Tisti, ki ste kdaj kaj prenavljali, gradili ali pa samo poklicali na pomoč vodovodarja, veste, kam pes taco moli, ko rečem “obrtniki”. Ko sva z možem kupila našo hišo, sva jo morala takoj že rahlo povečati. In sva iskala zidarja. Pa sem naivno gledala oglase, ker pač ravno takrat od mojih prijateljev ni nihče nobenega poznal ali pa so bili vsi že zasedeni. V tedniku Družina sem našla oglas. Zidar, ki zna še mnogo vsega ostalega. Vztrajala sem, da ga mož pokliče, češ, kdor bere Družino in v njej oglašuje, že ne more biti slab. In se je tako mož, ki se je takrat tudi prvič srečal z zidavo, dogovoril za delo.
Ko je prišel, je izgledalo še bolj lepo, kot sem si lahko sploh domišljala. Preprost fant, kot bi bil ves čas rahlo v zadregi, prijazen in hvaležen, ko sem mu pripravila malico.
Potem se je pa začelo. Ne, ni zamujal, kot mnogi. In ni se izmikal telefonskim klicem, nasprotno, rad je prišel, saj je vedno dobro jedel… Kar naenkrat je začelo zmanjkovati materiala. Pa je šel mož enkrat, pa dvakrat, pa trikrat v dolino po novo izolacijo, pa po zidake, pa lepilo…. Čeprav je bilo natanko dogovorjeno, koliko vsega bomo potrebovali. Po nekaj dneh si mož vendarle bolj podrobno ogleda njegovo delo. Ojoj. Ljudje moji, kako je bilo narejeno… totalna packarija, vse umazano, vse postrani… In fasada, ki jo je želel popraviti… Da ne izgubljam besed. Zidraji, ki so prišli za njim, so nekaj dni samo odpravljali škodo. Jaz pa sem ga še kar branila, češ, daj no, dajmo mu priložnost, mož pa se je potem le odločil in ga dobesedno nagnal. Po enem tednu en teden prepozno…
Tako je bilo najino zaupanje v zidarje in podobne poklice, močno omajano. Mož se je vseh del naučil kar sam in tako smo prihranili precej denarja in živcev, le časa je bilo potrebnega več.
No, potem pa smo začeli pri nas snemati prvo oddajo Ljubo doma. Arhitekt je pripravil predlog, da bi razbili dve steni, eno postavili, pa okna ven, okna noter…. Skratka-hudo grob poseg v naš bivanjski prostor. Z možem sva vse popolne tuhtala, naj se tega lotimo ali ne, saj sva se bala, kakšni “mojstri” bodo prišli tokrat. A ker smo namevarali že sami znova malo “popraviti” našo hišo, saj nismo več imeli prostora za večjo mizo, sva pristala. Da bova poskusna zajčka ekipe Ljubo doma.
In zdaj najlepši del: čudoviti mojstri, zanesljivi, natančni, marljivi… Za seboj pospravijo, so prijazni, ne pijejo alkohola… ni jih potrebno klicati petkrat na dan, kar sami pridejo…
Najprej me je prijetno presenitl gospod, ki postavlja knauf stene. Prišel točno, dela pa kot urica. Komaj da sem mu upela vsiliti kavo… Če boste iskali knaufarja, vam priporočam Marka Dobnikarja.
Potem so prišli “rušilci” sten. Vse so lepo zaščitili, da se ni prašilo po vsej hiši in komaj sem skuhala malico, že je bila podrta nosilna stena. No, brez skrbi, hiša se ni podrla, so zbetonirali preklade oz. pač naredili tako, kot mora biti, najlepši del je, da so ves material tudi sami odpeljali na odpad! Ne morem si kaj, da ne bi naredila vsaj malo reklame za njih, tako so me očarali! Prihajajo iz Rogaške Slatine, možakar, ki jih vodi, se piše Krklec in se jih res upam priporočiti, ne samo za rušenje, ampak za vse, kar imate doma obrtniškega za opravit. Imajo namreč delavce oz. mojstre za vse. Pa še čedni fantje so…
No, tudi pleskarji so že opravili svoje delo, kapo dol, vse so pospravili za seboj in zelo hitri so. Ti so pa Mengšani, iz Stele pleska. Električar je pa Marko Dolinar, ampak se mi zdi, da je tako zaseden, da ga komaj uloviš… Očitno je dober…
Takoj ko najdem škatlo, v kateri je kabel, da s fotoaparata spravim slike v računalnik, kakšno pripnem.
Aja, sicer bodo pa v časopisih kmalu objavljeni kuponi, s katerimi se bo možno prijavit za oddajo. Prva bo prvo soboto v aprilu.
Evo, pripenjam filmček, ki ga je posnel Marjan Paternoster. Ena napaka je le v naslovu-Viki ni srečna izžrebanka, ker za prve oddaje, ki se posnamejo vnaprej, še ne moremo žrebati, pač pa srečna izbranka! Takole se pa dogaja v zakulisju snemanja…
Ja itak, da so vse naredili v nulo, če bodo pa po TV. Sicer so pa majstri takšni in drugačni, če jih ne poznaš, moraš imet že malo sreče. Vsekakor se mi pa oglas v Družini ne zdi kakšna huda referenca…
ah ja, te majstri so face … četudi ti jih kdo priporoči, še ne pomeni, da bo delo bolje opravljeno … mislim, da moraš imeti kar malo sreče ali pa jih cel čas imeti pod kontrolo ter malo pritiskati na njih, da se ne hecajo preveč
Ja mojstri so poglavje zase. o g. Krklecu, upam, da se je postavil na noge, ker mi nimamo dobrih izkušenj z njim.
vse sterotipe v zvezi z izvajalci smo mi doživeli z njim..
drugače pa jih moraš imeti pod kontrolo….pa za TV, se itak vsi potrudijo, pa še za medijsko znano osebo sploh….
Joj mojstri, če nisi vsako sekundo zraven gre takoj vse narobe.
Me pa moti tudi mene delitev na “ta dobre”, ki hodijo vsako nedeljo k maši in “ta slabe” tiste ki ne. Pa lahko iz lastnih izkušenj negiram to trditev. Vsi so, tako med enimi kot med drugimi, le da mi ki k maši ne hodimo, nimamo spovedi in se moramo že v prvo potruditi narest tako da lahko ponoči mirno spimo.
Anita, ne razumem, kaj naj bi to, ali je nekdo spreten obrtnik, imelo z vero??!! Če nek električar hodi k maši še ne pomeni, da je strokovnjak na svojem področju, to pa res ni nič povezano. Res pa je, da od nekoga, ki hodi k maši, pričakujem, da bo bolj točen, da se ne bo izmikal, da ne popije pol zaboja piva na dan…. In res je tudi, da to ni pravilo…
Saša, by the way, na včerajšnji oddaji Spet doma si super izgledala!
O, hvala!!!
Eh to delitev med tistimi, ki so dobri, ker hodijo k maši in ta slabimi, ki tam niso, sem že davnaj upostila.
Sem pa zadnjič prebrala zanimivo Sokratovo misel, ki pravi približno takole: “Ljudomrzneš je tisti, ki ne mara ljudi, ker so ga le ti vse prevečkrat razočarali, nikoli pa se ne vpraša, če ni bilo to morebiti zato, ker je vsakemu že na začetku izlil svojo dušo. Če bi ljudje vedeli, da ima vsak človek nekaj dobrega in nekaj slabega, ne bi bili več razočarani. Vsak človek je pravzaprav nekje vmes oz. je povprečno dober in slab.”
Se pa strinjam, sploh v času vsesplošne gospodarske krize, da mora vsak opraviti maksimalno dobro svoj posel sploh če je zanj plačan.
Tudi tukaj jaz nisem razumela, kaj ima vera opraviti z vsem skupaj. Ce ima clovek sam s sabo vse razcisceno, kolikor pac gre, pac to ni pomembno oz ga tudi ne zmoti, ce bi mu kdorkoli ocital, da ne hodi k masi. In tega tudi v samem pisanju ni bilo zaznati - kaksnega ocitanja glede “veren ali ne”. Oziroma to niti ni bila tema.
Tudi s tem se ne strinjam, da ce si medijsko poznan, pa se vsi plazijo okrog tebe in delajo super. Jasno pa je, ce si na TV, da bos verjetno res malo bolj gledal, kako naredis. Pa tudi ni nujno. Temu, kar sem prebrala, bi ze skoraj lahko napisala zdrava slovenska fausija.
Vsak pa je dejansko “povprecno dober in povprecno slab”, kot si napisala Mojcica.
V vsakem poklicu najdes ljudi, ki delajo dobro in najdes ljudi, ki delajo, ker pac “morajo”. Verjetno pri zidarjih sami hitreje opazimo, drugace pa je to prisotno pri vseh strokah. Nekateri pac delajo po liniji najmanjsega odpora, drugi pa gledajo, da delajo dobro.
Druzina res ni kriterij za to, da je nekdo super, vsekakor pa bi tudi jaz vsaj podzavestno enako razmisljala, da je clovek vsekakor fajn, ce tam oglasa. Pa se vidi, da se povsod najdejo ljudje, ki so z moralo nekje na dnu vodnjaka.
Vsekakor vsem, ki zidate, srecno pri izbiri pravega mojstra. Ce je nekdo dober, pa nanj ne vpliva, ce je na TV ali ne. Ce nekdo resnicno rad opravlja delo, ga bo vedno naredil dobro.
Lep dan, dame.
Čestitke za včerajšnjo oddajo pri Mariu.Z veseljem vas spremljamo na vaši poti in prebiramo vaše zapise na blogu.
Blaža hvala, saj je bilo tudi meni lušno včeraj, pa še hitro je minilo!
Kar se pa tiče obrtnikov in TV je pa tako, da smo pri nas, ko smo poklicali kakšnega mojstra, mene skrili. Ker je bila cena takoj višja, ko so videli, za čigavo hišo gre. Kot bi to, da se nekajkrat pokažeš na Tv, že pomenilo, da si poln denarja… In nisem edina, ki imam takšne izkušnje.
Se opravičujem, mogoče je bilo malce narobe razumeti moje branje. Se strinjam, da so med enimi in drugimi tako dobre kot slabe osebe. O obrtnikih pa tu sploh ni dvoma. Si sposoben ali nisi, nobena vera na to ne more vplivati.
Poznam pa osebe, ki so se na odpuščanje za napake zanašale na spoved ergo nič ni narobe če ne delaš vsega najbolj prav, saj imaš itak še n-možnosti da se Bogu (ne tistemu ki si mu storil krivico!) opravičiš, pa mogoče ti naslednjič rata bolje.
Ker pa sama tudi delam z ljudmi in to v “zoprnem” zavarovalniškem poslu in se vedno maksimalno trudim da naredim zanje čimbolj prav kot je le možno vem, da čisto vsem nikoli ne boš mogel ustreči. Nekateri na podlagi slabih izkušenj iz preteklosti prav iščejo napake v tebi, teh ne boš prepričal v nasprotno. Z nekaterimi se nikakor ne razumeš, pri nekaterih pa tudi pride do kakega spleta okoliščin ko se stvari zapletejo in na koncu izpadeš kot najhujši barabin. Je pa res da se tudi to enim dogaja bolj, drugim pa manj pogosto. :)
Je pa tudi druga stran zgodbe, namreč koliko mojstrov ne dobi plačila, kolikokrat predolgo čakajo na plačilo, kolikokrat naletijo na nesramne, vzvišane stranke,…. Kako nekateri mislijo da bodo prišparali, ker je nekdo strašno poceni, potem pa se v resnici izkaže, da mora pravi mojster za njimi popravljati- a na koncu sliši, da je pa zelo drag. Še vedno menim, da je pravi rokodelski poklic premalo cenjen in da imajo samostojni podjetniki premalo krit hrbet s strani države, v primerjavi z državno upravo,… Kaj lahko stori manjši privatnik, če zboli, se poškoduje, kdo krije vse dajatve? Eh, vam povem, da tiste prave mojstre težko kritiziram, ker jih enostavno občudujem da vse to zmorejo, da so za vse sami. In stereotipi o privatnikih, da se itak znajdejo na vseh področjih, da imajo poceni vrtce,… da naj tisti, ki dela več in zasluži več, tudi plačuje več, po kakšni logiki pa? Se pa strinjam, da vsak res ni za vse. Tudi strašna skropucala za veliko denarja sem že videla, res za zjokat. Predvsem se mi zdi včasih zavajajoče dobiti mojstre, ki delajo ,na čez, in prevzamejo celotno obnovo od A do Ž. Ja, fino je imeti dobra priporočila, ki jih lahko preveriš na lastne oči. Oglasi so pa bolj kot ne zadnja izbira.
Sem bila tudi sama že razočarana nad “ta vernimi”. Mnogo jih to samo reče, živi pa ne. Ampak pustiva to, dejstvo je, da se nekateri trudijo in skušajo biti profi, drugim se pa včasih malo fučka. In če ravno naletiš na te, druge, je zoprno.
Kar pa se tiče rokodelskih poklicev se strinjam, da bi morali biti bolj cenjeni. Ampak zdaj je pač bolj moderno prijateljicam povedati, da je šel sin za ekonomista, ne pa za mizarja. In žal tudi dobro vem, kako je biti privat. Če ni dela, ni jela.