Danes sem za revijo Božje okolje napisala en članek. O tem, kako se vera širi med ljudmi, ali je pomembno, da ti kdo zanjo pove, ali jo pač kar najdeš oz. ona tebe… Pa sem ob pisanju razmišljala, kaj je pravzaprav vera. Ja, vem, spet dregam v sršenje gnezdo, a nekaj mi vendarle leži na duši.

Sama sem do nedavnega mislila, da sem “verna” nekaj let, odkar sem se pač spreobrnila, kot se reče. A če se prav dobro spominjam tistih časov prej, bi temu lahko oporekala. Tudi prej sem hodila na jogo, kjer smo meditirali, se odpirali nečemu nad nami, neki sili ljubezni, univerzumu… Kolikokrat sem, ob kakšni preizkušnji, nehote pogledala v nebo in si rekla, joj, naj bo že konec hudega… Ali pa, ko sem opazovala naravo. Vedno sem imela do nje neko posebno spoštovanje, saj ni delo človeških rok, daleč nad vsemi zmožnostmi človeškega ustvarjanja je. In? Čigavo delo pa potem je?

Vera je, po moje, pravzaprav v vsakem od nas. Vsi hrepenimo po nečem višjem. Kakšen smisel pa ima roditi se, imeti otroke in avto in hišo in službo in potem umreti? Ga ne vidim prav velikega. In kdo na tem svetu si ne želi ljubiti, biti ljubljen, čutiti ljubezni? Vera je ljubezen, Bog je ljubezen.

Včasih imam občutek, da prav tisti, ki si najbolj želijo spoznanja Boga ali vere, najbolj goreče zagovarjajo njen neobstoj. Kot bi se bali, da bi padli neki njihovi principi, na katerih sloni vse njihovo življenje. A ravno za to smo ljudje ustvarjeni-da se spreminjamo, da gremo naprej in da si znamo priznati, da smo se motili. Vem, bolijo takšna priznanja, a največji to zmorejo. In, ah, koliko zakrknjenih komunistov je tik pred smrtjo vendarle čisto skrivaj prosilo za župnika, da jim da odvezo…

Povedali so

  1. mojcica |

    Lepo, da ste našla svojo vero. Tudi jaz, ampak ni krščanska, ni muslimanska, nisem Jehova priča ne Sobotnica. Preprosto verjamem, da Bog obstaja, da je dober in da mi želi dobro. Ta Bog je pač moj osebni Bog in prav nihče mi ga nima pravice vzeti.
    Mogoče so komunisti naredili to napako, ljudem so prepovedali verovati v nekaj, kar so verjeli že tisočletja.
    Me pa pri vseh teh verskih vprašanjih moti nekaj, edina prava resnica, dogma, klanje v imenu Boga, sojenje v imenu Boga, povzročanje krivde v imenu Boga, jemanje v imenu Boga. Institucija nima nič skupnega z Bogom, institucija so ljudje, ki so včasih pokvarjeni in nisem ravno prepričana, da bom ko bom umirala naskrivaj porosila, da mi župnik da odvezo, o ne, prav tako je grešnik kot jaz, zato nima niti najmanjše pravice odvezati me v imenu Njega.

  2. Janja B. |

    Saša, pri meni pa je bila moja pot ravno obratna od Tvoje. Jaz sem bila namreč cerveno vzgojena, sedaj pa nisem član neke skupnosti, ampak sem samo svoja in na moji poti me vodijo Modrosti, ki sem jih črpala iz new agea, knjig, meditacij in iz intuicije ter povezave z Univerzumom in nekaj tudi iz cerkve. To je samo moja pot in iz vseh zgoraj naštetih sem vzela, kar mi je bilo všeč in, kar sem potrebovala, kar pa me je oviralo, pa sem izpustila iz mojega življenja.

    Jaz imam svoj pogled na Življenje, mogoče malce drugačnega kot Ti in še bolj drugačnega kot nekdo, ki je popoln ateist. Želim pa si, da bi se vsi med seboj spoštovali, ne glede na to, kaj verujemo in komu pripadamo. Jaz spoštujem ljudi, ki hodijo v cerkev in prav tako spoštujem ljudi, ki ne verjamejo v NIČ in prav zato tudi jaz od drugih pričakujem, da tudi oni spoštujejo mene, čeprav ne delimo istega prepričanja.

    Spoštujem pa tudi tiste “zakrknjene” komuniste, ki ne verjamejo v nič, ker mislim, da imajo do tega vso pravico, tako kot imam jaz pravico do svojega verovanja. Meni je bolj pomembno, ali je človek res Človek, kot pa to v kaj verjame.

    Saša, Tebi pa želim veliko lepih trenutkov na Tvoji poti.

  3. Olivija |

    Saša, vaš blog redno prebiram, zadnji post pa me je nagovoril, da tudi sama pokomentiram prispevek. Moja pot »spreobrnjenja« je na nek način podobna vaši. No, s to razliko, da sem jaz veličino božje ljubezni spoznala šele pred dobrim mesecem in pri 23 letih. In občutek je resnično božanski. S stavkom »Bog je ljubezen« oz. »Deus caritas est!« ste povedali vse! Srečno!

  4. Irenca |

    Da le ima človek vero, pa naj je to vera v boga, naravo, komunizem… V osnovi je vsaka vera dobra. Velikokrat jo pokvarimo ljudje s svojo interpretacijo in zlorabo. Čas pred smrtjo, pa je tako poseben, da ga bomo lahko sodili, ko bomo tam. Pač smo živa bitja, ki se oprimemo stvari, ki nam daje upanje. Srečno.

  5. Irena |

    Vera - verjamem v sebe, moje tri otroke ter verujem v naravo. Verjela sem v starše, ki jih nimam več.
    Nemogoče je, da bi bil en sam bog, ki bi obvladoval vsa ta kaos na zemlji in se ukvarjal z vsakim posebej.
    Sem ateistka.
    Ne razmišljam več toliko o smrti ampak o smislu življenja. To sem že prerasla, ko sem bila stara 13 let in nisem videla nobenega smisla v življenju, ampak sedaj sem modrejša in zrelejša ter razumem življenje drugače.
    Vsak začetek pomeni tudi konec.
    Verjamem v reinkarnacijo (Michael Newton: Potovanje duš, Usoda duš). In verjamem v smisel bivanja tukaj na zemlji in morda po smrti kje drugje ter ponovno vrnitev.
    Ženske smo po naravi take, da ogromno razmišljamo, tehtamo, moški pa običajno niti nič ne rečejo, zdi se nam, da niti ne razmišljajo, ampak sanjajo.
    Smo pač dva različna svetova, že mora biti tako.
    Lepo se imej!

  6. ana od srca |

    Pozdravljena!

    Zdi se mi, da je tu nekaj - ali pa tistega nekaj ni …
    Recimo, da je tisto - prepuščanje, dopuščanje, zaupanje …
    Tega dostikrat ni v ljudeh, da bi resnično pretopili v vero samo, v tisto tapravo (kakor se meni vidi), pa ne poudarjam ravno krščanstva recimo. Čeprav je to moja vera.
    Mislim, da se mnogo dobrega in za nas lažjega zgodi, ko zmoremo zaupati - kot dojenček zaupa naročju svojih staršev.

    Vse dobro! :-)

  7. Mateja |

    Pozdravljena,

    verjamem že dolgo, od kar se zavedam zase. Ni me sram, čeprav včasih ni časa za mašo, čeprav je bolj “komot” v nedeljo dlje spati. Ne vem, preprosto se pogovarjam z Bogom tudi tako, neuradno.

    To leto je zame prineslo veliko preizkušenj, bolečine, saj sem v 17. tednu izgubila otroka. Zmešalo se mi bi, če ne bi verjela, da bo spet posijalo sonce. V najhujših trenutkih poroda sem molila, da ne bi znorela, ko bom zagledala tako zaželenega otroka brez upanja za življenje. Brez Boga bi težko preživela, čeprav sem ga tudi spraševala, zakaj ravno jaz, ko je toliko nezaželenih otrok na svetu. Mi vsi, ožja in širša družina, pa smo si tako zelo želeli to bitjece. Kljub vsemu hudemu še vedno verjamem in menim, da ima vsakdo pravico verjeti v nekaj.

    Le vse dobro tebi in tvoji družini,
    Mateja

  8. Miša |

    Že od mojega otrošva dalje je bilo v moji družini kar nekaj bolečih izgub ljubljenih ljudi. Pa sem se velikokrat spraševala, če bi res kje bil kak bog, ki je menda dober in pravičen, ne bi otrokom jemal mamic in staršem otrok, ne bi dopuščal še drugih krutosti, ki se dogajajo…

  9. ana od srca |

    Miša,
    ne razumem tega, ne razumem izgub, ne razumem, zakaj umirajo majhni otroci in sploh otroci.

    Tudi sama sem se velikokrat soočila z izgubo nerojenega otroka.
    In s težko boleznijo otroka in z invalidnostjo.

    A zdi se mi, da mi skušanje videti z Božjimi očmi (poskus, seveda) prinaša še največ miru in upanja in zaupanja.

    Želim vse dobro! :-)

  10. pepe |

    Zivjo.

    Vera je konkretno dejanje. Če ti samo veruješ da Bog je ljubezen, oziroma vzameš tisto, kar ti paše, kar pa ne, pač ne, boš dolgo iskal. Danes tu, jutri tam. Vera pomeni vzeti križ na rame in iti naprej. Je odločitev, da zapustiš deželo greha in greš v obljubljeno deželo. Izraelci niso bili neki verniki, bili pa so poslušni in se je njihova vera odražalav tem, da so bili ŠLI NA POT iz Egipta, iz kletke, iz dežele sužnjevosti. So godrnjali, a ker so šli na pot, jim je Bog dal vodo sredi puščave. In na koncu obljubljeno deželo.

  11. Marjana |

    In zakaj je tako težko zaupat, verjet? Ker smo pod vplivom “izvirca”, ki se mu pravi poželenje. Vleče nas po častnih mestih, oblasti, po bogatstvu. Vse to so naši maliki, ki nam zastirajo pogled in nam nudijo samoodrešenje. Hlepimo po svobodi, pa se ujamemo v zanke odvisnosti. Če smo že “verni”, si Boga predstavljamo kot supermana, ki nam izpolnjuje želje. Vse to so idoli, ki nam preprečujejo samospoznajo. Odrečt se jih je treba, da pridemo do lastne podobe in do pravega odnosa z večnim Ti-jem. Kakor pravi Pepe, vzeti križ na rame, kar pomeni umreti svojim zmotam in priti do obljubljene dežele. Tudi kristjani velikokrat nosimo Gospodov dres in igramo za nasprotno moštvo, žal. Samo prava naveza oziroma odnos nas naredi močne, naša samopodoba se popravi in življenje tudi v preprostosti postane lepo.
    Se vidi, da je danes nedelja, ko imamo radi pridige.!

  12. BIBA |

    Kaj je vera ? Vsem svetujem, da si breberete knjigo Zadela me je strela. Človek ne more ostati ravnodušen.

  13. Magda |

    Sinoči sem v knjigi Pedra Opeke “Bojevnik upanja”, CMD, 2006 prebrala tole:
    “Življenjski nauki. Prvi med njimi je Bog. Vse izhaja iz njega. S tem ne mislim nikogar spreobračati. Nevernikom in ateistom, ki tole berejo, bi rad jasno povedal: svobodni ste, da se odločite ali boste verovali ali ne. Kdor pa me hoče spoznati in razumeti pustolovščino odlagališča odpadkov, naj mu povem, da moram začeti z vero, kajti vera mi daje pogum, veselje in vztrajnost… Govorim o veri in ne o veroizpovedi: slednja je zakonik, vera pa je ljubezen in življenje. Jezus je popolna ponazoritev te razlike…(na vprašanje) “kako lahko verujete, ko pa vas obkroža tolikšno trpljenje?” (Pedro Opeka odgovarja:)To nima nobene zveze. … Bog ni kriv za to! Dal nam je razum in svobodo. Mi sami pa moramo misliti in izbrati. Svet je nepopoln prav zato, ker nekateri svobodo izkoriščajo v slab namen. Prav to svobodo, ki je v drugačnih okoliščinah čudež človeka.” Konec citata.
    Pedro Opeka je katoliški duhovnik, član misijonske družbe lazaristov, deluje že veliko let med smetiščarji na Madagaskarju… član Cerkve torej in ne “kar nekdo”; iz njegovih besed mi veje svoboda - ZA Boga in človeka. Po mojem skromnem menju je to prava vera.

  14. franci |

    Božajva se…

    Stojiva pred oviro,
    prepreko, ograjo,
    pred dilemo, odločitvijo,
    če sploh naprej in če, kako?

    Med nama stoji,
    se vzpenja, grozi,
    ne da nama dihati,
    trezno razmišljati, skeleče boli.

    Zaobidiva jo, odstraniva,
    obnašajva se, kot da je ni,
    kot da ne obstaja, eliminirajva
    predsodke v najinih glavah.

    Ne ozirajva se na njih,
    na svet okoli naju,
    na vse, kar naju duši,
    ovira, cvetiva, kot takrat v maju.

    Božajva se, skozi,
    čez, mimo, preko njih,
    z vetrom, z nočjo, s soncem,
    z dežjem, se božajva z mislijo v sanjah.

  15. Vseeno |

    Dobro ste to napisali.
    Tudi jaz mislim, da je vsak evoluiran človek že po naravi religiozno bitje - brez tega kratko malo ne more.

    In tudi to je res, da so nekateri navidezni “sovražniki” vere v resnici ISKALCI.

    O teh pa vemo, kaj je Kristus rekel: “Kdor me išče, ta me je našel…” :)

  16. Miran |

    Pozdravljena Saša,

    Vera je gotovost o vsemogočnosti Boga in človeka. Gotovost o tem, da bo človek dosegel božansko življenje. Odrešenje-osvoboditev je lestev, ki sega od človekovega srca do srca Boga. Sestavljajo jo tri stopnice:
    prva je vera, ko človek misli, da je morebiti res, kar misli. Naslednja je vera, ko človek ve, da je nekaj resnica. Uresničevanje pa je zadnja stopnja, in to je človek sam, ki je (postal resnica). Domnevanje se razblini v veri, ki je vednost, ta pa v uresničevanju; in človek je odrešen, ko je dosegel božansko življenje, ko sta on in Bog eno.

    C.G. Jung:” Ne morem reči, da verjamem. Jaz vem! Imel sem izkušnjo, ko me je zaobjelo nekaj, kar je mnogo močnejšega od mene, nekaj, čemur ljudje rečejo Bog.”

    Vera ima tudi tesno povezavo z upanjem. In kaj je upanje? Upanje je neka vrsta pričakovanja. Pričakujemo nekaj dobrega, ne vemo pa točno, če se bo uresničilo, kot želimo. To si želimo in pričakujemo.

    Upanje je za vse ljudi pozitivno pričakovanje nečesa, na izpolnitev tega pa nimamo nobenega ali zelo majhen vpliv. Upanje je lahko bolj ali manj utemeljeno. Če kmet zjutraj pogleda v nebo in reče:” No, verjamem, da bo danes lepo vreme”, izražajo te besede večje prepričanje, kot isti kmet rekel pred izletom v tujino:” No,m upam, da bo vse dobro.”

    Gre za vero in isto hrepenenje, o katerem govori Pavel v prvem pismu Korinčanom, poglavje 13, 13:” Za zdaj pa ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In nejvečja od teh je ljubezen.” Tu gre seveda za vero, upanje in ljubezen v duhovnem smislu.

    Vera, ljubezen in upanje.
    Vera in upanje sta v duhovnem smislu zelo tesno povezana, to zgornje Pavlove besede povedo. Zato je tudi komaj mogoče reči kaj tehnega o upanju, ne da bi bili pri tem pozorni tudi na vero in ljubezen. Resnična vera je notranje vedenje o obstoju božanskega-prvotnega sveta. Spoznanje o tej veri je tihi glas v srcu, ki priča o božanskem svetu.

    In za konec naj navedem besede velikega Mojstra in največjega krščanskega učitelja srednjega veka Mojstra Eckehartha: ” Vsa vera in vse spoznanje rodita sadove šele s pomočjo dejanj. Vendar to niso “dobra dejanja”, ki jih hoče človek, s katerimi hoče kupiti večno blaženost, ampak ravnanje, ki izvira iz svete človeške osnove bistva.

    Kajti “človeka ne posvetijo dela, ampak BIT posveti človekova dela. Zato ne polagaj svoje odrešitve na ravnanje, ampak na bit. Če imaš prav ( pred Bogom), so tudi tvoja dela prava.” Vse pravo delovanje se torej ne zgodi iz človeškega namena, ampak iz božje osnove v duši “in brez vprašanj” “Tako deluje tudi Bog in plemeniti človek naj ravna enako.”

    Božje rojstvo na dnu človekove duše je velika zasnova mojstra Eckeharta, ki se kot rdeča nit vleče skozi vse pridige in spise. Ne utrudi se oznanjati jo v tisočih povezavah in vedno z novimi spisi. Dno duše je mesto, kjer lahko v človeku deluje Bog in kjer pride do tega notranjega rojstva.

    “Nekaj je v duši, kar je za Boga popolnoma sprejemljivo. Tega sem gotov, kot gotovo živim”, pravi mojster Eckehart. V tem se strinja z vsemi modreci človeštva. Vsi kažejo na edino pot, na kateri lahko iskalec, doseže resnično svobodo in enost v abolutnem.

    Vprašanje izvora našega obstoja je sočasno vprašanje po pravzroku vse biti, po Bogu. To so vprašanja, ki so tako stara kot človeštvo samo. Vprašanje o Bogu je vedno vznemirjalo srca ljudi. Vera v Boga je vedno spadala k človeku, kakor koli je že bila izražena. Da, vera v Boga je do dna duše človeška in človekovo življenje lahko določa ter ga osmišlja. Če postane vera taka, “da lahko gore predstavlja”, da človeku moč, ki ga dvigne nad samega sebe in privede do njegovega pravega porekla.

    Želim ti vse kat Bog želi za tebe.
    Lep pozdrav od Mirana.

  17. bata |

    Pozdravljeni,

    Danes sem malce gostovala navašem blogu. ;)
    Tukaj pod tem zapisom pa bi se oglasila.

    Poznam vaše občutke in človek išče dokler ne najde tistega kar ga izpopolni. Sama sem iskala do poznih dvajstetih let in na koncu našla. Sedaj že leta živim srečno, zelo srečno hvala Bogu.
    Vera v Boga in občutek ko vidiš da si na pravi poti in te Bog vsakodnevno nagrajuje…

    Hvala Bogu za vse.

    lp bata

  18. samsam |

    “Vera je, po moje, pravzaprav v vsakem od nas. Vsi hrepenimo po nečem višjem.”

    Zakaj je tako? Z ogromnim napredkom nevrologije je postalo že dosti znanega zakaj smo ljudje nagnjeni k globoko vero pa naj bo to v katerokoli od 10.000 religij po svetu. Kljub temu, da okoli nas v realosti vidimo stvari ki nam govorijo nasprotno si ne premislimo ker so naši možgani k temu nagnjeni. Za tistega, ki si drzne pa še zanimivo branje: http://tinyurl.com/23zlogc

    “Kakšen smisel pa ima roditi se, imeti otroke in avto in hišo in službo in potem umreti?”

    Prav to še dodatno pomaga utrditi vero. Težko se je sprijazniti z realnostjo delovanja narave. Prideš / če si zmožen, se reproduciraš / poskrbiš za nadaljevanje svoje vrste / umreš. Smisel vsega skupaj nima nobene veze. Je fizika, z njo kemija, z njo biologija. Človek pa je bitje katerega prej omenjeni možgani so naravnani tako da vedno išče smisel, tudi tam kjer ga ni. Zaradi tega si že več deset tisoč let izmišljuje bogove, nadnaravne zadeve, in nekaj več. Nekaj zaradi česar bi vse skupaj imelo smisel.

    Glede na pisanje ostalih bralcev tukaj, se vas verjetno večino ne bo strinjalo z mojim pisanjem. Upam da ne boste pomislili kako dolgočasen - brez smisla je ta. Kako grozno mu mora biti življenje.
    Ne … Ni mi. Uživam vsak trenutek. Čeprav vem, da je vse skupaj nagon, in pretakanje kemijskih spojin po možganih, ki povzročajo različna občutja. Kljub temu neizmerno uživam vsak dan ljubezni, in vsako minuto z nedavno rojenim otrokom. In za to ne rabim verjeti v nekaj nadnaravnega za čigar obstoj ni nobenih dokazov. Uživam življenje, brez tega. Uživajte tudi vi.

Povej tudi ti

Saša Einsiedler

Televizijska in radijska voditeljica, komunikacijska trenerka in svetovalka, coach in mediatorka. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih - poslovne vode, odnosi in seveda vzgoja otrok - je mama petih... Več o Saši »

 

Sašin blog

Kategorije

Arhiv

Povezave

Znanci iz sosednjega bloga