No, danes sem po sto letih sklenila, da grem malo pobrskat po starševskih forumih. Sploh ne vem zakaj, ker nisem pravzaprav ničesar iskala. Ampak kot bi me ena nevidna roka peljala in evo me-pristanem na MONovem starševskem čveku. In glej, glej, najdem temo s svojim imenom!!! No, pa poglejmo, si mislim. In grem malo brat komentarje o sebi.
Pravzaprav imam eno veliko srečo. Ali pa sem se pač že tako utrdila. Namreč, ko berem stvari o sebi se mi zdi, da v resnici sploh ne gre zame. Da sem jaz tista Saša, navadna, ki doma sama čisti stranišče, kuha, se igra z otroci, skratka je čisto nič posebna mama in žena in vse kar spada zraven. Ko pa berem o “sebi”, tisi Saši iz medijev, se (jo) dojemam kot neko osebo pač, ki mi je sicer precej podobna, ampak to nisem jaz… Čeprav…. Priznam-kadar nekdo omenja moža in otroke, moja utjenost pogrne na celi črti. Tam sem ranljiva. Ampak, saj je to normalno, kaj?!
No, da ne delam predolgega uvoda. Kaj ljudi NAJBOLJ zanima? Seveda, enako kot tudi mene. Namreč, kako mislim preživljat pet otrok? Kaj jim mislim nudit (materialnega) v življenju? Se bodo čutili zapostavljene, ker pač nimam dovolj časa, da se posvetim vsakemu vsa? Pojma nimam. Zaupam in upam, da bomo za hrano vedno imeli…. Verjamem, da si bodo z dobro čustveno podlago znali in zmogli ustvarit podlago za življenje. In da nas bo ta naš skupinski duh “držal pokonci” vsak trenutek, predvsem pa bratsko-sestrska povezanost.
Prej, ko sem uspavala Polono, sem imela v glavi že popoln načrt tega pisanja. Zdaj mi je pa nekam izpuhtel in pravzaprav si predolga sploh ne želim biti. Sem pa ta hip izjemno srečna, zadovoljna in notranje nahranjena. Namreč-toliko lepih, spodbudnih, pohvalnih in pozitivnih besed že dolgo nisem bila deležna! Zato hvala vsem zanje!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Juhuhu, blagor se meni! Ker me berejo in poznajo pogumne, močne, vendar ženstvene mame, žene, dekleta! Hvala vam!!
Aja, danes sem dobila en luškan mail. ga bom poskusila pripet. Za samozavest. Zjutraj smo namreč vse približno enake…. he he
Najbolj glasni so ponavadi vedno tisti, ki sami nimajo dovolj poguma ali volje, da bi živeli svoje življenje tako kot jim je dano. Oziroma kot si ga ustvarjajo.
Želim vam vse dobro in zdravega otročka. :)))
Tudi jaz sem prej obiskala MON in brala .. in se čudila… omejenosti enih in širokogrudnosti drugih. Svet je zato tako zanimiv, ker je med nami toliko razlik. Biti član velike družine, dihati in živeti z njo se da strniti v eno samo besedo: LJUBEZEN. Ker ta res raste, ko jo delimo. Saša, pogumno naprej. Bravo. Midva se trenutno “trudiva” za četrto dete. In sva SREČNA, vsi skupaj smo srečni, prav tako kot ti in tvoja družina.
Pozdravljena.
Živjo!
Še mene je bolelo, ko sem brala tiste poste, kaj ne bi tebe.
Ne vem zakaj ljudje tako radi sodijo druge ljudi.
Ko sva midva čakala tretjega so tudi padali neokusni komentarji v stilu a se vama je ponesrečilo ipd.
Očitno omejenost ljudi ne zmore doumet, da si nekdo želi več kot dva otroka. Kajti če imaš pa samo enega, pa okolici spet ni prav in spet komentarji, kdaj bo prvi dobil bratca/sestrico.
Mah, zamahni z roko, globoko vdihni, pa bo:)))
SREČNO IN VSE DOBRO!!!!!!!
Pozdravljena, kot sem že napisala na monu, veliko negativnih čustev, kot sta tudi škodoželjnost in žlehtnoba včasih nimajo meja. Ne razumem, da mora nekdo javno spraševati, kako bo nekdo, ki velja za človeka na mestu, skrbel za svoje otroke?? Pa kaj koga briga? A so res normalne samo tiste družine, ki imajo enega ali dva otroka? Vedno sem pozdravljala odločitev staršev, ki so se odločili za več otrok, čeprav bomo pri nas mogoče ostali samo pri enem. Tudi vama, kot staršema lahko samo zaploskam in vam od srca želim vse lepo v vaši številčni družinici. Pa seveda lepo in zdravo nosečnost.
Hvala punce,
sem se pa naučila še nečesa-tista ženska, ki je sposobna drugo pohvalit, ji dat kompliment in jo podpret, je prava ženska. Smo sicer prevečkat druga drugi najhujše sodnice… Zato hvala in vse dobro, vse kar pa je bilo lepega izrečeno, naj se vam tisočkrat povrne!!!
Že več kot leto in pol nisem šla na tele forume in jih čisto nič ne pogrešam. Vidim da je še vedno enako žalostno.
Saša, ti sama veš kakšna si in kaj delaš dobrega, verjameš vase in svojo družino. Ostalo pa ni važno. Res je, zelo pomembno je, da smo druga drugi v oporo.
Svaka ti čast !!!!
Kot osebnost, ki se je pred leti pojavljala več v javnosti, si zdaj prisiljena požreti marsikatero pikro, ki je, če bi bila Saša ena angelca iz ta prve ulice v mostah pač ne bi.
Ljudje, ki niso zadovoljni s samim seboj nujno potrebujejo takšne Saše, da potem na njihovih življenjih kažejo tisto, kar sami pogrešajo, kažejo tisto po čemer hrepenijo ali pri njihovih življenjih komentirajo tisto, česar se sami bojijo ali vedo, da ne bodo dosegli.
Saša, ti pa živiš svoje življenje in se ne oziraš na to, kaj menijo drugi. No, vsaj upam, da se ne.
V akciji, ki smo jo imeli pred leti si nastopila kot znana osebnost na MON in si izbrala teden druženja na čveku. Od vseh, ki so sodelovali si nam ostala najbolj v spominu s svojo preprostostjo, odprtostjo in sproščenostjo. Primož rad pove, da je Saša najbolj “fejst baba”.
Da pa nekateri ljudje, tudi naši uporabniki malo bolj posrečeno ali zelo neposrečeno komentirajo dogajanje, ljudi in odločitve, je pa že znano. Pa naj bo na Med.Over.Net ali ob kofetu.
Saša, ne sekiraj se, eni ne morejo, da ne bi. Mislim, da pa ne bi nihče to delal iz zlobe, bolj nevednosti in dolgčasa. Kar pa ne opravičuje dejanja, da se razumemo.
O, hvala, Andreja! Veš, saj mi je bolj malo mar za “kr ena” mnenja, ugotovitve…. Bolj se me dotaknejo stvari, ki jih rečejo ljudje, do katerih čutim spoštovanje oz. jih cenim. Pa ne da mislim grdo o ljudeh nasploh, daleč od tega, le z leti sem se naučila, da ljubosumje, nesamozavest…ki pa vsi izhajajo iz notranjih ran, delajo po svoje. In človek včasih odreagira čisto v skladu s temi svojimi vzorci. Pa ne bom filozofirala. Me veseli, da sem kot gostja na MONU ostala v dobrem spominu! Pridi še kaj sem pokukat, sicer pa moram tam pri vas na MONU objavit svojo spletno stran, da bomo mame zagrizenke v miru lahko kakšno rekle!
Draga Saška!
Sem oče 4otrok.Soočam se s podobnimi problemi kot ti.
Rad bi ti čestital za tvoj pogum in se zahvalil za tvoja pozitivna razmišljanja…Ostani takšna še naprej!
Hvala, Andrej! Zdaj mi je včasih že prav nerodno, ko srečam (tako ali drugače) toliko prijetnih ljudi, ki me pohvalijo…. In vendar mi to res daje pogum, pa voljo… zato sem vsake lepe besede vesela!