dnevniško

Pospravljala sem predale in našla beležnico, v katero sem si pisala življenjske stroške leta 2001. Kako zanimivo! Nisem beležila samo izdatkov za hrano, temveč vse, kar sem kupovala, si privoščila kino, kakšne čevlje… Pred očmi se mi je zavrtel film tistega časa in ob prebiranju sem skorajda podoživljala dogodke takrat! Prav hudega mi ni bilo, lepo smo živeli. Ampak kakšne številke so to bile!!! Seveda še vse v tolarjih in danes se sliši vse tako veliko… Že takrat sem, čeprav sem imela šele dva otroka, za hrano zapravila ogromno. No, res je, da takrat nisem nakupovala v cenejših trgovinah, ne vem, če so takrat sploh že bile. Ampak npr. en obisk zobozdravnika me je stal okrog 6.000 sit. Parkiranje vsakič najmanj 400 sit. GSM okrog 7.000, v trgovini pa sem redno puščala po 7 do 8.000 tolarjev. Sliši se ogromno, a ko preračunam v eure vidim, da je danes vse še enkrat dražje. In čeprav kupujem v cenejših trgovinah, ne zapravim manj kot 50 eurov. Zobozdravniki so bistveno dražji, za telefon pa tudi zagotovo zapravim več kot 30 eurov mesečno…

Bolj kot za preračunavanje in primerjanje, pa je takšne zapiske prijetno najti zaradi spominov.  Natančno se spomnim tiste bunde, ki sem jo kupila takrat za Gašperja… Seveda, zdaj jo nosi še Martin… In spomnim se, kako slabo vest sem imela, ko sem si kupila eno kremo za obraz, ki ni bila samo tri tisoč tolarjev…

Sem se odločila, da bom tri mesece znova pisala v ta blokec. Čeprav vem, koliko denarja potrošim za hrano, se bom pa morda čez deset let smejala, ko bom videla, da sem danes kupila plašček, ki ga bom  nosila še takrat. In bo to znak, da si končno lahko že privoščim novega…

Kmalu bo prišel “famozni” praznik zaljubljencev… Ne bom se obregala ob to, kaj ta praznik pomeni, kako potreben je oz. komu sploh koristi (trgovcem?), ampak me bolj privlači tematika zaljubljanja samega.

Danes, v ponedeljek ob 13h začnem z razširjeno inačico oddaje Za otroke in za starše na radiu Aktual in prva tema bo ravno zaljubljanje. Pa sem prebrala nekaj člankov in še kakšno knjigo na to temo in bila pravzaprav precej presenečena. Vedno sem namreč mislila, da imamo pri izbiri, v koga se zaljubiti, vsaj MALO prstov zraven tudi s svojo pametjo. Pa nimamo. Vse se namreč odvija na nezavednem. Naša podzavest nas usmeri”v tarčo” in prav malo možnosti imamo, da z razumom vplivamo na potek nadaljevanja zgodbe. Če nimamo dovolj razvitega samozavedanja, seveda. Uf. Komaj čakam, da temo razvijeva s terapevtko Vesno Janežič, ki bo moja gostja. Napišem kaj več o tem po oddaji!

Sicer pa bom jutri znova gostja v Piramidi. Ne vem, če lahko izdam kakšno temo, ena bo tudi o samskih ženskah pri tridesetih. Seveda o tistih, ki so namenoma samske. Aja, če bi kdo rad prišel v studio Piramide v živo, na tribuno, naj mi sporoči!

Takole, en prijeten teden želim vsem. Spet bo zelo deloven!

Prvič letos pišem na blog. Prvič letos sem imela danes oblečene kavbojke. Prvič letos sem šla v trgovino… Ej, koliko stvari lahko počnem prvič! In če se res dobro vživim v ta “prvič”, je življenje kar naenkrat bistveno bolj zanimivo in razgibano. Skoraj vsak dan lahko počnem nekaj novega!

Eh, sem pa danes tudi prvič letos pomila po tleh, petič letos pospravila kuhinjo, trikrat že brisala otroško bruhanje… Le zakaj so določena dela, ki nočejo počakati par dni? Kot je pranje perila, kuhanje, da ne seštejem, kolikokrat sem letos že vstala ponoči, ker je kakšna od ta malih jokala, lulala, jo je bolel trebušček, je želela piti….

Novo leto sem pa tako ali tako dočakala v avtu. Ko sem se vračala od zdravnika, ker je najmanjša zbolela. In ko sva se vrnili domov, je bilo že na vrsti tisto brisanje bruhijev. Trije od petih so bruhali. Ena pa na antibiotikih. V parih urah. Na novo leto.  Juhuhu. Ampak danes sem si pa prvič letos namazala trepalnice. In prvič sem se našminkala. In jutri si bom za nagrado, ker sem fajn, prvič letos kupila kakšno kremico.

In kdo bo prvi, prvič letos na temo Prvič!, napisal komentar?

Ne bi mogla reči, da smo imeli ravno počitnice. Res je, da otroci niso hodili v šolo in vrtec, ampak tudi če ne bi imeli počitnic, bi bili doma. Zboleli, seveda… Kašljanje, smrkanje in malo temperature. Pač nič posebnega, čeprav menda v vrtcu razsaja škrlatinka. Po pravici povedano, sploh ne vem natančno, kaj je že s to škrlatinko. Neke vrste angina, le da je v hujši obliki? Oz. lahko pusti posledice na srcu? Na srečo je nobeden od naših otrok še ni imel…

zacetek.JPGskoraj.JPG


Smo se pa v teh dneh pridno začeli pripravljati na zimo. Drva že imamo, zdaj je na vrsti nadstrešek za avto!!!! Juhuhu, nič več kidanja, drgnjenja ledu in jutranje vožnje skozi malo špranjo na prednjem steklu..

Priznam, skoraj edina prednost življenja v bloku je ta, da imaš garažo, iz katere te dvigalo popelje naravnost v stanovanje. Zdaj pa bo še zadnji adut bloka odšel v pozabo. Pripnem sliko, ko bo končan!

Pa smo prišli z morja. Bilo je še bolj naporno, kot sem mislila, da bo. Pa ni bilo čisto nič narobe z našim apartmajem-ravno nasprotno! Imeli smo super dovolj prostora za vse, zakonska postelja celo ni bila široka le meter štirideset, kot je ponavadi v hotelih, temveč dvajset centimetrov več in Urška je brez težav spala med nama z možem. Ampak… Takšne vročine, kot smo je bili deležni, ne pomnim. Sploh se ni shladilo, tudi ponoči sem spala odkrita. Potem pa tisto mukotrpno čakanje med dvanajsto in pol šesto, da gremo lahko nazaj na plažo. Pa animiraj otroke skoraj šest ur, da ne norijo po apartmaju in ne budijo vseh srečnežev v okoliških hiškah, ki imajo priliko malce zadremuckati…
Priznam, da smo se domov odpravili kar malo pred načrtovanim rokom. Čeprav je Rab res lep in smo obredli vse plaže, našli nekaj takšnih, kjer si utrujen že, ko uspeš priti do globine vode, ko končno lahko zaplavaš, pa tudi takšne, kjer so si naši fantje dali duška s skakanjem na glavo. Ampak ko smo se sredi noči vendarle pripeljali na domače dvorišče… To je šele pravo razkošje! Deset in več stopinj manj kot na morju, domača posteljica z mojim najljubšim vzglavnikom, črički v tišini, oddajlen zvoj cerkvenega zvonca. Ljubo doma!
Zdaj pa tako ali tako odštevamo dneve do konca počitnic. Prvega imamo kar dva prvošolca-osnovno in srednje-šolskega. Pa še enega vmes. In prav tako kot lani, se tudi letos že veselim začetka šole in vrtca. Da si malo oddahnem od silnega kuhanja, pospravljanja, akcije od jutra do večera. In že se vidim, kako bom prvega septembra v tišini na terasi naše hiše spila eno kavo. Z užitkom in čisto počasi. In v tistem trenutku bom odmislila čisto vse. Uau, se že veselim!!!

Aja, na TVS so me pregovorili, da na letošnji Slovenski popevki kot gostja eno zapojem. Glb… že dolgo je tega, ko sem to počela, pa še v živo bo. Morda pa moji dopoldnevi, ko bodo otroci naokoli, le ne bodo tako tihi, kot sem mislila… Se bo verjetno naokoli razlegalo moje prepevanje. Še sreča, da je okoli nas le travnik. Če uspem pregnat krta z vrta na ta način, bom pa poročala….

Pa še to-ni bilo terasa benda in ni bilo skrbi z našo ta veliko punco…

Včeraj je naša ta predzadnja prvič spala v svoji postelji. Poskušali smo že večkrat, a ni in ni šlo. No, včeraj smo pa kupili še eno ograjico, z njene postelje sem pospravila (točneje-preložila na novo lokacijo…) ogromen kup perila in zamenjala posteljnino. Bomo poskusili, sva rekla z možem in ves dan namigovala, kako je lepo spati v svoji postelji, pa da samo res veliki otroci spijo v svoji sobi,  dojenčki so pa pri mamici in očku… Malo je razmišljala, potem se je pa odločila. “Jaz sem velika”, je rekla. Zvečer sem šla za njo po stopnicah in čakala, kam bo zavila. V spalnico ali v sobo od punc. Skoraj jo je že zaneslo k nama z možem, pa se je spomnila in rekla: “Ne, ne bom tukaj spala. Grem v svojo posteljo!” Aleluja! Se mi je smejalo do ušes in še čez. Zaspala je težko, trajalo je tako dolgo, da sem zlikala že vsaj pol kupa perila, a potem je zaspala in do jutra spala kot top!

V zakonski postelji pa kar naenkrat ogroooomno prostora! Zdaj se bova verjetno morala navaditi, da se nama ni več treba stiskati v kot, čeprav je najmlajša še vedno pri naju. A Polona je najraje spala kar počez in razkošje, ki sva ga doživela to prvo noč, je bilo blagodejno.

Pa je eno obdobje zopet za nami. Tako otroci počasi postajajo samostojni, se osvobajajo nas, staršev in ko začutijo pravi trenutek, je preskok neboleč.

Tudi nocoj je šla v svojo posteljo.

Naša najstarejša ima valeto. Zdaj bom čisto klišejska, ampak res si ne morem misliti, kako čas teče…

Pa se spomnim na svoje zaključevanje osnovne šole. Z mami sva ves dan hodili po trgovinah in iskali primerno obleko. Nisem želela nič preveč vpadljivega, mami mi ni dovolila hlač, torej sva iskali kakšno preprosto obleko, ki jo bom še kdaj oblekla. Težka naloga. A po dolgotrajnem iskanju, sva le našli preprosto, laneno obleko, smetanove barve. Še danes se je spomnim, fotografije žal nimam nobene.

Na valeti smo plesali. To sem vzela tako zares, da sem si na polovici večera pri twistu spahnila koleno. A to me ni ustavilo. Nasprotno, ugotovila sem, da me ob mirovanju koleno še bolj boli in se raje sploh nisem ustavila… Ob enajstih zvečer, ko je bilo že vsega konec, nas je šlo nekaj še malo posedet na stopnice bližnjega vtrca. Mislim, da sem bila prvič tako dolgo sama zunaj. Klepetali smo, se smejali, potem pa sta kar naenkrat prišla dva policaja. Spomnim se, da sem otrpnila kot kamen. Popisala sta nas in v hipu smo se vsi raztepli vsak na svoj dom. Kakšno razočaranje! Prvič mi starši dovolijo nekaj več, že me preganjajo možje zakona. Mislim, da kakšen teden zaradi tega dogodka nisem spala. Tako me je skrbelo, kaj bo zdaj, bodo prišli pome, kaj sem naredila narobe, bodo klicali na zagovor starše? Uboga jaz. No, potem je minilo veliko časa in seveda se ni nič zgodilo in pozabila sem na policaje. Ampak priznam pa-vso srednjo šolo sem pazila, da se mi ne bi pripetilo kaj podobnega, tako zelo sem se takrat ustrašila. Vsaka stvar je za nekaj dobra…

Zdaj pa nov krog. Valeto ima moja hčerka. In vem, da bi tudi ona čutila podobno, če bi jo popisali policaji. In kakšne preveč vpadljive obleke tudi ni hotela. Pa še kakšen odsev sebe bi našla v njej…

Včeraj sva imela z mojim obletnico poroke in sva šla malo sama ven. Ker že zelooooooooo dolgo časa nisva bila v kinu, sva si zaželela vonja po pokovki ter se tako odpravila po karte. Hja, glede na priložnost, torej obletnico poroke, sva želela videti kakšen romantičen film, pa razen risanke, v tej smeri nisva našla ničesar. Mož se je sicer bolj delal razočaranega, saj ima kot vsak dedec raje streljanje s kančkom groze, sama pa sem med slabimi izbrala najboljšo možnost. Angeli in demoni.

Ker otrok ne puščava še veliko samih,  je bila to kar drzna izbira, saj je film dolg kar dve uri in pol. In res. Najprej sem uživala. Sama z mojim, kino, pijačka… Potem pa najprej pol ure(!) reklam. In sem se že začela malo presedati. Končno se je film začel. Lotila sem se ga z rahlo rezerviranostjo, saj sem vedela, kam pri Danu Brownu pes taco moli. Ravno prav resnice in zgodovinskih dejstev, da verjameš vse. A gre pravzaprav za triler in to je tudi vse, kar mi je film dal oz. vzel. Vzel mi je dve uri in pol mojega časa. Med filmom sem vsaj trikrat pogledala na uro in čakala, kdaj bo konec. Moža sem suvala pod rebra, naj pogleda na telefon, če so morda otroci kaj poklicali. Pa še pol litra vode sem spila in me je tiščalo…

Edino zanimivo je bilo, ko sem se ob prizoru, ko kardinali izbirajo novega papeža, spomnila na našega Rodeta. In pomislila, uau, med njimi je tudi en Slovenec! Sicer pa čakala, da bo konec.

In zdaj se sprašujem, je film res tako zanič? Ali pa jaz ne znam izklopiti svojih misli, še posebej tistih, ki mi prigovarjajo, da je doma z mladiči zagotovo kaj narobe. Verjetno bova morala z mojim večkrat kam sama, da se na to navadijo otroci, predvsem pa midva…

Nedelje imam pravzaprav zelo rada. Če še v soboto hitim s pranjem in pospravljanjem, pa tega ob nedeljah ne želim početi. Pa čeprav perilo že kar samo sili iz koša. Nedelje so dan za družinski izlet, za obisk prijateljev, za sprehod…

In natanko takšna nedelja je danes za nami. Odpeljali smo se na Bled in šli seveda na sprehod okrog jezera. Ta mali je nosil mož, eno v nahrbtniku zadaj in drugo v kenguruju pred seboj - davek dejstva, da ob skupinskem izletu v avtu ni prostora za voziček… Potem smo si v trgovini kupili malico in imeli ob jezeru  piknik, opazovali račke, ki so že tako domače, da so nam jedle z roke in šli še na sladoled.

Ogromno je tujcev. Nič čudnega, saj res težko najdeš kaj tako lepega, kot je naš Bled. In med vsemi tujegovorečimi, razen če ne prihajajo z daljnega vzhoda, med njimi takoj prepoznaš Italijane… Tanke brčice, šminkerska oblačila, svetleča frizura, zagorela polt in zlato okrog vratu.  Med vsemi, ki so se, kar hladnemu vremenu navkljub sončili, so bili seveda sami latino sosedje…

Danes sem se znova zavedla, kakšno srečo imamo, da živimo v tako izjemni deželi. Ne samo, da smo občudovali Bled, vsa pot do tja je lahko posebno doživetje. Gore v daljavi, gozdovi, urejene hiše in vrtovi ob cesti… Pomembno je to, s kakšnega zornega kota gledaš v svet in predvsem na svoje življenje v njem. Četudi imamo vzpone in padce, je vse okrog nas vedno enako lepo. Odločitve, s kakšnimi očmi bomo gledali v svet, pa so v naših rokah. Zato smo se imeli danes tako sijajno, pa čeprav si nismo privoščili kosila v restavraciji, še celo na kremšnite nismo šli. Ker smo znali uživati v majhnih stvareh, ker sva z možem poslušala otroke, ker sva se objela in si z nasmehom pokazala, da se imava rada, ker smo si vzeli čas, da bomo doživeli nedeljo.

Včeraj sem bila v Postojni, na Festivalu družin. Vodila sem okroglo mizo na temo “družina kot sodoben način življenja”. Tudi če ne bi delala, bi si sama zelo želela priti tja, saj me takšna druženja napolnijo z upanjem, da še ni vse izgubljeno… Ampak moji doma pa ne marajo preveč takšnega množičnega srečevanja, saj je sploh starejšima otrokoma, najstnikoma, sila neprijetno. Davek prepoznavnosti, pač.

Na okrogli mizi so sodelovali Nina Ivanič, pa Hilda Tovšak in minister Igor Lukšič. Sploh slednji me je, moram priznati, prav prijetno presenetil. Saj se ga spomnim s fakultete, a tam se mi je zdel precej bolj mrk, kot se je izkazal včeraj. Morda mu je tako narekovalo univerzitetno ozračje, ne vem. In končno nekdo, ki pripada t.i. levici in ima urejeno družino in celo štiri otroke! Še sam se je včeraj pošalil na ta račun, češ, če ima več otrok nekdo, ki je veren, ni to nič posebnega, a ko jih ima toliko nekdo, ki pripada “drugi strani”, je pa že kar čudno…

No, zagotovil je, da brezplačni vrtec ne bo ukinjen, ampak bi naj bili vrtci v prihodnosti za vse zastonj, malice pa tudi ne bodo ukinili za srednješolce, le nek minimalen prispevek staršev bodo uvedli, da bodo otroci podarjeno hrano znali bolj ceniti, denar, ki bo tako ostal, bodo pa namenili za osnovnošolsko prehrano.  Sem bila zadovoljna z odgovorom. Aja, pa še to je bilo zanimivo, da so bili pri njihovem četrtem otroku vsi prisotni pri porodu!

Nina tudi lepo pove, da je družina zanjo na prvem mestu in da je odpovedala marsikakšen projekt ravno zato, ker bi ji vzel preveč časa in s tem družino. Ampak je pa Nina tudi sicer živi dokaz, da imaš lahko vse-je lepa (dobila je pred dvema letoma naziv Femme fatale), pametna (svoj talent zna vnovčiti) in dobrosrčna (dela npr. za Rdeče noske). In kaj bi si človek želel več?

Hilda Tovšak ima tri sinove in pravi, da lahko delaš in si mama. Z voljo, z načrtom, ki se ga držiš. Odkar predstavlja delodajalce se ji sicer zdi, da so pri nas porodniške kar dolge in da si očetje težko privoščijo štirinajst dni dopusta ob rojstvu otroka, a ji je bilo potem kar malo žal za te besede, saj se je verjetno spomnila na svoje doživljanje dojenčka in svoj čas, ki ga preživljala z njim…

Zanimivo popoldne v Postojni, potem pa hitro domov, sem morala privezati paradižnike na palice, da mi jih ne odnese…

Saša Einsiedler

Televizijska in radijska voditeljica, komunikacijska trenerka in svetovalka, coach in mediatorka. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih - poslovne vode, odnosi in seveda vzgoja otrok - je mama petih... Več o Saši »

 

Sašin blog

Kategorije

Arhiv

Povezave

Znanci iz sosednjega bloga