Včeraj zvečer sem dobila meso. Govedino. Od kmeta, ki živino hrani zelo bio, brez silaže, kaj šele s čem drugim. In sem pakirala za v skrinjo kot nora. Le kako nam uspe pojesti toliko juhe, se sprašujem. Potem se pa spomnim, da je že zares dolgo nisem kuhala, ker mi je zmanjkalo mesa. In ker sem takšna razvajenka, da že po vonju vem, iz kakšnega mesa je juhica, ne maram drugega kot domačega. V trenutku mi postane žal, da ga nisem naročila še malo več…
Goveja juha…. Je res sploh zdrava? Sem nekje brala, da je to najslabša možna izbira. Vse zanič iz mesa gre v vodo in to vodo potem tako radi jemo. Meso se pa ponavadi valja po hladilniku še kakšne dva dneva, dokler ga ne zrežem v solato-potem ga spravim v promet. Ampak-vsakič, ko sem rodila, sem se spomnila na govejo juho. Tako mi je zadišala…Ne vem zakaj. Otroci jo imajo pa tako ali tako radi za krožnik polizat, sploh če so “nudeljci” domači. Sicer jih ne delam jaz, nisem tako noro zagrizena gospodinja, tašča mi jih zrihta s tržnice, ampak so pa skoraj domači….
Tako. Skrinjo imamo polno. Odkar smo bolj na kmetih doma, je komaj kaj prostora v njej za kakšen sladoled. Pa še ta ne zdrži dolgo, ker sem pač noseča…. vsak izgovor je dober….
Draga Saša! Mislim da sem v reviji Obrazi prebrala intervju s tabo (seveda sem si revijo izposodila v knjižnici prav zaradi tebe) in sem našla info. o tvojem blogu. Ker sem firbec sem takoj z velikim zanimanjem pogledala gor. A se ti sploh zavedaš kakšen vpliv imaš na nas mamice z več otroki ? Ti si za nas kot neka vodnica v smislu- Prisluhni sebi. Tudi jaz živim na vasi na sosednjem hribčku kot ti, s svojo družino, ki za enkrat šteje tri otroke. Le da mene bega uskladitev družina- služba. Kolikokrat na dan se vprašam kakšen smisel ima da smo po 9 ur drug od drugega, popoldan pa nam staršem zmanjka volje, časa, živcev, energije, za stvari, ki bi jih radi počeli. Haloooo, a to naj bi bilo to? Ti pa kar potihem povem, da sem včasih kar malo nesramno vesela, da kdo od malih vsaj malo zboli, da sem lahko zraven njih. Tako je tudi danes, mala ima norice in jaz lepo kuha, perem , likam, se igram z njo, vse brez slabe vesti, da sem ostala doma. In je, kot da bi se ustavil čas.Umirjeno, zadovoljno, tako kot mora biti. Ob večerih se sedaj kar najde čas, da preletim vse tvoje stare bloge (imam še kar nekaj branja in se prav veselim in včasih kar naglas zasmejim, ali pa se zamislim in premišljujem o manj lepih dogodkih, o tistih ki ne morejo imeti tako zelo zaželjenih otrok, pa se iskreno veselijo s teboj,…). Tudi jaz sem v mislih večkrat s teboj in ti želim res še naprej toliko lepega ! Lep pozdravček.
Martina, lepo je slišati, da kdo, ki nima težav s tem, da bi imel otroke, kdaj pomisli, na nas, ki smo se (se) s tem srečevali dolga leta. HVALA! Marsikdo niti ne ve, da to sploh obstaja oz. ve, pa se v resnici ne zaveda, kaj to pomeni. Koliko upanja, razočaranja, razgaljenja pred zdravniki, čez kakšne postopke vse moraš iti, drugim, pa vam to uspe tako mimogrede. HVALA BOGU! Nisem vam nič fouš, je pa včasih prav zabolelo, ko sem izvedela, da je spet ena noseča.
No, da sedaj preidem na lepšo plat - po enajstih letih sva dobila najlepšega, najbolj pridnega fantka kar si jih lahko zamisliš. Potem vidiš, da je bilo vredno čakati. Tudi sama sem si želela več otrok, pa so bili to računi brez krčmarja! Vendar sem vedno vedela, da ima ON tudi za naju načrt, da je vse to smiselno, čeprav nisva ugotovila točno zakaj, vsaj v tistem trenutku ne. Vsi prijatelji so seveda že imeli otroke, večina po dva, midva pa še nič. Vendar sva z lahkoto delila njihovo veselje in njihovi otroci so naju imeli radi (naju imajo še vedno), vem, da ne kateri tega ne zmorejo. Potem pa… Kakšno veselje je bilo okoli naju. Sama dolgo nisem dojemala, da se mi to res dogaja, nisem jokala od sreče (priznam!), čeprav sem bila neizmerno vesela. Toda odziv prijateljic in sorodnikov je bil neverjeten. Kako so se vsi veselili tega otroka, s solzami so sprejemali novice, pričakovali. Mislim, da je kakšne pol vasi molilo zanj in za naju še predno se je rodil - neverjetno.
Ko tukaj večkrat preberem (in tudi v Ognjišču) koliko vas je še, ki imate več otrok, ki se ne bojite dajati življenja, sem prav vesela, pa čeprav ne morem biti med vami. Še tako pogumno naprej!
Sem opazila da sem mal kiksnila…:) Sem pod ko dedec zboli oddala moj komentar…zdaj ga dajem še tukaj..
No o juhici po porodu imam pa res fajn izkušnje…Pravzaprav si me spomnila na to, ko sem drugič rodila…Bilo je dve leti in še nekaj malega mesecev nazaj. K nama je prišla moja zlata tašča, saj ob novorojenčku in punčki stari 15 mesecev, kljub moževi multifunkcionalnosti, prav pride pomoč. Seveda je svojega sina poslala po kuro…Ker porodnica mora jest kurjo juhico :)…In je šel…in je iskal, prehodil in prevozil vso zgornjo Gorenjsko (živimo na Gorenjskem) kure pa nikjer…Nazadnje jo je uspel dobiti zmrznjeno, pri enem no name mesarju. Tako da sem dobila tisto veleslavno porodniško juho. Pa še tolk mi je pasala….
Pozdravljena Saša! Si nisem nikdar mislila, da bom kdaj komentirala na tvoj blog, čeprav ga skozi spremljam. Ampak taale goveja juhca pa mi ne da, da nebi zapisala tega. Pred leti, ko sem prvič rodila sem se začela zanimati za zdravo hrano in ugotovila kako ne zdrava je! Če ti je v interesu, si na netu preberi kaj nasplošno o zdravi prehrani pravi Ivan Maršič iz Škofljice. Res dober Možakar, star 70 let in že 40 let ni bil pri zdravniku. Za govejo juhco pa samo pravi, da je to živaljski urin, saj je tam vsa kemija, ki jo je žival zaužila.
Lep pozdrav tebi in vsem tvojim!
Njami juhica…včasih je nisem marala,zdaj ni pravi vikend,če ni juhe…ja okusi se spreminjajo. Se pa tudi jaz spomnim slavne krepčilne juhice - poporodne se ve. Prvega otroka sva prinesla v krasno podnajemniško garsonjero,ki jo imava oba v krasnem spominu,saj ej bil to naš prvi dom. Bila je res lepa,na novo opremljena,samo en problem je bil - bila je majha. Ko je moj dragi kuhal juho je sicer vse dišalo,ampak vlaga… pa nič prezračit (rodila pa konec decembra)…ajme še zdaj se smejiva.Potem je poklical mojo mamo in rekel naj pride po “ptiča” in skuha juho pa kuhano prinese :-)
Se strinjam s svojo soimenjakinjo; tudi jaz ne kuham govejih in ostalih “živalskih” juh, odkar sem prebrala kar nekaj literature na to temo. Kuham zelenjavne juhce; veliko zelenjave, malček olivnega olja, začimbic in je krasnega okusa. Ker otroci ne marajo kuhane zelenjave, jo precedim in zakuham z rezanci. Sem (smo) se že tako navadila (i) na ta okus, da mi (nam) goveja enostavno smrdi.
Ne želim “pametovat”, je samo moja izkušnja…
Lep pozdrav.
Pri nas pa obožujemo govejo župco! Meso dobimo pr sosedu, ki ima bio kmetijo - meso in juha sta polnega okusa. Glede “zdravosti” nimam pomislekov: mar vse tiste, ki goveji župci nasprotujete, uporabljate le bio pridelano zelenjavo (tudi pozimi)? Ne uporabljate mehčalcev, čistil in druge kemije? Ne uporabljate jušnih kock? Kupujete domača jajca? Ne pogrevate jedi? Ne jeste hrenovk? Mi namreč vse našteto zavračamo in zato mi noben ne bo priskutil res prave domače goveje župce. Raje pazim, da je v našem stanovanju in prehrani prisotne čim manj kemije.
Renati,
sem celo enkrat bila na predavanju gospoda Maršiča. In potem jedla samo kuhana žita…. Res je zanimivo, a kaj ko nisem zdržala. Da o možu, ki je absoluten mesojedec, sploh ne govorim. Še ko sem pripravila purana, se je jezil, češ, kje je pa meso??!!
In zdaj smo po starem. Juhice, meski, tudi pohani piškoti kdaj pa kdaj….
Poleti je mnogo bolje, ko jemo zelenjavo z domačega vrta. Komaj čakam…..
Se bom še enkrat oglasila, čeprav ni bil moj namen…nisem želela Dunji priskutit goveje juhice, vsak se pač sam odloča kaj je oz. ne je. Želela sem povedat svojo izkušnjo. Tudi moj mož ni poznal prej drugega kot goveje juhe in meso vsak dan na krožniku. Pravi “mesojedi” moški. Ni poznal okusa testenin in riža, enolončnic, zelenjave (razen solate) skoraj res ni okusil. Sedaj je vse; pa ni to moja “prisila”, ampak njegova odločitev, da poskusi še kaj drugega. In sedaj je prav vesel, ko naredim bučke in melancane na olivnem olju, veliko sklede solate, zelenjavno rižoto,…ribe.
Mehčalca že nekaj let ne uporabljam, hrenovk in jajc pri nas ne jemo, čistila kupujem v Kalčku oz. trgovinah z zdravo hrano (in so ekološko razgradljive), jušnih kock tudi ne kupujem, ker ne vem zakaj bi jih sploh uporabljala. Skušam oz. se trudim, da bi čimmanj obremenjevala okolje in svojim otrokom nekako približala zdravo prehrano. In če sem zato nekaj naredila, da ohranimo našo Zemljo še našim zanamcev, sem vesela.
Zanimivo je, kako ljudje odreagirajo, če napišeš svojo izkušnjo, svoj pogled…kdo pa pravi, da je moj način kuhanja pravilen? IN KAJ JE PRAV IN KAJ NE??
Renata
Se podpišem pod zadnji komentar!!
Ujejej, koliko hude krvi. Pa nič slabega nisem mislila… kot
ojla!
moram povedati,da prvič pišem na blog. Saša o vas sem res že veliko brala in sploh vas občudujem ker ste vedno polni pozitivne energije.
No, sem rekla de prvič? Ja tako je, saj sem po nesreči oddala komentar. Goveja župca-mislim, da če veš od kje meso izhaja ni panike! Poglejte malo nazaj-goveja župca velja za eno izmed najboljših jedi, seveda pa je ne moremo jesti vsak dan. Moramo pa pri glavni jedi poskrbeti da zaužijemo dovolj druge zdrave hrane in se mogoče odpovemo škrobu ali mesu… Če se ne motim se tuvi vi, Saša prehranjujete po posebni metodi? Mar to pripomore k vaši lepoti in pozitivni energiji? Brala sem, da hrana veliko pripomore k našemu počutju.
Oh ja, župica….
Jaz pa priznam-naši imajo vsi noro radi radi hrenovke in sem in tja se jih napokajo do konca. Sploh poleti, ko jih za hitro kosilo spečemo na terasi…. Je pa res, da jušnih kock in drugih “stvari” iz vrečk ne maram preveč. Niti otroci. Tolažim se s tem, da imamo domačo zelenjavo, čudovit paradižnik (za katerega so pred leti tudi govorili, da je bolj strupen kot ne), papriko, bučke, melancane….in od sosedov domače sadje (naša drevesca so še dojenčki…).
Jaz pa sicer malo pazim, da se ne napokam krompirja in mesa pri enem obroku, krompirju se sploh bolj izogibam. Montignac je ta gospod, ki je uporabil teorijo o glikemičnem indesku in ki meni kar odgovarja. Ampak v nosečnosti postanem drug človek in jem vse kar mi pade na misel. Tudi majonezo in bel kruh in…..brrrrr, spet bom hujšala….
živjo!
Če nisem preveč radovedna? Kaj potem ne jeste le kruha,krompirja,testenin,riža…? Kaj pa sladkarije? Resnično občudujem ne le vašo postavo,temveč celoten vaš videz.
O Urša, hvala. Zdaj, v nosečnosti, mi še bolj godijo kakšne pohvale. Saj veš, ko je pa človek takrat v čisto drugi koži. Dobesedno… Kruh seveda jem, ampak kupim polnozrnatega ali pirinega, celo sama ga spečem. Pa riž tudi jem, neoluščen, a ne z mesom, temveč z zelenjavo, gobami….prav tako testenine. Sladkarije so pa…kaj naj rečem, poglavje zase. Ko sem najbolj “pridna”, se jim v glavnem odrečem. Ponavadi pa si privoščim tiste, ki mi ne dajo miru, kakšne kremšnite z Bleda, Ferreroti (ali kako se že napiše), pa kakšni dobri domači pišlkotki. Na srečo nisem čokoladna, čeprav, kakšna s celimi lešniki tudi sem in tja pade… Se mi zdi, da res velja tisto, da ne ješ pozno zvečer in obvezno zajtrkuješ. Čeprav so tudi tukaj mnenja deljena, ampak jaz “na prazno” težko delujem.
Če najdem link do montignacove knjige, ki jo je nekdo skeniral in dal na splet, ga pripnem!
saša …probaj čaj iz zelenjave. Vso možno zelenjavo (bio ) daš v tri litre vode in pestiš dve uri na 80 stopinj, da ne zavreje…Potem to piješ kot čaj ali ješ kot juho …in beži od goveje juhe ker tudi domače hranijo z umetno hrano. Ne bodi naivna kmetje niso osveščeni…
Hej, a veš da sem ravno danes kuhala juho in ko sem pokukala v lonec, še preden sem vanj dala zelenjavo, me je kar malo zvilo…Voda je bila obarvana rdeče od krvi… sem jo kar odlila in prilila novo. Ampak ko je bilo kuhano, je bilo pa mnajm dobro…
Je pa res, da imam zdaj, ko nisem noseča, drugačen okus. Pa hvala za namig!