Malce nenavadno se sliši tale naslov, kaj? Ampak verjamem, da nekje globoko v srcih mnogih staršev odmeva prav ta vzklik! Zakaj?
Imam kar nekaj prijateljev s šoloobveznimi mladički, prvi, drugi, tretji razred. In ti prijatelji imajo seveda redne zaposlitve, kjer imajo na leto npr. tri, štiri tedne dopusta. Zdaj pa seštejte tedne poletnih počitnic in težava je tu! Kam z otroki, ki so še premajhni, da bi devet, celo deset ur preživeli sami doma? Kolonije, dejavnosti, malo babice, strici….Eno samo razmišljanje, kam, kdaj, za koliko… In otroci so od tega silnega seljenja tudi že čisto zmešani.
No, nekateri imamo srečo, da smo velikokrat na porodniških… ali pa imamo takšne poklice, ki dovoljujejo več prostih dni. Npr. jaz. A priznam-tudi jaz se veselim šole in vrtca! Da ne bo pomote-uživali smo vse poletje, se še bolj povezali, preživeli veliko nepozabnih trenutkov, pa vendar. Vsak dan sem razmišljala, kaj naj mojim razvajenim ritkam skuham. Polona bi samo beljakovine, Martin ne bi mesa, Manca tudi ne preveč rada, mož vsemu kar ni svinjina reče da je le priloga za vegetarijance, Gašper je pa še najbolj prijazen in se žrtvuje ter poje vse kar pripravim. A stvari ne poskačejo same v hladilnik-potrebno je vse privleči iz trgovine! To so hektolitri mleka, jajc, moke, kruha, mesa… Še dobro, da je vsaj zelenjava pri roki. In zdaj, ko bosta starejša jedla kosilo v šoli, mlajša v vrtcu (čaka nas tudi uvajanje dveletne Polone), Urša se na moje veliko zadovoljstvo še doji, bom morala kulinarično zadovoljiti le moža. In seveda sebe, kar pa je še najmanjši problem. In tako-priznam-tudi jaz vzklikam “juhuhu, konec počitnic!”. Ampak bolj potiho. In ne izdajte me…
Me veseli, da nisem edina, ki je nekako vesela konca počitnic:) Sicer bo zdaj bolj naporno, ker bom v vlogi taksista, starejšega na trening, po mlajšo v šolo, tamlajšo k verouku, po starejšega na trening, tamlajšo od verouka k treningu, pa spet ponjo… … … Ma, se ti malo zmeša, ti povem! Ampak, za božjo voljo, manj se bo kuhalo, se ubadalo s tem, KAJ skuhati, kako otroke spravit izpred računalnika in TVja (imata “srečo”, da sta med počitnicami dopoldan sama in neovirano vsak pred svojim ekranom).
Evo saša, še ena taka - verjemi, da te ne bom izdala ;)
Jaz pa sem ta, ki že en teden joka, ker gre moja sončica jutri prvič v vrtec, jaz pa po 14 mesecih nazaj v službo.
Danes in še kakšen dan bo hudo, čez nekaj let pa se bom prav tako kot vi veselila 1. šolskega dne.
:) jaz bom pa tokrat pametno molčala
Hja, verjetno se kar nekaj mam veseli šole. Še naša je zadnjič rekla, da je že zadnji čas, da gremo vsak na svoj konec. Jaz sem študentka, brat pa dijak:)
Jaz pa obratno ravno obratno. … Hmja, se vidi, da imamo le enega :)
Strinjam se s Saško, pa čeprav imamo tri v šoli, jaz bi počitnice.
Tudi jaz vzklikam: juhuhu - in tudi bolj potiho! Doma se ne bi vsi strinjali z mano. Imam namvreč iste težave kot ti,Saša!
lp
sem mamica 4 otrok trije so šoloobvezni eden ravno nastopil prvič vrtec…
živela sem za dan ko so zjutraj vsi odšli od doma a po 2urah sem klicala v šolo in v vrtec kaj in kako z mojimi sončki
Ja si pa boga! Zao pa mamo otroke, sej vemo da je več otrokveč dela
Pozdravljene,
tudi jaz sem ena taka “super” mama, ki svoje otročke naravnost obožujem, ampak začetek šolskega leta je pa tudi ena ta prava stvar…ha ha.
Pri naši hiši je enako kot pri tebi, Saša, pet navihančkov.
Naša najstarejša Urška je gimnazijka-2.letnik, Maša je v 6. razredu, Maj je letos prvošolček, potem pa sta tu še naša Taj in Taja, stara dve leti in pol. Tudi onadva sta začela z 1. sept. obiskovati vrtec.
Uvajanje je sicer še v teku, posebej pri Taju, ki je bolj “cartek”, ampak bo.
In tako sem po ne vem kolikem času SAMA DOMA. Kakšno razkošje…edino ta čudna tišina…saj se bom navadila.
Ja, ja ampak paše.
ps
Saša, tvoj blog dokaj redno spremljam, pravzaprav sem te začela bolj spremljat pred šestimi leti, ko sem bila noseča z Majem, pa sem kmalu zasledila tvojo zvezo z nekaj mlajšim Tilnom (tudi moj je mlajši, naj se pohvalim-skoraj sedem let).
Tudi jaz imam iz prejšnje zveze dva otroka.
No, potem sem zanosila z dvojčki, in evo, tudi ti si pričakovala, no sedaj pa si me ujela… Kar podobno, pa še večkrat slišim, da sem taka kot Saša, ko se mi pet otrok nikjer ne pozna.
Tebi in tvoji družini želim vse tisto, kar tudi sebi, predvsem zdravje, razumevanje, dosti ljubezni, pa tudi finance so naj OK, saj brez tega pač ne gre.