Koliko vsega se je zgodilo! Pa samo nekaj dni ne sedem za računalnik!
Preživeli smo praznike. In pobarvali pirhe. In prišel je dan, ko se nese velikonočne jedi na “žegen”. Pa je zapadlo pa toliko snega, da sem skoraj obupala. A se me je spomnil prijazen sosed Tone, ki ima traktorček in prišel splužit našo cesto. Juhuhu! Sicer ni šlo čisto gladko in so avto porivali mož, pa še trije sosedje, ampak na koncu mi je uspel veliki met. No, takole je pod prtičkom izgledala naša košara, snega je bilo pa…
Ne znam še prav lepo pripenjati slik….
No, potem je pa naša najmlajša zbolela. Laringitis. In še traja. Dobila je Claritin, pa ne vem, če je kaj pomagalo. Zdaj ji kuham čaj, v katerem je timijan, slez, med, limona in hišo vlažimo… Drugega se pa ne spomnim.
Ti pa bolezen otrok popolnoma spremeni načrte. Že tri dni nisem bila zunaj…no, malo pretiravam, ampak vse moje namere, kako bom šla pobarvat narastek, šla morda na kakšen čaj (ja, še vedno ne pijem kave!!!), pripravila kakšno stvar za prihajajočega dojenčka….adijo! In prej ko sprijazniš s tem dejstvom, da si popolnoma nemočen, bolje je. Je pa včasih težko, priznam.
Evo, spet kašlja in joka. Grem k njej.
Ja, res se je zgodilo veliko stvari v nekaj dneh…bili so prazniki…bogato obložene mize…obiski…barvanje pirhov…naju pa je doletela velika žalost…v petek 21.3. je najini Pikici, katere sva se tako zeeeeeelllllloooo veselila nehal bit srček…tako, da je odšla med angelčke…tako nama je hudo…tako zelo boli…tako je vse prazno, brez pomena, tako žalostno….neopisno…zato saška tudi, če se moraš kdaj odpovedati frizerju, čaju…bodi srečna, da imaš ob sebi tako čudovite sončke in da je na poti še en sonček…
Joj, Andreja, zdajle sem se pa kar razjokala. Tako mi je žal zate, za moža in za vajino Pikico. Drži se, mislim nate in se potolaži s tem, da imaš v nebesih angelčka, ki bo molil za vaju z možem.
Andreja,
drži se. Vem, kako zelo boli, saj sem sama izgubila sina v 23. tednu. Pošiljam ti en veeeeeeeeelik virtualen objem.
Jaz sem imela s sinom in njegovim laringitisom take probleme,da mi je zdravnik na urgenci med vrsticami namignil,da ni prav dobro toliko injekcij (bila sva namreč že redna gosta). Od takrat naprej sem vsakič,ko je “zalajal” in ne kašljal, kad napolnila z vročo vodo, notri nametala majhne plastične žogice (od Kinder jajčkov), v roke potisnila “zajemalko” za špagete, s katero jih je lovil. Medtem se je vroča para dvigala in med smejanjem jo je res globoko vdihaval. Potem pa deka, cel zavit in v (hladno) “preluftano” sobo. Samo to je pomagalo. Od takrat naprej sem lahko vsaj zatisnila oči ponoči. Probati ni greh, pravijo.
No, ta mala je oK, smo kupili še en parni vlažilec, da je vso noč lepo namočeno. In kaj sem opazila? Da se tudi jaz zjutraj počutim bolje. Pa kopamo se kot nori, zdaj, ko je skoraj zdrava, se mi pa ne ljubi več vsak večer v banjo, ta mala pa hoče…