dnevniško

Ko sem bila smrklja, sem pisala dnevnik. Najprej sem ga zastavila tako, da sem vanj pisala bolj v šifrah, za vsak slučaj, če bi ga našla moja mamica… Potem pa sem se odločila, da če bom zaljubljena, bom z imenom in priimkom napisala, kdo je ta fant. In sem. Pa se ni doma nič hujšega zgodilo, verjetno mami ni stikala po mojih stvareh, ali pa se ji ni zdelo nič tako pretresljivo groznega, da bi me morala klicati na zagovor…

Tudi v srednji šoli sem pisala dnevnik, tega hranim še danes. In si ne želim, da bi ga našli moji otroci…. Včasih se mi zdi, da se še danes zalotim s kakšnimi neodgovorjenimi vprašanji iz ranega najstništva. Nekatere stvari očitno zorijo zelo dolgo, preden se z njimi v resnici soočiš.

Tudi moja hčerka piše dnevnik. In vem, kje ga hrani. Skušnjava je velika, a ne odprem ga. In ko ji na telefonu zazvoni znak za novo sporočilo, ga ne pogledam. Kakor tudi ne moževega. Pa pošte tudi ne odpiram drugim članom družine, razen Poloni in Urši, ki sta še čisto majhni in so njune pošte pravzaprav namenjene meni.

Mnogi prijatelji pa mi pripovedujejo, da so jim mame redno brskale po stvareh. In da so pošto, naslovljeno na njih, našli odprto na mizi. Mislim, da bi se sama ob čem takem počutila izdano, nespoštovano in čisto brez vsake pravice do svojega življenja. Morda ravno zato lahko tako prostodušno priznam in javno povem marsikaj iz svojega življenja, ker pač nisem obremenjena s tem, da bi kdo po njem brskal.

Ej, hvala mami, da mi nisi dala tega občutka kontrole nad menoj!

Letos je bilo toliko dežja pred cvetno nedeljo… Pravzaprav se s tem le tolažim, saj sem pozabila, da moramo nabrati bršljan in ostalo zelenje, če želim narediti butarce. In v dežju se mi - roko na srce, res ni ljubilo plezati po drevesih in iskati tistega ta pravega bršljana, ki ima jagodke. Sem upala, da bom  že narejene butarce našla v kakšni trgovini, kakšnem supermarketu. A kako sem se uštela! Prečesala sem jih kar nekaj, v mesto se mi pa ni ljubilo. Rešila me je tašča, ki je šla na trg in mi jih prinesla, tako da so tudi moji otroci lahko ponosno korakali proti cerkvici na žegen.

Samo še en teden je do Velike noči. Kako hitro je minil letošnji post! Še malo, pa si bom spekla najboljši kruh na svetu, iz polnozrnate pire. Se namreč postim kruha. In alkohola. Danes, ko smo praznovali rojstni dan mojega sina Gašperja, me je skorajda zamikalo, da bi si natočila kozarec črnega. A sem si mislila, če sem zdržala tako dolgo, bom pa še tale teden! Sem pa zato pridno pojedla dva kosa torte in dve pečeni jabolki, napolnjeni z orehi in marmelado. Seveda po vsem kosilu…

Butarce smo zataknili v vrt, da bo dobro obrodil, eno pa ob antenski stolp mojega moža radioamaterja, saj naj bi slednje tudi odganjale strele. In ko ravno omenjam vrt-v prihodnjih dneh me čaka štihanje! No, če sem bolj natančna, čaka moža,  jaz bom bolj nadzorni…

Aja, pa še tole-včeraj je bila prva oddaja Ljubo doma. Zdaj boste vsi lahko videli, kakšno jedilnico in dnevno sobo imamo… Pa tako smo se skrivali pred novinarji, a ponudba, da nas ekipa Ljubo doma vzame v roke, je bila preveč mamljiva. In ni mi žal. Ravno nasprotno!

V nedeljo sem bila znova gostja pri Mariu. Pa ni dolgo, kar sem gostovala pri njem, mislim da ravno v eni zadnjih oddaj, preden je šel na “odmor”. Seveda ne bom nikdar pozabila tega mojega gostovanja, saj mi je ravno zaradi njega Zavod za zdravstveno zavarovanje takrat ukinil bolniško. Pravzaprav nisem ničesar pisala o tem, ker se je kar vleklo, ko sem se “prepirala” z njimi. In dobila. Pa pustimo zdaj to, nekaj drugega mi leži na duši.

Najprej to, da sem po dooooolgem času kar nekaj dni hodila po trgovinah in iskala kakšno primerno obleko. Skoraj sem že na svoji kilaži in tako je bil kar čas, da si kaj kupim. Ciljala sem na kakšno lepo bluzo, črno krilo imam pa še od prej. Pa sem našla eno čudovito, črno, z višjim pasom… krilo. Ker sem imela še nekaj bonov, ki sem jih dobila za 40 in jih do danes še nisem zapravila, se mi je nakup zdel odlična odločitev…. A še vedno sem bila “zgoraj brez”. Zato sem šla v butik, ki ga poznam še iz mojih začetkov na TV in sem vedela, da imajo krasne bluze, oblekice… In sem zagledala belo bluzo, tako na tuniko krojeno, z zanimivim ovratnikom. Ta bo moja, sem si mislila, dokler mi lastnica Loredana ni pokazala črne obleke. Oh, to je bila pa ljubezen na prvi pogled in seveda je bilo v trenutku konec z mojo razsodnostjo. Kupila sem namreč obleko in bluzo… Zdaj pa o oblekah dovolj, malo me peče vest, pa sem si jo morala olajšati…

Danes želim pisati  o nečem čisto drugem. Kot gost pri Mariu imaš namreč nalogo, da predlagaš nekoga, ki ga sicer ne poznaš, je pa zanimiv in bi ga želel spoznati. Jaz sem se spomnila na gospoda Iva Boscarola in res je bil moj gost. Gospoda sem večkrat spremljala po televiziji, nekajkrat se je oglasil tudi s predlogi, kako izboljšati naše gospodarstvo, sicer pa je bolj znan kot lastnik firme Pipistrel, ki izdeluje ultralahka letala. Njegova letala so znana po vsem svetu, razprodana za vnaprej, z oh in sploh inovacijami…. Skratka-zanimiv človek. In zdaj tisto, kar me žuli. Mož mi je povedal, da so njegovi prijatelji tudi gledali oddajo in videli gospoda Iva. In nihče ni verjel, da sem si ga kot gosta izbrala sama, temveč so vsi predvidevali, da me je v to nagovoril mož. Ker imeti, izdelovati letala, je nekaj najbolj uau, kar premore domišljija moških. Ne verjamete? Vprašajte svoje moške polovice, drage moje, kaj so si želeli postati kot fantki. Jasno, vsi bi bili piloti! In kako se te njihove neizživete sanje kažejo sedaj? Če je na sporedu kakšen dokumentarec o letalih, letalskih nesrečah, akrobacijah…., vam daljinca ne bodo izročili, četudi mu boste zagrozili, da bo ostal brez večerje. Na Brnik hodite na kavo, pa ne zato, ker bi tam morali pričakati kakšnega sorodnika, pač pa pod pretvezo, da peljete sina gledat avione. V otroški sobi je polno modelčkov letal, tudi takšen, na daljinsko, je vmes, čeprav je sine še daleč premajhen zanj… Ste se našle v kakšnem opisu? Če ste se, potem bi tudi vaš dragi rekel…blagor Sašinemu možu, ker si je zrihtal ogled podjetja Pipistrel…

Tisti, ki ste kdaj kaj prenavljali, gradili ali pa samo poklicali na pomoč vodovodarja, veste, kam pes taco moli, ko rečem “obrtniki”.  Ko sva z možem kupila našo hišo, sva jo morala takoj že rahlo povečati. In sva iskala zidarja. Pa sem naivno gledala oglase, ker pač ravno takrat od mojih prijateljev ni nihče nobenega poznal ali pa so bili vsi že zasedeni. V tedniku Družina sem našla oglas. Zidar, ki zna še mnogo vsega ostalega. Vztrajala sem, da ga mož pokliče, češ, kdor bere Družino in v njej oglašuje, že ne more biti slab. In se je tako mož, ki se je takrat tudi prvič srečal z zidavo, dogovoril za delo.

Ko je prišel, je izgledalo še bolj lepo, kot sem si lahko sploh domišljala. Preprost fant, kot bi bil ves čas rahlo v zadregi, prijazen in hvaležen, ko sem mu pripravila malico.

Potem se je pa začelo. Ne, ni zamujal, kot mnogi. In ni se izmikal telefonskim klicem, nasprotno, rad je prišel, saj je vedno dobro jedel… Kar naenkrat je začelo zmanjkovati materiala. Pa je šel mož enkrat, pa dvakrat, pa trikrat v dolino po novo izolacijo, pa po zidake, pa lepilo…. Čeprav je bilo natanko dogovorjeno, koliko vsega bomo potrebovali. Po nekaj dneh si mož vendarle bolj podrobno ogleda njegovo delo. Ojoj. Ljudje moji, kako je bilo narejeno… totalna packarija, vse umazano, vse postrani… In fasada, ki jo je želel popraviti… Da ne izgubljam besed. Zidraji, ki so prišli za njim, so nekaj dni samo odpravljali škodo. Jaz pa sem ga še kar branila, češ, daj no, dajmo mu priložnost, mož pa se je potem le odločil in ga dobesedno nagnal. Po enem tednu en teden prepozno…

Tako je bilo najino zaupanje v zidarje in podobne poklice, močno omajano. Mož se je vseh del naučil kar sam in tako smo prihranili precej denarja in živcev, le časa je bilo potrebnega več.

No, potem pa smo začeli pri nas snemati prvo oddajo Ljubo doma. Arhitekt je pripravil predlog, da bi razbili dve steni, eno postavili, pa okna ven, okna noter…. Skratka-hudo grob poseg v naš bivanjski prostor. Z možem sva vse popolne tuhtala, naj se tega lotimo ali ne, saj sva se bala, kakšni “mojstri” bodo prišli tokrat. A ker smo namevarali že sami znova malo “popraviti” našo hišo, saj nismo več imeli prostora za večjo mizo, sva pristala. Da bova poskusna zajčka ekipe Ljubo doma.

In zdaj najlepši del: čudoviti mojstri, zanesljivi, natančni, marljivi… Za seboj pospravijo, so prijazni, ne pijejo alkohola… ni jih potrebno klicati petkrat na dan, kar sami pridejo…

Najprej me je prijetno presenitl gospod, ki postavlja knauf stene. Prišel točno, dela pa kot urica. Komaj da sem mu upela vsiliti kavo… Če boste iskali knaufarja, vam priporočam Marka Dobnikarja.

Potem so prišli “rušilci” sten. Vse so lepo zaščitili, da se ni prašilo po vsej hiši in komaj sem skuhala malico, že je bila podrta nosilna stena. No, brez skrbi, hiša se ni podrla, so zbetonirali preklade oz. pač naredili tako, kot mora biti, najlepši del je, da so ves material tudi sami odpeljali na odpad! Ne morem si kaj, da ne bi naredila vsaj malo reklame za njih, tako so me očarali! Prihajajo iz Rogaške Slatine, možakar, ki jih vodi, se piše Krklec in se jih res upam priporočiti, ne samo za rušenje, ampak za vse, kar imate doma obrtniškega za opravit. Imajo namreč delavce oz. mojstre za vse. Pa še čedni fantje so…

No, tudi pleskarji so že opravili svoje delo, kapo dol, vse so pospravili za seboj in zelo hitri so. Ti so pa Mengšani, iz Stele pleska. Električar je pa Marko Dolinar, ampak se mi zdi, da je tako zaseden, da ga komaj uloviš… Očitno je dober…

Takoj ko najdem škatlo, v kateri je kabel, da s fotoaparata spravim slike v računalnik, kakšno pripnem.

Aja, sicer bodo pa v časopisih kmalu objavljeni kuponi, s katerimi se bo možno prijavit za oddajo. Prva bo prvo soboto v aprilu.

Evo, pripenjam filmček, ki ga je posnel Marjan Paternoster. Ena napaka je le v naslovu-Viki ni srečna izžrebanka, ker za prve oddaje, ki se posnamejo vnaprej, še ne moremo žrebati, pač pa srečna izbranka! Takole se pa dogaja v zakulisju snemanja…

Hojla,

samo da se malo javim… Še smo živi, ampak prenavljamo dva prostora v hiši……. Naporno, ampak bo lepo. Bom prilepila kakšno slikico! Nekoč….

Zadnjič enkrat smo dobili vabilo, naj pridemo vpisat v šolo našega mlajšega fanta. Pa so se mi kar solze ulile. Moj mali mišek gre jeseni že v šolo. Ne vem zakaj me takšne prelomnice vedno tako čustveno “zdelajo”. Gre pač v šolo kot tisoči drugih. A vem, da bom prvega septembra znova skrivaj brisala solze…

Enkrat sem nastopala na šolski prireditvi, malčki so peli, deklamirali…. Ko so nastopali prvošolčki, sem začutila, kako mi solze kapljajo po obleki in kako se mi topi puder… In čeprav sem vedno toliko profesionalna, da na odru moja čustva ne vplivajo na delo, me je takrat zvilo.  Nekoč so me povabili med otroške bolnike. Komaj sem se obvladala, vsakič, ko sem se ozrla vstran, sem hitro z roko potegnila pod očmi. Res namreč nisem želela, da bi me zalotili objokano.

Ko grem v kino (no, ali kako se že reče tistemu prostoru, kamor nekateri hodijo gledat filme, jaz sem že skoraj pozabila…..) in je na sporedu kaj solzavega-jokam. Od veselja, žalosti, sočutja, olajšanja…. In z leti me niti ni več sram, ko rdečih oči zapuščam dvorano.

Pred dnevi mi je znanka zaupala, da se bo poročila. Jaz pa v jok.

Soseda omeni, da bo verjetno imela kdaj otroka, jaz pa v jok.

Starejša hči mi pripoveduje, kako so se sošolke zavzele za deklico, ki jo fantje kar naprej zafrkavajo, jaz pa od ponosa v jok….

Upam, da so to še vedno poporodni hormoni. Ker se mi je že zgodilo, da sem se med jokom sama sebi začela smejati. To je šele poslastica za soudeležene! In ne bi jih več zabavala na tak način…

Nikdar v življenju, pa čeprav morda sploh ni izgledalo, nisem bila prav pretirano odločna. In tudi prav pretirano veliko vztrajnosti nisem imela. Hitro sem se navduševala in kmalu je ta moj zanos tudi pojenjal. Pa naj je šlo za hujšanje, študij, projekte, odnose…

No, z leti pa se tudi to spreminja. Predvsem seveda zato, KER SEM TO ŽELELA. In kot se rado reče, na tem “delala”. Počasi že žanjem prve sadove…

Začelo se je z nekaj precej intimnimi stvarmi, nadaljevalo pa s tem, da zvečer pri spravljanju otrok spat, naredim red.  Moji večeri so bili namreč takšni, da sem po večerji oblekla najmljajši dve v pižamice, potem smo šle gledat knjigice, potem pa sem ležala z obema v postelji (moji, seveda) in čakala, da vsaj Polona zaspi. Urška je včasih zaspala, največkrat pa sem jo prinesla v dnevno sobo, kjer sem jo do mojega odhoda v posteljo dojila. No, pravzaprav sem bila njena duda…

Nekega dne pa mi je počil film. In napovedala sem svojo odločitev-nič več ležanja s puncama, ker se sicer ob osmih, pol devetih moj dan konča. Po eni uri ležanja z njima v postelji  sem bila  namreč tako zanič, da se nisem mogla lotiti več prav nikakršnega dela. Tudi pisanja ne…

Mož je bil seveda proti. Naj izkoristim voljnost otrok, da se še želijo crkljati z menoj, pa da ne bom pustila, da se predolgo jočejo, pa da jih ne bom mučila… Vsi njegovi poskusi so bili zaman. In ko je naneslo, da je moral nekajkrat zapored uspavati Polono on, se je na tihem strinjal, da poskusim po svoje.

Prvi večer je bila borba. Že nekaj dni prej sem napovedovala, da bo odslej sama zaspančkala, ker je že velika. Potem sem majčkeno odložila začetek “mučenja”, ker je bila bolna. No, ko pa sem dočakala D-day, je bilo noro. Jok, da gre skozi kosti. Po pravljici oz. dvema, sem rekla, da grem v sosednjo sobo zlagat perilo. Ona pa s postelje. Jaz pa njo nazaj. Še preden sem prišla do druge sobe, je že bila spet na nogah. In tako kakšnih šestnajstkrat. A nisem popustila! Klicala je očija, pa starejšo sestrico, pa brata, pa babi, pa govorila, da je še bolna, da ima še norice, pa mi rekla, da nisem pridna… A sem vztrajala in po eni uri je zaspala.

Prihodnji večer ni niti poskusila več s postelje, le drla se je. Vsakih nekaj minut sem hodila k njej, jo božala, na hodniku, kjer sem se sprehajala, pa sem pela uspavanke.

Tretji večer me je vprašala, če bom spet perilo zlagala… Malo je pojokcala, a tako minimalno, da je tudi najmlajša mirno zaspala zraven nje, ko sem brala knjigice.

Nocoj pišem. In nihče ne joka. In ura še ni polnoči in še nisem na smrt zaspana in sem tako ponosna nase, da bi si pripela medaljo! Brez hujšega stresa, brez bruhanja v ihti (ja, tudi to smo že doživeli…) in brez prerekanja. Samo zato, ker sem se odločila in nisem popustila niti možu, niti Polonci.

Naslednji projekt bo pa ta majčkena. Nima dude, jaz sem cucelj in hrana obenem, ne zna zaspati drugače, kot pri meni v naročju…skratka, scrkljanka mala. A njej zaenkrat še popuščam, ker tudi sama ob tem uživam. Da je tako zelo moja. Kdo ve, morda je pa res moj zadnji otrok…

Danes sem bila po dobrih treh tednih končno “v dolini”. Od Božiča in še kakšen dan prej so otroci zbolevali in prebolevali norice. Zdaj je Urška sicer še čisto pikasta, a se norice sušijo in ni več možnosti, da okuži še koga. No, da se ne hvalim preveč z zdravjem, starejša Manca me je danes klicala iz šole, naj jo pridem iskat… je imela skoraj 39 vročine… A Manca je čudovit bolnik, nič ne tarna, dobro prenaša visoko vročino, nima nikaršnih posebnih želja in se sploh hitro postavi nazaj na noge.

Je bila pa Urša s svojim pikastim obrazščkom danes v trgovini prava atrakcija. Nekateri so jo opazovali kar z rahlim strahom v očeh, češ, kaj pa je s tole ubogo deklico, drugi pa so takoj vedeli, da gre za norice. Ampak priznam-v prvem trenutku, ko pogledaš obraz, poln drobnih hrastic, je res rahlo strašljiv.

No, šli sva po nakupih, ker je bil v času bolezni otrok nabavni moj mož in smo imeli v hladilniku le še liter mleka, maslo in dve jajci. Po pravici povedano, pa sem se današnjega nakupovanja tudi jaz že veselila, ne samo otroci, ki so vedeli, da bo kaj več izbire v hladilniku.Veselila sem se, da končno NEKAM GREM, pa čeprav je to trgovina. Kam sem prišla… da se veselim vlačenja vrečk, zlaganja v avto in iz avta… Pa še na kavico sva šli. Bela kava 1,70 eura. Kar veliko, kaj? No, saj ni važno, misija je uspela in tako sem bila zadovoljna, da sem bila nekje, kar ni DOMA. V silnem navdušenju sem skoraj pozabila, da se mi bo ta teden pa vednarle še dogajalo…V sredo bom imela kratek uvod v predavanje moje dobre prijateljice Aleksandre Gregl, sicer po izobrazbi inženirke za oblikovanje tekstilij (sploh si ne zapomnim, kakšen je njen uradni naziv), bila pa je tudi moja dolgoletna stilistka. Govorila pa bo o izjemno zanimivi temi-odnosu do oblačenja in telesa, predvsem mladih, ki iščejo svoje vzornike v nerealnem svetu medijev. Pa saj sem o tem že pisala, zdaj pa so v okviru Šole za starše pripravili še predavanje. Sama bom povedala par besed o tem na podlagi svojih izkušenj, Aleksandra pa z bolj strokovnega vidika. Da bomo lažje stvari razjasnili svojim otrokom in jih morda lažje razumeli. Se že veselim!

Tako. Hladilnik je poln, čeprav vem, da bo trajalo le par dni, načrt tega tedna pa sem tudi že naredila.  Aja, če koga slučajno zanima, predavanje bo v sredo, 14.1. ob 18.30 v domu zraven ta velike Viške cerkve in je odprtega tipa. Tudi moja pikasta Urša bo tam…

Naš Božiček je danes nakupil že vsa darila. Vsako leto jih sicer nakupi manj, a drži se pravila, da se to počne v začetku decembra in ne takrat, ko je gneča takšna, da si kar puliš iz rok stvari in imaš občutek, da je nujno potrebno kupit še to, pa še to, pa še…

Božiček obdari naše otroke, bratova dva in  mojo krščenko ter njenega bratca. In to je vse. No, seveda malenkost prinese tudi meni in možu, a včasih se zgodi, da za naju zavije kakšno stvar, ki jo sicer že uporabljava. Tako, da otroci ne mislijo, da sva bila tako poredna in si nisva ničesar prislužila…

Naši otroci vedo, da Božiček nima neomejene količine sredstev, zato v svojih pisemcih vedno napišejo le eno željo. Pa še za to se prej posvetujejo z nama, saj jih opozoriva, da je želja “predraga”, če presega tihi dogovor vrednosti Božičkovih daril. Letos je to spet 20 eurov za enega, tako kot že nekaj let. In ko je Božiček danes kupoval in iskal napisano, je ugotovil, da se za to vsoto lahko kupi že zelo lepe igrače.Razen kakšnih Lego kock ali podobnega. Kocke so pa tako drage, da bi človek kar znorel…

No, današen dan je bil izjemno uspešen, vsakič mi prav odleže, ko so darila v Božičkovem košu in jih je potrebno le še zaviti. Potem pa švrc nazaj na naš hrib iz Ljubljanske megle.

megla-v-lj.jpg

Odkar pišem blog, doživljam drugi Božič. In advent.

Letos… Kaj pa vem, kar nekam prehitelo me je vse skupaj. Ko je bilo izdelovanje venčkov, je bil bolan Martin. Ko bi lahko šli po smrečje, je bil sneg. Ko je bil čas za blagoslov venčka, sta bolehala mož in starejši sin… Zato sem letos že skoraj na podstrešju izbrskala eno plastično rezervo izpred let, potem sem pa zagledala kup rafije. Spletla sem jo v debelo kito, dvakrat zaokrožila po krožniku in en, dva, tri, venček je bil narejen. Še malo okraskov, ki sicer pripadajo smrečici in štiri svečke, pa je bilo. Ker smo letos izpustili tudi blagoslov, sem sem to storila kar sama z blagoslovljeno vodo. Verjetno ni čisto tako, kot bi moralo biti, a naše okoliščine letos so bile čisto nemogoče…

Pravzaprav sem iz dneva v dan bolj navdušena nad našim venčkom. Nič iglic po mizi, pod mizo, nad mizo, v posteljah, na sedežni… Neverjetno, kaj te male otroške rokice naredijo iz ene smrekove vejice, ki se obletava. Me prav zanima, kako se bodo letos obnesle jaslice, ki so ponavadi tudi postavljene v dosegu otroških rok… Mislim, da bomo improvizirali.

Tako. Jutri, ko bo dnevna svetloba, pa naš venček še poslikam.

Je že jutri in sem ga poslikala zvečer…vencek-2008.jpg

vencek-08.jpg

Saša Einsiedler

Televizijska in radijska voditeljica, komunikacijska trenerka in svetovalka, coach in mediatorka. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih - poslovne vode, odnosi in seveda vzgoja otrok - je mama petih... Več o Saši »

 

Sašin blog

Kategorije

Arhiv

Povezave

Znanci iz sosednjega bloga