Zadnjič je šla ena mlada ženska iz naše vasi na potovanje. V Afriko. In to za pol leta. Pred pol leta se je pa vrnila iz Avstralije, kjer je bila tudi kakšnih šest mesecev…
Ne poznam je prav dobro, a vem, da je bila, preden je začela s potovanji, čisto “normalna” mlada ženska. Hodila je v službo, pomagala staršem pri delu na kmetiji, hodila v kino… Zdaj pa takole. Pride, je malo doma in potem jo neka sila vleče, da zopet gre.
Tudi jaz sem potovala. A nikdar za tako dolgo in tudi tako zelo daleč nisem šla. Še najdlje sem bila takoj po srednji šoli v Španiji, kjer sem en mesec hodila v šolo in si potem vzela še kakšnih štirinajst dni za raziskovanje sosednje Potrugalske in še nekaj Španije. Potem pa prihodnje leto Egipt, Izrael, malo Grčije in to je to. Ko sem začela z delom na radiu in televiziji pa je bilo mojega popotništva konec, moja prijateljica, s katero sva takrat potovali, pa si je privoščila še kar nekaj, tudi zelo eksotičnih potovanj. Mene pa ni več tako zelo vleklo. Izgleda, da sem v resnici bolj zapečkar.
A to, da sem zapečkar, si je kar težko priznati. Na tihem zavidam vsem popotnikom, da imajo tako nemirnega duha in so pravzaprav nekaj posebnega. Ker to zagotovo so. In tako zelo čutijo našo majhnost in omejenost. Ampak meni je pa doma tako zelo lepo! In tudi ne bi živela nikjer drugje, kot tukaj! Saj, rada bi šla nekoč v Avstralijo, a živela bi tukaj, v naši majhni Sloveniji!
http://lifeisajourney.si/
Tudi jaz si želim v Avstralijo. Pa na Novo Zelandijo… Pa na Kitajsko… :)))) Ah, komaj čakam.
Kaj pa toliko jamraš? Pot pod noge. :)
Pa v Indijo, pa v Peru, pa v Braziiiiilijo, pa… pa….
Zanimivo, tudi mene vleče v Avstralijo. KEr je takooo zellooo topla. Tam me sigurno nikoli ne bi zeblo, vročino pa prav fino prenašam.
Saj bo verjetno ostalo samo pri želji!
Sem pa tudi jaz bila zmerom tak nemiren duh in sem najraje od vsega šla…kamorkoli, samo da sem pakirala.
Še pred par leti me je kar vleklo in smo res dosti hodili okrog. Zdaj sem pa postala tak zapečkar, da groza. Saj planirala bi še kaj, ampak ko pa treba it, pa ….
Pred dvema tednoma smo šli za par dni smučat z tremi starejšimi, dvojčka sta ostala pri babici.
Kakšna muka mi je bila iti, to sploh ni za povedat. Če ne bi bilo moža, ki je vse organiziral, pa otrok, ki so se zelo veselili, da bomo malo sami “odrasli”, bi kar doma ostala.
IN je bilo vse lepo in super, ampak ko sem prišla domov, se mi je zdelo kot da sem v raju.
Res sem zaljubljena v svoj dom in zelo uživam v njem. Pa prav je tako, a ne?
Hehe, Saša, jaz sem pa pravo vaše nasprotje. Jaz bi samo potovala, če bi imela čas in denar za kaj takega. Če kakšno leto ne grem kam, se mi “meša”.
Hejsan,vannen!
Jahaaa…nemirni duh že,ampak samo nemirni duh ni dovolj! Jaz sem vsako pomlad in poletje na trnih kot kak Viking,in pesmi mi vrejo izpod peresa,kajti celo življenje me že vleče tja gor,med fjorde in ledenike in čudovite Skandinavce-ampak kaj,ko si zdaj,ko imam 2 otroka niti tedna dni Ankarana ne morem več privoščit! Mogoče pa je res bolje zlagati,da si pač zapečkar in da zato nikamor ne greš,kot jamrati,kot to počnem jaz! :) :) Varma styrkekramar till alla! ;)
Uuuu, jaz pa bi šla. Ok, ne to za pol leta… ampak rečmo vsake pol leta, torej 2x na leto za dva - tri tedne nekam, potem pa rade volje nazaj domov. Čim več, za vsak drugam. Nekaj je že za menoj,… ostalo pa še definitivno pride :D Mene moti ze to, ce bi vsako leto hodila na isto mesto na morje. Sej je res da je fajn ker ves kam prides in kako je tam, ampak a niso presenecenja in pricakovanja v življenju nekaj najlepšega???
Za ujetje potovalnega virusa je potrebno odpotovati malo dlje kot do Grčije - nekam, kjer nam je vse tuje. V Azijo..Južno Ameriko. In potrebno se je odpraviti tam..za dva meseca. potem si okužen in te ne spusti nikoli več.
Ena najpomembnejših stvari, ki ti jih potovanja dajo je relativizacija sveta v katerem živimo..realnejši pogled na sebe in svojo okolici in neznanske probleme, ki nas tarejo
Še zlasti novinarji bi morali obvezno čim pogosteje potovati - širina pogleda ne pride z vzgajanjem otrok za domačim ognjiščem