Zakaj je tako? Z ogromnim napredkom nevrologije je postalo že dosti znanega zakaj smo ljudje nagnjeni k globoko vero pa naj bo to v katerokoli od 10.000 religij po svetu. Kljub temu, da okoli nas v realosti vidimo stvari ki nam govorijo nasprotno si ne premislimo ker so naši možgani k temu nagnjeni. Za tistega, ki si drzne pa še zanimivo branje: http://tinyurl.com/23zlogc

“Kakšen smisel pa ima roditi se, imeti otroke in avto in hišo in službo in potem umreti?”

Prav to še dodatno pomaga utrditi vero. Težko se je sprijazniti z realnostjo delovanja narave. Prideš / če si zmožen, se reproduciraš / poskrbiš za nadaljevanje svoje vrste / umreš. Smisel vsega skupaj nima nobene veze. Je fizika, z njo kemija, z njo biologija. Človek pa je bitje katerega prej omenjeni možgani so naravnani tako da vedno išče smisel, tudi tam kjer ga ni. Zaradi tega si že več deset tisoč let izmišljuje bogove, nadnaravne zadeve, in nekaj več. Nekaj zaradi česar bi vse skupaj imelo smisel.

Glede na pisanje ostalih bralcev tukaj, se vas verjetno večino ne bo strinjalo z mojim pisanjem. Upam da ne boste pomislili kako dolgočasen - brez smisla je ta. Kako grozno mu mora biti življenje.
Ne … Ni mi. Uživam vsak trenutek. Čeprav vem, da je vse skupaj nagon, in pretakanje kemijskih spojin po možganih, ki povzročajo različna občutja. Kljub temu neizmerno uživam vsak dan ljubezni, in vsako minuto z nedavno rojenim otrokom. In za to ne rabim verjeti v nekaj nadnaravnega za čigar obstoj ni nobenih dokazov. Uživam življenje, brez tega. Uživajte tudi vi.

Danes sem malce gostovala navašem blogu. ;)
Tukaj pod tem zapisom pa bi se oglasila.

Poznam vaše občutke in človek išče dokler ne najde tistega kar ga izpopolni. Sama sem iskala do poznih dvajstetih let in na koncu našla. Sedaj že leta živim srečno, zelo srečno hvala Bogu.
Vera v Boga in občutek ko vidiš da si na pravi poti in te Bog vsakodnevno nagrajuje…

Hvala Bogu za vse.

lp bata

Vera je gotovost o vsemogočnosti Boga in človeka. Gotovost o tem, da bo človek dosegel božansko življenje. Odrešenje-osvoboditev je lestev, ki sega od človekovega srca do srca Boga. Sestavljajo jo tri stopnice:
prva je vera, ko človek misli, da je morebiti res, kar misli. Naslednja je vera, ko človek ve, da je nekaj resnica. Uresničevanje pa je zadnja stopnja, in to je človek sam, ki je (postal resnica). Domnevanje se razblini v veri, ki je vednost, ta pa v uresničevanju; in človek je odrešen, ko je dosegel božansko življenje, ko sta on in Bog eno.

C.G. Jung:” Ne morem reči, da verjamem. Jaz vem! Imel sem izkušnjo, ko me je zaobjelo nekaj, kar je mnogo močnejšega od mene, nekaj, čemur ljudje rečejo Bog.”

Vera ima tudi tesno povezavo z upanjem. In kaj je upanje? Upanje je neka vrsta pričakovanja. Pričakujemo nekaj dobrega, ne vemo pa točno, če se bo uresničilo, kot želimo. To si želimo in pričakujemo.

Upanje je za vse ljudi pozitivno pričakovanje nečesa, na izpolnitev tega pa nimamo nobenega ali zelo majhen vpliv. Upanje je lahko bolj ali manj utemeljeno. Če kmet zjutraj pogleda v nebo in reče:” No, verjamem, da bo danes lepo vreme”, izražajo te besede večje prepričanje, kot isti kmet rekel pred izletom v tujino:” No,m upam, da bo vse dobro.”

Gre za vero in isto hrepenenje, o katerem govori Pavel v prvem pismu Korinčanom, poglavje 13, 13:” Za zdaj pa ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In nejvečja od teh je ljubezen.” Tu gre seveda za vero, upanje in ljubezen v duhovnem smislu.

Vera, ljubezen in upanje.
Vera in upanje sta v duhovnem smislu zelo tesno povezana, to zgornje Pavlove besede povedo. Zato je tudi komaj mogoče reči kaj tehnega o upanju, ne da bi bili pri tem pozorni tudi na vero in ljubezen. Resnična vera je notranje vedenje o obstoju božanskega-prvotnega sveta. Spoznanje o tej veri je tihi glas v srcu, ki priča o božanskem svetu.

In za konec naj navedem besede velikega Mojstra in največjega krščanskega učitelja srednjega veka Mojstra Eckehartha: ” Vsa vera in vse spoznanje rodita sadove šele s pomočjo dejanj. Vendar to niso “dobra dejanja”, ki jih hoče človek, s katerimi hoče kupiti večno blaženost, ampak ravnanje, ki izvira iz svete človeške osnove bistva.

Kajti “človeka ne posvetijo dela, ampak BIT posveti človekova dela. Zato ne polagaj svoje odrešitve na ravnanje, ampak na bit. Če imaš prav ( pred Bogom), so tudi tvoja dela prava.” Vse pravo delovanje se torej ne zgodi iz človeškega namena, ampak iz božje osnove v duši “in brez vprašanj” “Tako deluje tudi Bog in plemeniti človek naj ravna enako.”

Božje rojstvo na dnu človekove duše je velika zasnova mojstra Eckeharta, ki se kot rdeča nit vleče skozi vse pridige in spise. Ne utrudi se oznanjati jo v tisočih povezavah in vedno z novimi spisi. Dno duše je mesto, kjer lahko v človeku deluje Bog in kjer pride do tega notranjega rojstva.

“Nekaj je v duši, kar je za Boga popolnoma sprejemljivo. Tega sem gotov, kot gotovo živim”, pravi mojster Eckehart. V tem se strinja z vsemi modreci človeštva. Vsi kažejo na edino pot, na kateri lahko iskalec, doseže resnično svobodo in enost v abolutnem.

Vprašanje izvora našega obstoja je sočasno vprašanje po pravzroku vse biti, po Bogu. To so vprašanja, ki so tako stara kot človeštvo samo. Vprašanje o Bogu je vedno vznemirjalo srca ljudi. Vera v Boga je vedno spadala k človeku, kakor koli je že bila izražena. Da, vera v Boga je do dna duše človeška in človekovo življenje lahko določa ter ga osmišlja. Če postane vera taka, “da lahko gore predstavlja”, da človeku moč, ki ga dvigne nad samega sebe in privede do njegovega pravega porekla.

Želim ti vse kat Bog želi za tebe.
Lep pozdrav od Mirana.

In tudi to je res, da so nekateri navidezni “sovražniki” vere v resnici ISKALCI.

O teh pa vemo, kaj je Kristus rekel: “Kdor me išče, ta me je našel…” :)

Stojiva pred oviro,
prepreko, ograjo,
pred dilemo, odločitvijo,
če sploh naprej in če, kako?

Med nama stoji,
se vzpenja, grozi,
ne da nama dihati,
trezno razmišljati, skeleče boli.

Zaobidiva jo, odstraniva,
obnašajva se, kot da je ni,
kot da ne obstaja, eliminirajva
predsodke v najinih glavah.

Ne ozirajva se na njih,
na svet okoli naju,
na vse, kar naju duši,
ovira, cvetiva, kot takrat v maju.

Božajva se, skozi,
čez, mimo, preko njih,
z vetrom, z nočjo, s soncem,
z dežjem, se božajva z mislijo v sanjah.

Vera je konkretno dejanje. Če ti samo veruješ da Bog je ljubezen, oziroma vzameš tisto, kar ti paše, kar pa ne, pač ne, boš dolgo iskal. Danes tu, jutri tam. Vera pomeni vzeti križ na rame in iti naprej. Je odločitev, da zapustiš deželo greha in greš v obljubljeno deželo. Izraelci niso bili neki verniki, bili pa so poslušni in se je njihova vera odražalav tem, da so bili ŠLI NA POT iz Egipta, iz kletke, iz dežele sužnjevosti. So godrnjali, a ker so šli na pot, jim je Bog dal vodo sredi puščave. In na koncu obljubljeno deželo.

Tudi sama sem se velikokrat soočila z izgubo nerojenega otroka.
In s težko boleznijo otroka in z invalidnostjo.

A zdi se mi, da mi skušanje videti z Božjimi očmi (poskus, seveda) prinaša še največ miru in upanja in zaupanja.

Želim vse dobro! :-)