dnevniško

Včeraj sem bila na snemanju. Z mojo prijateljico, sodelavko, ki je pred kakšnimi osemnajstimi leti postavila silno odmevno in popularno oddajo Titanik, Amadeo Hren. Joj, če se samo spomnim na tiste čase… Sašo Hribar, s katerim sva Titanik vodila, mi je požrl toliko živcev, da sem bila po vsaki oddaji čisto izžeta. Ampak naučila sem se pa tudi toliko vsega, da sem pri svojih dvajsetih in še malo, obvladala petje, ples, vodenje… Sašo seveda Amadei in meni ni namenoma delal sivih - on je pač poseben v vsakem pogledu, naravnost genialen človek, ki pa se s takšnimi malenkostmi, kot je scenarij oddaje, pa iztočnice na snemanju…, pač ne ukvarja. In tako je bila vsaka oddaja ena popolna improvizacija z njegove stvari, jaz sem pa kot lovski pes prežala na to, kaj si bo tokrat izmislil in kako bom zadevo pripeljala nazaj v vsaj približen okvir scenarija.

Pa pustimo Titanik, zdaj se je Amadea lotila še hujšega zalogaja. Ljubo doma. Tako je naslov, gre pa za to, da bo(m)o izžrebanemu srečnežu prenovili in predvsem idejno rešili nek del stanovanja oz. hiše. Ko sem prvič izvedela, da se oddaja pripravlja, me niti ni posebej navdušila. Dokler…. Dokler nisem spoznala ekipe in predvsem videla, kako je arhitekt Hrvoje narisal oz. opremil prvo stanovanje, ki se bo posnelo. Uau. To je vse, kar lahko zaenkrat rečem.

Na snemanju sem bila seveda z Urško. In moja preljuba tašča, da jo je čuvala. Hvala, hvala, hvala! Trajalo je sicer presneto dolgo časa, ker smo se vsi še malo učili, ampak končni izdelek bo po moje bomba! Komaj čakam!!!!!!!

Zdaj pa še nekaj fotk.  Seveda le stanovanja pred obnovo, končni izdelek je še skrivnost. Ko se bo zgodilo še kaj več in bom natanko izvedela kdaj in kje se bo predvajalo, pa seveda kako prideš med izbrance za prenovo, bom pisala! Moram predlagat, da bi izžrebali enkrat tudi nekoga med mojimi “bralci”. Ni slaba ideja, kaj?

Aja, koleno me pa še boli in sploh ne bom omenjala, kakšno je bilo po celodnevnem snemanju…

dnevna-soba-po-nacrtu.jpgdelo-skupaj.jpgsasa-hrvoje.jpgkuhinja-pred-obnovo.jpg

Priznati moram, da sicer nimam težav s tem, da bi ne mogla na kolena, a ta hip ne morem. V kolenu imam namreč vodo. Veliko vode. Take čudno rumenkasto-sluzate. Brrrr. Dvakrat so mi jo že punktirali in dvakrat sem si že obljubila, da se bom zdaj pa bolj pazila. In počivala. Ha ha ha.

Začelo se je z zgodbo o mojih telovadnih napravah. (http://bibaleze.si/clanek/starsi/telovadba-doma-z-napravami.html). In potem je šlo le še navzdol. In ker ne morem lepo hoditi, krivim hrbtenico, tako da me zdaj boli še križ, da o revmi v levi rami sploh ne govorim… Ortoped mi je rekel, da je to čisto značilno za ta leta. Halo??!! A zdaj bo pa EMŠO kriv??!!

No, povedati želim, da sem ta hip v bolj slabi koži. In da sem tečna, kar mi moji nekajkrat dnevno povedo. A se brzdam in namesto jadikovanja je bolje kar smejati se svoji bedni situaciji. Ker vem, da vse mine. To me vedno znova tolaži. Nekoč bomo vse noči spali, nekoč me bo nehalo boleti telo, nekoč bo naša hiša pospravljena, nekoč bom brez otroka v naročju pisala na blog, nekoč…..

Ampak živimo pa DANES in četudi ni vse tako, kot si želim, sem vesela. In hvaležna, da ni še kaj hujšega.

Sem že boljše volje.

Včeraj sem šla v dolino, kot pri nas na hribu imenujemo odhod v Ljubljano. Pa sem se že na poti spomnila, da sem doma pozabila telefon. Za trenutek sem razmišljala, naj se obrnem in grem ponj, ali naj preživim dopoldan “odtrgana od sveta”. No, odločila sem se za slednjo možnost, saj se mi je zdelo res trapasto, da bi ena majhna brneča stvarca pomenila toliko.

No, tako se vozim in se spomnim, da bi morala poklicati znanca, ki mi je obljubil, da mi bo po elektronski pošti poslal MP3 neke pesmi, ki mi je všeč. Aja, nimam telefona. Sem pozabila.

Še vedno se vozim ter pomislim, da bi morala poklicati brata, če je uredil z darilom za mami, ki je v teh dneh praznovala. Že hočem stegniti roko proti torbici, ko spomnim da…. seveda, nimam telefona.

Ko sem že tretjič pomislila, koga bi morala NUJNO poklicati, mi je pa skoraj zavrelo. Odvisnica! Kako sem pa preživela trideset let brez telefona?

No, v mestu sem bila dogovorjena z gospo, ki je nisem poznala. Niti nisva bili dogovorjeni za natančno lokacijo, ampak tam nekje, češ, saj se bova poklicali. Vedela sem le to, da je črnolaska. Prišla sem malo prej in se usedla v lokal, čisto k vratom, da sem imela dober razgled na mimoidoče. In ugibala. Tale ni, tale tudi ne… Dokler ni prišla gospa, ki je tudi očitno nekoga iskala s pogledom. In imela je črne lase. To je to! Uspelo mi je, brez telefona!

No, kar sem pravzaprav želela povedati je to, da sem čez kakšni dve uri začela neskončno uživati v misli, da mi v torbici ne bo nič brnelo in da sem ta hip nekako skrita pred svetom. Da sem ušla na svobodo, zadihat zrak. Ja, prav malo lumpasto sem se počutila. In uživala.

Ko sva z Uršo prišli domov, je šel mož že v vrtec po Martina, pa Polono je previjal, čeprav še ni bila toliko ura, da bi morala biti že doma. Ampak ker nisem imela telefona in se zjutraj nisva vsega dogovorila,  ga je skrbelo, ali bom prišla pravočasno domov, pa kaj sem obljubila otrokoma, kdaj pridem ponju….Pa je vse opravil on. Fino, ne?

Mislim, da bom še kdaj telefon “pozabila” doma.

Naša Polona zdaj hodi v vrtec. Pardon, ne hodi, ker je že zbolela. Ravno sem bila vsa vzhičena, češ, zdržala je skoraj ves teden, pa smo danes že brisali s tal njeno bruhanje. Začelo se je s piko v ustih. Sem bila prepričana, da se je ugriznila v jezik in je pač rdeč in rahlo zabuhel. Sitnobo sem seveda pripisovala temu, da je prvič ostala v vrtcu tudi na počitku. Pa ni bilo to. Ko sem ji umila rokice, sem opazila čudne pike tudi po dlaneh. Opa! Tole je pa čudno! In se nenadoma spomnim, da je sosed, “sovrtčan” naše Polone, tudi ostal doma, ker je imel nekakšne pikice. Seveda. Zboleli smo…

Jutri gremo k zdravniku. Prvič sem slišala za bolezen, pri kateri imajo malčki pike na jeziku, na dlaneh in na podplatih, pa bruhajo, driskajo in imajo visoko temperaturo hkrati.  Sem mislila, da me ne more več nič presenetiti…

Se ti je že kdaj zgodilo, da zelo dolgo nisi poklicala prijateljice in z vsakim dnem, ki je minil in tega nisi storila, je bilo težje. In težje. Pa te je slaba vest že žrla do kosti in ….eh, malo nakladam in se skušam opravičiti, zakaj tako dolgo nisem ničesar napisala. Pa tooooooliko se je zgodilo! Bila sem na poroki, pa na morju, pa rojstni dan sva imeli Polona in jaz, pa še in še.

Skratka-najprej morje. Bili smo v Grčiji! Agencija Globtour je za svojih 40 let poslala nekaj naključnih  velikih družin na počitnice. Mi smo imeli to srečo, da so se pri reviji Obrazi odločili, da bi poslali na počitnice eno znano družino in so se spomnili na nas. Že v porodnišnico so mi poslali SMS, če gremo za en teden na Zakintos, pa sem mislila da je kakšen hec… No, potem se je izkazalo, da gre zares. In smo se zadnjega junija, ko naša Urša še ni bila stara niti dva meseca, družno vkrcali na letalo! Z nami je šla tudi Maja, fotografinja z Obrazov, ki je imela nalogo, da nas poslika. In to je bil tudi “davek”, da smo šli čisto brezplačno za en teden, vsi skupaj, v all incluzive hotel Majestic spa na otok Zakintos. Naši otroci, predvsem pa Tilen, se sicer sploh ne marajo slikati za kakšne revije. Ampak tokrat je bila ponudba preveč mamljiva.

Na letalu se je Polona drla kot bi jo dajali iz kože, Urša je bila prisesana name, ostali pa so kar uživali.  Ko so kazali tiste maske in njihovo uporabo, sem pomislila le, kakšna kombinacija preživetja bi bila v primeru strmogljavljenja najboljša. Ampak sem potem raje nehala s takšnimi idejami in prosila šefa tam zgoraj, naj pridemo na cilj srečno in to vsi!

Hotel je bil lep, v sobah klime, hrana tudi dobra. Sem se pa zgražala nad tem, kako požrešni smo; na mizah je ostajalo na kupe hrane, ki so si jo gostje prinesli, pojedli pa ne. Na kupe, velike kupe. Ogabno, če pomisliš na ljudi, nedaleč od nas, ki nimajo česa jesti. Ampak verjetno je tako v vseh hotelih, kjer si sam nalagaš hrano.

Kopali smo se v bazenu, ker pa so nam pri Globtourju za nekaj dni plačali tudi rent a car, smo šli nekajkrat na kopanje  v morje. Na tiste filmske plaže z mivko, sinjim morjem, ljubkimi senčniki… Vse je filmsko, dokler se ne začneš odpravljati domov v hotel-mivka je namreč vsepovsod, še Urša jo je imela za ušesi…

Fotografinja Maja je bila seveda povsod z nami, tudi pri obedih in prav zanimivo je bilo opazovati poglede gostov, ki so bili prepričani, da ima Tilen dve ženi-eno za rojevanje in eno za ta lušten del… Mislim, da sem se jim, zrejena in prepotena od tekanja za otroki, prav zasmilila. Maja je po nekaj druženjih že res kar malo pomagala in zgodilo se je, da sva s Tilnom en večer prav v miru spila pivo, Maja pa je letala za Polono…

Slovencev prav dosti ni bilo v našem hotelu, le ena prijetna družina s Krasa, s katero smo se družili in skupina simpatičnih gorenjcev. Mislim pa, da smo pustili svoj pečat, saj toliko otrok za eno mizo ni bilo nikjer…

No, teden je šel kar hitro in ko smo se vrnili v Ljubljano, je bilo na letališču samo 15 stopinj… Zima!

Preden končam pa eno svarilo staršem, ki imajo pri hiši srednješolca. V mestu Laganas, kjer smo bili, se namreč zvečer kar tare mladine na maturitetnih izletih. Največ je Angležev. Ko vidiš najstnice v visokih petah, na pol gole, našminkane, nafrizirane… v vsakem lokalu, ki se jih kar tare, glasna muzika, pijača, tudi droga…te vse mine. Moji otroci ne bodo šli na takšen izlet. Vsaj danes pravim tako. Vam povem drage mame in očetje, popoln razvrat.

Sicer pa-ljubo doma!

Aja, pa hvala Globtourju in reviji Obrazi! Ta teden so naše slike tam, če koga zanima.

Hej, kar ne morem verjeti, da je že en mesec, odkar imamo Uršo! Vsak dan pomislim na pisanje in ideje mi kar poskakujejo, ko pa se zvečer precej utrujena počim pred televizor (to je zdaj moj obvezen način preživljanja večerov, saj je ta mala ves čas “priklopljena” name), mi na kraj pameti ne pade, da bi šla pred računalnik in z eno roko skušala kakšno zamisel preliti v besedilo.

In zdajle, ko je malčica zaspala in imam goro perila, ki me kliče že kakšnih štirinajst dni, zasvinjana tla, še brez ideje za kosilo…., sem se vendarle odločila malo pokukati na računalnik. In predvsem zapisati eno o klopih. Namreč- Urša ga je že dobila, stara komaj kakšen teden!!!!! In ta mala krvosesa živalca se je še tako dobro skrila, da sem si kar čestitala, ker sem ga sploh našla! Namreč, v ušesno mečico se ji je zažrl, z notranje strani! Saj pravi tisti vic, da imajo mestna dekleta v popku in ušesih uhančke, kmečke punce pa klope. In res je, letos je klopov kot trave. Tudi Polona ga je imela, pa naš Gašper kakšne tri, jaz (odkar sem iz porodnišnice) dva. Največja groza je pa ta, da se mi je pri puljenju klopov Gašperju, Poloni in Urši zgodilo najhujše-glavica je ostala v koži! Ne vem, morda sem res tako štorasta, morda so letos klopi tako trdoživi, morda sem imela samo smolo. Na srečo nam je uspelo glavice vsem zbezati ven, še najdlje je trajalo pri Urški. Čeprav sem revico malo mrcvarila s šivanko. V spanju. In tudi zbudila se ni. Da ne bo kdo rekel, da sem mučiteljica otrok…

Ali naj torej ne hodimo iz hiše? Nič na travico, nič na hišico na drevesu, nič na vrt? Mislim, da se ne bomo dali prestrašiti. Ampak pozorni moramo biti pa še in še. Vsak večer pregledovanje, tudi med lasmi. Imamo namreč tudi izkušnjo s klopom v gostem otroškem lasišču. Barabe majhne klopovske.

Aja, pa obljubljeno slikico sem skoraj pozabila prilepit. Čeprav je pikica zdaj spet že čisto drugačna. Pa naj bo.

Hej, ne gre, noče se prilepit….Joj, za znoret… Moram vprašat mojega skrbnika…

Tako. Imamo še enega otroka. Zdravega.

Med nosečnostjo sem zavrnila preglede, s katerimi bi mi kakorkoli šarili po maternici in sva z možem razmišljala, da pač sprejmeva otroka takšnega, kakršen je. Če mu bo kaj manjkalo ali bo kaj preveč-najin je. In čeprav sem zaupala, da bo vse dobro, da bo punčka zdrava, me je tu in tam vendarle najedal dvom. Kaj pa če…. in sem se tolažila - nič, prav tako jo bomo imeli radi, če ne še bolj!

In je končno prišel porod. Lepo, počasi in nežno. Seveda z umetnimi popadki, ampak po zdravničini in babičini previdnosti je vse potekalo tako nekako nežno…. Ko sem pričakovala tistih nekaj “ta hudih”, ki naznanjajo rojstvo, je bilo že konec. Aleluja! Urša, dobre tri kilograme, živahna kot le kaj, najlepša, z vsemi prstki in sploh z vsem na pravem mestu-zdrava torej! Juhuhu!

V takšnih trenutkih si človek misli, Bogu hvala za še enega zdravega otroka, vse ostalo ni nič v primerjavi s tem! No, potem pa prideš domov in začne se ritem, ki ti ga delno narekujejo otroci, delno obveznosti, ki se kar nakopičijo…. in počasi začneš pozabljati na tisti stavek iz porodne sobe…..Zakaj pa ne spi ponoči? Zakaj pa se je ravno zdajle pokakala? Zakaj pa Polona noče spati v svoji posteljici? Zakaj pa Martin ponoči prižiga luč, ko gre na stranišče? Zakaj pa…. Pa me je danes pri zajtrku spomnil mož. Na tisto misel. Na hvaležnost, ki sva jo občutila. Kje pa je zdaj ta hvaležnost? Nekaj neprespanih noči in popolen padec?! Še sreča, da imam sogovornika, ki me spomni, ali pa spomnim njega jaz.

PS

Takoj ko slikce naložim v računalnik, prilepim eno Urškino!

Vsako jutro, ko se zbudim, se pogledam v trebuh in… še vedno je tam!

Bom dobila popadke, mi bo odtekla voda, se bo zgodil čudež in bom rodila kar na poti v porodnišnico? Čudež pravim zato, ker mi še ni uspelo roditi spontano. Moji otroci pač nočejo ven. In jih je potrebno “bezat” na plano. Si želim, da bi tokrat… Joj, nekaj čutim…Ne, nič ni…

Brez skrbi, ne bom delila vseh podrobnosti z občestvom. Ampak tole čakanje res ni najprijetnejši del. In moram malo potarnat…

Kmalu grem rodit… Bolj ko se približuje d-day, bolj sem razdvojena. Ker bi najraje šla že jutri in hkrati bi najraje še bila kakšen mesec noseča.

Tako hecno je, ker se mi zdi, da moram pred porodom opraviti še toliko vsega. Vsi računi morajo biti plačani, perilo mora biti zloženo in polikano, doma pospravljeno…. Nujno moram pred porodom k frizerki in k pedikerki (ker se komaj dosežem do tja dol…), noge na sveže pobrite… Hladilnik mora biti poln, otroci sveže skopani in s postiženimi nohti, vsi maili odgovorjeni. Tokrat sem celo izpustila pleskanje hiše, ki je tudi del gnezditvenega nagona. Se mi ne ljubi. Pa bi bilo zares potrebno, ampak… Se bom zadovoljila s sveže prepleskanimi lasmi….

Kot da se z odhodom v porodnišnico nekaj konča. In potem spet začne. Saj se, ampak ne tako na nož. Saj bomo potem tudi še kdaj pospravili, se skopali, plačali kakšen račun. In zdoma bom samo dva, tri dni. Če povem čisto po pravici, se na nek poseben način veselim teh dveh dni v porodnišnici. Ker bom lahko ležala, malo zadremuckala in se res vsa posvetila novemu dojenčku. Ker doma bo potem….bom rekla - zanimivo. Pestro. Naporno. Ne, naprej pa ne grem v razmišljanju, ker me bo postalo strah.

No, ko bo kaj novega, se pa seveda oglasim.

Koliko vsega se je zgodilo! Pa samo nekaj dni ne sedem za računalnik!

Preživeli smo praznike. In pobarvali pirhe. In  prišel je dan, ko se nese velikonočne jedi na “žegen”. Pa je zapadlo pa toliko snega, da sem skoraj obupala. A se me je spomnil prijazen sosed Tone, ki ima traktorček in prišel splužit našo cesto. Juhuhu! Sicer ni šlo čisto gladko in so avto porivali mož, pa še trije sosedje, ampak na koncu mi je uspel veliki met. No, takole je pod prtičkom izgledala naša košara, snega je bilo pa…

picture-018.jpgpicture-020.jpg

Ne znam še prav lepo pripenjati slik….

No, potem je pa naša najmlajša zbolela. Laringitis. In še traja. Dobila je Claritin, pa ne vem, če je kaj pomagalo. Zdaj ji kuham čaj, v katerem je timijan, slez, med, limona in hišo vlažimo… Drugega se pa ne spomnim.

Ti pa bolezen otrok popolnoma spremeni načrte. Že tri dni nisem bila zunaj…no, malo pretiravam, ampak vse moje namere, kako bom šla pobarvat narastek, šla morda na kakšen čaj (ja, še vedno ne pijem kave!!!), pripravila kakšno stvar za prihajajočega dojenčka….adijo! In prej ko sprijazniš s tem dejstvom, da si popolnoma nemočen, bolje je. Je pa včasih težko, priznam.

Evo, spet kašlja in joka. Grem k njej.

Saša Einsiedler

Televizijska in radijska voditeljica, komunikacijska trenerka in svetovalka, coach in mediatorka. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih - poslovne vode, odnosi in seveda vzgoja otrok - je mama petih... Več o Saši »

 

Sašin blog

Kategorije

Arhiv

Povezave

Znanci iz sosednjega bloga