer je mož pustil svoje ostanke krožnika in pribora.. Počisti drobtine po tleh in madež, ki ga je naredil mož, ko mu je ob golu nasprotne ekipe, padel na tla zajeten kup rdeče pese.
Ker je perilo že suho, vključi likalnik in polika moževe srajce, sploh njegovo najljubšo, ki jo bo potreboval naslednji dan za sestanek. Ko perilo zlaga v omare, mimogrede znova zloži vse moževe majice, ki jih je vse pomešal in zmečkal, ko je iz kupa jemal tisto z dna.
Ker je že večer, pripravi otrokoma še lažjo večerjo in ju začne pripravljati na spanje. Mlajšemu pomaga pri oblačenju in slačenju, mu umije ritko, noge in zobe, starejšemu pa s spodbudnimi besedami pomaga, da se njegovo oblačenje v spalno opremo ne zavleče predolgo. Ko sta oba otroka pripravljena za spanje, jima prebere pravljico in gre po moža, da se še on poslovi od njiju. Mož je ravno pred računalnikom in brska za podatki, kje bi našel ugodnejše dodatke za svojega jeklenega konjička. Pot do otrok mu je sicer odveč, a vendar premaga strast do avtomobilov in zaželi otrokoma lahko noč.
Mlajši otrok mame ne spusti od sebe, dokler ne zaspi in tako žena sedi ob otroku, ga boža in mu poje. V mislih se pripravlja na naslednji dan, ko ima tudi ona pomemben sestanek in predstavitev doseženih rezultatov. Končno dete zaspi in ko si želi pripraviti manjkajoče podatke za njeno predstavitev, jo mož vabi na skupen večer pred televizorjem. Ker ga zavrne, je užaljen in zato se ji zasmili in preplavi jo slaba vest, zato se ga usmili. Skupaj gledata kung fu akcijo in on jo prosi, da mu zmasira njegova napeta ramena.
Kaj se kasneje zvečer dogaja v spalnici, je prepuščeno domišljiji vsakega od bralcev. Morda se mu je vdala, da bi ne ranila njegovega moškega ponosa, čeprav je komaj ostajala budna. Morda pa je vzela pištolo in mu odpihnila glavo. In sama se ne bi prav nič čudila temu. Čudi pa me to, da te zadnje možnosti skorajda ni zaslediti v naših novicah. Me prav zanima, kako daleč slovenske ženske lahko še gremo??!!
PS
Mojega moža vsaj nogomet ne zanima…

Objavljeno v Reporterju, 9.6.2009

Pred dnevi sem se, ko se je začela polemika o Titovi cesti da ali ne, spomnila na knjižico Cicibani, pionirji in mladinci Ljubljane o Titu iz srca. To je knjižica, ki je izšla leta 1980, kmalu po Titovi smrti. Napisali in narisali smo jo mi, rojeni tam med leti 63 in 76 prejšnjega stoletja. Ravno prav stari, da nam še ni bilo nerodno izražati naših čustev in ravno prav stari, da nismo imeli nikakršnega mnenja-razen tistega seveda, ki so nam ga privzgojili. In meni so privzgojili takšnega:

»Še preden smo znali abecedo, smo čebljali njegovo im, še preden smo se zavedli življenja, smo vedeli, da ta junak res živi. V igri, v delu, vedno smo omenjali njegovo ime. Imeli smo besedo Titi za nekaj nedosegljivega, velikega. Tako s ponosom, z veseljem nam je šla ta beseda z jezika. Brez težav smo si jo zapomnili. Mislili pa smo si, da je to le neuresničljiva legenda o junaku.
Prvi koraki v svet knjige-slikanice, zopet njegovo ime, napisano z rdečim svinčnikom. Šele tedaj smo zagotovo vedeli, da je res, da živi, da obstaja naša skrita legenda.
Pisali smo prve črke in še preden smo se naučili napisati svoje ime, smo pisali njegovega. Neizmerno zadovoljstvo nas je obdajalo ob misli nanj, na njegovo delo.
Prišel je čas, ko se je bilo potrebno ločiti od igračke in slikanice. V roke smo dobili prave, pravcate knjige. V vsakomur se je porodila želja po junaštvu, borbi. Igrali smo se vojne. Vsakdo je hotel zmagati. Nihče izgubiti. In očetje, ki so opazovali naše bitke in naše zmage, so momljali sami pri sebi:«Tudi življenje prestati je junaško, toda vedno zmagati! Ne, no te je nemogoče.«
Konec igre, srečnega otroštva. Začelo se je življenje. Prava bitka, pravi boj. Takrat smo pravzaprav vedeli, kaj pomeni biti junak. Morali smo naprej, še višje. Takrat smo tudi spoznali besedo politika. V vseh stavkih pa se srečevali z besedo Tito.
Mladi smo še. A ko bomo postali starci sredi otrok, jim bomo pripovedovali o njem, o tem človeku, ki je bil vse. In žalostna solza spominov nam bo zdrknila po licu. Toda naši otroci bodo razumeli, vedeli bodo, za koga je ta solza, zato bodo tiho sami sebi zaprisegli zmage, ki jih bodo čakale v življenju.«

Tako sem torej napisala takrat, stara trinajst let. Vse globoko iz srca in zares. Zares sem jokala, zares me je skrbelo, kaj bo, saj sem večkrat skrivoma poslušala odrasle, ki so se spraševali, kako bo, ko ne bo več »starega«. Bomo tako različni ljudje, zbrani v eni državi, znali in zmogli sami?
Potem je nekako šlo, sama se nisem kaj prida ukvarjala s politiko, niti nisem razmišljala, kako živijo ljudje okrog mene-sama s seboj sem imela dovolj opravkov…
Kadar je kdo v družbi pripomnil kakšno pikro čez Tita, pa sem vendarle poskočila, kot bi me zbodel. V meni je bilo namreč trdno usidrano prepričanje o njegovi veličini in nezmotljivosti. Tako sem ga neomajno zagovarjala in citirala njegove besede, naučene v šoli.
Dokler…
Dokler ni prišla osamosvojitev. In z njo korenite spremembe. Spoznala sem prijateljico, ki je z družino živela v majhni garsonjeri in mi je pripovedovala, kako so jo, kot majhno, vzgajale guvernante. Učile so jo šivanja, lepe drže, kuhanja… Imeli so kmetijo, posest, konje, denar in ugled. Zdaj pa se je stiskala v garsonjeri.
Potem sem spoznala moškega, ki je pripovedoval, da so imeli doma obrt. Prišli so po očeta in od takrat ga ni več videl. V njihovi hiši so, z njihovimi srebrnimi vilicami, zdaj jedli čisto drugi ljudje. On pa ni podedoval ničesar, ja, je podedoval, črno piko, ki ga je spremljala v šoli in kasneje, ko je iskal zaposlitev.
Tančice so se začele odstirati. A kot da nisem želela videti skoznje… Seveda, vsa moja mladost, vse moje čutenje do domovine, do Tita, bi se sesulo in moje vrednote z njimi. Ko sem vendarle začela spraševati starejše, naj mi povedo resnico, sem ugotovila, da resnica ni le ena. Lahko je zamahniti z roko in reči, kaj pa nam je bilo hudega! Priznam, NAM ni bilo nič hudega. A MI nismo VSI. Kje pa so TISTI? Tisti ležijo pobiti v jamah, ki jih počasi odkrivamo. TISTI objokujejo svoje mame in očete, svoje otroke in brate in sestre. TISTI so razkropljeni po vsem svetu in še zdaj je, ko pripovedujejo svojo zgodbo, čutiti v njihovih besedah strah.
Danes sem odrasla ženska in po svetu želim hoditi z odprtimi očmi. Predvsem pa želim biti odprtega srca in ni me sram, da sem v zrelih letih prevetrila svoje misli, priznala svoja zmotna prepričanja. Tito in sistem, v katerem sem živela, meni ni naredil nič slabega, hodila sem v šolo in živela precej brezskrbno otroštvo. A TO, DA SEM SAMA ŽIVELA DOBRO, NE OPRAVIČUJE SMRTI TISOČIH, ki niso imeli te možnosti. Čeprav mi gre težko z jezika, danes vem, da sem častila morilca.
Težko je izstopiti iz svojega okvirja, znotraj katerega živiš in deluješ vse svoje življenje. A le če ti uspe ta korak, greš lahko naprej. Poimenovanje ulice ali ceste z imenom Tita, je ta hip popoln padec nazaj. Odpiranje starih ran, starih zamer, ki sploh še niso dobile priložnosti, da bi se zacelile. Pomeni popolno zanikanje dejstev, ki jih nekateri sramotno poimenujejo »premetavanje kosti«. Si bomo zopet zatiskali oči? Ne, nočem! Nočem hoditi po Titovi ulici, cesti ali aveniji. Nočem, da so vrednote moje domovine znova zgrajene na lažeh, zavajanjih, pobijanjih, tatvinah, mučenjih. Pa ravno zdaj, ko je že tako dobro kazalo, da se bomo lahko poklonili drug drugemu in si segli v roke.
Ni me sram, da sem bila Titova pionirka. Tako so me pač takrat naučili. Sram me je danes, da se pogovarjamo o Titu kot o velikem junaku, sram me je in žalostna sem, da je okrog mene toliko trdosrčnih ljudi, ki jih ne premaknejo niti okostja dojenčkov, najdenih v jamah množičnih grobišč.

Objavljeno v reviji Reporter, 11.5.2009

Ko se začne najkrajši mesec v letu, mi vedno diši. Čeprav je, ko tole pišem, še meter snega, že duham pomlad. Diši mi. In čeprav ne smem pojesti veliko krofov, mi dišijo. Diši mi tudi Velika noč. Ah, seveda, pomlad prihaja.
Kadarkoli me kdo sprašuje, kateri letni čas imam najraje, brez pomisleka izstrelim, da je to pomlad. Ker je začetek poletja in temu sledi še nekaj tople jeseni. Toplota… Saj ne da bi me pozimi mož zmrzoval v hiši, nasprotno, ko kdo pride k nam obisk, se kar slači in slači, tako toplo imamo. In to je bila od nekdaj moja želja-imeti hišo, v kateri je toplo tudi pozimi. Povsod. Tudi na hodniku. No, le klet je lahko hladnejša, se mi vsaj krompir v njej obdrži… Že samo misel na to, da grem na mraz, me zmrazi. Ker seveda to, da grem JAZ na mraz, ni najhujše. Najhujše je za mraz obleči vse otroke. Ker to traja, traja in traja. Ker vedno iščemo kakšno kapo, izgubimo kakšno rokavičko ali pozabimo namazati od mraza razpokane ustnice. Ko pa se vrnemo s snežnega izleta, so vsi premraženi, premočeni, utrujeni….no, vsaj slednje je dobro…
Kako bolj prijetno in enostavno je oditi na izlet spomladi ali poleti. Kapica za sonce in gremo! Otroci so lahko zunaj ves dan, brez bojazni, da bo kdo staknil prehlad zaradi mokrih čevljev ali naskrivaj polizane ledene sveče. Komaj jih zvabim v hišo, da jim ponudim pijačo in kakšen prigrizek. Pravzaprav še to opravijo kar na terasi, zunaj. Da ne govorim o zelenjavnem vrtu, ki kar buhti v svoji sočnosti in mi dela skomine, saj se včasih sploh ne morem odločiti, kaj bi skuhala.
No, zdaj pa preskok. Nekoč, čez kakšnih deset, petnajst let, bodo otroci veliki. In bodo sami iskali kape in rokavice in skrbeli zase. In ko bo začelo snežiti, se bova z možem stisnila pod blazino, vsak s svojo knjigo v roki, ali pa v tišini gledala skozi okno, kako padajo snežinke. Potem bova obula tople škornje in šla delat stopinje v svež sneg. Uau, romantika. Ampak do takrat bom zagotovo imela rajši tople mesce.
Zdaj pa k veselejšemu delu. Diši torej po krofih, kmalu po šunki in kmalu po pomladi. Spominjam se pusta, ko sta bila majhna starejša otroka. Takrat sem bila še izjemno »zagnana« in sem ju vsako leto vodila na pustna rajanja, čeprav se je Gašper ponavadi ves čas jokal, ker ga je bilo pustnih šem strah. Pa še zbolela sta vedno, saj so takšna skupinska srečanja naravnost pogubna za zdravje otrok. Pri Martinu pa je to moje navdušenje nad pustovanjem že precej uplahnilo in zgodilo se je, da smo kakšno leto kar malo »prešpricali« pusta. Razen s krofi, seveda! Potem, ko sem si vzela par let pustnega odmora, se ga znova veselim. Tudi sama se spet rada našemim. V kakšno prijazno masko, seveda, da ne prestrašim otrok…
Ko smo živeli v bloku, na pustno soboto in torek, sploh nismo odpirali vrat. Toliko maškar nam je zvonilo in ko sem jim ponudila bonbone, niso bile prav navdušene. Zdaj, ko živimo na vasi, sem pa prav vesela otrok, ki pridejo pozvonit. In tudi oni so veseli, četudi namesto eurov, dobijo kaj sladkega. Mi je bilo pa lani prav nerodno, ko sta se kolovratenju po hišah pridružila tudi naša starejša otroka in sta domov prinesla toliko denarja, da so šli potem vsi otroci na pizzo! Še dobro, da so bili v maskah…

In ko tako razmišljam o teh prihajajočih mesecih, o vseh teh drobnih radostih, ki so nam na voljo, se veselim. Tudi zime. Ker nam ne samo naše življenje, temveč tudi dogajanje v naravi, prinaša toliko vsakodnevnega pričakovanja. Komaj se navadimo na mraz, že se topli. Komaj se rešimo kilogramov, pridobljenih čez novoletne praznike, že si nabiramo nove s šunko in potico. Vedno nekaj novega, nekaj, kar je drugače. In če imamo občutek, da je naše življenje ena sama rutina, se moramo le ozreti v naravo. Tam tudi dan ni enako dolg.

Septembra sem za portal Bibaleze, kjer tedensko objavljam kolumne, napisala tole.

Zdaj pa sestavek kroži po mailih in se mi je zdelo prav, da ga objavim tudi tukaj. In nimam več trinajst kil za shujšat… he he

Hojla. Sem Saša. Po Bondovsko Saša, Saša Einsiedler. Nekateri se me še spomnite, ko sem z velikim nasmeškom na ustnicah delila srečo v raznih TV oddajah. Še zdaj se mi dogaja, da me kdo ustavi na cesti in mi reče«:::joj, gospa Saša, a veste, da imamo še danes tisti avto, ki ste nam ga izžrebali…«. Eni imajo pač srečo.
No, pa naj nadaljujem »s seboj«. Najprej sem rodila dva otroka. Manco in Gašperja. Ne čisto naenkrat, temveč skoraj čisto naenkrat. Le dobro leto je bilo vmes. Potem sem mislila, da bo to vse. Saj veste, povprečje otrok je tam okrog »ena cela osem«, moje je bilo dva in bila sem kar zadovoljna. Potem pa…
Najprej sem bila nekaj časa sama z dvema majhnima otrokoma, potem pa je prišel Tilen. Mlajši, no, precej mlajši, postaven, mišičast, zabaven, prijazen… In se je zgodil še en otrok. Martin. Komaj sem verjela sama sebi, da imam jaz, Saša kar tri otroke! A šlo nam je prav fino in ko je Martin toliko zrasel, da smo čisto z lahkoto skočili na kakšen izlet, se je zgodilo četrtič. Kaj pa zdaj? Ah, kjer so trije, je prostor še za četrtega! In smo dobili Polono. Ter se na srečo izselili iz mesta na vas. In ko sem po enem letu ravno začenjala z delom, končno oblekla stare kavbojke in »ta ozko« krilo, se je napovedala še Urša. Ojoj…Saša, Saša, kam si prišla…pet otrok!?
Če se me torej še spominjate s televizije naj vam povem-tiste Saše ni več. Ni ni, pa pa. Lahko jo kar pozabite. Nič več lepih, skrbno oblikovanih dolgih nohtov. Nič več lepotnega anticelulitnega programa dvakrat tedensko, nič več pedikerke in kozmetičarke, ki populi dlake z nogic. Nič več solarija za lepšo polt, nič več poležavanja, dopoldanskega smučanja na Krvavcu, neštetih parov čevljev, frizerja vsak teden, skrbnega opazovanja nastajanja novih gubic, nič več branja pozno v noč, nič več brezskrbnega pohajkovanja po mestu….
Zdaj imam kratke nohte, da ne opraskam Urške, ko jo božam. Namesto rdečega laka imam tu in tam za nohti zemljo, ko prav na hitro skočim na vrt in naberem solato. Celulit je in se delam, da ga ni, dlačice z nog pa prav na hitro odpravim pod tušem, medtem ko Poloni prepevam pesmico o pikapolonici. Solarij je tako ali tako škodljiv, prav tako predolgo poležavanje. Na smučanju si človek lahko še kaj zlomi, čevlji so bili tako ali tako vsi s previsoko peto in sem jih poklonila samskim prijateljicam. Frizerka me vidi enkrat mesečno, pa še to sem zamenjala in namesto pregrešno dragih frizerjev z zvenečimi imeni našla »eno Majo s kmetov«, ki je najboljša in daaaaleč najcenejša. Kar se tiče gubic pa-spoznala sem, da tudi tiste najbolj drage kreme nič ne pomagajo in da je najboljše veliko se smejati, pa se gub sploh ne opazi. No, še nekaj deluje proti gubam. Ampak tega načina se bom, upam, kmalu znebila. Zrediš se za kakšnih deset kilogramov, pa se zgladijo…
In tukaj sem zdaj. Pet otrok, mlajši mož, hiša v naravi, psička Gola, muca Kaka, vrt in kakšnih trinajst kilogramov po zadnjem porodu. Ko se spominjam Saše pred dobrimi šestnajstimi leti, mi gre kar na smeh. »Posvojila bom črnčka, sama ne bom nikdar rodila«. Pa še ….«moža ne bom imela, ne bom nikomur likala, kuhala in mu prala….« In seveda polna usta vzgojnih nasvetov »otroci morajo spati v svoji postelji, v svoji sobi«, pa »moj otrok že ne bo tako vzgojen, poglej tega, kako se dere v trgovini!«
Ampak zdaj sem srečna. Petkrat izpolnjena in na mojo veliko srečo in hvaležnost, so otroci zdravi, zadovoljni, nagajivi, včasih prepirljivi, sicer pa ljubeči in sočutni drug do drugega. Mož Tilen mi takrat, ko malo ponergam, da bi lahko pri negi otrok še več dal od sebe, pravi, naj bom zadovoljna. Saj da so moški naredili že zelo velik korak s tem, da ne požrejo svojih mladičev, kot nekatere živalske vrste… In tako sem potolažena ter mirno previjem Urško, potem še Polono, med dojenjem pripravim kozarec mleka za Martina in rešujem Mančino matematiko, Gašperju pa odgovarjam na vprašanja, koliko časa človek potuje na Mars, kaj je s tamkajšnjim življenjem in kako bi bilo, če….ah, saj sploh niti ne vem natanko, kaj me pravzaprav sprašuje…
In zdaj sem tukaj. Zvečer, ko otroci popadajo v postelje in bi to najraje storila še sama, se bom usedla pred računalnik in z vami delila svoje izkušnje, strahove, težave, svoje veselje. Včasih bomo skupaj jokali, včasih se smejali. Upam, da bo smeha več. Komaj čakam!

Prihaja čas obdarovanj. Pa tokrat ne bom pisala o darilih, ki so popolnoma izgubila svoj namen in pomen. Tudi ne o praznovanju, pa zaključkih, ki jih ljudje radi delamo ob koncu leta in tudi ne o željah ter obljubah za novo leto… Pisala bom o stričku Božičku.

Ste, dragi starši, opazili, kako zelo nam ob koncu leta pride prav Božicček? »Če ne boš ubogala, ti Božiček ne bo ničesar prinesel!« Pa, »Pazi, kako se obnašaš, Božiček te gleda!« S takšnimi stavki začnemo svoje otroke zasipati, ko se leto približuje svojemu koncu. Seveda, ata Božiček je odličen pripomoček, s katerim si lahko pomagamo na poti k ubogljivejšim otrokom. A žal le kakšen mesec ali dva… In kaj je pri tem slabega, se vprašam? Na prvi pogled seveda nič. Pravo olajšanje je, da se mi potrebno preveč jeziti na otroke, jim dopovedovati…. Vse to zame naredi Božiček. Kakšno neznansko moč ima ta dobri, stari gospod! Kar malce nevošcljiva sem mu, da ima takšno avtoriteto. A potem se zamislim. Izmisliti si moram nek lik, s katerim otroke strašim (»pa ne boš dobil darila…«), izsiljujem (…«kar obnašaj se tako, Božiček te pa gleda…«) in pogojujem (…«če se boš takole obnašal, pač ne boš nicesar dobil od Božička…«). Žalostno, pravzaprav. Kje pa sem jaz, mama oz. oče, kje je moja avtoriteta, da deluje le še nekaj, kar temelji na materialnem nagrajevanju?

Zadnjič mi hčerka pove, da neki njeni prijateljici starši plačujejo za vsako petico v šoli. Saj sistem deluje, tako, na prvi pogled. Punca se trudi, še bolj zato, ker je dogovor dvosmeren- za slabo oceno mora ona plačati staršem. In kaj ti meniš o tem, sem vprašala hcerko? Pa je odgovorila, da se ji ne zdi najbolje, saj se prijateljica zdaj uči in trudi le še za denar, ne zase.
Priznam. Mnogo lažje je pri otroku doseci cilj, če pri pogajanjih uporabiš moč materialne nagrade.  A prva napaka je pri pogajanjih. Z otrokom se pač ne pogaja. Če želiš avtoriteto, seveda. In druga napaka, ki ima dosti bolj globoke posledice, je pogojevanje z darili, denarjem. Zdi se mi, da je to prvi začetek pohlepa, ki je pri ljudeh tako zelo razširjena »bolezen«. Samo poglejte, koliko bratov in sester se ob še toplem grobu svojih staršev že trga za zapuščino…

Kako torej z Božičkom? Super je, da ga imamo. In lepo je, da prinese darila. Ni pa prav, da nosi izjemno bogata in draga in da izpolni čisto vse želje z otrokovega pisemca. In tudi ni prav, da odgovornost za kakšen naš NE otroku, prelagamo na pleča sivega moža. Ta odgovornost je naša, vse leto, tudi zadnji mesec starega leta. Včasih imam občutek, da smo preveč popustljivi do svojih otrok, ker imamo slabo vest, da smo premalo z njimi. In nas skrbi, da nas ne bodo imeli več radi, ce jim bomo kakšno stvar odrekli ali prepovedali. Tudi sama se skoraj dnevno spopadam s tem. Vcasih se mi zdi, da me otroci prav testirajo, kdaj bom rekla ne. Sploh, ko me hodijo spraševat kakšne »manjše« stvari. Pride dan, ko jim ne zmorem skoraj nicesar odreči. Da me je zadnjič zopet moja hčerka opomnila s pripombo »A boš sploh kdaj rekla NE?«

Oj, Božiček moj dragi, jaz sem bila tudi vse leto pridna, mi boš kaj prinesel? Saj vem, ti vedno prineseš. Tudi tistim, ki so jim starši obljubili, da ne bodo dobili darila, ker so bili poredni. A konec leta je pač čas, ki je namenjen veselju in ne vzgajanju in moraliziranju. Zato tudi jaz končujem v bolj veselem tonu. In snedla bom besedo, kajti želje kar vrejo iz mene in moram jih zapisati. Želim nam, vsem staršem tega sveta, da bi si upali v polnosti prevzeti vlogo, ki nam je namenjena. Ne le v dobrem, tudi v slabem. Da bi se zavedali odgovornosti, še večkrat pa radosti, ki jo starševstvo prinaša. Da bi za vzgajanje ne potrebovali nekih izmišljenih likov, s katerimi bi otroke strašili, temvec da bi naša avtoriteta temeljila na in v nas samih-z zgledom in odločnostjo. Predvsem pa, želim nam, da bi se imeli radi in da bi bili zdravi. Najbolj obrabljeno, a najbolj resnično.

Objavljeno v Moj sonček, november 2008

Imam vrt. Ko smo ga načrtovali, se mi je zdelo, da je čisto prevelik in da ga bom vsaj pol zasadila s krompirjem, da pač ne bo prazen. Potem sem si kupila knjigo o popolnem vrtu in začela. Kot otrok, ki dobi novo igračo. Sploh se nisem mogla pogovarjati o ničemer drugem, kot o sadikah, sortah, semenih, zalivanju….
In res sem posadila krompir, fižol, solato, bučke….vse kar pač spada na en ta pravi vrt. In je raslo! Zelo. Kar naenkrat sem imela toliko solate, da bi z njo lahko zalagala še vsaj dve veliki družini. In kar naenkrat sem imela toliko bučk, da si nisem več znala izmišljevati načinov in receptov, kako jih porabiti. Mojim so lezle že iz ušes in mož je bil počasi alergičen na vse, kar se je začelo na črko b, kaj šele na bučke… Potem pa sem odkrila še en način, kako jih spravim v promet. Bučke v kompotu. Dokler moji niso bili prepričani, ali so to hruške ali ananas, je šlo, potem pa….Ko sem jim povedala , da je to tista beseda na b.…fej, spet te bučke. In imam par kozarcev kompota od lani še zdaj v kleti.
Zdaj je spet jesen. Čas spravljanja pridelkov. Letos ne bom vlagala bučk. Sem ubrala novo taktiko-zamrznila sem jih… He he, ne povejte mojim, jih bo pozimi doletelo kakšno bučno presenečenje!
Sicer sem pa zdaj že pravi mojster na vrtu. No, skoraj mojster. Brez krasnih sosedov, od katerih kar naprej »plonkam«, ne bi šlo. Sem pa tudi po dveh letih vrtnarjenja, še vedno enako zagrizena. Ko se spravimo k kosilu, najprej naštejem vse, kar je na mizi domačega. Juha (seveda bučke), krompir, solata, česen in čebula, peteršilj, brokoli… In potem pazim kot lovski pes, kdo bo zelenjavo frcal na rob krožnika in se kremžil. Ne vem kaj se je zgodilo, ampak moji so postali bolj antizelenjavarji. In kar naenkrat bi vsi jedli gojene šampinjone, ne pa mojih melancanov. Razvajenci.
No in letos, po dveh letih, sem ugotovila, da je vrt premajhen. Zato bo  naslednje leto krompir verjetno odpadel. Še več bučk?
Otroci mi morajo seveda pri vrtu pomagati. Puljenje plevela, izkopavanje krompirja, nabiranje fižola, pa zalivanje… Za vse to jih uporabim. Včasih niso prav dobre volje, čeprav se delam, da tega ne opazim. Sem pa že pomislila, da je njihovo trenutno zelenjavno neljubje tihi upor proti delu na vrtu. Veseli jih edino obiranje jagod. Ker seveda ne zahtevam, da prinesejo polno skledico. Jih namreč kar sproti pojedo.
Toliko o vrtu v teh dneh. In mojih zelenjavnih upornikih. Pa tako sem jih hvalila po vseh intervjujih! Po moje se je vsaj polovici mamic, ki so brale o tem, kako moji mladiči tolčejo po zelenjavi, kar milo storilo. Ker jih poznam res veliko, ki imajo hude borbe za mizo. Zdaj pa še jaz. In kaj mi je storiti? Nekaj časa sem se delala užaljeno do konca, češ, pa tako sem se trudila, da je vse zraslo. In so malo pobrskali, razmetali, da je izgledalo, kot da so jo že vsaj pol znesli v usta. Potem sem se spomnila, da to ni ravno vzgojno in da jih z užaljenostjo pravzaprav izsiljujem. Ia sem poskusila s podkupovanjem. Če poješ tole blitvo, boš dobil sladoled…. Pa se mi tudi to ni preveč obneslo, saj nisem imela moči, da bi otroku odtegnila sladoledno dobroto. Še najbolj je delovalo predavanje o tem, kako veliko »ta dobrih vojačkov« je v zelenjavi in kako ti branijo telo pred »ta slabimi«. In da smo zato bolj zdravi in močni. Kot oči.
Upam, da je tole zelenjavno prepričevanje le začasno. Prihodnje leto namreč kanim zasaditi, kot sem že omenila, nič krompirja in še več vsega ostalega. Pravzaprav se že oziram po sosedovem travniku in sanjarim, kako bi še tam kaj posejala. Ampak na otroško srečo so to zaenkrat le sanje…

Objavljeno v  Moj sonček, avgust 2008

Včasih, ko so bili otroci res majhni, sem se izdelovanja pirhov zelo veselila. Nakupila sem si cel kup bojne opreme-raznih barvic, eno leto sem se celo odločila za »natur program«. To pomeni, da sem že dva meseca prej zbirala čebulne olupke, po travnikih (in takrat sem bila še blokovski človek!!!) sem nabirala razne listke oz. rastlinice, ki so preživele zimo….in se resno lotila dela! Kavna usedlina, rdeča pesa, čebula, ostalih se pa niti ne spominjam dobro, to so bile moje barve. Potem pa nabrani lističi, ki sem jih namestila na jajčka, preko poveznila odrezane nogavice in potem-narava dela! Saj ne rečem, bili so lepi, zdravi in kuhinja niti ni bila v hudem razsulu.
Potem pa so otroci zrasli. Prišel je čas, ko so mi prevzeli »posel«. In hoteli barvati, lepiti sličice….skratka, iz ustvarjalke sem se nenadoma prelevila v čuvajko kuhinjskih elementov, ki so postali tarča raznih kričečih barv. Ojoj. Iz popolnega užitka popolna groza! Jajčka so padala po mizi, pa po tleh, barve so se polivale, umazane roke prijemale posodo, stol, ki ga je bilo potrebno primakniti bližje….SOVRAŽIM BARVANJE JAJC!!!!
Potem pa sem sama s seboj sklenila kompromis. Zdaj kupim različne barve in potrebščine, odvisno od starosti otroka. Ta velika dobita tudi takšne, bolj »packalne«, kjer se dela s prsti, lepi folijo in razne vzorčke… Ta mala dva pa dobita nestrupene (upam, da so res) flomastre oz. barvice in ustvarjata po svoje. Težava, predvsem moja, pa je ta, da sem namenila za barvanje vsakemu od otrok po pet jajčk in ker so otroci štirje, je to že dvajset pirhov. Kar pa se mi zdi, da je čez glavo dovolj. In kje je tu težava? Ja, jaz sem ostala brez možnosti za umetniško ustvarjanje….
Pa še nekaj nam povzroča težave. Namreč, odkar nosimo velikonočne dobrote k blagoslovu v cerkev, velja seveda pravilo, da jih do takrat ne poizkušamo. Kakšna muka! Košara, polna dobrot, domače potice, šunke, pirhov…., pa mora ostati nedotaknjena! Mislim, da bom letos naredila tako, da bomo sami spekli potico in bomo tiste ostanke, ki niso »za obiske«, pojedli z mlekom za zajtrk. To pa ni greh!
Sicer pa je Velika noč znova eden tistih praznikov, ko nam trgovci vsiljujejo svoje ideje o tem, kako naj bi ga praznovali. Na policah se kmalu po novem letu že začenjajo bohotiti  raznorazni piščančki, lične košarice, prtički, že pobarvani jajčki…In seveda slastne šunke, ki jim malo prej potiho zvišajo cene, potem pa spet rahlo znižajo in to oglašujejo kot super ugodno in sploh skoraj zastonj. Ljudje pa seveda množično v trgovine. Pa vam zagotavljam, da jih več kot polovica sploh ne ve, zakaj šunka, zakaj hren, zakaj jajčka. Priznam, tudi sama nisem vedela in dokler je bilo tako, je tudi meni ta praznik pomenil le še enega tistih, ko se dobro je in potem dva tedna hujša. Zdaj pa ga-na srečo-dojemam drugače. Četudi se dobro najem.  (Hujšala pa letos ne bom, ker sem visoko noseča (he he)). Velika noč namreč pomeni upanje, novo možnost, preporod, veselje. In je znova praznik, ki nagovarja tako posameznike, kot družine, ki se zberejo ob dobrotah. Če smo zamudili ali izpustili novoletne zaobljube, pa bi jih radi »nadgradili«, imamo zdaj možnost za popravni izpit. Juhuhu, koliko priložnosti imamo ljudje, da postajamo boljši. A potrebno se je ustaviti, globoko zajeti sapo in si reči-kako je lažje živeti, če vem, da se stvari lahko premikajo na bolje!

Objavljeno v Moj sonček, marec 2008

Saša Einsiedler

Radijska in televizijska voditeljica, voditeljica seminarjev in treningov nastopanja ter samozavestnejše komunikacije. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih-poslovne vode, vrtičkarjenje in seveda vzgoja otrok-trenutno je mama petih nadebudnežev ...

 

Sašin blog

Kategorije

Arhiv

Povezave

Znanci iz sosednjega bloga