Pretekli vikend sem bila na seminarju o samopodobi, samospoštovanju. Po dolgem času sem si privoščila nekaj čisto samo zase in si v hipu dvignila svoje samospoštovanje!
Kaj je pravzaprav samospoštovanje? T. Humphreyes pravi, da je to “….središče osebnosti in določa, kako uporabljate svoje neizmerne sposobnosti, ki jih imate kot človek”. Ko takole na hitro preletimo te besede, se nam zdi, da ne veljajo čisto zares za nas. Neizmerne sposobnosti? Ah da, nekateri jih verjetno res imajo, jaz zagotovo ne… Ko pa je toliko vsega, kar me onemogoča, me ovira, mi krade dele mene… Ampak! Ta ampak je dobra novica. VSAKDO ima neizmerne sposobnosti. Le da smo tako zelo “zapacani”, da jih niti ne opazimo. Te “packe” se kažejo v vedenjskih, čustvenih in telesnih motnjah. Npr. izbruhi jeze, apatija, izguba motivacije za stvari, ki smo jih nekoč radi počeli, vtikanje v drugega, kritiziranje drugih, alkoholizem, plahost, nenehno se nam mudi, preveč delamo, domišljavost, sanjarjenje pri belem dnevu, pretirana kontrola, grizenje nohtov, umikanje, bolečine v trebuhu, astma….. in še in še in še.
Pozabljamo na nekaj izjemno ključnega. No, pravzaprav nam niso nikdar povedali, ne da smo pozabili. Človekova osebna vrednost je nekaj DANEGA. To pomeni, da je dovolj že samo to, da SMO, pa smo že vredni. Tudi če nismo lepi, pametni in pridni. Naše bitje je s trenutkom, ko je rojeno na ta svet, popolno, enkratno in neponovljivo. Vam je kdaj kdo povedal to? Samospoštovanje pa je naš OBČUTEK, da smo vredni ljubezni in občutek, da smo sposobni. Torej vrednost ŽE IMAMO, občutek pa nam privzgojijo (večinoma) starši v otroštvu. In ta OBČUTEK je tisti, ki nam povzroča največ sivih las…
Opažam, da je največja težava nas, ljudi, to, da iščemo kriterije naše vrednosti zunaj nas, v stvareh in drugih ljudeh. Če si bom kupila drage čevlje, je moja vrednost visoka, če ne, ni. Če bom pohvaljena za svoje delo od šefa ali staršev, sem vredna in dobra, sicer nisem. Poznate to? Vrednost vsakega od nas pa mora biti v nas samih. Vsak od nas živi svojo življenjsko zgodbo in vsakdo le zase ve najbolje, kdo je in kaj je zanj najboljše. Tudi če prijateljica meni drugače.
Ah, kako sem hvaležna za takšne seminarje. Zdi se, da pridejo na kup vedno ravno pravi ljudje. In toliko iskrenosti, v kateri se lahko najdeš in ugotoviš, da nihče, ampak res nihče ni brez težav. In da je takšnih, ki imajo podobne, kot ti, še na tisoče. Je takoj lažje.
A ja? :) Mene to, da imaš ti in še na tisoče iste težave, žal nič ne potolaži :) Ne zamerit, samo tvoji problemi mojih ne zmanjšajo, čeprav ne bi bilo slabo, če bi jih. :))
To je res, lahko pa pomaga, ker vidiš, da nisi edina. In da greš lahko na to pot, ki te pelje do večjega samospoštovanja!
Zelo mi pomaga ko drugi povedo kako se rešujejo, ali so se rešili iz svojih težav. Dajo mi vedeti, da nobena težava ni nepremagliva in me prebudijo iz možne otopelosti
LP.
Z zanimanjem sem prebrala vašo kolumno. Tudi jaz imam več od zgoraj navedenih simptomov in bi mi tovrstni seminar prišel zelo prav. Bi bilo možno izvedeti kje ga izvajajo ? Hvala in lep pozdrav.
“Padu boš!” Ta vzklik prevečkrat slišim na otroških igriščih. V želji, da bi preprečili padec, seveda. Ali ob tem pomislimo na sugestije, ki jih polagamo v otroško srce? “Pacek!” In se čudimo, da jih otrok privzame. “Premajhen si.” “Tega ne zmoreš.” To mislimo tudi o sebi, ker smo že davno ponotranjili in to uresničujemo. Žal.
Upam, da je še kaj upanja… Pravzaprav: Hvalabogu, da se to da izboljšat!!! Dobrodošlo vse, kar nam pomaga k ozaveščanju lastnih zmožnosti in vrednosti, ki je v nas! Hvala za prispevek, Saša!
Lahko samo potrdim, da ti največ motivacije za nadaljevanje pri svojem osebnem razvoju dajo ljudje, ki povedo svoje življenjske izkušnje. Iz njihovih zgodb ugotoviš, da nismo na tem svetu zato da bi sodili in kritizirali druge, ampak zato da bi cenili vsakega, ker je vsak edinstven in neponovljiv. Bodimo iskreni drug do drugega. ker samo iskrenost in ljubezen odpirata srca do ljudi. Če spoštujemo sami sebe, lahko spoštujemo tudi druge. Pozdravček vsem :)
Potrebno je delati na sebi. Spet se oglašujejo neki seminarji, ki niso nič vredni, če človek ne zna delati na sebi. Najti je potrebno kakšno dobro knjigo, ki nam pride v roke takrat, ko jo potrebujemo. Če človek nima spoštovanja do sebe, mu ga ne bo dal noben seminar. Naslajati se ob tem, da je tudi drugim težko, je totalna bedarija. To je kratkoročno zadoščenje. Pusti druge, pozabi na druge… s tem se ne pridobi spoštovanje do sebe. Mal ste zgrešili ga. Saša, iskanje samospoštovanja, če pa vam to koristi, pa tudi prav.
Spoštovana ga. Neli. Ne vem zakaj ste iz razbranega takoj ugotovila da “neki” seminar ni nič vreden. Kako pa veste, katere so dobre knjige, ki jih omenjate? Jaz pa mislim, če delaš kaj na sebi in svoji osebni rasti potrebuješ tudi kakšno strokovno spodpudo-seminar, še več pa ti k osebni rasti dajo izkušnje drugih. Ne vem zakaj govorite Saši, da je zgrešila glede samospoštovanja. Ali res poznate njeno življenje ali ste si to mnenje ustvarili iz medijev-papir prenese vse.
Saša je super ženska in mamica.
Nekaj posebnega in neponovljiva.
Komentiram temo in ne tiste, ki komentirajo. Ga. Saša pa je sama napisala zgoraj, kar je napisala in s tem veliko povedala kakšno je njeno samospoštovanje in se zato tudi udeležila seminarja. Sicer sem bila po službeni dolžnosti na ogromno seminarjih in se vsi ponavljajo in črpajo iz že zdavnaj prebrane literature. Sumim pa, da je tole samo oglaševanje za seminar, ker bodo naivneži hitro zagrabili in začeli spraševati kje je, koliko stane, kdo predava… in mislili, da so se s tem že rešili… Ga. Saša pa potem potegne provizijo.
Še nekaj, dobra knjiga je tista, ki ti pride v roke v nekem trenutku. Že pride z nekim namenom. Se je pa seveda potrebno potruditi in kdaj zaiti v knjižnico.
He he, moja provizija je to, da se imam iz dneva v dan rajši… Sicer je pa to seminar pri Drušvu katoliških pedagogov in ga vodi p. Silvo Šinkovec. Do jeseni žal ne bo novega termina, ga pa res priporočam!
OMG!
Enim pa nobena ezoterika in nobena “dobra” knjiga ne pomagajo. Ena sama dobrota, itak, iz vsake pore pa srd, gnev in slaba volja.
Saša, ti bi itak morala živeti od klorfila, no, bohnedej, da za kaj dobrega dobiš plačilo (pa itak ne verjamem, da ga za tako objavo). Res dobri seminarji in terapevti itak ne rabijo reklame, ker imajo vse termine polno zasedene. Nelli bi morala kdaj na kakšnega takega it, se mi zdi…
Tudi dober seminar je tisti, ki ti je ponujen v nekem trenutku in pride z nekim namenom. Sem pa 100 oz 1000%, da Saša zagotovo nima provizije od tega seminarja. Prav tako vem, da ta seminar ne potrebuje prav nobene reklame, ker je največja reklama dober glas, ki seže… Ga Neli iz vsega napisanega skepam, da tudi vaše samospoštovanje ni prav na visokem nivoju. Samospoštovanje je tudi to, da spoštujemo sebe in druge. Tudi sama osebno imam provizijo od seminarja samospoštovanja in ta je - rada se imam!
Tanja, Tjaša, Saša… vse iste osebe… Komentirala se je tema in pisec teme in ne komentatorji. A, vam še zdaj ni jasno???
Draga Nelli nismo iste osebe. Jas nisem Saša ampak sem Tanja in ne vem zakaj se sploh oglašate na Sašin blog, če o njej nimate dobrega mnenja. V tem res ne vidim prav nobenega smisla. Res mi ni jasno??? Želim vam veliko pozitivnih misli in dobre volje.
Jaz pa mislim tako…. Samega sebe je izjemno težko spoštovati, če drugi pljuvajo po tebi. Moje delo je pač tako, da moram delati z ljudmi, ki v življenju niso dosegli nič, ampak so tako zelo zelo visoki, nesramni, naslini in na vsakem koraku ti dajo vedeti, da nisi vreden nič… Človek se bi lahko včasih samo obesil, ampak… Jaz sem dosegla v življenju to in to, kljub težkemu otroštvu, kljub ne vem čemu še vse… In takrat tisti štrik pospravim… ZAto moj nasvet, vse knjige vsi seminarji ne bodo pomagali nič, če ne boste trdo delale na sebi, če se zjtraj ne boste premagale vstale in šle poslušat ptiče-res pomirijo, če boste stisnile rep med noge, ko b res hudo. Težave so povsod, vsi jih imamo, nekateri klonejo drugi pač ne in če ste med tistimi, ste dobile točko na poti do samozavesti. Vsaka težava pa je rešljiva, če drugega ne jo najprej sprejmite in jo potem razčlenite in rešite.
Brez dela ni nič, samo naši uspehi nas definirajo ali kot je povedal Nejc Zaplotnik:” Kdor išče cilj bo ostal prazen, kdor najde pot bo cilj vedno nosil v sebi.”
Vse dobro vsem.
Saša, odlomek iz tvojega posta sem dala k meni v poseben post. Saj dovoliš? Hvala. ;)
[…] Odlomek skopiran s tega bloga: […]
Ja, vrednost bi veljalo ponovno ozavestiti. Osredotočenost na ceno se izrodi. Oboje je potrebno spraviti v ravnotežje.
Samo-zavest je pojem, katerega pomen izvira iz besede same, pa je pogosto spregledan. Ali znamo poleg vidika sploh določiti kdo smo, kje smo in zakaj smo tu? Dobro je ozavestiti samega sebe. Drugi bodo to storili (o-ceni-li) na podlagi vrednote-nja nas samih, skozi pogajanja imenovana usklajevanje. Tako nastajajo odnosi.
Večjo vrednost ko zmore posameznik vnesti v odnos, bolj je cenjen. In kot pravi Sša v izhodiščnem prispevku, vrednost človeka obstaja že z rojstvom. Sam se skozi izkušnje/čutenja samo še pili in izpopolnjuje. Tega se je treba zavedati. Treba se je zavedati samega sebe.
“Kdo sem?”, “Kje sem?”, “Zakaj sem tu?” so vprašanja, katerih odgovori največ povedo o naši (samo)zavesti. Samozavedanju vrednosti sebe v odnosu do vsega.
Ga. Saša, čudovite teme, čudovito razmišljanje…Občudujem vas, da ste tako vsestranski in da zmorete vse kljub veliki družini. Pogumno naprej!
Sicer me v zadnjem času nazaj drži moje vrtičkarstvo, zlasti puljenje plevela, a me je tema o samopodobi kar prcej pritegnila. Predvsem se mi zdi preroški odgovor na eno od prejšnjih tem o zlorabi. Zlorabe ne smatram samo kot spolne, temveč je tudi čustvena, pa trženjska, pa zloraba substanc …. Torej pod težo vseh možnih zlorab se skriva v globini naš pravi jaz. Nanj je nasuto malo morje ranjenosti, pa nepravilnih odločitev, ko smo rekli “ja”, ko bi morali reči ” ne” in obratno, kolikokrat smo rekli “ne” in bi bil potreben “da”. Tako smo izgubili stik s samim seboj in svojimi dejanskimi potrebami. V življenju “furamo” z maskami, ki smo jih potrebovali v ranem otroštvu, da bi preživeli. Kdo pa je imel idealno otroštvo?! Tudi naši starši so nosili v sebi svoje strahove in ranjenosti. Da bi jim ugajali smo se jim prilagajali z vzorci obnašanja, ki nas še danes določajo.
Tu bi lahko vstopili dušni pastirji. Malo jih je, ki se ukvarjajo z reševanjem teh problemov. Premalo glede na problematiko.
Razumem tudi Nelli, ki je skeptik kar se tiče tovrstnih psiholoških seminarjev. Tudi sama sem se pred leti udeleževala hitrih nasvetov, kako doseči samozavest, ki so me bolj zapeljali, kot mi pomagali. Rečeno je bilo namreč, da vse kar potrebujemo za svojo samozavest je v nas samih. V resnici je bila to bolj introspekcija in podleganje skušnjavi samoodrešitve. Podzavest naj bi postavljali višje kot zavest - kar je isto, kot bi postavljali kočijo pred konje. Nekaj časa gre kar vznemirljivo, konča se pa običajno v zidu.
Hvaležna pa se za to izkušnjo, ker me je pripeljala do tega, da sem začela iskati drugo pot. Je sicer bolj trnovita, ker sledi kar nekaj padcev s konja, a pripelje človeka k sebi. In mislim, da je to največ, kar človek potrebuje.
ci obnašanja, ki nas še danes določajo.
P.S. zadnjo vrstico odmislite!!
Seminarji g. Šinkovca so odlični. Pred leti sem se udeležila enega, (OSEBNI DNEVNIK), mi je kar prinesel nekaj spoznanj o sebi. Taki seminarji, če so na zdravi podlagi, človeku pomagajo pri duhovni rasti. Če se ne trudiš za duhovno rast več ali manj samo vegetiraš.
LP.
Dovolil bi si spotakniti ob rabo besede trud. Me zanima, ali se trava trudi rasti? Ali se otrok trudi rasti? Ali se vesolje trudi rasti?
Če dobro premislim, bi bilo bolje reči, da se prenehamo upirati duhovni rasti. To sicer zahteva miselni preskok, na srečo pa nič truda.
Miselni preskok, točno to.
Udeležba na seminarju, prebiranje dobre knjige, posvet s strokovnjakom, karkoli novega, drugačnega, je dober začetek, ker pomeni, da smo se odločili za spremembo.
Rezultat je odvisen od nas samih. Nihče drug nas ne bo spremenil, lahko pa nam pokaže pot.
Po kateri poti bomo hodili, se vedno znova odločamo sami.
Pogosto smo na robu in malo je treba, da skrenemo.
A če se imamo radi, če si znamo prisluhnit, če želje in načrte udejanimo, potem cilja ne moremo zgrešit.
V tem je vsa umetnost življenja, v katerih smo igralci mi sami. Da pa življenje ni pravljica, ja, to že dolgo vemo…pa tako lepo je bit vsaj za trenutek junak, a ne?
@Dragica: zgolj kot podkrepitev tvojih besed. Pred kratkim sem bral knjigo, v kateri je bil opisan primer dveh konj.
Zmagovalec je v eni dirkaški sezoni zaslužil (lastniku) cca. 7,5 mio USD. Drugo uvrščeni okoli 450 tisočakov. Občutna razlika.
Druga primerjava je tudi zanimiva. Seštevek vseh pregalopiranih razdalj in vseh časov pokaže, da je bila razlika le malenkostnih 0,85% razzlike v hitrosti.
Tako majhen je torej ponavadi korak do zmagovalca…
Kot pika na I, a brez pike, ni pravi i.
Na startu moraš verjet v zmago. Po porazu je težko it znova na start. A, če verjamem v zmago, poskušam…še pa še…
in spreminjam detajle..
P. J., zelo zanimivo. Meni se zmeraj zdi krivično ko nekdo zmaga za desetinko sekunde, potem ga pa kujemo v zvezde, drugi, ki je pa morda, z malo smole izgubil tisto desetinko, pa ni omembe vrede.
Kaj hočemo tako je življenje.
Še tisto o”trudu”; Če se ne prenehamo upirati duhovni rasti več ali manj samo vegetiramo. Ali je boljše tako?? MORDA.
Vendar, marsikdo ne čuti nobene potrebe po duhovni rasti zato se tudi ne upira. Trudiš se pa lahko zavesto.
Hm, zanimivo razmišljanje. Vredno razmisleka. Do sedaj sem rast vedno čutil kot Vzvišeni zakon. Nikoli še nisem pomislil na to, da bi moralo karkoli (kdorkoli) čutiti potrebo po rasti, da bi raslo.
Če sem iskren, sem raumel zadeve obratno. Da potrebe iz rasti izhajajo, ji sledijo, in ji služijo, se mi je zdelo nekako samo po sebi umevno.
Če tako pomislim, kako svetloba razsvetli temo in kako tema ne more zatemniti svetlobe, pač pa je treba svetlobo zastreti, da bi spet bila tema. Svetloba se širi in pronica skozi temo in bolj ko žari plamen v središču, bolj se širi - na vse strani enako skozi prostor.
Težko si predstavljam šarek, ki bi čutil potrebo po tem, da se poda v neskončnost skozi temo. Težko si predstavljam cvet, ki bi pomišljal o tem, da bi se pognal proti soncu. Težko si predstavljam otroka, ki …
Pravzaprav sem do tega trenutka slepo verjel, da rast narekuje Vzvišeni zakon in da velja za vse kot eno in nikoli nisem pomislil, da bi lahko duša, um in telo bili podvrženi različnim zakonitostim.
Vredno razmisleka. Vesel bom še kakega namiga ali usmeritve.
Čeprav je vprašanje verjetno naslovljeno na babico in verjamem, da bo ona dala modrosten odgovor, mi žilica ne da miru, da izrazim svoje mnenje.
P.J. vaše razmišljanje se mi zdi zelo dobro, čeprav ste ga hoteli posredovati nekoliko provokativno.
Tako bi moralo biti, če bi hoteli imeti idealno stanje. O tem odlično pove pater Karel Gržan. Človek je bil v začetku postavljen kot krona stvarstva. Stvarstvo je res podvrženo zakonom narave in zato tudi je tako skladno, človeku pa je bila podarjena svobodna volja. Ljubezen je namreč samo v svobodi. Človeku je bilo dano odločiti se za dobro in tudi proti njemu. O tem govori prepovedani sadež. Seveda je treba brati SP modrostno, prepovedani sadež je vse tiso, kar človeku škodi.
In prva človeka sta na izpitu padla. Ker je v človeški naravi tudi radovednost - lastnost, ki povzroči, da človek raziskuje, sta hotela izkusiti tudi sad poželenja. Takrat je človeška narava padla na psihofizično raven in postala ranjena. Ranjena je bila namreč svobodna volja, ki je bila v začetku nagnjena k dobremu. Od takret človeka vleče tudi k temu, da dela zlo. To je ta takoimenovani izvirni greh, ki ga je podedovalo celotno človeštvo. To ni strorjeni, temveč nakopani greh.
Od takrat se mora človek truditi za svojo duhovno rast. So nam pa ponujene možnosti, da uresničujemo svojo človeškost.
To je pa že druga tema.
Tako lahko razmišljam, če ločim dušo od telesa…a kaj bi telo brez duše? Je sploh možno, ločiti ju?
In kaj bi telo, ki raste, brez duše?
Nekako lahko razumem, da izbiram svetlobo in temo…pa mvseeno daje mislit, je trud posledica rasti ali rastemo, ker se trudimo…
Epilog…po mojem, ko je človek sposoben presoditi, se opredeliti..nenazadnje se truditi, pomeni to zrelost…Je zrelost možna brez duhovne rasti?
Hm, priznam, razkrinkali ste me, draga Marjana. Čutim da se da združiti kar oba zadnja komentarja. Svobodna volja je eden izmed atributov človeka. Seže do odločitve. Vprašanje pa je, ali je izvirni greh tudi v resnici greh?
Dovolil si bom ekskurz, ki jasno pokaže, da temu vendar ni čisto tako. 1 Mz 3,22 namreč daje slutiti, da je za vsem skupaj več, kot preprosta prispodoba.
Naj se še tako trudim, ne morem spregledati dvojega - prvo je nesporna uporaba množinskega nas. Da je množina popolnoma nesporna kaže tudi to, da se Gospod Bog obrača (sicer neimenovanemu) zboru prisotnih - nekako čudna bi bila interpretacija, da si je izjavo zamomljal v brado.
Drugo, česar ne morem spregledati je element strahu, ki veje iz zadnjega dela izjave. To bi impliciralo da je Gospod Bog lahko imel kvarne namene, kar bi ga v bistvu odvojilo od božjega.
Slednje čutim dolžnost pojasniti z napačninimi prevodi, dodatki in interpretacijami. Vzvišeni preprosto JE, ni da “ga zanima”, “si želi”, ipd., pa čeprav Njegove manifestacije, karakteristike in emanacije morejo biti skladne z Enim.
Večina zameša uporabo inteligence z obstojem Uma. Uporaba inteligence je zgolj operacija katero nam Um omogoča in skozi katero se manifestira svobodna volja. Duša ne more biti v več esencah, ona se sestoji iz določenih “plasti”, čeprav zgolj kot ena bit. Ena od plasti bi se lahko imenovala Srce, tisto kar se povezuje z izvirom Življenja, ki nas ohranja žive in nam je dan od Enega ravno s pomočjo Njega emanacij.
Ljubezni ne gre razumevati v “človeških” terminih, saj je to skvarjena različica. Nauki pravega Kristusa niso nujno izvirno nauki Jezusa iz Nazareta, čeprav je kasnejša različica privzela mnogo vsebine od prejšnje in zapakirala v različna pričevanja.
Kje smo, kaj, kdo, kako, zakaj in kdaj je povezano z Njim in skladno z Voljo. Do dobrega in izvirnega, Kristusa, bi bilo treba gojiiti vso hvalo, kar je ključno. Ne da potreboval našo hvalo, saj ne rabi ničesar od nas v naši sedanji obliki, toda Ti potrebuješ priznanje katerega nam On daje.
Božje more narediti enega človeka močnejšega z vseh vidikov, kakor vsi (preostali) ljudje skupaj. Kot svetloba in tema nastopata v kontrastu, je treba dumeti in čutiti dobro kot Svetlobo.
Zatorej obstaja človek in obstaja dober človek. Če obstaja zlo to ne izvira iz teme in ni nasprotje dobremu, je zgolj plamen, ki gori za namen, drug kot smo na podlagi izkustvenega prepričani sami. Kajti človek preprosto JE in orodja so nam dana. Na nas je da izkusimo, ali je svobodna volja pri uporabi le - teh skladna z Namenom.
Zato je treba vsakemu posamezniku izkusiti in vsakemu posamezniku odpreti Srce Kristusu. Tisti, ki čaka (ponovni) prihod maziljenega od zunaj, zamuja.
Zato me veseli, da je Saša napisala ta prispevek in da se odzivate vsak posebej. Povedal sem več, kot je napisanega.
“Do dobrega in izvirnega, Kristusa, bi bilo treba gojiiti vso hvalo, kar je ključno.” Prejšnji vaši komentarji so mi zelo všeč, tale prvi stavek pa me je zbodel. Menim, da mora vsakdo v sebi najti svoj mir, skozi katerega se prebija po svoji poti. Seveda je najprej potreben miselni preskok. Vsi ti začeki, iskanja in duhovna rast nimajo nič skupnega s Kristusom. Vse je v nas samih.
Najbolj čisti smo ob rojstvu (pa še takrat imamo karmo iz prejšnjih življenj), potem pa prejemamo razne vzorce skozi napačno vzgojo in si kopičimo svojo karmo, dokler se nekoč ne zavemo,da tako ne gre več!!!!!!!!!!! Doživimo miselni preskok, ki je odgovoren, da se začnemo truditi in zato tudi duhovno rasti. Najti moramo moč v sebi in iskati najboljše poti zase. Nekdo jo najde v dobri knjigi, ljudeh, seminarju, sprehodu, vrtičkanju…. Pravijo, da ti prihajajo določeni ljudje in knjige točno v tistem trenutku, ko jih potrebuješ, da se iz njih kaj naučiš. Prepričana sem, da srečujemo točno to, kar moramo pri sebi prečiščevati. Zato nekdo, ki je že vs življenje v močnem stiku s samim seboj, ne potrebje knjig in pogovorv z ljudmi, niti ne sliši za tovrstne seminarje, preprosto živi v miru in stiku s samim seboj in je srečen vse življenje. Ne zanima ga sosedov avto, ne obremenjuje se z zunanjostjo, je enostavno to kar je. Hudo pa je, da nekateri ta miselni preskok “prešpricajo”, ga ne zaznajo in potlačijo. Taki ljudje pa imajo v starosti veliko dela z boleznijo.
Saša, hvala za tole temo. V veselje mi je bilo prebirati komentarje. Uživaj v svoji proviziji!!! Nekateri pa res niso dorasli tej temi. Imejte se radi in se spoštujte, kajti le tako vas bodo lahko drugi spoštovali in imeli radi!
@Jana: razmišljanje, ki ste ga podali je na mestu. Opozoril bi zgolj na to, da čutim, da niste povsem razumeli besedila, ki ste ga citirali.
Sestavek sem spisal s skrbno izbiro besed in vredno se mi zdi opozoriti, da nadpomenki ne gre pripisovati pomena sopomenke. Tuti prvi in zadnji stavek odgovora, ki sem ga podal, sta namreč v besedilo umeščena z razlogom.
O-hej, babica se še zmeraj uči.
Zanimivo, ali ne, da je ena narobe postavljena beseda, “TRUDITI”, povzročila tako zanimivo razpravo. Še kaj povejte.
Samopodoba, samozavest. Kdo sem jaz v resnici? Ali poznam resnico o sebi in tudi o vseh ostalih ljudeh. In tudi o vsem, kar obstaja? V resnici smo vsi ljudje čista ljubezen, čista radost, čisto zaupanje, odpuščanje, čista hvaležnost, navdušenje… in še bi lahko našteval. V svojem globokem bistvu smo vse to, to je prava resnica o vseh nas, naša prava narava. Vendar to čutimo samo takrat, ko smo v stiku s svojim bistvom. Ko ne dovolimo svojemu razumu, da postane kapitan našega življenja, ampak ga uporabljamo kot dragoceno orodje.
Če nimamo dovolj zaupanja vase, če smo se odločili verjeti svojemu okolju, da nismo v redu, da smo nesposobni…, se je to zgodilo zato, ker smo izgubili stik s svojim bistvom, svojo pravo naravo. In veliko načinov obstaja, veliko poti, da ta stik spet poiščemo in zaživimo čisto ljubezen. In vsak človek enkrat najde svojo pot do sebe. To je pravzaprav namen našega prihoda. Da najdemo sami sebe, svoje bistvo in zaživimo v čisti radosti in ljubezni, da počasi, korak za korakom odvržemo maske, vloge, ki so nam jih predlagali drugi, mi pa sprejeli… (sam osebno največjo dragocenost vidim v urjenju obvladovanja lastnega razuma, v urjenju zavestne izbire misli) In takrat bomo sposobni v vsakem človeku videti samo dobro, sposobni bomo odpuščati, jeza ne bo našla poti do nas, tudi užaljenost, nečiomrnost in pohlep bodo naša preteklost. Ostal bo samo mir in ljubezen…
Tole si pa tako lepo povedal, Biokmetovalec. In prav to je želel povedati tudi p.j. Ob teh razmišljanjih se le sprašujem, zakaj nam tako rado uide besedičenje o Bogu, Kristusu……..kot da ne znamo povedati svojega bista, da smo z duhovno rastjo kapitani svojega življenja, da utišamo svoj um in živimo to kar smo. Verjamem, da veliko ljudi najde svoj mir - svojo duhovno rast prav v veri (pri nas najbolj razširjeni krščanski). Ni pa nujno, lahko je to film, knjiga, meditacija, sprehod, bolezen…kdo bi vedel. Ne zaničujem ljudi, ki sami ne najdejo poti do sebe in jo najdejo preko krščanske vere. Vsak si najde svojo pot, pot ki mu je bližja. Ko ostane samo mir in ljubezen, takrat ni več prostora za jezo, pohlep, opravljanje in strah. Za to pa se je potrebno potruditi in vredno se je.
Čeprav je pričujoči blog imenovan Heliopolis, dvomim da je človek mišljen kot heliocenter. Nekaj utrinkov na obe tematiki spodaj.
Prevodi so moji - amaterski - iz starogrškega prevoda (sicer cca. 8000 let starih plošč), zato kaka napaka (”izgubljeno s prevodom”) ni izključena. In morda še namig: lahko ga imenujemo On, Bog, ali tudi prapočelo po Kantu - vsebina naj bo vodilo.
Daleč proč od ljubiteljstva…človek nehote dobi vtis, da je nekaj daleč…nedosegljivo..
in se vrne k samopodobi…znam, zmorem…se trudim..
Ja…se trudim razumet, učit, poslušat…sprejemat…živet.
Ni v tem preskok?
Nadgraditi samega sebe…oplemenititi, znati prisluhniti drugim in prenesti v svoje življenje tisto, kar nas bogati in razveseljuje.
Velika modrost in neizmerna ljubezen do sebe, bližnjega, življenja.
Z zadnjim tekstom sem želel namigniti na arhetipe, ki so za samo-zavest bistveni. Iz Janinega odgovora sem namreč začutil odpor do religioznih besedil. Človek se lahko na tak način znajde v ciklu poveličevanja tistega, proti čemur naj bi se boril.
S tem ne želim reči, da bi Jana karkoli rekla napak, nasprotno - želim le ozavestiti posledico takšnega odnosa, ki pripelje do Sokratovega “Vem, da nič ne vem.” Ne izogne pa se temeljni predpostavki spoznanja in zavedanja, do katerih se dokoplje z voljo.
Zanikanje arhetipov teh ne odpravi. Edini mi ki obstaja je še vednokrščanski teos pomešan s prvinami barbarskega junaka. Pa vendar pojma božjega ne gre inačiti s krščanskim bogom v človeški podobi.
Kajti ravno zadnje je samo-zavest uzavestilo na raven samo-podobe, ki je zgolj ena izmed manifestacij enega (beri: jaz-a). Sveto trojico najdem vse od najstarejših zapisov, pa do Freuda in naprej… ne glede na zananstveni, religiozni ovoj ali dogmo v katero je zapakirana.
Iskanje biti se začne z iskanjem zrna resnice, ki ga najdemo v vsakem znanju. Znati povezati znanje v eno pa predstavlja modrost služenja semenu da vzklije in raste. Zavest o namenu samega sebe se torej zrcali v odnosu do znanja in modrost ter v volji da modrost udejanimo, torej njene sadove delimo z drugimi.
Kajti vrednost izhaja od znotraj, cena pa od zunaj. Slednja je vedno zrcalo vrednosti, ki jo izrazimo navzven. Delati na lastni vrednosti pomeni delati na (spo)znanju in modrosti (aplikaciji le tega). Tako smo v vsakem trenutku učenec in učitelj hkrati. Z zavestjo komu/čemu služimo sovpada naša samo-zavest, ki se kaže tudi skozi samo-podobo.
Spoštovani P.J, človek uživa v branju, ker se temeljito lotite sleherne povedi. Prepričana sem, da vam je tema blizu in se z njo ukvarjate “s strokovnega vidika”. V navednicah, ker ne vem, če ne tudi tudi profesionalnega.
Zdi se mi, da med dopisovalci niste edini, ki mu to področje ni le izziv, temveč veliko več.
Tako zorimo tudi ob prebiranju teh besedil in dvigujemo raven dopisovanja.
Človek je zares vesel, ko ne prebira več medsebojnih obtoževanj, polresnic in novic rumenega tiska.. in na trenutke postane izgubljen, če se takoj ne znajde v vseh ponazorilih, navedbah, citatih..
in vendar vspodbujen, da si vzame čas in kakšno stvar prebere večkrat. Preprosto, lepo vas je brat.
Kot je Marjana že namignila, čutim bolj do provokacije, kakor do advokacije. Čeprav vem, da tudi sovpadata, se mi zdi, da je seme vzklilo, kot ste opazili tudi sami in za kar sem hvaležen.
Ni mi dano soditi, saj je to na drugi ravni. Lepo je čutiti in se učiti, medtem ko voljno raste brez truda.
Spet zakonske težave?
http://govori.se/domaci-traci/sasa-einsiedler-moz-jo-je-pretepel/
Lili07 in kaj ima ta link veze s samopodobo? Aja, točno, ti uživaš v tujih težavah tako zelo, da svojih ne vidiš!
Če bi svojih ne čutila bi energijo usmeril k rešitvi. Uteho za pomanjkanje volje za reševanje tistih, ki bi jih morala razrešiti tako išče v tujih in tako zapade v cikel težav. Manifestira tisto, na kar se osredotoča.
Vrednost te debate je ravno v tem, da se osredotoča na vedenje, katerega lahko vsakdo uporabi, kakor čuti, da mu je namen. S čimer se iz samo-podobe posameznik usmeri na samo-zavest. Ob tem miselnem preskoku se posameznik zave, da je del enega, ki je vredno natanko toliko, kot le-tega najšibkejši člen. In takrat energijo usmeri v dobro že iz razloga, da bi bil dobrega deležen.
Saša želim, da resno začneš delati na samospoštovanju in se ne obnašaš (skupaj s svojim možem) kot gospodična Čepin, tupoglavo in neresno. Ženska, mati otrok si. Jaz bi se zgrozila, če bi po medijih brala take oslarije. Ugriznila ga je v ustnico, on jo je pretepel… Daj, zapri tale blog in začni reševati svoje življenje, ki si ga (resnično) zavozila. Čas je še. Še ga imaš, bojim pa se, da ti manjka zdravega razuma. Žal.
Upam, da vam pristojne sluzbe odvzamejo otroke, preden zgrizete še njih! Ali pa si vsaj preventivno omislite močan nagobčnik!
Saša,če se spoštuješ pobaši otroke in odidi. Hiša ni cena,ki jo plačuješ za to,da ste vsi skupaj nenehno v situacijah,ki niso dobre za nikogar od vas. Ne razumem,da so izpostavljeni otroci,ki so priča in ne samo sedaj,vajini ranjenosti ali pa nezmožnosti dojeti,da se s skupnim bivanjem samo podaljšuje agonija,ki žal ne pelje nikamor. Govorim ti iz lastnih izskušenj in podobnih razmer v katerih sta obtičala vidva. Jaz sem v podobnih razmerah vzstrajala nekaj let,ker sem se borila z delitvijo premoženja in z mislijo,da otroci ne smejo izgubiti svojega doma.
Danes,po destih letih vem,da ne bi smela tako živeti niti sekunde,pa čeprav bi z otroci zaživela v miru v podnajemniškem stanovanju. Hiša ni cena,ki jo plačuješ za človeško dostojanstvo nevredno življenje.
Upam, da ste povedale vse kar se vas ne tiče. Tema je samospoštovanje, mar ne. V veselje mi je brati komentarje na to temo, temo, ki nam je bila ponujena. Mislim, da ob branju odgovorov duhovno rastemo. P.J. se je res zelo potrudil in profesionalno razjasnil pojme. Res je, gojim odpor do religioznih besedil, kjer nimajo mesta. Pogovarjamo se o duhovnosti in ne o krščanstvu. Res se beseda Bog pojavlja tudi v duhovnosti kot cilj za katerega se trudimo in mu skušamo slediti. Ampak ta Bog nima nobene zveze s krščanstvom, Kristus pa jo ima in to me je zbodlo. Vse ostalo vaše pisanje pa je zelo na nivoju in ga z veseljem berem, tudi večkrat. Očitno pa je, da je še veliko premalo napisanega, ker nekateri odgovori še vedno niso dorasli temi. Vsi imamo pred svojim pragom še veliko za pospraviti ne glede na to koliko samospoštovanja je v nas. Višja ko je naša zavest, več imamo dela na sebi, pravzaprav več dela vidimo in manj časa imamo za ukvarjanje z drugimi. Punce zamislite se!
Sem že namignil, da je iz besedila možno razbrati. Ne želim prizadejati nikogaršnjih čustev. Toda Kristus ni povezan s človekom imenovanim Jezus iz Nazareta, rojenim pred 2017-imi leti, 20-ega marca, kaki dve uri pred sončnim vzhodom.
Kristus (v vsebinskem smislu - z drugačnim izvirnim imenom) se je pojavil zgolj enkrat, v povsem drugem veku in kontekstu, niti blizu času in prostoru v katerem je živel Jezus iz Nazareta.
Nasprotno splošnemu prepričanju, Kristus nima prav ničesar opraviti s krščanstvom, medtem ko si krščanstvo precej trudi ustvariti vtis povezave z njim. (malo razjasnitve)
Hvala P.J.
Hvala Jana. V bistvu sem tvoje razmišljanje povedal na drugačen način. Hvala tudi tebi, P.J. Veliko si povedal in po moje kar brez truda:). Kar večkrat je treba prebrati tvoje zapise, če jih hočem razumeti. In hvala vsem, ki ste povedali svoje mnenje, razmišljanje, predvsem pa hvala Saši za prispevek…
Sem pa začutil, da so besede zelo omejeno sredstvo, ko gre za vse nas tako pomembno temo. Človek mora biti dovolj star, da zna brati, ločijo nas jezikovne ovire, potrebno je kar nekaj intelektualnega znanja, usklajena terminologija… Medtem ko je občutek radosti ali strahu v vseh jezikih enak, nasmeh v vseh jezikih enako razumljen, občutek enosti povsod enak, popolnoma vsi ljudje rabimo enak kisik in vodo, enako smo bili spočeti in vsi zapustimo ta skupni oder… In tudi vsi težimo k istemu cilju - vleče nas domov, vleče nas tja, od koder smo prišli. Vleče nas najprej k spoznanju samega sebe, celotnega stvarstva in potem še naprej…
Menim, da imate ga. Saša samopodobo totalno zmaličeno. Na zunaj ste svetnica, v notranjosti pokvarjenka in hudobnica. Zato pa načenjate teme s katerimi hočete videti, da je še kdo tako pokvarjen in samozaničevan kot vi. Se strinjam, da zaprete blog in se ne naslajate nad nesrečo drugih. Poštimajte sebe in svojo družino. Ubogi otroci trpijo vi pa mislite, da ste s pojavljanjem v medijih popolni. Daleč od tega. Sramotite sebe in svoje otroke. Žalostno, res.
Hvala Biokmetovalec. Zelo lepo si tole zapisal. Se podpišem spodaj če smem. Čutiš enako, se poistovetiš s piscem, vendar ne znaš tako lepo zapisati. P.j. je besedno zelo močan in čestitam ti P.J. V osnovi pa čutimo isto in težimo k istemu cilju: miru in ljubezni. Tema je zelo obširna in polna in hvala ti Saša, da imamo možnost govoriti o tem in duhovno napredovati tudi s tvojo pomočjo. Na tem blogu lahko samo pridobivamo in upam, da so tudi tebi všeč nekateri odgovori. Lepo bi bilo, ko bi se kaj oglasila.
Pa smo spet pri bullmastifih - ogrižen mož, samo da ne grizejo psi ampak žena.
Saša ne razumem tega, če ti hoče mož dati poljub ga ugrizneš on te potem nabuta. Medijem pa nato prodaš enostransko zgodbo. Upam, da bo tudi Tilen medijem kaj pojasnil v svoj bran.
Čepinova se vsaj ni spustila na tak nizek nivo, da bi grizla.
Bolje zapri blog ker se smešiš s svojimi komentarji.
Ne reskiraj otrok zaradi svoje bolne ambicioznosti.
Naš planet Zemlja prehaja na višje nivoje. Spreminja svoje vibracije. Prav zato imamo ljudje v tem obdobju težko prilagajanje, nekateri to laže dojemamo, nekateri z manj izrazito zavestjo pa imajo mnogo težav. Do sredine leta 2012 bomo morali prav vsi spremeniti svoj pogled, se spremeniti in sprejeti preoblikovanje v energetskem polju Zemlje. Prav zato imamo nešteto bolezni, sovraštva in nesoglasij med ljudmi. Skozi pogovor se dopoljujemo in rastemo. Želim vam čimveč stikov z ljudmi, kjer lahko le pridobivate na zavesti. Čaka nas še veliko dela, časa pa ni več veliko…….neprilagojenim bo namreč trda predla. Pa nočem strašiti, vendar vsak upor nas bo zmlel.
Saša pozdravljena;
tale vaš članek, če lahko tako rečem, mi je izredno všeč;
Sama sem ena od žensk, žena in mater z nizko samopodobo; Sem mati 3 otrok, prvega sem imela že zelo zgodaj, kmalu sem se poročila in izredno ljubim svojega moža. Tudi on zelo ljubi mene, vmes pa sva imela določeno krizo iz katere sva se sicer pobrala, vendar brazgotina ostaja. Imel je namreč drugo žensko, pravzaprav je bil nanjo zelo čustveno navezan in jaz sem zasedla drugo mesto. Grozno me je bolelo, bila je lepa, samozavestna, mlada, polna energije, dobre volje, skratka vse kar si moški lahko poželi. Sama pa sem bila dokaj izmučena, skrbela za 3 majhne otroke, služba, gospodinjstvo, včasih mi je energije primanjkovalo, čeprav se nikoli nisem pritoževala in sem bila srečna… do tistega dneva. Od takrat naprej pa vedno dvomim vase, sem dovolj lepa, pridna, dobra mati, dobra žena…. in tako naprej, vprašanj ne zmanjka. Sicer je od tega že 5 let, zadeve so se uredila, mož me ima rad, razmerje je takoj prekinil, vendar meni se še vedno dogaja… Vmes sem zamejala službo, mislila sem, da bo bolje.. sedaj še kasneje hodim iz dela domov, na vožnji preživim poleg službe dnevno še 3 ure, doma me čakajo otroci, mož in gospodinjstvo… Ostala sem čisto brez volje, čisto pasivna. V službi ogromno dela, skrbi… Pravzaprav vas občudujem, kako vse zmorete, otroci, služba, gospodinjstvo, pa še vedno tako postavna in lepa …
prav potrebovala bi kakšen nasvet od takšne ženske; Trenutno sem v situaciji, ko razmišljam, ali naj grem k psihiatru ali kaj, kar bojim se, da bom v službi naredila kaj narobe, da se doma premalo posvečam otrokom, možu….
Želim si drugačne službe, trenutno delam pri banki, potrebujete še kakšno zaposleno :)) Šalim se, skratka, če boste le lahko, vas naprošam za komentar, če ne preko bloga, pa na mail, zelo bom vesela;
vi ste moj vzornik, borka, 100 % vas podpiram;
Jana, razmišljanje je na mestu. Vendar bom ponovil troje, ki je do sedaj ostalo prezrto, očitno z namenom kasneše emanacije.
Zavest o tem, kdo sem, kje sem in zakaj sem tu je potrebno iskati in ne najti. Uporaba ne-dovršnika je z razlogom. Kajti tisti, ki v hram vstopi, je še bolj izgubljen, kakor v prostoru iz katerega je izšel. Tisi, ki vstopa, pa - lahko bi rekli - se pripravi na tisto kar ga čaka, zato pa mora že prej spozna-va-ti Zakon.
Čas je tu zgolj, da razdeli prostor. Bolj skladno z Resnico je, da stoji, medtem ko se prostor giblje. Tudi ko s odpro vrata dvorane, posamezniki vstopamo po Redu.
ga nesamozavestna, saj ga Saša tega ne zmore, zato pa se ji pa vse ruši. Vi pa zmorete, pa spet pretiravate in nosite vse k riti svojim domačim. Dajte organizirat delo, da bodo vsi vključeni v gospodinjstvo, pa ko se dela, se dela, potem pa je družina skupaj v prostih trenutkih, se skupaj smeje, igra in bo vse ok. Joj ženske, totalno ste neorganizirane in se dajete v nič ob tolikem garanju.
Saša, glede na vso situacijo bi bilo res najbolje, da se daste v ilegalo in poskušate rešiti, kar se rešiti da. To so otroci. Ukvarjajte se z otroci. Oni so tu največji reveži in ne vi. Oni potrebujejo pomoč. Oni potrebujejo uravnovešeno mamo in očeta. Za njih se je vredno potruditi.
Pri 42 letih in 5 otroci se iščete… Mogoče je čas, da daste prednost otrokom in ne sebi. Ko bodo otroci malce zrasli boste imeli še ogromno časa, da se iščete in mogoče najdete.
Resnica je ena sama, poti do nje pa so lahko različne.
Najmanj, kar si želim je, da svoje življenje ureja vsakdo sam. Razumni ljudje bodo našli pravo pot, le čas, ki je potreben, da najdejo (mo)rešitve je različen in različna je cena, ki jo bodo (bomo)zato plačevali. Najmanj, kar ljudje v stiski potrebujejo, je privošljivost in nagajanje ljudi, ki ne poznajo pravih razmer.
Ostanimo zvesti temi in samim sebi in pustimo Saši, da si življenje uredi po svoje.
Eden izmed prispevkov bi se iz drgega yornega kota lahko glasil tudi tako…
… pa to ne bi spremenilo esence.
@Dragica: kaj ni razum le orodje duše, da se izrazi pojavno. In orodje ozaveščanja Reda? Razumni ali disciplinirani, torej?
Zdej pa nehite filozofirat in iskat duhovnost za druge, najdite jo zase in se ne hvalite s tem. Vsak se mora sam dokopati do svojih najglobljih spoznanj. Vidim, da imate preveč časa, pejte raje delat, pa bo kljub delu ostal čas tudi poglobiti se vase, vendar šele potem, ko se boste našli - sami sebe.
Razumni…zgoraj zgolj v smislu “ljudje, ki vedo, kaj bi radi”- pomeni odločeni prekiniti staro in začeti novo pot…P.J., nisem vam kos v pisanju, morda v izkušnjah pa le…
Zato tudi cenim vaše besede. In vas spodbujam tam, kjer čutim, da zmorem iz hvaležnosti. Razum in delo sta namreč pogosto “precenjena”. Tisti, ki - kot ste dobro rekli - vedo kaj želijo - zmorejo navadno tudi dovolj discipline, da to ustvarijo. Ravo slednje pa je pomembno razločevati od golega dela, saj vključuje tudi odgovornost.
P.J… Alenka Rebula v knjigi Blagor ženske piše, da je pozitivizem (ko obračamo slabo v dobro) nevarna reč… Ker zamegli problem in potem sanjam in sanjamo pa nič ne napravimo…. PAč probleme moraš osvestiti, da nekaj rešiš… Pravi tudi da pozna veliko navidezno nasmejanih pozitivnih žensk, ki so v sebi izjemno napadalne…. Ampak mnogo lažje je nekomu pokazati nasmeh, kot ga poslati k vragu.
Pa tudi to… Ja zelo si teoretično naravnan, imaš veliko časa, ničesar pa nisi zapisal o sebi o lastnih izkušnjah, kajti bistvo osebne rasti je, da izhajaš iz sebe… Kar preberi Ruglja, če mi ne verjameš…
Ozaveščenje situacije je nujno z vidika udejanjanja občutja, pri čemer sodba o pozitivnem in negativnem ne igra vloge, saj na čutenje ne vpliva. Tako, da omenjena avtorica verjetno misli dobro v delu, ki ga navajate.
Pokojni Rugelj je zapustil pomembno sporočilo, saj je očitno dodobra spoznal nrav človeka. Poenostavljeno bi bilo trditi, da je eno odvisnost zgolj nadomestil z drugo, ki temelji na disciplini in ustvarjanju. Čeprav je bistvo njegovega dela poenostavljeno rečeno, skoncetrirano ravno na to.
Čas je večdimenzionalna kategorija in z vidika povprečnega dojemanja, bi selahko reklo, da mi ga je dano več, kot je sleherniku dojemljivo. O bistvu iz sebe in v sebi je težko (od)govoriti nekomu, ki se ne izkaže dovolj discipliniranega, da bi vprašal in sodi vnaprej.
Nehote pomislim na krivdo tistega, ki drži vrečo in tistega, ki jemlje s police…čigava je večja?
Torej, brati ali pisati…Pa ni to moj namen.
Radovednost, kdo se skriva za črkami P.J. pa postaja velika, ker se mi zdi, da bi lahko kdaj našla na kakšni polici tudi njegovo avtorsko delo ali pa se morda motim?
Poskusiti ni greh, mar ne?
Zanimivo branje, in sicer iz vseh zornih kotov…
Dragica, kdo je P.J. in s čim vse se ukvarja, pa si lahko pogledaš, če klikneš na njegovo ime.
P.J., upam, da ne zameriš moji radovednosti. Si me pritegnil s svojim pisanjem in sem si želela ustvariti nekakšno sliko o tebi.
Spoštovani vsi bralci tehle vrstic!
Imam nečakinjo, ki je imela v svojem življenju že obilico težav sama s seboj - in jih ima še vedno. Išče se in išče. najde pot, pa spet zaide, pomagala najrazličnejših sort ji ne koristijo kaj prida, ljudje okoli nje skušamo narediti zanjo čim več, pa ne znamo v zadostni meri, celo strokovnjaki so ugotovili, da z njo prazaprav ni nič narobe … v resnici pa je vse. In tako bo verjetno do konca njenega življenja. In ona? Razpreda, razpreda, govori, govori, razlaga, filozofira … pa bi vse še šlo, če bi ji mozganje o sebi, drugih, življenju, svetu … kaj pomagalo, tako pa - vrti se v začaranem krogu. Nauk? Za vsakogar drugačen, zame predvsem tak, da je tudi preveč razglabljanja včasih prej peza kot rešitev. Saj biti srečen navsezadnje ni tako zapletena reč, če le zahteve niso prevelike in razum prave meje postavlja. Absolutne sreče pa tako ali tako ni. So le takšni - čudoviti, mirni - trenutki. Poznate tisti z ničimer primerljivi občutek blaženosti, za katerega še sami ne veste, od kod se je prikradel in zakaj, le preprosto v vas je in kar na lepem je vse, kot mora biti? Taka občutja so zares nekaj vredna. Pa težko verjamem, da te do njih lahko privedejo seminarji, delavnice, nasveti drugih - le kakšno smernico ti lahko verjetno dajo - in tudi, pa brez zamere, filozofiranja po dolgem in počez. Kje je pa kaj konkretnega? Življenjsko uporabnega? Saj je lepo veliko razmišljati, brati, se pogovarjati, ampak življenje je vendarle bolj praksa kot teorija. Dokazujejo tudi biografije številnih izjemnih teoretikov, ki so znali drugim izvrstno svetovati, sami so pa živeli povsem druge zgodbe, na povsem drugačen, velikokrat prav nič prijazen način. Povejmo si kaj konkretnega torej. Boljšemu in preprostejšemu življenju za berglo. Da bi pa sebe in vse okoli nas kdaj zares do konca (s)poznali, je pa itak iluzorno pričakovati, mar ne?
Spoštovana Jelča, trenutki “blaženosti”, ki jih omenjaš, so res dragoceni. In ustvarjati take trenutke se lahko človek nauči. Vendar mora najprej verjeti, da se je tega možno naučiti. Dokler obstaja nevera ali dvom, sploh ne poskušamo najti rešitve, načina, sploh ne iščemo “mojstra”, ki bi nas lahko naučil tega, kar bi radi vedeli. Tudi dokončno poznavanje sebe in vsega stvarstva ni iluzija. V resnici je iluzija to, kar verjamemo, da je resnično. Naša fizična raven je samo odsev, prava resničnost je znotraj nas…
P.J. Ni res, Rugelj je zahteval železno disciplino. Res je, da se pri planinarjenju in teku sproščajo evfedrini, vendar jih proizvaja lastno telo. Sploh pa se moraš za vzpon na vrh ali pa 42 km potruditi sam s svojo voljo. Hoja v hribe in tek pa pomenita tudi pogovore s samim seboj, sproščata adrenalin, sproščata stres….
Kar zagovarjaš ti so zagovarjali Rugljevi nasprotniki in popušili, kajti svetovna zdravstvena organizacija je Rugljevo metodo zdravljenja priznala kot edino socialno andragoško metodo zdravljena alkohola in drugih odvisnosti. Pa še nekaj ti lahko povem, da prav pomirjevala povzročajo hudo telesno odvisnost, zgolj čvekanje pa ne reši ničesar. Been ther done that…
Če bi se uspeli držati preprostih pravil, napisanih tudi v svetem pismu in še kje, bi nam bilo mnogo lepše.
Vse kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim. Ne želi drugim tega, česar ne želiš, da bi drugi želeli tebi. Svojega bližnjega ljubi kakor samega sebe.
Ja, saj vem, ampak včasih je tako težko. Le kam takrat izgine samozavest?
@mojcica: pozornost vzbujajoče. Vendar presega meni doumljivo. Potreboval bi še kako iztočnico, da bi razumel o čem bi rada govorila (z menoj?).
@Janja B: vedoželjnost čutim kot vrlino. Odkrili ste (že) dve plasti. Pri tem bom pa vseeno citiral meni dragega prijatelja (sicer Rusa): “S plastmi je tako, kakor z babuško. Na koncu marsikdo presenečeno spozna, da je v sredici - praznina in je vse v plasteh.”
@dragica: lahko bi se zgodilo, vendar s področja, na katerega (predvidevam) sploh niste pomislili.
Držite se teme SAMPODOBA.A slovenceljni res rabite tujo nesrečo, da je vaša sampodoba potem boljša?Ukvarjajte se s sabo, s svojo sampodobo, boste dovolj dela imeli. Saša, kar ne ubija krepi!!!
Jelča, to je bistvo ja, naredila si krasen zaključek teme. Teorijo lahko obvladamo, v praksi pa je drugače. Čestitam za čudovito razmišljanje!
Vsi tile zaključki mi ne dajo miru. Res se teorija razlikuje od prakse, vendar se medsebojno prepletata, dopolnjujeta. Umetnost je povezat nekatere povedane ali zapisane stvari in jih prenest v prakso. Najbolj preprosto ponazorilo so kuharske knjige. Le redko nam uspe že po prvem receptu pripraviti izvrstno jed. Popravljamo, prilagajamo, dopolnjujemo…prisluhnemo drugim, sprašujemo… Podobno je v življenju. Ni zakonitosti, ki bi veljale za vse in ni metod, ki bi ljudi spreminjale na enak način in samo uspešno. A po uhojenih poteh je včasih lažje in varneje hodit in, če poslušamo izkušene, se včasih izognemo nevarnosti. Koliko zmoremo, znamo, hočemo sploh spreminjat sebe, pa je vedno odvisno samo od nas samih. Zato je teorija pri nekaterih uspešnejša, pri drugih pa manj ali sploh ne.
Spoštovana, Dragica, niste razumeli. Poanta je v tem, da je teorijo enostavno obvladat, težje pa je potem v praksi. Seveda bi bilo super, da teorijo prenesmo v prakso, vendar tega ne znamo, morda samo delček jo prenesmo, ostalo pa je vse odvisno od veliko dejavnikov… karakter človeka, okoliščine, etc… Če bi znali vso teorijo prenesti v praksu bi bilo pa oh in sploh super, vendar žal ne gre.
Po vaše bi naj ponižno sprejela njegov poljub, ker se je njemu tako zahotelo.
Ko se mu je zahotelo drugače, je kljub svoji ženi raje poljubljal drugo.
Bljak! Naj kar ima svoje zlagane poljube in pogrižene ustnine. Bedak, ki misli, da bo z slinjenjem dosegel, da bo spet živel kot bubreg v loju, dokler kaka mlada ne primiga mimo.
To ni noben izgovor za pretep.
@Katarina, odvisno je od čutenj. Ko človek čuti, kaj mu je storiti (z bolj določenimi besedami povedano tisto, kar sva nazadnje ugotovila že z Dragico), udejani marsikatero misel.
Človek se sam odoča o tem, ali bo sprejel vlogo žtve in jo pogosto sprejme prostovoljno. Spomnim se časov, ko sem sam bil v situaciji odločanja. Diagnoze niso bile obetavne in predvidoma naj bi bil prikovan na voziček do konca živlenja…
Najprej sem se poglobil v znanje, ki je takrat bilo meni popolnoma tuje. Dve leti sem se spoznaval z anatomijo in vlogo predvsem posameznih žlez, mišic, kosti in živcev. In po dveh letih in pol mi je uspelo prekolesariti 280 km v dveh dneh, po kakih petih letih pa sem se lahko gibalno primerjal s kakim povprečnežem.
Potrebno je discipline in resnico-ljubja. Tako človek blikuje samo-zavest in jo izrazi v samo-podobi. Čutim pa podobno kot vi v podtonu. “Polovičnih rešitev” res ne more biti v odnosu do sebe. Ker tudi rezultirajo “na pol”.
še nekaj o teoriji in praksi
http://www.nezazeljeno.com/?novica=997
@Biokmetovalec: hvala za povezavo na besedilo, ki ste jo podali. Me je že imelo, da bi tudi sam zapisal v skrajšani obliki…
Najprej se porodi ideja. To idejo nato izrazimo, najpogosteje z besedo - čeprav ne nujno. Sledi stanje verovanja, katero sčasoma preide v stanje razumevanja. Z voljo čisto na koncu to udejanimo.
Iz vašega psevdonima domnevam, da razumete, zakaj uporabljam prispodobo semena in od kod povzemam red o katerem pišem. Vi ste mu (verjetno) vsakodneno priča.
Čestitam P.J. Namenoma sem v enem pisanju omenila, da te do preobrata lahko pripelje nekaj hudega npr. bolezen, ker sem nekako začutila,da ste v življenju izkusili nekaj, kar vas je spremenilo. Tudi sama imam podobno izkušnjo, zato vem, da je takrat bilo hudo. Samo ob tako težkih situacijah, ko si na tleh, najdeš moč, iščeš znanje in voljo, da se začne stanje izboljševati. Hkrati duhovno rasteš, srečen si za vsako najmanjšo izboljšavo, krepiš si samozavest……vse kar nas v življenju doleti ni brez razloga. Jaz sem bila res prikrajšana za zdravje, vendar sem v tem času veliko pridobila. Jelča očitno ni imela nobene res težke situacije, zato nekako ne razume nečakinje. Ni vedno vse tako enostavno. Včasih rabiš ogromno moči, da se pobereš na prvo stopnico. Ko pa so rezultati, je vse laže in laže. Odpirajo se ti nove in nove poti. Na tebi pa je le, da se poskusiš soočiti z njimi. Je pa res, da vsak do cilja prihaja po svoji poti in prav je tako. Nesamozavestni želim čimprejšnjo pot do rešitve. Tudi sama imam tri otroke in ko te v takih razmerah zapusti še zdravje, ni enostavno. Teorij je res veliko, spraviti jih je potrebno v svojo prakso, biti discipliniran in slediti svojemu cilju.
Treba je razumeti tudi Jelčo. Ni naša naloga, da ji sodimo zaradi ne-znanja, kajti znanje še pride. Tudi ne, da ji posredujemo “recepte”, kajti to bi pomenilo oropanje edinstvenosti situaciji, v kateri se je znašla.
Lahko jo kvečjemu spomnimo na tisto, kar globoko v sebi že ve. Biti eno z drugim je težka preizkušnja, ljubiti tistega, ki ljubezen najbolj potrebuje pa ponavadi najtežja.
Pred dobrim letom smo se poslovili od najmlajše iz družine. Rak je vendar zahteval svoj davek in telo je bilo že (pre)šibko. Kot še edini “moški pri hiši” pa sem opravljal nalogo in poskrbel, da je maturirala in preminula je kot študentka, sicer ne da bi v resnici kdaj prestopila prag fakultete… Kar hočem sporočiti je, da sem (smo) bili z njo do zadnjega in je v vseh letih bolezni tudi živela - vse preostale nje slike so polne življenja, kajti nikomur izmed nas ni dano soditi. Kljub temu da avtoritete (npr. zdravniki) menjo drugače.
“@Katarina, odvisno je od čutenj. Ko človek čuti, kaj mu je storiti (z bolj določenimi besedami povedano tisto, kar sva nazadnje ugotovila že z Dragico), udejani marsikatero misel.
Človek se sam odoča o tem, ali bo sprejel vlogo žrtve in jo pogosto sprejme prostovoljno. Spomnim se časov, ko sem sam bil v situaciji odločanja. Diagnoze niso bile obetavne in predvidoma naj bi bil prikovan na voziček do konca živlenja…”
P.J., do tukaj se absolutno strinjam z vami. Ampak to je samo en vidik.
Drug vidik je pa naslednji: poznam kar nekaj ljudi (oz. sem jih poznala, saj so nekateri že pokojni), ki so tudi imeli precej hude diagnoze in so se z vso odgovornostjo in pogumom soočali s temi diagnozami. Niti slučajno niso zavzeli pozicijo “žrtve”, pa jim kljub temu ni uspelo. Ni jim uspelo preživeti. Jaz na to gledam tako, da je bila to njihova preizkušnja in preizkušnja njihovih svojcev in prijateljev. Kljub temu, da jim ni uspelo to, za kar so se trudili (vem, da vi ne marate tega izraza, pa vendar oni so se dejansko trudili in borili), vem, da je imelo nek smisel, ker vse v življenju ima nek smisel in prav vse v Življenju se zgodi z razlogom. Jaz namreč verjemem v to.
In prav in tudi zato so nekateri v življenju “žrtve”, ker se morajo oni in tisti, ki jih spremljajo, iz tega nekaj naučiti. Iz tega lahko sklepam, da je tako tudi z nečakinjo Jelče. Tudi ona se mora nekaj naučiti in vsi okoli nje. Sicer pa mi niti ne vemo, koliko se je ta punca že “trudila” in kaj vse je že naredila, da bi živela drugače.
Pozdrav vsem sodelujočim!
P.J., ste me prehiteli in očitno tudi Vi poznate tudi drug vidik, ki sem ga sama opisala.
Žal mi je za Vašo deklico, pa vendar imam občutek, da je kljub temu imela polno življenje, ker ste ji vsi vi tako omogočili…
Janja B: lepo povedano. Kar me malo bega je zgolj razmerje med vzrokom in posledico, ki se mi v vašem pisanju zdi malo zamegljeno.
Sem sejalec s poslanstvom služiti in z namenom biti hvaležen za žetev. Ozirati se na to, da lahko ujma osiromaši pridelek je modro, zato služim vedno več, kot pričakujem.
Ne-služiti zato ker lahko ujma uniči pridelek?
Ko se v sebi odločimo, smo z izkušnjami samo močnejši in bogatejši za spoznanje, da zmoremo.
P.J. pa kot bor nekje visoko…bolj, kot ga tepe, premetava in biča vsak dan, močnejši je…Vredno občudovanja…tudi iz tega se učimo.
Hrabri me spoznanje, da, ko je človek na tleh, pot vodi samo navzgor..iz izkušenj govorim, ne teoretično.
Da ne zaidemo zgolj v ekstreme in na podrčje tistega, kar imenujemo smrt, saj je tam z obstoječim znanjem zanemarljiv.
Spomnim se fanta - sina frizerke, h kateri se hodim strič. V osmem razredu je bilo na tem, da ne izdela. Problem sta bila fizika in matematika. Fant je bil obsojen na “fizikalca” in omenjena me je prosila, da naj mu pomagam, da vsaj zaključi osnovno šolo.
Fanta sem poznal in nalogo sem sprejel. Bil je aktiven pri gasilcih in treniral je odbojko - torej volja nikakor ni bila problem. Prosil sem za dovoljenje, da uporabim “svoje metode”.
V dvorani sva računala, koliko časa potuje žoga od servisa do branilca in koliko časa imajo podajalci in napadalec za “formacijo”. Računala sva, koliko energije potrebuje za trening, za tekmo in iz “frutabele” brala, koliko jih mora pojesti… Računala sva pretoke iz gasilske cisterne in tlak v ceveh…
Lani je mladenič diplomiral na fakulteti za elektrotehniko in je pomožni trener pri odbojki. Vse kar je potreboval je pot do znanja, pot do samo-zavesti, kajti tista vsiljena od zunaj ni bila nujno prava.
P.S.: Mimogrede sem vam izdal recept, kako lahko čovek iz lastne vrednosti prisluži brezplačnega frizerja - doživljensko.
P.P.S.: na koncu prve povedi sem površno izpusil besedo “vpliv”.
Janja B.@Drug vidik je pa naslednji: poznam kar nekaj ljudi (oz. sem jih poznala, saj so nekateri že pokojni), ki so tudi imeli precej hude diagnoze in so se z vso odgovornostjo in pogumom soočali s temi diagnozami. Niti slučajno niso zavzeli pozicijo “žrtve”, pa jim kljub temu ni uspelo. Jaz pravim temu, da smo na Zemljo poslani z namenom, z različnimi nalogami. Dobivamo različne teste, vsak dan druge. Testi so na začetku lažji, če jih sproti rešujemo je v redu, v kolikor pa se nam ustavi, dobimo v obdelavo vedno težje naloge, ki jih je potrebno reševati, lahko tudi zdravstvene. Da jih ne zmoremo rešiti, nismo vedno krivi samo sami…..težave lahko prenesemo iz prejšnjih življen, prednikov………to pa je že druga tema. To je hotel povedai P.J., ko je dejal, da ga bega razmerje med vzrokom in posledico. Mi je pa všeč P.J.- ev pristop o učenju logike mišljenja mladoletnika. Moja zelo dobra prijateljica (zelo inteligentna) je na tak način pomagala neštetim ljudem, sama pa se bori z zahrbno boleznijo (drugi vidik), ve kaj je delala narobe, ve od kod prihaja, ve kaj bi morala spremeniti, ima znanje kako to narediti, teorije zelo dobre a premalo moči, da bi zmogla sama zase,… ve kam gre……..bori se že leta, pa kljub temu ve, da ne bo kos nalogi, ki ji je bila zadana. Lažjih testov ni zmogla, pa je prišel večji, težji….. Na tak način je moja druga prijateljica izgubila 26 let starega sina. Grozljivo, če pomisliš kako malo smo vredni, vsak le pest pepela, a pomembna je energija, ko se telo spremeni v pepel. Tega nam nihče ne more vzeti, naših del, samozavesti, misli in razmišljanj, ljubezni, ki jo podarimo in živimo. Žalujočim pa ostanejo lepi spomini, ki so jih imeli možnost peživeli ob tako plemeniti osebi. Hkrati pa smo lahko hvaležni za spoznanja, ki smo jih ob tem pridobili……….
P.J.!!!! Moja hči tudi potrebuje inštrukcije iz matematike in fizike, a jaz bi rada, da gre na glasbeno šolo, ne pa na elektrotehniko.
Hej, PJ, super si to naredil. ;)
@Dajana: poanta, ki sem jo želel izpostaviti je, kaj čuti dotični/dotična. Predlagam, da to kar ti pričakuješ od nje poskusiš izraziti čimbolj skladno s poslanstvom, ki ga čuti ona.
Kakšne neumnosti so na tem forumu? Človeka kar glava zapeče. Bedarije. Če je to Saša, potem naj bo kar tam kjer je.
Dajana, samo to je pomembno, kaj želi hči…podpri jo pri njenih željah in hotenjih..
P.J.- čestitke, pa veliko veselja in veliko sreče želim…
No, da so vse tole neumnosti, bi ravno ne rekla, sem pa že zadnjič vljudno namignila, da tolikšno filozofiranje nikomur ne koristi. Gospa Saša - predlagam, da nam v premislek podate novo temo in sodelujoče poprosite za malce več prakse in malo manj teorije oziroma filozofije. Pa brez zamere in z globokim spoštovanjem do vseh in vsega napisanega, vendar … kar je preveč, je pa preveč. Tole ni šola filozofije, je, naj bi vsaj bila, šola življenja, razmišljanje o njem. To pa je veliko bolj kot iz leporečenja in filozofiranja stkano iz realnih dogodivščin. Saj ne rečem - včasih res ‘paše’ malo pofilozofirati, ampak … saj nismo sami, recimo, Spinoze, Nietzscheji … na svet gleda vsakdo izmed nas drugače, po svoje, nihče nima pravice zaradi tega nikogar obtoževati, ampak … Bodimo vendar malo bolj življenjski, bolj na tleh, kot se reče. Pa ne pritlehni seveda. Tudi tako je namreč mogoče povedati marsikaj zares pametnega!
Jelčka bi bila bolj prizemljene teme. Vsekakor je treba to spoštovati. Spoštovati pa je treba tudi ga. Sašo, saj je tale blog njen in njej očitno to odgovraja, morda potrebuje tudi ta del “neprizemljeni”. V nasprotnem primeru bi prav gotovo zaključila to temo. P.J. iskrene čestitke ob najlepšem dogodku, ki se ti lahko zgodi. Želim vam res veliko zdravja, sreče in lepih trenutkov v družinici. Ni bolj čistega nasmeha kot je to brezzobi nasmeh. Dobili ste “bikico”, tudi moja prva hči je rojena v maju in zanjo sem se odločala med imenom Vesna in Sara. Odločila sem se za Vesno in letos mi je podarila prvega vnuka. Zdaj v maju mi je podaril prvi svoj pravi nasmeh. Srečno! Z Dragico se popolnoma strinjam. Otroke moramo poslušati in jim pomagati pri njihovem poslanatvu. Le na tak način bodo izpolnjeni in srečni.
Filozofijo (kar v bistvu pomeni ljubezen do modrosti) čutim kot eno izmed treh najvišjih vrednot v življenju. Meni jo je prenesel ded, ki je za časa življenja živel kot kmetovalec. Koliko se da takšno filozofijo aplicirati v prakso, pove največ to, da je preminul star 97 let, pri tem pa ves čas skrbel za kmetijo in ni nikoli šel v pokoj ali kakorkoli drugače dopustil biti odvisen od drugih. Do zadnjega dne je živel od svojega pridelka (in menjave, kolikor jo takšna kmetija pač dopušča).
Koliko je takšna filozofija koristna, morda največ pove to, kar sem pisal malo prej. Ko sem se lotil omenjenega inštruiranja, mi je stvarstvo namenilo spoznati prof. dr. Pozdniaka, takrat trenerja Nizozemske reprezentance, enega izmed protagonistov projekta Volleystat. Ta me je povabil k projektu, da sem skrbel za podporo s področja, ki ga strokovno pokrivam. Tako sem bil počaščen, da sem lahko sodeloval z največjimi strokovnjaki športne medicine in biomehanike tega sveta in vsrkavam znanje od jih.
Korist je bila za vse. Za fanta, ki je spoznal drugo pot, za njih ker sem se nalogi posvetil z vso predanostjo in so dobili več, kot so pričakovali in zame, saj sem bil obdarjen z znanjem in finančno nagrajen neprimerljivo več, kot bi lahko bil, če bi se odločil preprosto zaračunati neke inštrukcije.
To je že drugi praktičen primer, katerega navajam. Sicer jih navajam malo, saj vem, da je bližje resnici, da iz praktičnih primerov človek težje prepozna vrednost zase. Vsekakor je bolj pomembno, da se čimbolj približamo redu, saj ko ga poznamo, je vse drugo zgolj še splet okoliščin.
Pri 36-ih letih sta za menoj dva projekta “svetovnega formata”. Namesto, da bi počival na lovorikah, kot to lahko opazite v naših sredstvih javnega obveščanja pa raje še naprej ustvarjam “v ozadju”, v krogu družine. Hodim po poti, ki mi jo je pokazal ded, poti hvležnosti in sočutja. In to me izpolnjuje.
Vsak naj najde pot po kateri bo hodil, a filozofija je ena sama in najde jo zgolj tisti, ki je dovolj disciliniran, da ljubi resnico (philo-sophia).
P.S.: Dragica in Jana, hvala za čestitke. Jih bom prenesel pogumni srečni mamici v vajinem imenu.
Pozdravljeni vsi!
Nisem imela občutka, da bi bilo tole samo filozoriranje. Natančen bralec je “zaznal”, da tudi tisti, za katere nekateri menite, da filozofirajo, v bistvu pišejo iz svojih izkušenj. In če sem prav razbrala iz napisanega, te njihove izkušnje niti slučajno niso bile najlažje…
Tudi jaz namreč pišem samo in zgolj iz izkušenj, ki pa zame niso bile najlažje in so bile takšne, da sem se ravno zaradi njih poglobila in začela razmišljati, zakaj se mi določene stvari dogajajo, in kako lahko moje življenje spremenim, da ne bom samo opazovalec življenja, ampak tudi njegov kreator…
In meni se to zdi precej življensko, ker to ni teorija, ampak resnična praksa… Samo zelo natančno je potrebno prebrati…
Dajana, se strinjam z Dragico in Jano. Otrok nimamo za to, da bi preko njih izpolnjevali svoje želje, ampak za to, da skupaj sobivamo. Upoštevaj njene želje.
P.J., iskrene čestitke…
Vsem sodelujočim želim lep dan!
P.J. hvala ti za vse kar nam nudiš preko tega bloga. Poln si znanja, modrosti, izkušenj…in to je pravo življenje. Jaz žal nisem imela takega deda, nobenega nisem poznala, ker sta umrla pred mojim rojstvom in nisem imela nikogar, ki bi mi vlival zdravo pamet, pa sem skozi težke izkušnje prišla do svoje poti, ki je malo podobna tvoji (z manj znanj seveda). Pridno se učim, uporabljam zdravo pamet, poslušam otroke, se pogovarjam…..in sem srečna. Z možem se krasno dopolnjujeva in živiva polno delovno življenje. Morda bom jaz otrokom in vnukom lahko zapustila del svoje energije, vedenj in znanj in s tem bo moje življenje izpolnjeno. Vsem bralcem želim pa en lep dan, poln veselja in radosti. Veselite se malih radosti zdaj, v tem trenutku, kajti za naslednjega ne vemo, če ga doživimo. Pa srečno!
Po dolgem času sem prebra blog in moram priznati, da je napisano mnogo iskrenega in lepega - hvala. Sem pa našla na blogu svojo soimenjakinjo zato Sašo vljudno naprošam, da naju ustrezno označi oziroma loči, ker se pod njene vrstice nikakor ne podpišem.
Prepričana sem, da je Saša odlična in krasna mama. V nekajurnem “Miklavževem” druženju mi je bilo to dano videti. Prav tako pa sem začutila, da si želi ostati tudi dobra žena, kaj pa se v resnici dogaja je izključno in samo stvarnje in njenega moža. Vsem, ki ste tako zelo pametni okrog njenega zakona bi rada sporočila besede iz Matejevega evangelija (Mt 7, 1-5): »Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.«
Žal Saši ni uspelo obvarovati tistega kar je “sveto”. V nadaljevanju Matejevega evangelija (Mt 6) zelo lepo piše: “Ne dajajte psom tega, kar je sveto, in svojih biserov ne mečite pred svinje, da jih ne pomendrajo in se nato ne obrnejo ter vas ne raztrgajo.”
Saša pogumno naprej, kdor je brez greha naj meče kamenje, mi ki te poznamo in smo tudi sami grešni, ga sigurno ne bomo. Tebi in vsem tvojim, tudi Tilnu, želim obilo modrosti in blagoslova. Vse dobro. Sonja
P.J. in Biokmetovalec!
Najlepša vama hvala za tole branje!
P.J., tebi še posebej čestitke za novo življenje! Hvala, da si z nami podelil, poleg bogatega razmišljanja tudi osebne izkušnje. Hvala, da si s svojim pisanjem dregnil tudi mojo voljo, da se prebudim iz svojega prizemnega spanja. Zelo dragocen je zame sestavek “nesamozavestne” in način, kot si ga preoblikoval. Glede ostalega pisanja pa, priznam, več si povedal kot sem sposobna razumeti. Morda me ravno zato tako privlači in se bom še vračala k prebiranju.
Ob prebiranju komentarjev sem se spomnila na starejšega možakarja iz naše vasi, kmeta, vinogradnika. Vsa leta se je trudil (mi rečemo “matral”) za preživetje svoje družine. Izredno delaven človek, garač. Povezan z življenjem in “prakso”. Nobene filizofije, še “nedelje” ne. Živi uborno z majhno penzijo v podirajoči hiši.
Ima vnuka. Ta fant se rad uči. Nima predsodkov do “teorije”. Želel je pri dedku preizkusit, kako bi lahko pridelal boljše vino, a mu ta ni dovolil. Šele, ko so dedku jenjale moči in je bil prisiljen predati vinograd sinu, je imel vnuk priložnost zaživeti svojo “teorijo”. Po nekaj letih je pridelal odlično vino in prejel več najvišjih priznanj na tovrstnih ocenjevanjih.
Sonja, to se je zgodilo tudi meni, zato sem spremenila ime v eno kvako. Upam, da ni nikomur ime lar :)
Jana in Dragica: Tisto sem napisala kar tako za štos. ;) Saj jo pustim. Ne morem nič. ;) Tukaj je moja punca - za božič 2008, tole je zapela zame: http://www.youtube.com/user/nastec95#p/a/u/0/6na-OC-a_74
PJ!!!! Še ena punca! Juhej! <3
to se meni zdi kar neko sekstaštvo. ko berem neke stvari, se mi kar mravljici delajo v glavi.
Spoštovani P. J. podobno kot vam so tudi meni, po prometni nesreči obetali življenje na vozičku. Z veliko volje, telovadbo in podobnim sem se vozičku sicer izognila, je pa od nesreče še veliko ostalo; težave z ravnotežjem, zelo okvarjena desna roka, zaradi ,okvarjenih živcev, vedno mrzle in občasno tudi boleče noge, težave z odvajanje itd.
Ali mi morda lahko svetujete kake konkretne prijeme, da bi te težave omilila. Za nasvete že v naprej hvala.
Iskrene častitke za SARO in vse dobro.
P.J., tvoje pisanje mi je zbudilo raziskovalnega duha. Predvsem določene trditve o razlikah med “pravim” Kristusom, kot ga imenuješ in Jezusom iz Nazareta. Ne razumem, zakaj misliš, da nista povezana. (Je kaplja v vodi ali voda v kaplji? Zakaj ne bi bili povezani?) Med brskanjem po netu sem našla veliko zame novih informacij. Še ne morem govoriti o spoznanjih, vendar se mi odpirajo nova obzorja. Tudi po tvoji zaslugi. Želim ti veliko cartanja s Saro, negovanja njene mamice in upam, da ti bo ob vsem ostalo še kaj časa, da nam kaj napišeš.
Kako je to povezano s temo, ki jo je Saša začela? Samo-podoba, samo-zavest, zavedati se sebe, imeti o sebi podobo, videti sebe z drugega zornega kota, raziskovanje teh kotov, kako me vidijo drugi, kako me vidi tisti, ki me je ustvaril, kdo me je ustvaril in zakaj, kaj je moja naloga… Povezav kolker hočeš :)
@babica: pišite mi na elektronski naslov in z veseljem vas povežem z že omenjenim. Sicer se vrne v Slovenijo šele za novo sezono (konec avgusta), kar pa ni ovira, da se z njim ne bi do takrat že dogovorili vse potrebno po elektronski pošti. Upam, da razumete, da nisem poklican, da bi delil nasvete, ki so se pri meni obnesli. Zadeva je preveč resna in terja odgovornost za izrečene (zapisane) besede.
*
@lar: sta povezana, vendar ne tako kot se misli.
- Če bi želeli prenesti modrost na prihodnje redove, kako bi to storili?
- Bi zaupali “osemletnemu otroku”, zmožnemu menjave plinske jeklenke v stanovanju, menjavo le te brez nadzora?
- Ali je “junak našega časa” v resnici kristjan ali barbarski vitez
- ali je Velika noč res krščanski praznik in zakaj se njen datum kot edini premika (je izven veljavne percepcije časa)?
- zakaj zgoraj omenjena “množina Bogov”?
- Ali je res Bog tisti, ki je (po bibliji) s svojo roko pokončal 2.391.421 duš?
- Je bližje Resnici vprašanje “Kdo je Bog?” ali “Kaj je božje (samostalniško, op.p.)?”?
.
Že odgovori na ta vprašanja pomagajo k povrnitvi spomina. Na koncu poskusite še z omenjeno trojico: “Kdo sem?”, “Kje sem?”, “Zakaj sem tu?”. Po tem boste pa že povsem razumeli povezavo s pričujočo temo. Je vaš tukajšnji psevdonim po naključju “zaščitnica doma in rodovitnosti”, “hči tiste, ki je tišina“, oz. kaj je vodilo roko po tipkovnici?
*
@Hana: odlično povedano. Ljudem se mnogo zdi. Zato živijo iluzijo. Poznate koga, ki prenese Resnico?
*
@P.J. letos se veliko ukvarjam z vprašanjem, zakaj sem poklicana v to življenje, zakaj sem tu in prav zdaj sem spet v precepu ali sem poklicana za to, da delim nasvete okoli zdravja in pomagam ljudem, ki so imeli težke nesreče, poškodovano hrbtenico, živčevje, omotice, bolečine udov, vratu……meni je ta metoda zelo pomagala, vendar ne vem do kje smem iti: ali širiti informacijo, se z ljudmi pogovarjati ali se morda celo izšolati po tej metodi in tako pomagati ljudem. Do zdaj sem nekako čutila, da moram ljudi obveščati (to naj bi bila moja zahvala za vse kar sem pridobila) , zdaj pa nenadoma že en mesec neki moji testi, vprašanja, labirint, zanke……….kako naprej. Nekako mi na misel prihaja več variant, ne morem se umiriti in izbrati, kajti bojim se, da se odločim narobe. (Vem, rekel boš, da me strah bremza.) Vem prevzeti moram odgovornost, se na napakah učiti, vendar ta bi utegnila biti “draga”. Mi morda lahko svetuješ, kako naj se poslušam, na kaj naj bom pozorna, da se odločim prav. Za enkrat imam “probleme” le na tem področju, vem da jih moram rešiti čimprej. Upam, da nisem prezahtevna. Že v naprej se zahvaljujem za kak namig. Res je, da nam nasproti prihajajo ljudje, ki so nam namenjeni.
@Jana: to bo sicer zvenelo malo po Shakespeareu, toda berite pozorno:
Vsaj petkrat sem imela resen namen, da vsa vaša razmišljanja “naštudiram” in potem seveda kaj komentiram. Pa je vsakič prišlo kaj vmes…mami žejna….mami lej….mami…. Za pozno zvečer so pa takšne teme kar malo prenaporne. Sploh če jih želiš zares razumeti. No, super je, da se debata razvnema in da ostaja znotraj začrtane teme. Prostor je vaš!
@P.J.: *vprašanj je več kot odgovorov. Me veseli, da se strinjaš s povezavo. Sama jo razumem kot povezavo med učiteljem in učencem, očetom in sinom. Lahko se tudi motim…
*Množina Bogov, Božji sinovi in še veliko drugega v stari zavezi mi je nepojasnjenega. Imam sicer nekaj informacij in slik, ki jih sestavljam, ne pa uvida. Kot si rekel “kdo prenese resnico?”
*Razlaga psevdonima mi je zelo všeč, sem vesela, da ni samo kvaka, ki je nastala iz mojega imena. Mislim, da sem ta pomen nekoč našla za it besedo ilari (morda je mišljeno v množini), pa sem izgubila v spominu.
Želela bi se dokopat do tvojega znanja, vendar je za razumevanje potrebna moja izkušnja. Me pa zanima…
Hvala, Saša!
Predlagam novo temo: nasilje med partnerjema…
… je bilo prelepo, da bi bilo resnično!
Mislim na to, da smo se nekaj časa kar lepo držali teme …. Sedaj pa spet!
Raje nehajte, še preden boste začele!
O nasilju v družini se govori. Kaj pa o harmoniji med partnerjema? Še kdo pomni eno dušo v dveh telesih?
*
Prava vprašanja nosijo seme odgovora. Redko se zgodi, da seme ne vzklije. Strinjanje je kot seme, ki vzklije. Se razraste v vero in požene v popek razumevanja. Se razcveti v čudovit cvet življenja. Žeimo biti vihar ali sočutno sonce?
.
Če se peljem v letalu nad vami, sem zato boljši, ali višje? Namen dvoma je znotraj.
.
Če trem slepim damo v roke okel, rilec in rep, ali zmorejo prepoznati slona, kot takega?
.
Italijansko znam le nekaj besed. Je pa ugotoitev o množini na mestu. (lares/lar)
Če se pelješ v letelu nad mano si predvsem hitrejši.
Trije slepi bodo prej prišli do odgovora, če bodo sodelovali in si okel, rilec in rep izmenjali.
V zadnjem obdobju se mi je zdelo, da capljam na mestu in gledam v tla. Sedaj sem uzrla vsaj letala, ki švigajo nad mano. To mi poživlja voljo!
Hitrost je relativna. Od vas rečeno bi impliciralo, da se gibljeva proti istemu cilju, po različnih poteh, skozi razdeljen čas/prostor. Kar je skladno z vprašanjem.
…
Sedaj bi lahko bil pravi trenutek, da se vrnemo k vašem predhodnem “vprašanju”, kaj ima vse to opraviti s temo o samopodobi.
Se opravičujem, vprašanje je bilo retorično. Debata pa me vseeno zanima.
Lahko pripišem upad volje, ki sem mu bila priča, zmanjšanemu občutku lastne vrednosti in posledično slabši samopodobi? Pohvaljena oseba kar zažari v potrditvi, ki jo je prejela in se požene na pot. Sklepam, da je to tisto, kar ste podarili svojemu učencu (vas bom še jaz vikala, sva pa najbrž enakih let). Pomagali ste mu do spoznanja, da zmore. Občutek zadovoljstva ob ugotovitvi, da smo vredni nam daje neverjetno moč, da sprejmemo naloge in se jim posvetimo z zaupanjem in zavzetostjo. Ta veščina bi mi koristila v poklicu. Morda sem morala na svoji koži občutiti nekaj, kar mi bo pomagalo v razumevanju drugih. Čeprav izgleda kot ovinek. A ne pride daleč kdor gre kar naravnost.
Čutim, da bi bilo odvečno meni pripisovati, da sem nekaj podaril omenjenemu. Ne bi bilo skladno z Resnico, celo ločilo bi nas od Nje. Postajal sem orodje, ki ga je bilo moč uporabiti. Tako sva se zlila v eno, kakor se mojster, ki vihti orodje ne more ločiti od njega, če mu je do stvaritve. Njega stvaritev je tako postala pot, katero je čutil vredno prehoditi, mene pa služenje namenu, ki je segal dlje, kot bi spočetka zmogel uvideti, če bi sodil.
.
O dogmi razkoraka med vrednostjo in ceno sem že pisal. Vzrok in posledica sta vedno v popolnem sosledju. Bolj kot hvalo čutim priznanje posledice, ki se lahko manifestira tudi tako, kot smo najmanj pričakovali, a vendar vedno skladna z namenom.
.
Po-klic izrazimo z gorečo vero in skozi razumevanje vzroka in posledice. Če smo vzrok pravim posledicam, se to odrazi v Življenju. Darovi ga oplemenitijo bolj kot karkoli, kar je ocenjeno. Takrat enostavno čutimo, da je vredno.
Ja, prav imate.
Potrebujem čas, da te reči razmislim. Predvsem zadnje.
Lep dan še naprej!
Minilo je sedem dni in dva. Seme potrebuje mir, da se požene k svetlobi. Če je namenjeno, se ponovno snidemo.
*
Dolgujem še en odgovor, katerega sem namenoma prihranil za nov začetek (nekateri bi rekli temu - slovo)
.
.
.
Sicer sem bil odgovor nakazal z vprašanjem, pa vendar sem čutil dolg do iskrivega duha.
*
Namasté
Mene pa nekaj zanima. Ali je ta blog sedaj postal blog za širjenje božje besede. Se pravi, da je zaprtega tipa, al kaj? Ga Saša je pameten taktik, si je našla svoje blogerje, svoje pripadnike (za enega vem kdo je) in si spet zapira oči pred resničnostjo. Z božjo besedo žal ne razrešila tega kar si je razrušila.
Saj pravim, naj odpre temo nasilje med partnerjem in trpjenje otrok ob gledanju tega nasilja. Ali pa naj preprosto zapre blog in si najprej družino poštima z vsemi temi teorijami, pa sebe poštima z vsemi temi teorijami, naj se zapre v hišo in naj ne gre v javnost, dokler se ne najde. Otroci jo rabijo bolj kot si priznava, treba bo nekaj storiti tudi zanje in ne le zase…
Opazil sem, da se nekateri komentatorji med sabo tikamo, nekateri pa uporabljate vikalno obliko. Sam sem se odločil za tikanje zato, ker nagovarjam delček osebe, ki je “eno z vsem”. Ta delček se nahaja v vsakem od nas, bolj ali manj “zastrt” z raznimi “navlakami”, ki smo si jih naložili skozi življenje in stopnja zavedanje tega našega delčka je v bistvu stopnja samozavesti. Kljub tikanju globoko spoštujem čisto vse, ki sodelujete in bom tako tudi nadaljeval:).
P.J., razumem, kaj misliš s prispodobo semena, red, ki ga omenjaš pa mogoče jaz imenujem drugače. Saj pravim, da so besede zelo omejeno sredstvo. In ne, nisem (še) vsakodnevna priča temu redu. Sem samo učenec življenja, ki se previdno iz teoretičnega dela učenja podaja v prakso.
So pa zelo močne in resnične besede, ki si jih zapisal zgoraj. “Seme potrebuje mir, da se požene k svetlobi”.
Zato zelo cenim tehnike umirjanja, nadzorovanja našega razuma. Slednji, če ga spustimo iz nadzora, iz “mirnega morja” naredi “vihar”. Dokler pa besni vihar, pa seme nima miru, da bi se pognalo k svetlobi.
Hvala ti. In čestitke ob veličastnem dogodku v tvoji družini. Čisto vsem!
Sem zelo hvaležna za to, kar prejemam preko vaših zapisov.
So reči, ki jih globoko v sebi čutim, zavem se jih pa šele, ko me nanje nekdo ali nekaj spomni.
Želela bi vzpostaviti mir in ga znati vzdrževati tudi sredi navideznega kaosa.
Ravnokar sem ob branju enega prispevka razmišljala o tem, da je oseba, ki ima dobro samopodobo in razvito samospoštovanje, usmerjena k iskanju dobrega in širjenju le tega. Do težav drugih je spoštljiva, do življenja hvaležna.
Pozdravljeni,
ogašam se na temo le posredno, po dolgem času. Skupaj z žensko druščino smo bile vaše občudovalke, pa nam teme o vaši družini, ki nam jih tako ali drugače ponujate v medijih niso preveč všeč, niti način reševanja le teh.
Sicer nimam ne namena ne pravice soditi, oglašam pa se, ker so v zgodbi trpeči otroci, ker navsezadnje vodite tudi oddajo o njih. Otroci med prepiri staršev zelo trpijo, trpela sem sama, ko sem bila otrok, pa to niso bile vojne, pač pa nedolžni prepirčki mojih staršev, opazila pa sem že tudi solzico mojega otroka, ki me vedno znova opomni na to, da je poleg moža in mene tu tudi nič kriv otrok, ki ima pravico do mirnega življenja.
Vsem zakoncem v vojni, ki imate otroke, zato polagam na srce, vzdržite se vojne v odnosu, delajte za mir, molite in brzdajte svoj ego, zaradi otrok, ki so sad vaše ljubezni in potrebujejo očeta in mater, ki spoštujeta drug drugega. Kajti oni so plod obeh in da si zgradijo dostojno SAMPODODOBO, morajo biti prepričani, da imajo dostojno mater in očeta, oba, ne le enega!
popravljam SAMOPODOBO…
Maja, zelo dober zapis!
Se globoko strinjam. Otroci so, bi naj vsaj bili, najpomembnejši, v njihovih očeh se tudi zrcali naša podoba. In čim lepša, boljša, prijaznejša je, tem bolj smo lahko z njo zadovoljni tudi sami. Izvrstna vaja za presojanje o samopodobi torej. Zato pa sem že napisala, da se je v tole temo vrinilo vse preveč filozofije/filozofiranja, vse preveč verske tematike … Kakor komu drago seveda, kot komu prija, vendar … otroci vidijo in slišijo, kar pač vidijo in slišijo, in če v njihovih očeh - vsaj dokler so majhni in odraščajoči - ne najdemo potrditve, lahko svojo samopodobo izboljšujemo na sto najrazličnejših načinov. Težko verjamem, da bo iskanje uspešno.
Jelča, ti si prekrasna oseba. Lepo si povedala tole. Vendar se v tvojem razmišljanju skriva ena past, ki otroke lahko vodi v težave. Moramo jih namreč naučiti, da živimo v nepopolnem svetu med nepopolnimi ljudmi. V svoji globoki notranjosti, v svojem bistvu smo res vsi popolni. Ampak tisto, kar kažemo navzven, pa je velikokrat daleč od popolnosti in tudi daleč od naše prave resničnosti. Ko nekoga obsojamo, nismo popolni, ko lažemo, varamo, ko se prepustimo jezi… Ampak večina ljudi nas to še počne. Nekateri več, drugi manj. Zato je prav, da svojim otrokom dopovemo, da pač še nismo popolni, da delamo tudi napake in da te naše napake nimajo nič z njihovo vrednostjo. In pravico imamo do napak. Ker se še učimo, ker še rastemo, ker še nismo popolni. Jaz imam pravico delati napake v svojem življenju, pravico imam biti nepopoln oče. Ampak veliko napako delam, če kljub svojim napakam in slabostim hočem dati otrokom vtis, da sem popoln, da se nikoli ne zmotim… Brez težav me bodo sprejeli, če jim priznam in povem, da nisem popoln in lažje bodo sprejemali v življenju svoje napake, ki jih bodo storili in lažje bodo v življenju sprejemali sebe, kljub svoji nepopolnosti.
Druga stvar, ki je zelo pomembna, pa je ta, da se čisto vsi spreminjamo. Počasi in zanesljivo. Čisto vsi rastemo. Ravno skozi napake, ki jih delamo. In v tem jaz osebno najdem veliko veselje in radost. Res bi bilo grozno, če bil obsojen na to, da ostanem vedno isti, da moram za vedno ohraniti vedenje, obnašanje, ki niti meni samemu ni všeč, ki ga pozneje obžalujem… zato mi je neskončno toplo pri srcu, ko se zavem, da postajam drugačen, da se počasi spreminjam na bolje, da sem se že skoraj popolnoma znebil jeze, da se borim z obsojanjem drugih in že zmagujem… pred petnajstimi leti sem bil popolnoma drugačen.
Zato zelo cenim knjige, seminarje, ljudi, ki so mi s svojim vzgledom kazali pravo pot, ljudi, ki so me s svojimi napakami spomnili, da sem pa že na pravi poti in tudi svoje napake. Ker so me veliko naučile in so dragocene. In danes brez težav rečem: “Čeprav še nisem popoln, čeprav še vedno delam napake, čeprav si velikokrat želim biti drugačen, se popolnoma in v celoti sprejemam in se imam rad in si odpuščam za vse!”
Pozdravljeni,
Biokmetovalec, super napisano. Se popolnoma strinjam s tabo. Ne vem, če je temu sploh kaj za dodati.
lp
Biokmetovalec, odličen zapis.
Jaz točno vem, da moja starša nista (z)mogla biti popolna, ker popolnih ljudi enostavno ni. Kljub vsemu je pa bilo odločilno to, da sta me imela rada, in sicer tako kot sta onadva to zmogla in znala; mama precej, ker je bila kos materinski vlogi in je v tem tudi uživala, oče malo manj, ker ni znal odigrati vloge očeta in moža.
In ker verjamem v karmične zakone, vem, da smo se vsi v naši družini srečali ravno zato, da se eden od drugega naučimo ravno tisto, kar se imamo za naučiti. In to je šola Življenja, to ni samo teorija. Sicer pa sama menim, da tudi tisti, ki so teoretično zelo strokovno podkovani, tudi živijo. In če živijo, potem imajo tudi izkušnje. In prav vsak izmed nas, ki tukaj piše, ima izkušnje, ker živi, vendar naše izkušnje se najbrž precej razlikujejo, ker živimo v različnih okoljih, imamo različna prepričanja in predvsem POTREBUJEMO različne izkušnje.
To je moj pogled in želim, da tako tudi ostane… To pomeni, da svojega pogleda nikomur ne vsiljujem, ker vem, da ima vsak pravico do svoje Resnice.
Biokmetovalec se strinjam z napisanim. Gotovo iskrenost ne more narediti škode otroku, pa četudi se kaže skozi nepopolnost njegovega starša.
Kljub temu pa menim, da delamo otroku nepopravljivo škodo, če ne spoštujemo našega sozakonca, partnerja oz. otrokovega očeta ali mamo, če mu načrtno ali le iz lastne stiske uničujemo njegovo dostojanstvo z neproduktivnimi prepiri ali celo “vojno”. Ker je otrok genetsko in duševno povezan z OBEMA, mora vedeti, da sta v bistvu OBA dobra, izjemna, zanj najboljša, kljub temu, da ste nepopolna, kar sta NJEGOVA STARŠA. In ne samo eden izmed njiju - temu je bil namenjen moj apel kar vsem nam, ki smo starši.
Kdo sploh je popoln?
Svoje materinstvo sem vedno opravljala z občutkom, da dam od sebe, vse, kar zmorem in znam. Z leti seveda ugotavljaš, da bi kdaj storil kaj drugače, bolj modro, a zato enako odgovorno, kot tedaj, ko si se moral odločiti.
Za ljudi okoli sebe si je potrebno vzet čas…ne le, da jih poslušamo, temveč tudi slišimo. Odločitve, ki jih sprejemamo po razgovoru so navadno bolj sprejemljive in všečne, kot, če jih diktiramo. A če smo pošteni, dosledni in odkriti, do sebe, partnerja in otrok, ne vidim razloga, da bi razmišljali o popolnosti. Če pa imamo drug drugega tudi radi in se spoštujemo, se sprejemamo take, kot v resnici smo.
Ob tem zorimo, se bogatimo. Iz izkušenj pa se veliko naučimo sami, pa tudi vsi, ki živijo z nami.
V tem vidim popolnost, zadovoljstvo in srečo..sebe in tistih, ki jih imam rada in imajo radi mene.
Kaj o tem mislijo drugi je le informacija, ki pa jo lahko tudi sama s pridom uporabim.
Andreja, hvala!
Janja B., hvala in popolnoma se strinjam s tabo. Verjamem popolnoma enako.
Maja, zelo lepo si napisala glede spoštovanja sozakonca in tudi otrok. Se popolnoma strinjam. Glede nepopravljive škode otrokom in uničevanja dostojanstva nekomu drugemu, pa zelo spoštujem tvoje mnenje, vendar sam verjamem drugače. Ena največjih milosti življenja je ta, da nepopravljive škode enostavno ne moremo storiti. Tudi če otrokom povzročamo trpljenje. Pravzaprav v resnici nikomur ne moremo povzročiti trpljenja, ker je naše vedenje vsem okrog nas (tudi našim otrokom) samo informacija, kot je zelo modro povedala že Dragica. Vem, da otroci tega še ne morejo razumeti in zato pač trpijo. Ampak, ko pa odrastejo in dozorijo, pa imajo možnost spoznati resnice o življenju in sebi in se enostavno znebiti neprijetnih izkušenj iz otroštva. Lahko so te izkušnje celo dragocene, saj se lahko skozi nje že odrasel človek nauči, kako mogočno orodje je lahko odpuščanje (če odpusti svojim staršem, ker so mu povzročali trpljenje). Tu moram ponoviti še modre besede Janje B., da tudi otroci v družinskem okolju po zakonih karme zagotovo prejmejo samo tiste izkušnje, ki jih potrebujejo. Seveda pa nikakor ni dobro za nas, če povzročamo nekomu neprijetne izkušnje, ker si s tem ustvarjamo dolgove.
Verjamem tudi, da z nobenim vedenjem, nobenimi prepiri ne moremo rušiti dostojanstva druge osebe. Iz enakega razloga. Ker je naše izzivanje samo informacija partnerju in če je res zrela oseba, bo zmogel odreagirati tako, kot to storijo osebe, ki jim grajenje avtoritete in dostojanstva ni tuje.
Na vsak način so pa tvoje besede, Maja, zelo dragocene, ker nas starše spomnijo na pomembne vrednote.
Dragica, verjamem, da živijo tudi popolni ljudje. S pojmom popolnosti imam v mislih osebo, ki se je naučila čisto v vsakem trenutku, v popolni neodvisnosti od informacij (frustracij) iz okolja nadzorovati svoje misli in posledično občutke in dejanja. To pomeni, da se ne razjezi, ne obsoja drugih ljudi, živi pravo, resnično ljubezen do vseh in vsega, živi odpuščanje, razumevanje, iskrenost, modrost… In nič na tem svetu ne more skaliti miru, ki ga živi… Res, verjamem, da živijo takšni ljudje in verjamem, da se ne motim.
Biokmetovalec…lepo je verjet in iz vsega srca ti privoščim, da se ne motiš.
Drugače pa…vedno znova z veseljem preberem razmišljanje vsakega posebej in se veselim, da se kdaj mnenja tudi razlikujejo.
Pomeni, da razmišljamo, se učimo in iz napisanega tudi marsičesa naučimo…
@P.J. pred tednom dni si mi dal kratko vendar zeloooo obširno vprašanje - namig. Vzela sem si teden dni časa za razmislek. Hvala ti, da si mi odprl priprte oči. Tudi jaz te bom tikala, ker delno govorim sebi, a te globoko spoštujem, kot vse pišoče na tem blogu. Shakespear je res velik dramatik. Primerjati se z njim ni lahko. Ampak prav njemu in besedici “če” sem pripisala največji pomen. Morda se motim, ampak omenjena situacija v mojem življenju je imela zame res velik pomen. “ČE” pa si želim nastopati na tako velikem odru, pa je dobro vprašanje. Res ne najdem zadovoljstva, miru in ljubezni v stvareh, ki so mi blizu, jih imam rada in jim posvečam svoj čas? Me bo igranje na tako velikem odru bolj osrečevalo? Bom še imela čas za stavri v katerh zdaj uživam? Mislim, da ne, saj sem srečna. Mimo mene je kot piš zašla v moj um situacija, ki me je glodala. Še pred avdicijo sem se pogovorila sama s seboj. Žirije nimam namena prepričati, tako čutim. Nisem pa prepričana, kaj ima v tej povezavi “namišljeni bolnik”. Verjamem, da ni naklučno v tej povezavi. Dal si mi veliko podvprašanj, razmišljanja in dela na sebi. HVALA! Nekako sem izgubila občutek s samo seboj, zato sem dovolila, da me je začelo glodati tako vprašanje. To je bilo samo opozorilo, da se moram še bolj truditi k popolnosti, da me ne “zamaje” moj um. Hvala tudi vsem, ki ste pisali od 8. junija dalje. Res vas je lepo brati. Veselim se vaši napisanih besed. Čeprav so komentarji bolj na redko, ampak so polni vsebine, polni so “medvrsticami”, ki ti dajejo možnost za razmislek in ustvarjanje svojega razmišljanja in svoje resnice.
Biokmetovalec, se zopet strinjam. Ponujam pa še naslednji premislek. Že davno sem prebrala knjigi p. Gostečnika Srečal sem svojo družino. V njej avtor niza primere ponavljanja družinskih vzorcev skozi generacije. Vem, da je možno, da le-te odrasli premislimo in jih prerastemo, žal pa ni dano vsem.
Bom napisala osebno izkušnjo, da bom bolj razumljiva. Z možem sva bila krasna partnerja do rojstva otroka. Potem pa se mi je pokazal v vlogi očeta, ki je bila meni nesprejemljiva. Tako se je začela moja pot odtujevanja, kritiziranja, poskušanja spreminjati ga, otrok pa je ob tem rasel in začel povzemati moje vedenje do moža oz. očeta. Ko sem prvič slišala iz otrokovih ust vzdevek za moža, ki ni bil ravno ljubkovalen, sem se globoko zavedela, da sem izgubila kompas. Ker imam sama pozitivno izkušnjo z odraščanjem ob očetu, ker mi je dal on potrebno samozavest, da sem izbrala moškega, ki me je sprejel tako kot sem, nisem želela zanjo in seveda za vse drugo prikrajšati svojega otroka. Pravzaprav sem si rekla, da ima moj otrok pravico odraščati ob svojem očetu. Nisem potrebovala veliko, da sem ugotvila, zakaj sem si izbrala svojega moža. Zavestno sem v otrokovi prisotnosti začela govoriti o njem le najboljše, se do njega bolj spoštljivo obnašati in kmalu je tudi otrok povsem spremenil odnos do svojega očeta. Tako preproste so včasih te reči, potrebno je malo brzdati svoj ego, nama je pomagala tudi skupna molitev, se malo potruditi za tisto, kar je vredno, pa se tudi percepcija istega lahko povsem spremeni.
Zdi se mi neodgovorno do otrok, da partnerji v sporu na otroke prenašajo medsebojno sovraštvo ali pa ločeni celo namenoma otroka popolnoma odtujijo drugemu partnerju. Se mi pač zdi, da je nepotrebno, da gredo otroci skozi take izkušnje, da se morajo odločati med očetom in mamo, ko pa potrebujejo OBA.
Še en dokaz, da dobimo v življenju naproti točno tisto osebo, ob katei moramo predelati določene situacije, vzorce in jih ne prenašati na otroke. Maja lahko si vesela, da si prepoznala svojo nalogo, jo začela reševati pravi trenutrek in jo spravila v življenje. Vsi se trudimo po naših najboljših močeh, vendar nam včasih le kaj spolzi mimo, ostane nerešeno, kar potem zakomplicira naše odnose in s tem ustvarimo še večje probleme. Zelo dobro bi bilo, če bi ohranili stik s seboj in zaznavali in reševali kar nam prinese nov dan.
Maja, resnično dragocena izkušnja, s katero si dokazala modrost. In sama dobrota te je, da jo deliš z drugimi ljudmi. Ker je neskončno dragocena, saj lahko mnogim staršem odpre oči. Hvala!
Me je pa malo zbodel delček stavka, kjer praviš, da
“…,žal pa ni dano vsem.” Samo v razmislek ti ponujam možnost, da za besedico “pa” dopustiš možnost besedici “še”. Torej, “žal pa še ni dano vsem”. Verjamem, da so nam vedno na voljo vsa spoznanja in vsa modrost, vendar nam niso razkrita brez naše želje, brez našega sodelovanja, brez iskanja. Dokler me zanima samo stanje na mojen računu (ki je seveda zelo pomeben del mojega življenja tukaj in zdaj in ima v mojem življenju svoje mesto) in podobne materialne stvari, dokler ne začutim potrebe po ravnovesju v vseh dimenzijah svojega bitja, dokler je edina dimenzija, ki se je zavedam in jo priznam samo moj fizični delček, se družinskih vzorcev vedenja in možnosti spreminjanja le teh ne morem zavedati. In takrat me ponavadi “vesolje” malo “dregne” s kakšnim dogodkom (bolezen, nesreča, poškodba, karkoli…), ki mi “odpre oči” in naenkrat postanem radoveden. “Zakaji” si kar sledijo in iskanje se začne…
Strinjam se s tabo, Maja, da je zelo neodgovorno do otrok to, kar omenjaš. Vendar sem prepričan, da ti starši, ki vse to počnejo, v danem trenutku dajo od sebe vse najboljše, česar so v tistem trenutku zmožni.
Ti si bila v omenjenem primeru dovolj budna, pozorna, da si spoznala svojo napako. Zmogla pa si tudi dovolj moči, da si premagala samo sebe (ego) in napako popravila. Vsi ljudje - starši pa v danem trenutku pač še nimajo te moči.
Zakoni življenja, vesolja, karmični zakoni pač delujejo, če nam je všeč ali ne. In temu se lahko človek izogne samo na en način.
Bravo, Biokmetovalec! Točno o tem razmišljam, ko ugotovim, da kako osebo težko sprejemam.
Seveda bi želela ljubeče sprejemati vse ljudi. Tudi razumem, da so jedro nesprejemanja dejanja ali besede ali karkoli drugega. Oseba kot nosilka teh dejanj pa se uči, raste in je vsekakor dragocena.
Vendar! Pridejo trenutki, ko zaznam lastno nestrpnost do vedenja kakšne osebe. Takrat pomislim, da je tudi ona na poti spoznanj in zorenja. Takrat si zaželim, da bi zmogla ljubeč pogled, ki odpušča in verjame, da smo vsi na poti k svetlobi. Le da vsak predeluje svojo lekcijo. Lekcija, skozi katero se že nekaj let prebijam je meddrugim ta, da se znebim sojenja drugih. Že v mislih! In tako smo spet pri temi nadzorovanja lastnih misli. Prepričana sem, da se čustva začnejo v naših mislih. To zavedanje poskušam prenesti otrokom, čeprav še nisem dovolj dober zgled. Morda zgled, da se vse življenje učimo. Tolaži me misel, da otroci ne potrebujejo popolnih staršev, le dovolj dobre.
In, ja, verjamem, da živijo tudi popolni ljudje. Služijo namenu. Kot orodje.
A ste vi ljudje na glavo padli? vas je ta pj mal zmešal vse skup? sem pogledala in našla tole. se ima za razsvetljenega pa je član neke bele lože… takim niza zaupat.
Se pridružujem mnenju Sandre. Mi skoraj možgane ven meče, ko poskušam kaj brati, zato ne berem nič od tega.
Se pridružujem in ponavljam - kar je preveč, je preveč. Pa ne gre za nezmožnosat dojemanja, razumevanja … da ne bo pomote.
Sandra, Hana, Jelča, popolnoma prav imate! Če se vam zdijo zapisi brez veze, celo nevarno nakladanje, je to ta trenutek vaša resnica. Nič hudega. Kot vidite, smo pa tudi ljudje, ki v pričujočih zapisih vidimo vrednost, korist zase… kako lepo in prav, da smo različni. In kar brez skrbi, z vami je popolnoma vse vredu, kot tudi z nami ostalimi…
Vam pa predlagam preizkus. Skopirajte si tiste najbolj grozne, brezvezne in si jih shranite nekam. Pa jih poskusite prebrati čez 5 ali 10 let… se zna zgoditi, da bodo takrat vaši komentarji na iste besede drugačni…
Spoštovani, v vedost le toliko: vsi, ki delamo z otroki izven kroga družine, občutimo kaj se dogaja v familiji. Upam, Saša da imate kak realen “fitbek” od vzgojiteljic in učiteljic svojih otrok. Otroci občutijo problem v familiji tudi če ni glasno izražen. Otroci “berejo in podoživljajo” odnose med starši. Ne vem, kako bo to vplivalo na vašo samozavest, vpliva pa sigurno na samozavest vaših otrok.
Vem, da je težko, kot dobra mati delajte v DOBRO svojih otrok.
Barbara,popolnoma se strinjam s tabo. Ne razumem,da toliko ljudi išče vse mogoče izgovore in filozofira o duhovni rasti in podobno. Vse to je res,samo neodgovorno in do skrajnosti nezrelo je,da zaradi iskanja resnic trpijo otroci,ki niso nič krivi in nimajo možnosti,da bi njihovo otroštvo potekalo v miru. Mislim,če si se odločila biti mama tolikim otrokom,potem si dolžna poskrbeti,da bodo odraščali v miru. Žalostno je to,da si se odločila spočeti otroke in sedaj,ko so tu,si začela iskati sebe. Zelo nezrelo in nevredno človeka tvoje starosti!
Draga Saša!
Glede na to, da imate pet otrok bi vas vprašala za nasvet (zaželjena so tudi mnenja ostalih). Vem, da moje vprašanje ravno ne spada v to temo, ampak morda se pa le malo navezuje na samopodobo. Torej - že od nekdaj si želim večjih prsi in preden se odločim za kirurški poseg bi rada preizkusila “zastonj varijante” (saj veste, operacije so drage in za ta denar bi raje odšla na kakšno potovanje, si nakupila oblačil…). No skratka, prišla sem na idejo da bi zanosila in ko bi se mi prsi malo povečale bi naredila splav. Glede na to da je splav možno opravit samo do desetega tedna me zanima ali se v tem času že pozna kakšna sprememba na prsih. Ne vem namreč če se mi sploh splača.
Barbika!
Če provociraš, to delaš na zelo slab način, če pa misliš resno, pa kaj naj ti rečem… Tako bedastega, egoističnega in neslanega vprašanja še v življenju nisem slišala… Ti bi nekaj, kar raste v tebi splavila zaradi velikih jošk? No se sploh ne čudim, da nekateri želijo splav prepovedat, jaz ga ne bi, ampak takim ženskam bi pa prepovedala zanosit. In če še ne veš, joške se zmanjšajo, ko nehaš dojiti…
Res nimam besed zate, ampak ti predlagam, da greš na monu na forum Ko starši žalujejo in potem razmisli o svoji izjavi… Pa še nekaj, raje imam pametnega in grdega tipa, kot pa neumnega in lepega. Kajti lepota zbledi, pamet pa ostane.
Biokmetovalec in Mojčica, to sta pa res lepo povedala. Morda so nekateri na ta blog res prišli nekaj let prekmalu. Saj zdi se tako. Ampak sem prepričana, da ne bi brali teh vrstic, če jih ne bi potrebovali. Samo ne vedo še. Malo bolj se bodo morali še potruditi, pa bo…….
Meni se ne zdi nič slabega, da je šla Saša na seminar in da dela na sebi. To delamo tako vsi do smrti. Tisti, ki ne, ostanejo nekje zadaj. Preverjeno
Motijo pa me tu neka, kaj bi rekla, neka filozofiranja, ki me spominjajo na sekte.
Barbika ….. pa saj nisi mislila resno? No, tudi če je bila šala je bila zelo, zelo neokusna …
Upam, da se zavedaš kaj si napisala.
(Ne morš verjet …..)
Popolnoma resno mislim. Meni se to ne zdi nič takšnega. Namreč pred dvema letoma sem naredila splav in čeprav sem to naredila čisto na začetku nosečnosti sem opazila da pa le imam malo bolj polne prsi. In čisto nič mi ni bilo žal! Nasprotno - čutila sem neizmerno olajšanje. Milo rečeno mi otroci gredo zelo na živce.
Jaz mislim da če bi to vajo ponovila in tokrat pustila skupek celic malo dlje v trebuhu bi prišla do malo večjih prsi. Sicer pa me nič ne stane če poskusim, kajne?
Kaj tako abotnega pa še ne. Res smo v demokraciji, vendar je materinstvo nekaj tako lepega, da me tako razmišljanje spravlja v bes…pa nisem verna. Barbika, kaj boš storila s seboj je res tvoja stvar, a nima zveze niti s humanostjo in še manj razumom. Tako ravnanje je nevredno človeka, tako razmišljam in ga obsojam.
Barbika, se strinjam z Mojcico, Katrin in Dragico.
Jaz sicer mislim, da provociraš. Kljub vsemu pa vseeno pomisli na tiste, ki zaradi kakršnegakoli razloga nimajo otrok oz. jih ne morejo imeti in jih takšno razmišljanje boli.
Jaz nisem kriva da jih ne morejo imeti in tudi materinstvo se mi ne zdi nekaj lepega. Res ne razumem kaj vidite na tem.
Saj nisem ne prva in ne zadnja ki je naredila splav in ga še bom. Kako pa veste iz kakšnih razlogov ženske delajo splav? Morda se najde med njimi tudi takšna kot jaz. Ampak seveda tega nihče ne bo priznal.
Lepo sem vas vprašala za mnenje. To je vse.
Ej, Barbika, ti si prava faca. A veš, da si mi všeč. No, edino, če bi imela malo večje joške… Pa tudi pametna si. Res imaš izvirne ideje. Ampak tale z zanositvijo je malo tvegana. Kaj pa, če splav spodleti? Pomisli! kdo bo prenašal tisto kričanje podnevi in ponoči, pa tiste brezvezne poglede in nasmehe…groza. Da ti ne omenjam pleničk, pa bruhanja… ne, Barbika, to ni zate. Poskusi raje s kakšno drugo vajo. Kaj pa, če se privežeš za joške in skočiš z balkona. Zanesljivo bi ible večje. Ali pa namesto enega, ki bi ti naredil otroka oz. skupek celic najdi dva moška, pa naj te krepko vlečeta. Saj veš, z eno roko te prime za ramo, z drugo pa za dojko in močno povleče in drži približno 1 minuto. Istočasno pa na drugi strani drugi silak… ta vaja bi tudi znala biti uspešna. In garantirano brez stranskih učinkov.
Poskusi, Barbika, saj te nič ne stane…
Barbika!
Saj ni nič narobe s tvojim mnenjem o materinstvu, pač ne bi bila rada mama.. Ampak daj malo razmisli, kaj govoriš.
Jaz nikoli nisem imela splava, saj se mi zdi, da v teh dneh ne rabiš tega počet, ker se pač lahko zaščitiš…
Joške si pa lahko povečaš tudi na druge načine, poizkusi z varno spolnostjo recimo tabletkami (če jih boš redno jedla ti bodo joške ostale, verjemi)… Samo splave delat, draga moja deklica, to je pa res neumno, neodgovorno in neetično (vzrok)…
Sploh pa, glej smo v demokraciji, ampak daj govorima o odgovorni demokraciji… Ne moreš kar blekniti, kar ti pride na pamet, tudi, če rečeš lepo…
Biokmetovalec žal ne bi šlo brez stranskih učinkov. Potem bi imela povešene prsi. S tem bi si še več škode naredila kot pa naprimer s kakšnim dojenjem. Pomisli - že mali otrok tako uniči joške, le kako bi mi šele dva moška. Mislim da je ideja z zanositvijo veliko boljša. Splav skoraj ne more spodleteti, če pa slučajno bi… Bi se že nekaj domislila kako bi se znebila otroka (kakšna posvojitev za mastne pare), ampak do večjih prsi bi vseeno prišla.
Hvala za nasvet, ampak glede na to da si moški mi ne moreš kaj dosti pomagati. Jaz bi rada imela večje in LEPE prsi.
Sem že pomislil, Barbika, da misliš resno. Potem bi se ti opravičil, ker sem tisto zgoraj napisal v šali. Zdaj pa vidim, da se tudi ti hecaš. Ampak, jaz se ne bi na takšen način…
Vidim, da se vsi tolažite da se hecam. Kar dajte se.
Tako dragi moji. Jaz grem malo po nakupih.
Uživajte, pa še potem kakšno rečemo.
Pač totalno utrgana, tale Barbika, ji ni pomoči. Tudi v hecu se takšne bedarije ne pišejo. Barbika nima nobenega spoštovanja do sebe, kaj šele do drugih. Pač slaba samopodoba. Najbolje res da gre po nakupih.
Eh, Barbi, kakšna abotna “šala”.
Barbika priporočam iskanje nadomestne matere, v Zda je to posel… Priporočam tudi obisk pri psihiatru. Nasvet je dobronameren, takih problemov ponavadi različna mnenja ne rešijo.
Sem že nazaj. Vidim da ne znate ničesar drugega kot pametovati kaj je prav in kaj ne. Ampak na vašo žalost mi nihče ne more prepovedati da bi zanosila, še manj pa da bi naredila splav. Tudi lepotna operacija je poseg v telo in je tvegana, le da jo je za razliko od splava potebno plačati.
Imam pa nasvet za vas. Posnemajte našo drago Saško in namesto da tukaj gor pišete se raje ukvarjajte s tem da boste naredili še kakšnega otroka. Nekdo bo moral delati zame ko bom v penziji. Tako da lahko zdaj druga za drugo držimo pesti katera bo prej zanosila. Vse ostale, ki pa ne znajo kaj pametnega napisati pa prosim da se umaknejo iz te teme.
Nič kupila?? Ti nič ne paše na tvoje majhne joške in še manjše možgane. Predlagam povečanje obojega.
Seveda sem kupila. Pa še kako mi paše. Veš, obstajajo tudi podloženi modrci in nisem rekla da imam majhne joške, samo večje bi rada imela. Se pa včasih vprašam kje dobijo vse te debelušne mame oblačila. Po naročilu? No, saj čudež je že to da si sploh kdaj kaj kupijo.
Spoštovana Barbika, po moje si zgrešila in misliš da si na MON-u, tam se komntirajo takšne neokusne in neumne kot jih imaš ti. Tu se komentira tema, katera ima trenutno naslov SAMOPODOBA.
Vem draga moja. Ampak če malo zaidemo s teme ne bo nič narobe. Konec koncev je moja težava povezana tudi s samopodobo.
Pravzaprav me zanima kakšna si Barbika, ali še bolj: Koliko si stara?
Starost me zanima predvsam zato, ker vidim, da ti ni čisto jasno, da splav ni samo poseg v telo, ampak tudi dušo. No, glede na to, da si že imela enaga, je mogoče tvoje pisanje odgovor na to, kako se poruši duševno stanje po splavu ….
In potem vse tiho je bilo……..To ni več samopodoba temveč ne-spodoba. Samo upamo lahko, da tega ne berejo tudi ženske, ki se že leta in leta trudijo imeti otroke, pa jim pač to ni dano v tem življenju. Prepričana sem, da se Barbika v enem svojih nadaljnjih življenj takole ne bo poigravala. Prišel bo čas, ko bo potrebno predelati stvari za nazaj, pa čeprav je to šala in to zelo neokusna. Na žalost nam življenje nič ne prizanaša.
25 sem stara. Poseg v dušo? Se ne bi mogla bolj strinjati! Po splavu sem se resnično počutila srečno, olajšano, svobodno… Ne znam opisati. Že sama misel na otroka me je spravljala ob živce. Tako da punce - ne verjemite vsega kar pišejo o splavu. Če si otroka ne želite kar pogumno. Lahko vam iz prve roke povem da to ni nič takšnega.
In upam da to berejo ženske, ki ne morejo imeti otrok. Morda bodo pa spoznale da jim to ni usojeno in se začele ukvarjati z bolj pomembnimi stvarmi. Naj že nehajo siliti če ne gre. Vsega pač ne moremo imeti.
Barbika prav si se odločila. Tako je bilo in je najbolje zate. Nič nimam proti splavu, nasprotno podpiram svobodo in možnost vsake posameznice, da se sama odloča ali bo imela otroka, kdaj in koliko. Vendar se na to da vplivati že pred spočetjem (obstaja kontracepcija) in tako ni bo potrebno posegati niti v telo niti v dušo. Kar čutimo danes kot svobodo in olajšanje, ni nujno da traja vse življnje…
Res je, Jana, obstaja kontracepcija, da do tega, da je potrebno narediti splav, sploh ne bi prišlo. Se mi pa zdi skrajno nora zamisel, da bi si na tak način povečala prsi. Barbika, praviš, da povešenih ne bi rada imela … Res je, da se prsi zmanjšajo po prenehanju dojenja, in pogosto se zgodi, da tudi niso več tako lepo stoječe, kot so bile. Svetujem ti, da poskusiš s kakšno masažo. Estradnicam baje pomaga … :) Ne pišem z lastnih izkušenj, je pa poceni varianta in lahko poskusiš …
Ampak mislim, da gre tukaj zgolj za provokacijo.
Gremo raje na sonček!
Ljudje z nizko samopodobo imajo težave v partnerskih odnosih. Nikoli se ne najdejo in vedno krivijo druge za svojo iskanje identitete in komplekse, ki jih imajo.
Ženska lahko pridobi slabo samopodobo tudi preko primarne družine ali kasneje moškega, ki jo stalno le kritizira, nikoli ne polaska in nič ne pohvali.
Za zboljšanje samopodobe je potrebno izključno poslušati svoje želje, sebe dati vedno na prvo mesto in si uresničiti vse želje, ki bi nam omogočile zvišanje samopodobe. Ljudi, ki k tem ne pripomorejo in nas s svojimi dejanji tlačijo k tlem, je potrebno nemudoma izločiti iz življenja ali pa jim postaviti nove pogoje.
Mislim da ne razumete. Pri meni do dojenja sploh ne bi prišlo. Zanosila bi zato, da se bi mi prsi malo povečale (tudi prvič so se mi) in ne zato ker bi si otroka želela. Potem bi pa naredila splav, ker si otroka ne želim in ne zato ker bi se bala da se mi bodo prsi povesile zaradi dojenja.
Ojoj - od najbolj vzvišen razlag in filozofiranja do tegale. Dno od dna. In mi nasedamo in pisarimo. Morebiti bi bilo pa fino, če bi nam gospa Saša dala v razmislek kakšno novo temo, da bi se izognili nadaljevanju, ki nikamor ne pelje.
Morda bi se izognili nadaljevanju če bi mi kdo povedal koliko se prsi povečajo v prvih desetih tednih.
barbika, si pa res neutrudna.
Je kdo prebral naslov teme, ki jo je odprla Saša?
No in, zakaj se potem ukvarjate z Barbiko?! Ki je daleć od Sašine tematike. Je pa barbika sicer bistra punca, jo poznam…imama pa določeno napako, da se ji možgančki ne vrtjo vedno v pravo smer.
Bodimo odkriti, Sašina tema je dolgočasna. Kaj če bi se raje pomenile o ženskih zadevah? Še kar nisem dobila odgovora na moje zelo konkretno vprašanje. Kaj je punce, bo kaj? Ali ne veste ali pa mi nočete odgovoriti, ker mislite da me boste s tem odvrnile od moje ideje.
Pravzaprav je odgovor moč najti spodaj, kajne?
Seveda je treba vzeti v zakup, da se bodo prsi kmalu povrnile v predhodno stanje, kar ste tudi sami že več kot očitno zmogli opaziti.
Iz zgoraj navedenega bi lahko človek sklepal, da je za navideznim vprašanjem skrito iskanje pozornosti.
Nekega vprašanja niti ni bilo zastavljenega, zato tudi ni nekega enoznačnega odgovora. Glede povečanja prsi v povezavi z nosečnostjo je pač tako, da nekega splošnega vzorca niti ni.
Narava je ženskam podarila prsi za hranjenje otroka. V nosečnosti se dojke lahko povečajo, kar pa ni nujno, po porodu, ko se začne tvoriti večja količina mleka pa bolj zagotovo.
Kot zanimivost morda še to, da v se puberteti pod vplivom hormona estrogena razvijejo mlečni vodi, ob prvih ovulacijah in menstruacijah pa se zaradi hormona progesterona sproži še razvoj mlečnih žlez. V času nosečnosti se dojke znotraj močno spremenijo in razvoj mlečnih žlez se dokonča, kar hkrati na nek način nudi odgovor na vaše vprašanje - vaše prsi (dojke) so glede na povedano že dokončno oblikovane.
Zatorej bi bilo zavajajoče pritrditi, da se bodo dojke še bolj povečale zaradi nosečnosti (razen prvi mesec po porodu, vendar bi se po prekinitvi dojenja spet povrnile v prvotno stanje).
***
Sandra, Hana in Jelča: občutek me daje, da vam je pisanje moža prišlo do živega. Zanimivo, kajne?
;)
Hvala. Zdaj se mi pa pojavlja novo vprašanje. Torej… Razmišljam da bi nosečnost malo podaljšala, naprimer do 12.tedna in potem šla na splav. Seveda bi morala iti pred komisijo, zato me zanima kaj bi najbolj vžgalo da bi mi splav takoj odobrili. Seveda se zavedam, da se lahko zgodi da mi ga ne bodo ampak v tem primeru imam novo idejo, potrebovala pa bi vaš nasvet. Sicer sem že malo gledala po internetu, ampak nisem kaj našla. Zanima me kaj naj potem naredim, da bo zarodek uničilo? Pomagajo kakšna močna zdravila?
Glede prsi je pa tako. Po prvem splavu so mi ostale malo bolj polne, ampak takrat nisem vztrajala do desetega tedna.
Kot sem napisala že v predhodnem odgovoru: med vašo prvo nosečnostjo so se prsi dokončno oblikovale. To je vse v zvezi s tem. Tehnično gledano, druga nosečnost ne bo več vplivala na velikost/obliko vaših dojk (razen v primeru donositve in dojenja - približno za čas trajanja dojenja).
Glede vaše želje po zanositvi in predčasni prekinitvi nosečnosti pa je tako, da je odločitev izključno na vas. Če si tega želite in menite da služi nekemu namenu, potem pač to storite, sicer pač ne. Z dojkami pa to, kot smo ugotovili ni v povezavi.
Maja, hvala da si se zopet oglasila. Tvoja spoznanja so res bogata in lahko drugim v razmislek. Se strinjam s tvojim razmišljanjem.
Sama mislim, da ob srečnih otrocih raste tudi naša samopodoba, zato se je kot starš vedno potruditi za lep medsebojni odnos. Otroci ti prej ko slej vračajo v dobrem.
Barbika, je res to misel 25. letnega dekleta?
Poznala sem zdravnika, ki je zdravil na smrt bolno ženo. Ko je trpela in ga prosila za pomoč, ji je rekel: Če ni bilo škoda pet življenj, tudi vašega ni. Ta žena je naredila 5 X splav, za katere je vedel njen zdravnik.
Naj vam, ki tako z lahkoto razmišljate o splavu, Bog odpusti. Ne veste, kakšno škodo delate sebi in ubogim otrokom, ki niso popolnoma ničesar krivi. Bog vam naj odpusti!!!! Sploh kdaj pomislite na trpljenje mož in žena, ki prosijo za otroka, vendar jim ni podarjen? Ali pa na matere, ki izgubijo otroka? Vi pa zaradi večjih prsi razmišljate o splavu! Groza!! Zatecite se raje v Jezusovo in Marijino Srce, ki je polno usmiljenja in boste našli srečo. Ne rečem, da bo brez težav, vendar boste čutili mir in ljubezen.
Saša, na Vaši poti Vam želim obilo Božjega blagoslova in miru! Ne ozirajte se na ljudi, ki so polni zavisti, ljubosumja in še česa.
Veliko blagoslova vsem!
Zdaj sem se pa res nasmejala. Česa takega pa še ne! Mimogrede - nisem verna, zato me takšni nasveti spravljajo v smeh in se mi zdijo zelo neumni.
Veš Nekdo jaz tudi prosim za vilo z bazenom, ampak mi ni podarjena. In kaj naj zdaj?
Hej Barbi, škoda, da tvoja mati ni razmišljala o splavu enako, kot ti, verjetno ni vedela, da boš ti tudi po rojstvu ostala samo skupek celic. Verjetno ji je zdaj zelo žal. Sočustvujem z njo!
Drugače se pa strinjam s teboj, res potrebuješ veliko večji volumen, samo ne v dojkah! Jih niti ne boš nikoli potrebovala!
Kako je moja mama razmišljala je njena stvar. Jaz pa razmišljam s svojo glavo.
Barbi, če tako rada razmišljaš s svojimi dojkami, oziroma retardirano glavo, zakaj pa potem neprestano prosiš za naša mnenja?
Ker še nisem bila tako dolgo noseča in želim izvedeti koliko se mi sploh splača. Odločila se bom pa že sama. Oziroma sem se že. Kot sem že napisala me nič ne stane če poskusim.
Za večje dojke je priporočljivo, da zanosiš z nemškim ovčarjem, samo pred pesjakom lezi na tla in razkreči noge, kot si navajena, pa bo! Veliko užitka ti želim!
Ne spomnim se, da bi vprašala za nasvet s kom naj zanosim. Pa vseeno hvala! Morda bo pa komu prišel prav. Meni ne žal ne.
Čudi me,da se spuščate v dialoge z Barbiko. Mislim,da je njen namen samo ta,da pokaže na nesmiselne debate posameznikov in s svojim načinom protestira proti filozofiranju posameznikov,ki so zaradi občutka pomembnosti pripravljeni diskutirati tudi o dotalnih nesmislih. Barbika,dobro ogledalo si jim nastavila,pa se očitno nočejo videti v njem!
No, tole, gospodična/gospa Mateja je pa končno po moje bilo z žebljico na glavico. Bistvo namreč. Sem že tudi jaz razmišljala na ta način, saj le težko verjamem, da bi bilo tole Barbikino pisanje lahko kaj drugega kot provokacija. Za nesmisle na visoki ravni nesmisli na nizki.
Seveda, kar ni po vaših merilih je že kar provokacija. Potem lahko rečem da so Sašini blogi zame zelo huda provokacija, ker se kar ne morem načuditi kakšne včasih piše.
Kratko in jedrnato bom povedala. Komur sašin blog ni všeč naj ga ne bere še manj paiše na njega.
Zanimivo in zabavno je prebirati teme o katerih imam sama popolnoma drugačno mnenje. Tako da imam na nek način celo rada njen blog.
Redkokdaj se oglašam,vendar tokrat me je Barbika zelo zelo razjezila!
Pred enim letom sem imela spontani splav v 10 tednu…otroka sem si neizmerno želela.27.5.sem v 22 tednu izgubila zdravega sinčka,ki je na svet prišel prezgodaj in ni preživel..v torek imam posip v parku zvončkov.Tako me boli srce…otrok je bil zaželjen in ljubljen od samega spočetja.
To kar vi počnete..oz. ste že enkrat Barbika naredili je umor!!!Nič ne rečem,če ženska v stiski naredi splav in to dovolj zgodaj….to kar pa vi počnete lahko naredi pa samo brezčuten izmeček….zame ste sam SATAN!
Kakšen umor? Potem bi bila zdaj v zaporu. Saj še ni bil otrok ampak samo zarodek. Otrok je zame ko se rodi, takrat tudi dobi pravice. Lahko se postavite na glavo, ampak zakon mi splav dopušča.
Posip v parku zvončkov? Kaj se zdaj to? Se meni meša?
Barbika. Ne vem zakaj, ampak zdi se mi, da se nekako igrate z nami …. in to je grda igra.
Lahko da je vam zanimivo, vendar razmislite vendar koliko bolečine povzročate nekaterim s takimi neumnostmi!!!
Resnično bi lahko pozitivno odgovorila vašemu zadnjemu vprašanju: ja, meša se vam.
Karmen: v mislih z vami ….. Saj veste čas je tisti, ki je potreben ….. Ne vem koliko ste stari, vendar mnogi pravijo, da je treba posusit ponovno takoj, ko si telo opomore.
Bolečino? Pa saj to je moje telo, moj zarodek, moja odločitev… Na razumem.
Saša lahko prosim brišete tole Barbiko… To pa že presega meje zdravega okusa…
Ej ženska, saj ni problem splav, ampak da ne zmoreš niti kančaka empatije… Mislim malo beri po knjigah in boš dobila odgovor, ženska ti si sadistka, uživaš v tem, da mučiš druge… Naredi tisoč splavov, če hočeš. Samo tiho bodi in to zadrži zase. Ti si ena ogabna primitivka… In imej joške kakršne že hočeš imeti, ampak velike joške te ne bodo naredile nič bolj dostojanstvene…
Zakaj bi morala zadržati zase? Imam pravico napisati svoje mnenje.
Barbika, ker si neokusna in primitivna… Ker pravica do mnenja, ni pravica do žaljenja…. In zato do takega mnenja nimaš nobene pravice, niti najmanjše.
Meni se ne zdi da bi koga užalila. Verjetno si edina ki tako misli.
Karmen, v mislih sem z vami……….
Karmen, vsaka izguba je težka…
Sočustvujem s tabo in želim ti, da bi s partnerjem in tistimi, ki te imajo radi in so ti blizu, lahko šla čez to izgubo…
Kot sem že napisala - tole, kar počne Barbika, je očitno provokacija. Ne odgovarjamo ji in se bo naveličala. Prej ali slej.
Karmen, morda bi si v tem težkem življenskem odobju prebrala knjigo z naslovom ŠEPET ŽIVLJENJA Avtor: Ajra Miška. Utegne ti biti v pomoč. Razumeti vse, kar se nam dogaja, je včasih zelo težko.
Karmen tudi jaz sočustvujem s tabo. Moraš se naučiti iz vsake stvari potegniti najboljše. Moj nasvet je takšen. Zdaj si svobodna, lahko potuješ, delaš na karieri, na sebi, se zabavaš, žuraš… Tako glej na to in se nehaj smiliti sama sebi. Jaz bi na tvojem mestu tako naredila.
Barbika,ne smilim se sama sebi!Od takih oseb,kot si ti ne rabim nasvetov.Potovanje,kariera NE NADOMESTIJO OTROKA!!!Imam pa že punčko in tudi z njo sem ’svobodna!Kaj ti sploh govorim.Če ne znaš ljubiti in če si sposoben ‘ubiti lastnega otroka ti itak ni pomoči.
Pa še to…po splavu in po padcu hormonov boš spet imela enake ‘male prsi in ne boš dosegla NIČ!
Ko otroku začne nekje po 6 tednu biti srček,telesce dobi tudi dušo.In ti VSEMOGOČNA imaš pravico kar tako dušo vzet?To je tvoj otrok!!!Zarodek,plod,otrok…vseeno je!Ne misli da otrok šele postane,ko se rodi.Tudi ti si bila skupek celic…V 12 tednu na pregledu (nuhalna svetlina)že preko UZ vidimo lepo oblikovanega otročka…rokici,nogici,ušeska…in ti bi kar tako vzela močna zdravila in ubila to nedolžno bitje?Ma kaj si res tako brezsrčna?
Predlagam ti,da zares prebereš vse o tem predno narediš tako neumnost!
Poglej si to stran,poglej kaj boš naredila svojemu nerojenemu otroku!
http://www.splav.info/splav_abortus.html
Da slučajno ne bi mislili,da Barbika ne misli resno!Pa še kako!Gnusi se mi…Preveč dobro pozna do katerega tedna se kaj ‘naredi.
Hvala vsem za tople besede.
izgleda,da ni neumna samo Barbika.Zanima me,zakaj ji odgovarjate in kaj bi radi s tem dosegli?
Tisto stran sem že videla in je napisana tako subjektivno da je že kar smešno. Več kot očitno je, da želijo ženske odvrniti od splava zato so ga tudi predstavili na takšen način. Jaz pa v splavu vidim samo dobre strani. Na prvem mestu sem jaz in če moram ubiti zarodek ga pač bom. Poleg tega je v desetem tednu velik nekje 4,5cm in kaj takega se mi res ne more smiliti. Seveda sem vsemogočna in glede na to da je zarodek v mojem telesu lahko počnem kar želim. Kako naj vam dopovem, da otrok ne obstaja dokler se ne rodi? Nikjer ni vpisan, nima pravic, ni samostojno bitje…
Karmen meni se zdi, da si si ti vse skupaj malo izmislila. Imam prav? Želiš da bi vsi mislili kako si uboga in posledično kako grozna sem jaz, ki namerno zanosim in splavim. Pa ni žalitev, le dvom sem izrazila.
Vse to je človekova svobodna volja. Lahko izbiramo misli, besede, dejanja… Posledice pridejo same po sebi.
Roditi se v človeka pomeni roditi se v “zelo” zmogljivo “napravo” (zelo - s stališča nekoga, ki je še na začetku učenja). Učenje, kako ta naprava deluje in kakšen je njen namen večinoma poteka zelo “počasi” (-spet subjektivno gledano). Pri tem je ena prednostnih nalog, da se naučimo strpnosti. Strpnosti tudi do tistih, za katere mislimo, da delajo napake. Svojih največkrat niti ne zaznamo. Ko pa nam uspe, da odkrijemo katero svojih napak, je dobro, da smo strpni tudi do sebe. Prej bomo uzrli svetlobo, če se ne bomo ozirali v temo.
Komur je dano, razume.
Lar, jaz razumem in tudi vem, kaj si želela povedati. Ja, strpnost do drugačnih, do drugače mislečih… Včasih pa je to težko, če si osebno prizadet.
“Drugače pa…vedno znova z veseljem preberem razmišljanje vsakega posebej in se veselim, da se kdaj mnenja tudi razlikujejo.
Pomeni, da razmišljamo, se učimo in iz napisanega tudi marsičesa naučimo…”
Tukaj sem citirala Dragico. To je napisala 9. junija 2010. Dragica, mi je bilo všeč, kar si tukaj napisala in tudi jaz se strinjam s tem, kar si napisala. Meni so ti zapisi, ki so jih nekatere označile za visoko filozofiranje, veliko dali… Prav tako pa mi veliko dajo tudi zapisi Marjane in Milke in še marsikoga drugega (ne bom sedaj vseh naštevala), čeprav jaz na Življene gledam iz popolnoma drugega zornega kota kot omenjeni pisoči.
Strpnost do drugačnih… Res ste dokazale kako strpne znate biti.
Strpnost je veščina, ki jo vadimo v konkretnih situacijah. Po mojem mnenju nam pomaga k učenju ljubezni.
“Drugačnost” je subjektiven pojem. Je vse, kar ni jaz. Ljubezen tega ne ločuje.
Za človeka pa sta to dve stvari, zato: “Ljubi drugega kakor samega sebe.”
Če torej ljubim samega sebe, imam o sebi dobro podobo. To lahko dosežem kljub vsem “vplivom in napadom” iz okolja. Svobodna volja mi to omogoča.
V vsakem trenutku izbiram. Vsaka izbira mi prinaša posledice.
Se mi zdi, da je to tipično učenje po Pavlovu, če sem si kaj zapomnila iz psihologije. :)
Oh my god, kakšno pisanje ima Barbika. Zgrozila sem se.
Draga Barbika, tega ne želim nikomur, vam pa, in sicer- da nikoli več nebi zanosili. Ker to, kar vi počnete je grozljivo. Za zapret!
pa lp!
Čudovito, Lar. Tvoj zadnji sestavek bi bil lahko odličen zaključek teme….Vsaka izbira prinaša posledice in dodala bi le še to, da se je z vsako posledico treba soočiti, jo sprejeti.
Bernarda, ni vam treba brati kar pišem. Moram pa vas razočarati, sem zelo plodna namreč.
Saj ne mislim več brati vašega pisanja, Barbika. Mi je vse jasno.
Vedite pa, da se vse “plača”!
lp
Pojdite raje vašemu možeku skuhati kosilo in se nehajte ukvarjati z mano.
Imam dva otroka in življenje je zame nekaj neskočno velikega. Žal mi je Barbika za vsakega otroka, ki bo življenje izgubil zaradi vas. Pa vedite samo nekaj: zarodek ni skupek celic, ampak pravi otrok. Za vas otrok postane šele ob rojstvu, zato vam predlagam, da si preberete kakšno medicinsko knjigo. Vidim, da trpite zaradi svoje podobe. Mogoče nimate nikogar, ki vas ima rad, takšno kot ste. Prepričana sem, da lahko tudi vi najdete svoje samospoštovanje in to vam iskreno želim. To pa ni v večjih prsih ali lepši postavi, ampak v zavedanju, da sem ljubljena, da lahko druguim nekaj darujem in ne jemljem. Želim vam vse dobro!
Joj če sem malo drugačna pa je to kar zato ker me nima nihče rad? Kaj ni to že malo obrabljeno?
Zame je to skupek celic, vi pa to imenujte kakor vam paše. Tako je to v pravu, medicina pa me ne zanima.
O samospoštovanju pa bi lahko marsikatero rekli. Le kakšno samospoštovanje imajo ženke, ki po porodu pozabijo nase in svoje življenje podredijo otroke? In ja, zadovoljna sem s svojo podobo, ampak ker stremim k popolnosti menim da lahko določene stvari izboljšam.
Saaaaaaaaaaaaaaaaaaašaaaaaaaaaaaaaaaa!
Se strinjam, Nataška. Tudi jaz pogrešam Sašo in njene ‘ukrepe’.
Vsak lahko s svojim telesom počne, kar hoče. Ja, s svojim. Lahko si odreže roko, ni problem, lahko naredi samomor, lahko. Ampak ta “skupek celic” oz. plod, za katerega nekateri vemo, da je človek, pa ni naše telo. Torej nimamo pravice z njim početi karkoli. Z nami je povezan, ker znotraj nas raste, ni pa del našega telesa. Jaz nisem moja mama, sem svoj človek in bila sem že ves čas, odkar sem bila spočeta. Nikoli nisem bila del njenega telesa, nisem njena ledvica, njena roka, nisem ona. Sem svoj človek.
In ja, Barbika, žališ. S svojimi neumimi besedami žališ. Ampak to, kar pišeš, veliko pove o tebi. Pove, da si notranje majhna, omejena, nepomembna in neobzirna. Strinjam se z Nelli. Očitno v življenju nisi začutila prave ljubezni, zato si usmerjena le vase. Čim manj bo takšnih ljudi, bolj lep bo svet.
Sem bila malo odsotna… Pa vidim, da bom morala več prihajati. Barbika, dovolj neumnosti, vse kar pišeš je zgolj provokacija in s teboj se ne bomo več ukvarjali. Odslej te brišem.
Aleluja!
@Sandra: korektno bi bilo omeniti tudi, da je to vendar edini obstoječ prevod Tabule smaragdine v Slovenščino.
Zakaj toliko strahu?