No, zdaj ko znova obvladam lepljenje slik, lahko pokažem še našo najmlajšo. Se pa ravno v teh dneh, ko se bliža šola sprašujem, kako mi bo šlo brez “ta velikih” otrok. V dveh mesecih, ko smo bili skoraj od jutra do večera skupaj, je mala Urša dodobra spoznala sistem-malo se zaderem in že sem v naročju! Ker nas je bilo toliko okrog nje, seveda to ni bila nikakršna težava. Zdaj pa, ko nas bo razpoložljivih “nosačev” pol manj pa… Ne vem.
Že zadnjih nekaj let se zares trdno odločam, da bom končno naredila red, pustila otroke da se “zderejo” in dojamejo, da ko je čas za spanje, ni izgovorov. Pa si vsakič premislim. Se mi že po treh sekundah joka tako zasmilijo, da takoj končajo v naročju. Še huje, na dojki. Ker sem ne samo mama, gospodinja, občasno voditeljica, vrtnarica, ljubica možu, … sem tudi duda. Kuham, tipkam, likam…. z eno roko. Ker je v drugi mladič. In če se slučajno za hip zleknem na stol, ker preberem kakšen rumeni trač tudi lahko z eno roko, že protestira. Akcija, mami! Nič sedenja!
Bom videla kako bo šlo. Morda bo pa tudi Urša kar naenkrat zrasla, pa potem te želje po stalnem prenašanju minejo. Martina, ki ima pet let, komaj še ujamem za kakšen poljubček. Da o Gašperju, ki jih ima dvanajst, niti ne govorim.
Ooooooooooo… Kakšna lepotica!!! Ne vem, kdo od vaju je upravičeno lahko bolj ponosen nanjo! :)
UUUU kakšen Smehec in na drugi fotki resna punca. Frajerka je! :-)
khm…khm…čisto po mamici…
Saša, imate pa res same sončke pri vas doma! Človek se dobre volje od vaše Urške kar naleze!
Je še kaj lepšega kot otroški smehljaj? Človek se sam od sebe nasmeje otroku, ker čuti njegovo svežost, iskrenost, nedolžnost. Smehljaj zbudi v človeku, kar je najboljšega v njem, sprosti prostodušnost pod otrdelostjo raznim prilagoditvam in svobodo pod prisilo.
Mislim, da je Uršin nasmeh zahvala za vsa mamina prizadevanja, da bi svojemu otroku nudila brezskrbno
otroštvo.
Obožujem take prisrčne slike in nasploh otročičke. Sem dobila kar rosne oči, ko sem videla to malo lepotičko.
ne pusti pikice jokat…………jaz sem moji dvomesčni pikici tudi nosač in duda ha ha……… pa tut moj “tamali” trinajstletnik gre v šolo, tako da izgubim enga nosača, bo pa drugi nosač (beri ati) doma cel september, tako da …… izkoristim, jeeeeeeeeej
lep dan ;)
Iiiiiiiiiii, kakšna lepa dojenčica :)
Ko se to dete razjoče, pa človek res nima drugega, kot da ga vzame v naročje in pocarta :)
Hehe, končno smo dočakali fotke male Urške - zdaj je že prav velika. Ja, valjda je luštna po mamici, po kom pa ;)
Glede jokanja se pa zdaj jaz počutim kot kak tiran, ker edina izmed vas pustim našega malega vsake toliko vse krokodilje solze in ipiko izjokat :I Samo kaj češ, če se njegova leto in pol starejša sestrica še ne zna sama umit, oblečt, slečt, hrane pripravit itd… je treba oba popedenat, ne samo enega. Mali je pa itak občutljiv ko groza, samo na rokah mu paše, pa da se vse okoli njega vrti. A-a, to pa že iz vidika vzgoje ne dopuščam! In to verjetno samo zato, ker sem mu že od prvega dneva duda, one silikonske pa ne mara. Vse ima svoje meje. Pa še nosačev in pomagačev do večera ni.
Barbara, vem o čem govoriš! Zadnjič enkrat sem bila sama s tamalo in dveletno Polono, ki je imela ob rojstvu sestrice kar malo krize. Ko sem previjala Uršo, se je Polona drla kot bi jo iz kože dajala. Potem sem jo tekla tolažit, je bila pa Urša užaljena in se drla kot za stavo. Zmagovitne kombinacije ni bilo… Potem je pa še mož priletel v hišo in me z glasom, za katerega ne bi mogla trditi, da je bil nadvse prijazen vprašal, kaj vendar delam s puncama…. No, potem se mi je pa skoraj “utrgalo”. Še sreča, da mi gre ob najbolj kriznih trenutkih od vsega kar na smeh… Je pa res tudi to, da mame prav dobro vemo, kaj pomeni kakšen jok. In da ponavadi kar prav ravnamo!
Je pa res pravi cukrček,ta tvoja Urška!:) In kar olajšanje me obide,ko začutim,kako mala Barbarella v mojem naročju kar vzdihne od ugodja in se stisne še tesneje k meni…Le kako,zlomka sem zdržala tistih 12 let? :) :)
iiiiiiiiiii,ko vidim take učke me vedno prime želja še po enem (želela sem si vedno tri)…in te občudujem Saša..ampak eni pač nimamo te sreče…ali pa..
solze in jok??…zanimivo res, kako mame to ločimo…nisem verjela nikoli,da se to da..in vendar,ko imaš otroka se svet obrne…na lepše seveda!
p.s….naša piška ima pa to navado, da se hodi sitskat k nama v pojstlo…in kako naj ji rečem ne??
Luškana pupika. Uživajte v lupčkanju, cartanju, zizanju,… saj čas prehitro beži!
Vedno me ganejo slikce dojenčkov! Pa majhnih otrok!
Tako čisti so njihovi pogledi, brez kakšnih zlaganih stvari …
Bog naj vas blagoslovi, vse vas! :-)
želim ti veliko otroškega smeha
Zelo je lepa! :)