Danes je šla moja trinajstletna Manca jahat in je padla s konja. Uči se še, no, za seboj ima kakšnih petnajst ur, ki si jih je vse čisto sama plačala iz prihranjene žepnine. In je dobila konja, ki mu je pomlad očitno prebudila hormone - bil je namreč ves nemiren. Kar naenkrat, še preden sem uspela vzeti v roke kamero (ker zdaj sem sklenila, da bom malo več tudi snemala), se je konj pognal v dir in tudi učiteljica ga ni mogla ustaviti. Našo je zagrabila panika, enkrat je namreč s konja že padla in ji je verjetno spomin na prvi padec “prebil”. Skratka-končalo se je na tleh. Še sreča, da ni bil prav visoko raščen konj, temveč bolj pikec, tako da vsaj višina ni bila kritična. Ampak, ko vidiš svojega otroka, kako panično kriči na konju, ki se noče ustavit in dirja kot nor, ko vidiš svojega otroka, ko pade na tla in nepremično leži, takrat te pa stisne. Stisne tako močno, da okameniš in niti točno ne veš, kaj je zdaj tisto, kar je najbolj pametno storiti. Poklicati rešilca? Še malo počakati, da se vidi, kaj je pravzaprav narobe, kaj boli? Tisti hip bi samo zamenjal z otrokom-naj mene boli stokrat toliko, samo da bo s punco vse v redu.
No, zdaj je večer, Manca že spi, mož jo je peljal na rentgen in ničesar nima zlomljenega, le natrgane vezi in bolečine od padca. En teden mora počivat. Bogu hvala. Sem jo pred spanjem vprašala, če bo še jahala. In je rekla, da verjetno bo. Samo ne tega konja. Bravo punca! Mene so jahalne želje, čeprav sem res želela poskusiti, za precej časa minile. Sem takoj pomislila na najbolj črn scenarij : mati petih otrok, jaham, padem, si zlomim vrat, hrbtenico….skratka, mislim, da ne bom jahala. Tako ali tako se konjev bojim .
Naša osemletnica tudi vneto špara in obljubili smo ji, da jo spomladi res vpišemo v šolo jahanja!
Verjetno so taki padci sestavni del življenja vseh jahačev in konjeljubcev, a vseeno me stiska!!!
Živjo draga Saša!
Moj komentar sicer ne spada pod ta blog, ampak bi ga kljub temu rada napisala in ne vem kam, tako da sem se odločila da ga pripopam sem.
Skratka, že precej časa sledim tem tvojim pisarijam in saj veš, super si. uspeva ti. Res si pravi vzor vsem mamicam (vem, kljub temu da nisem ena izmed njih) pa se mi zdi da tudi vsem mladim dekletom, ki imamo podobne vrednote kot ti.
No, kar sem hotela napisati je nekaj drugega. Včeraj kot vsako nedeljo sem šla k maši in naš župnik se je odločil na sredini pridige med razlago evangelja prebrati tudi tvoj prispevek iz aktualne Družine.
Ne bi mogla verjeti če ne bi videla. Folk je totalno zamrznil. Vsi so zasukali glave (in ušesa) proti gospodu in poslušali kar si zapisala. Že tako ima ponavadi duhovnik zelo poglobljene pridige, včerajšnja pa se mi je še posebno dopadla.
Ko te je predstavljal je rekel: “Jaz je sicer ne poznam, ampak očitno se dosti pojavlja po televiziji, je “nekakšna” tv voditeljica baje” ( ne mu zamerit, je fajn človek).
Ampak tvoj članek se mu je zdel izredno lep, pomenljiv, za ga prebrat v nedeljo med pridigo. Saj si je to tudi zaslužil. Tako lepo si napisala. Tako vs. današnjemu noremu času….
Kar tako še naprej. pa velik sreče in zdravja s tvojimi otročički!
Lp
Uau, Maja, zdaj šele imam tremo…. Hvala, ker si mi tole napisala! Kot sem že enkrat rekla, vsaka pohvala dobro dene in čeprav pri meni velikokrat povzroči kar zoprn občutek odgovornosti, se ga skušam hitro znebiti in ostati kar se da spontana in neobremenjena. Pa pozdravi vašega župnika! Že mora biti fajn!!!
Oh ,kako te razumem.Moji sicer ne jahajo,trenirajo cheerleading…tudi nos si je sin zlomil in pretres mozganov odlezal v bolnici.Tistih minut,ko sem tekla v telovadnico z najmljso v narocju ne bom nikoli pozabila…
…In res je razmisljas,da bi raje videla,da bi mene bolelo…Najbolj pa je bilo hudo,ko sem videla moza prihajati domov iz bolnice samega…niti dihat nisem mogla.
Tudi mojega sina to ni ustavilo.Vsi trije vecji pridno trnirajo dalje.Ampak vsakic ,ko kdo od njih klice domov v casu treninga se zdrznem.
Ko sem postala mamica,sem bila prepricana,da otroci zrasejo,shodijo,razmisljajo…da takrat ,ko postanejo odgovorni za svoja dejanja nisi vec v strhu za njih.Zdaj vem,da so njihove bolecine,njihove prve ljubezni in razocaranja tudi del mene.Sama sem zalostna,ko so zalostni otroci,bolj sem zaskrbljena za slabo oceno,sprasujem se,kaj je narobe,ko so nerazpolozeni.
Ko si enkrat mama,si to za vedno…