Vedno, kadar se lotim nečesa novega, imam toliko volje in energije, da me je težko ustavit. In tako čutim tudi zdaj, do mojega novega konjička-bloganja. Ves dan se veselim, da bo napočil moj trenutek, ko “pospravim” družino in grem pred računalnik.
Se mi pa prevečkrat zgodi, da me-tako hitro, kot prime - tudi mine. Morda sem z leti postala malček bolj “na dolgi rok” in bo tako tudi tokrat. Bomo videli….
Ko razmišljam o lastnostih ljudi, opažam, da so najbolj uspešni ravno tisti, ki so “tekači na dolge proge”. Ki imajo cilj in grejo, grejo, grejo. Vmes se nekajkrat grdo spotaknejo in takrat bi večina spremenila smer, oni pa-kot tanki- kar naprej do cilja. In ko bereš biografije najbogatejših, najuspešnejših, naj…. ugotoviš, da so bili ničkolikokrat na dnu, pa so se pobrali in stekli naprej. In v tem je pravzaprav vsa njihova skrivnost. Skrivnost uspeha. Da se pobereš in po začrtani poti naprej. Mislim, da to velja za vse naše življenje, vse naše vloge. In bloge…. he he
Kaj pa pomeni na dolgi rok?
Je pri bloganju to 1 leto? No, če odnehaš po 1 mesecu je to definitvno šprint in še zdaleč ne maraton, a vendar včasih je neumno teči še naprej, če so že vsi ostali že pri kolesarjenju :)
Pri nekaterih stvareh zagotovo vztrajaš, druge pa je bolje da opustiš, če ti ne dišijo več.
Vidim pa da glede družine definitivno tečeš ultramaraton :)
Imaš pa lepo ime….
SAŠA?
Povej, kdaj se spet vidimo v prenovi v Mariboru?
Spominjam se srečanja s teboj v Alojzijevi cerkvi pri Zoranu.Tema poučevanja je bila odpuščanje je ozdravljenje.
Pridi spet kaj v Maribor.
BLAGOSLOVLJENE PRAZNIKE TI ŽELIVA Z ŽENO.
Hvala Janez, čeprav je Božič že mimo, vama tudi jaz želim vse lepo in dobro, pa veliko ozdravljenj, odpuščanja in miru v novem letu!
V MB se mi pa zdaj s trebuhom ne ljubi vozit. Pridem, ko rodim!