Živjo. Imam štiri otroke. Vse tiste mame, ki jih imajo prav tako nekaj nad povprečjem, sploh ne potrebujejo nadaljnega teksta. Ob besedah »štirje otroci«, se jim zavrti en zelooooo dolg film, ki je verjetno kar precej enake sorte pri vseh. Mešanica med dramo, romantiko in grozljivko. Pa še malo love story-ja je vmes. Ampak tale hip imam svojih pet minut za moj film in nikar si ne predstavljajte, da ne bom ničesar napisala!!!
Skratka – moja družina je velika. Imamo premajhno mizo, okoli katere se bomo verjetno čez kakšnih sedem let, ko se fantoma še malo razvijejo ramena, že krepko tlačili. Imamo pralni stroj, ki je bil še v garancijskem roku že dvakrat na popravilu (serviser me tudi vedno znova opominja, naj vendar vanj ne natlačim toliko perila), sušilec, ki je zlata vredna iznajdba, pa vedno napol prazen hladilnik, čeprav znosim domov toliko hrane, da me sem in tja v trgovini, ko vozim poln voziček, kdo vpraša, če imamo franšizno prodajalno… Včasih sem prav zares hvaležna, da imam dve deklici in samo dva fanta, ker pač računam s tem, da bosta punci čez čas začeli paziti na svojo linijo in bosta pojedli manj…. Ampak, imeti štiri fante…. Ojoj.
No, pa pustimo pranje perila in prehranjevanje, to pride na vrsto v enem od naslednjih filmov, ki vam jih bom še zavrtela. Danes bi vam rada povedala nekaj o naših izkušnjah o življenju v mestu in na vasi.
Vedno, tudi takrat, ko sem bila na vrhuncu svoje televizijske kariere, sem globoko v sebi čutila klic zemlje. Ampak takrat, s čisto predolgimi nohti in vedno urejeno pričesko, si tega skorajda nisem upala priznati. Obkrožena s sobnimi rastlinami sem pač mislila, da je to tudi višek moje agrokulturne kariere.
Potem pa sta starejša otroka toliko zrasla, da sta hotela ven, na igrišče. In to ne samo takrat, ko sem jaz imela čas in voljo, ampak vsak dan, vsak trenutek, vedno znova…. Kaj pa zdaj? Naj ju pustim sama ven, v peskovnike, polne sumljivih predmetov ( steklo, igle, uporabljeni kondomi….), ali naj se vsakič znova vsi skupaj nabašemo v avto in se odpeljemo nekam »na varno«? In smo se vozili. In vozili. In počasi me je vse skupaj minevalo…. Moje tihe in skrite sanje o hiški na podeželju, pa je začel podžigati mož, ki si je upal o tem govoriti naglas. In sanjati naglas. Kaj če bi….prodali stanovanje, kjer imamo vse kot na dlani, šolo, vrtec, trgovine, zdravnilka in lekarno, celo frizer je našem bloku in kozmetičarka, pa čistilnica….Prosim lepo! Za takšno mestno razkošje se je pa že vredno malo potruditi in otroke voziti »na pašo« kam drugam.
Pa smo se vendarle preselili. Na kmete. Kjer ni zraven lekarne, ne zdravnika, ne bankomata. Ampak….. AMPAK!!!! Drage moje mame in dragi očetje! To je nekaj najboljšega, kar lahko ušpičiš otrokom in sebi. V mestu so se otroci vozili na raznorazne dejavnosti, skoraj vsako popoldne smo imeli popolnoma razdrobljeno, vedno je bilo treba nekoga nekam peljati, čeravno smo bili čisto blizu dogajanja. Če ne drugega, kot sem že rekla, malo na svež zrak. Ob selitvi me je skrbelo, kako pa bomo potem, saj bova z možem le še taksista…..pa se je zgodilo nekaj naravnost čudovitega! Odpadle so vožnje na svež, čist zrak, ker ga imamo pred hišo. Odpadle so vožnje na igrišče, ker ga imamo pred hišo. In odpadle so vse tiste dejavnosti, za katere otroci niso pokazali dovolj zanimanja in jih zamenjali s tistimi, ki jih najdeš v šoli, iz šole pa otroke pripelje šolski avtobus, mar ne??!! Mi sledite? Zgodil se nam je namreč popoln čudež, fantastičen preobrat. Popoldnevi so naši, brez prevažanja naokoli! Juhuhu! Končno imamo čas, da skupaj odigramo en »fuzbal«, da skupaj posadimo maline in ostale dobrote, končno gremo na sprehod, končno smo skupaj, smo družina! Kaj pa bo z našimi ubogimi malčki, če ne bodo sledili času in ne imeli vsak po nekaj dejavnosti? Bodo postali popolni zarukanci, ki bodo vedno na repu družbe, brez dodatnega znanja angleščine, borilnih veščin in kajazvemšečesa? Sem prepričana, da ne. Tako kot ta hip sedim pred računalnikom, si z gotovostjo upam trditi, da je odločitev, da so otroci namesto na dejavnostih raje doma, ena najinih najboljših odločitev. Otroci so-namesto dodatnega znanja tujega jezika, dobili družino. Kaj pa jim bo-po vašem mnenju- v življenju bolj prav prišlo?
Objavljeno v prilogi Lepa in zdrava Moj sonček
april 2007
Vsaka čast!
Že dolgo te nekako občudujem …no, sem velika realka in nikoli nisem do nikogar gojila nekega odnosa malikovanja … zato rečem to bolj z rezervo … a vseeno po letih sva si blizu (imam 1 leto več), ko si ti obiskovala FDV, sem jaz postopala po levi strani iste stavbe (VUŠ), ko si začela svojo TV kariero, sem občudovala predvsem tvoj vedno veseli nastop, srečevala sem te pred vrtcem v Jaršah, ko so “naše” mulčke iz sosednjega vrtca med počitnicami pridružili “vašim”.
In potem tretji otrok, ko sem rekla: “Yes, tudi jaz bi tako!”
Pri četrtem sem bila kar malce ljubosumna, ker sem sanjala o veliki družini s 4 otroki in hiški na vasi, a nekako končala pri enem otroku in stanovanju v mestu. Res, ob novici, da pričakuješ 4. otroka, sem se kar malce poistovetila s tabo …Saša pač, podobnih let, Jarše …ej, saj ni velike razlike
No, tudi mi smo se končno preselili na vas …ni ravno strašanska vas, a vendar smo na obrobju Ljubljane in poleti slišimo ptičje petje in kravje mukanje.
Absolutno te razumem in se močno strinjam s tabo. Priznam pa, da mi še vedno zapravljamo čas z obiskovanjem 100 in enega krožka, ker je igranje nogometa s samo enim otrokom precej nezanimiva stvar. Sicer pa, tokrat nisem več ljubosumna (no, saj tudi takrat nisem bila prav resno), temveč sem dobila novo upanje, kajti če je tebi ponovno uspelo …morda pa res še ni prepozno in nam bo uspelo našemu Jaki dodati vsaj še enega bratca …ja, ja ali sestrico.
Hej, kako je svet majhnen, a ne?!
Super je, da ste prebegnili iz mesta. Verjetno sta tudi vidva poslušala pametnjakoviče, da sta nora, da bo težko z otrokom stran od središča dogajanja… vendar sta imela pogum in šla. In to je to. Veliko ljudi sanja podobne sanje, pa si ne upajo. In če bi Jaka bratca ali sestrico, verjamem, da jo (ga) bo dobil! Saj veš, zrak na vasi je drugačen, kot Jarški…. Bolj deluje….
Ampak veš kaj, da me boš ujela s petimi otroci, bo treba kar v akcijo!
Lepo te pozdravljam in ti želim vse dobro!!!!!!!!!!!
Jah, moja mama ne pozabi čisto vsakič omeniti, kako groooozno daleč smo, pa smo le malce naprej od Sostra. :(
Se povsem strinjam.
Rojena ljubljančanka, pa sem pravzaprav ves čas vedela, da hočem ven.
In zame velja: prvo štalca, potem pa štiri kravice oz. bikci noter. Ki se lahko ves čas sami zunaj pasejo in igrajo, oz. skupaj delamo na zemlji.
Si sploh ne predstavljam, da bi imela več otrok v bloku.
Živjo,
tudi jaz imam štiri mulčke, najstarejši je star sedem let, tako da je pri nas zelo pestro.
Zelo me veseli, ko sem brala, da pričakujete še enega dojenčka.
Meni se zdiš takšna ženska, ki si upa, marsikaj,
ne glede na to kaj pravijo drugi ne glede na utečene smernice, ki jih najraje postavljajo drugi.
Zadnjič, ko sem se z daljincem sprehajala po tv-ju sem te zasledila pri Mariu in si rekla, aha, tole moram obvezno gledat. Na smeh mi je šlo, ko so tolikokrat omenjali tvojo nosečnost in to, da pričakuješ že )predvsem tale že, mej je zmotil )petega otroka.
Zdelo se mi je, da malce pretiravajo, ja prav si noseča, ja super petič, bravo zate, naj si še kdo drug upa, pa velike družine ne bomo več takšna eksotika.
Mogoče me je preveč zmotilo, kajti meni je seveda logično, da imam veliko družino, kateri prištejem še psički in mačko in da si življenja brez živžava ne znam več predstavljati.
Čeprav, po pravici povedano, si do tridesetega leta nisem predstavljala, niti želela, da bi imela veliko družino. Tako je naneslo in še po parih letih na kakšnih srečanjih vedno poslušam, ej, zate pa res ne moremo verjet, da imaš štiri otroke.
Jap, kar verjemite, lepo prosim!
Tole sem pa nategnila, ni kaj.
V bistvu sem ti želela napisat le to,
da si zelo simpatična,
taka ženska z jajci, pa oprosti izrazu,
in da ti želim,
lepo nosečnost ter veliko lepih trenutkov v krogu družine.
Vse dobro, Nika.
Nika,
hvala za lepe želje, tudi jaz ti jih vračam, za vse tvoje otročke veliko zdravja, pa seveda ti želim, da bi te mož ubogal…. he he
Mi je pa tudi Robert Friškovec po oddaji rekel, da mu je šlo prav na živce, ker je Mario tolikokrat izpostavil pet otrok…kot da je to nevemkakšen čudež. Saj ne rečem, zame že je, ker tudi jaz nisem nikoli mislila, da jih bo toliko…ampak to ne bi SMELO biti nič kaj tako pompoznega.
Lepo praznujte novo leto, čim bolj mirno (he he), mulce hitro v postelje, potem pa romantično v dvoje!
Draga Saša!
Veš, odkar imaš doma otroški vrtec, rada spremljam vse, kjerkoli je kaj o tebi :)! Prav občudujem te, s kakim žarom in veseljem govoriš o sebi kot o mami in ženi. In kako to izpolnjuje tvoje življenje.
Nasploh so mi všeč velike družine, čeprav z možem nimava otrok in jih tudi ne bo. Ozdravljenje ni mogoče, za umetno oploditev nisva.
Pa sva to kar sprejela in vem, da ima On očitno z nama drugačne načrte. Sva pač lahko na drugačen način rodovitna. Kar se mi tudi zdi bistvo ljubezni in zakona. Imava 7 majhnih nečakov in nečakinj, dvojčici sta pa še na poti :). Tako, da bo za razdajanje ljubezni, dobrote … dovolj možnosti :)
Želim ti miren konec nosečnosti in obilo veselja s svojimi sončki!
Vse dobro!
Malo pozno, a vendar oddajam svoje mnenje. Ravno pregledujem po netu, če je kje kakšna stran namenjena mamicam z več otroki, kajti trenutno se utapljam v nervozni džungli. Sem mamica treh otrok 5, 3 in skoraj 2 leti, pa stara komaj 31, počutim pa se še veliko manj. Gledam če je še kje podobna situacija in naletim na Sašo, ki se te spomnim še kot mulka iz oddaje potapljanje ladjic s Sašom Hribarjem. Večkrat te zasledim v Družini … in se mi zdi da si prav pogumna. Kar daj vetra tem kao “estradnikom”, ki mislijo da bodo svojo kariero naredili z nekaj dekolteji, Hočem ti povedat, da super promoviraš velike družine, podeželje, zdravo hrano, odnose v družini in z možem. O tebi si ne delam nikakršnih utvar, ker nas vsakdanja gužva (sploh če smo zaposlene mamice) pripelje v situacije, ko bi najraje pobegnil za en dan na Luno. Skratka malce zmedene misli, ampak kar tako naprej, super je da imaš svoj blog in svoje izkušnje o številčni družini z vsemi radostmi in bolestmi deliš z mamicami, ki želimo imeti še kakšnega otroka. Vse dobro pri petem otročku.