Ko sem postala mamica,sem bila prepricana,da otroci zrasejo,shodijo,razmisljajo…da takrat ,ko postanejo odgovorni za svoja dejanja nisi vec v strhu za njih.Zdaj vem,da so njihove bolecine,njihove prve ljubezni in razocaranja tudi del mene.Sama sem zalostna,ko so zalostni otroci,bolj sem zaskrbljena za slabo oceno,sprasujem se,kaj je narobe,ko so nerazpolozeni.
Ko si enkrat mama,si to za vedno…

Moj komentar sicer ne spada pod ta blog, ampak bi ga kljub temu rada napisala in ne vem kam, tako da sem se odločila da ga pripopam sem.

Skratka, že precej časa sledim tem tvojim pisarijam in saj veš, super si. uspeva ti. Res si pravi vzor vsem mamicam (vem, kljub temu da nisem ena izmed njih) pa se mi zdi da tudi vsem mladim dekletom, ki imamo podobne vrednote kot ti.
No, kar sem hotela napisati je nekaj drugega. Včeraj kot vsako nedeljo sem šla k maši in naš župnik se je odločil na sredini pridige med razlago evangelja prebrati tudi tvoj prispevek iz aktualne Družine.
Ne bi mogla verjeti če ne bi videla. Folk je totalno zamrznil. Vsi so zasukali glave (in ušesa) proti gospodu in poslušali kar si zapisala. Že tako ima ponavadi duhovnik zelo poglobljene pridige, včerajšnja pa se mi je še posebno dopadla.
Ko te je predstavljal je rekel: “Jaz je sicer ne poznam, ampak očitno se dosti pojavlja po televiziji, je “nekakšna” tv voditeljica baje” ( ne mu zamerit, je fajn človek).
Ampak tvoj članek se mu je zdel izredno lep, pomenljiv, za ga prebrat v nedeljo med pridigo. Saj si je to tudi zaslužil. Tako lepo si napisala. Tako vs. današnjemu noremu času….
Kar tako še naprej. pa velik sreče in zdravja s tvojimi otročički!

Lp