Letošnje leto je bilo eno najslabših, kar pomnim. Vse naokrog mene se ruši, ljudje so zbolevali, umirali, se kregali, ločevali… Kot da bi prišel čas, ko je prihrumela velika metla in rekla, da bo malo počistila.
Včeraj popoldne, ravno sem bila pri vhodu hiše, ker sem čakala, da pridejo na obisk prijatelji, se k nam pripelje avto. Ker nisem poznala ne avta ne ženske, ki je vozila, sem si pač mislila, da se je zmotila. A se ni. Prišla je k meni. S solzami v očeh mi je rekla, da se opravičuje, ker takole vdira v moj dom, a da ne vidi več izhoda in da ji morda lahko pomagam. Razložila mi je svojo stisko in prosila, če lahko s svojim treningom komunikacije kaj pomagam. A kaj, ko je bila njena zgodba takšna, da je to, kar znam jaz, čisto nekaj drugega od tistega, kar je potrebovala ona. Potrebovala je terapevta, nekoga, ki ji bo pomagal, jo vodil in usmerjal, ji kazal pot. Potrebovala je strokovno pomoč, psihologa ali psihiatra, pa če se še tako grozno sliši.
Potem pa sem malo povprašala naokoli. Terapevt da ali ne. In na moje veliko začudenje sem ugotovila, da imamo ljudje polno predsodkov, slabih občutkov, ko gre za iskanje pomoči. Zakaj vendar? To so ljudje, ki so se učili za ravno tisto, kar mi potrebujemo in česar ne znamo. Saj avta tudi ne popravljaš sam, ampak ga pelješ k mehaniku, ne??!!
Gospe sem predlagala terapevtko, upam, da jo bo poklicala. Upam, da bo videla, da je to njena edina možnost. Da se izkoplje iz brezna svojih lastnih prepričanj in omejitev, ki jo delajo nesrečno. Nihče od nas se namreč ni rodil brez svojega križa. Kako ga nosimo, je pa naša lastna odločitev.
Draga Saša, hvala za tole temo. Ravno o tem sem govorila v temi upanje. Ko zboliš in potrebuješ psihiatra ali kako drugo strokovno pomoč na področju duševnega zdravja, potem o tem ne želiš spregovoriti, ker si ne upaš, ker je vse preveč stigme. Tudi v naši družini smo se srečali z boleznijo in hudimi boji… Ni bilo lahko, pa vendar smo bogatejši za še eno res pomembno izkušnjo.
Sedaj pa se mi že mudi, mogoče se kasneje priključim debati.
Hecno je, da ima v nekaterih državah vsak družinski član svojega terapevta, pri nas pa je to še vedno stigma. Nisem zagovornica tega, da bi za vsako malenkost drli k raznim svetovalcem, terapevtom…, a takrat ko je potrebno, bi moralo to biti samoumevno, kot odhod k zdravniku zaradi konstantno povišane temperature. Včasih kako težavo posameznik enostavno ne more rešiti sam, brez strokovne pomoči.
Uau, za ponedeljek zjutraj kar malo zahtevna tema, vendar dejstvo, ki se dogaja zato je nesmiselno tiščati glavo v pesek. Ko se ti “to” zgodi je res velika milost, če imaš ob sebi ljudi, ki jim lahko zaupaš, nasloniš gavo, zapelješ barko v varen pristan… Gospa je vedela kam je šla, sigurno ti zaupa. Pred leti sem bila na Rakovniku na predavanju zakoncev Škraba Krmelj, ona psihiatrinja (zasebna praksa), on psihoterapevt. Všeč mi je bilo kako lepo sta v znanost vpletla tudi Boga, vero, ljubezen, upanje in predvem poudarila, da marsikdaj to ni dovolj in kot si rekla ti, včasih je potreben tudi mehanik, generalni servis, menjava delov - prepričana sem, da bi pri njima to izredno kvalitetno tudi dobila. Res je, da sta zasebnika, morda pa je to tudi dobro, da takoj ne dobiš neke javne kartoteke in stigme.
Upam, da si bila “angel” tvoji naključni znanki, želim si, da tudi sama ne bi prezrla pomoči potrebnih ljudi in predvsem, da bi gospa našla pomoč in zmogla zaceliti rane. Čas v katerega prihajamo (advent, prazniki) bo verjetno še pri marsikomu odprl rane, osamljenost, spomine in mismi, da se ne motim, da smo vsi v dneh, ki se bližajo bolj občutljivi tako za “hudo” kot za “dobro”. Morda pa bi bil to moj dober “adventni” izziv.
Težka tema. Ma, kaj vem. Ko greš k zdravniku, psihiatru, psihologu, so ti tudi tako indifirentni, vse skupaj se mi zdi tako suhoparno in neosebno. Našibajo pomirjevala in to je v glavnem vse. Tu bi treba iskati zasebne zdravnike in trenerje, kar pa stane, marsikdo se ne znajde ali pa nima niti denarja.
Tudi meni je bilo to leto eno najslabših. Pa je mimo - upam vsaj. V takih situacijah človek potrebuje nekoga - včasih celo boljše tujca, če je pa ta tujec še stroka, pa toliko boljše.
Vem, da se ti zatekaš k veri - zanima me ali ti je to dovolj? Bi šla ti tudi k “stroki” in zakaj ne ?
Lep dan ti želim in vse dni naprej …
Ja težka tema. Toda kmalu še kako aktualna. V prazničnih dneh je za ljudi v stiski še hujše, problemi so večji…najbolj trpijo osamljeni…
Saša: Očitno si prava oseba za ljudi v stiski. Gospej, ki se ti je zaupala si zelo pomagala že s poslušanjem. Upam, da bo upoštevala nasvet naj obišče strokovnjaka.
Če te lahko »izkoristim« oziroma tvojo novo oddajo- morda bi lahko izpostavila stiske ljudi tudi otrok v prazničnih dneh … Saj imajo prav otroci velike stiske …pa tudi starši … praznike…
Strinjam se s Katrin28 res je v takih situacijah včasih pomoč tujca boljša, oziroma morda se lažje »razgališ« tujcu. Strokovnjaki so pa različni dobri, manj dobri pa tudi taki, ki na stiskah drugih rešujejo svoje probleme (tako kot v vseh drugih poklicih …).
Mi, ki imamo vero probleme lahko zaupamo Bogu …, imamo nekoga na katerega se vedno lahko zanesemo … Verjamem, da je za ljudi brez vere težje.
Tudi sama sem spomladi potrebovala pogovor s strokovnjakom. Moram povedati, da mi je zelo pomagal. Glede stigmatizacije pa tole: popolnoma nič me ne zanima, kaj o meni mislijo drugi ljudje. To je njihov problem, moj pa je ta, da če potrebujem pomoč, jo tudi poiščem. Pa makar pri psihiatru! Pa vsem lep pozdrav!
P.s. Pri nas sije sonček!
Moj sorodnik je tudi potreboval pomoč strokovnjaka in moram povedati, da mu ni prav nič pomagal. Pomagala je šele družina.
Mislim, da imamo popolnoma napačen odnos do tovrstnih zdravnikov duše! Ne pravim, da bi morali biti kot v ZDA, vsak s svojimali dvema terapevtoma, ampak pogovor z usposobljeno osebo definitivno pomaga. Samo zaupati je treba, da gre tudi tu za zdravljenje. Pač zdravljenje duše, srca, duha.
Meni je tudi pomagalo! Sem vesela, da so me prepričali iti. Prvič sem sicer šla, da bi le imela mir (grem, sam če boste nehal težiti), a sem že takoj čutila, da mi je obisk/pogovor dobro del. In sem se vračala, dokler nisem bila sposobna spet sama zakorakati v jutri!
P.S. Tudi za to pomoč pa velja - ne bodo vam oni rešili težav, pomagali vam bodo le najti pot in vas naučili, kako sami rešite svoje težave.
Ker sem se tudi sama znašla v podobni situaciji kot tvoja obiskovalka… morda tistim, ki iščejo, kam bi se oprijele, nekaj knjižnih napotil za prvo pomoč:
- Alenka Rebula www.alenkarebula.com in njeni knjigi Globine, ki so nas rodile ter Blagor ženskam (z vadnico)
- Varja Kališnik www.varjakalisnik.si in knjiga Svetlo modra (s CD-jem)
- Branko Gradišnik arhiv Strogo zaupno na www.elle.si ali sveže zbrana pisma od tam v knjigi z naslovom Sreča.
Zakaj je stigma? Zaradi družbe, nihče od “zdravih” ne pomisli, kaj se je moralo tem ljudem hudega zgoditi. Nobene empatije.
Zaradi psihijatrov, čudežna tabletka in vse je mimo. Pa v resnici poterbujejo le ljubezen in sprejetost, nič drugega.
In zradi tega, ker so ti ljudje glasni, opozarjajo nase z jokom, kričanjem in takih družba ne mara. Ljubi le pridne in zadovoljne ljudi, vsaj na vzven. Zdi pa se mi problematično še nekaj, moja prijateljica se je v bolnici zdravila zaradi poizkusa samomora. “Nikoli več si ne želim tja, tam so sami zombiji.” Zdravi se simptome in ne bolezni same. Kako naj bo človek normalen če je ves čas zadet. Zato pa nič več “Potrebovala je strokovno pomoč, psihologa ali psihiatra, pa če se še tako grozno sliši.” ampak”To so ljudje, ki so se učili za ravno tisto, kar mi potrebujemo in česar ne znamo. Saj avta tudi ne popravljaš sam, ampak ga pelješ k mehaniku, ne?” >Upam le, da je izbrala pravega mehanika in ji želim sve sve dobro. In izredno lepo od vas, da ste jo bila pripravljena sprejeti in jo začutiti.
Saša pravi, da je bilo to leto eno najslabših, kar pomni. Zame ni bilo. Zdi se mi, da gredo cikli gor in dol. Sedem dobrih let in sedem slabih. Ne čist dobesedno, na primer: sedem dobrih je tako, da se stvari počasi vzpenjajo, nato sedem slabih tako, da gredo stvari počasi dol, pridejo do neke kritične točke in gredo spet navzgor in tako naprej. Ko analiziram stvari za nazaj, se mi to potrjuje. Kako pa vam?
Žal gre DOL ponavadi hitreje kot GOR …… Vsaj čutit je tako.
Ja življenje je tako kot vreme. Sonce, dež… Ampak za dežjem vedno posije sonce. Zato korajžno naprej-jutri bo bolje… še tako črna noč se lahko spremeni v čudovit sončen dan.
Čimveč sonca vam želim vsem!
Lepo pozdravljene.
Saša, meni se zdi, da si tudi ti postala bolj izklesana to leto. Po načinu pisanja, dajanja komentarjev … Čeprav je včasih teh križev dovolj, so dejansko na koncu večinoma potrebni, da človek zori.
Kar se tiče iskanja pomoči pa lahko sama rečem, da to vsakemu svetujem. Ker prideš do določenih spoznanj, ki ti pomagajo naprej. Določeni ljudje so zelo občutljivi, veliko razmišljajo, zelo globoko čutijo in takšne hitro doleti odbobje slabega počutja, depresije. In kako je lepo, ko si najdeš nekoga, ki ti lahko pomaga, ki te vodi, da se poglobiš vase, najdeš odgovore. Vsakemu, ki se znajde v takšni situaciji svetujem, da se obrne k strokovnjaku. To pomeni, da si človek želi izboljšati trenutno situacijo in to je zelo pogumno.
Saša, tvoj blog naj bi bil sončen, pozitiven. Prosim, začni brisati vse neumnosti, ki jih najdem tu. Ker nekateri prav z veseljem “kvasijo” nagativnosti in mene to zelo moti. Sploh, ker je včasih to tako nalašč narejeno. To je tvoj blog in lahko objaviš, kar želiš. Vse je vredu, če se nekdo ne strinja, ampak nesramnost, primitivizem … Reši nas tega!
Vse dobro vsem, ki ste se znašli v obdobju, kjer sonce malo manj sije. Vedno obstaja rešitev!
Katrin 28: enkrat sem se pogovarjala z Zofijo Mazej Kukovič, ko je izdala svojo knjigo, mislim da je naslov Strma pot navzgor. Čisto plastično mi je prikazala, kako gredo stvari že po zakonu fizike. Navzdol gre hitro, nazaj po hribu pa mislim, da je 4,5-krat počasneje. Rekla je, naj si predstavljam hrib, voz gre dol hitro, za nazaj pa je treba 4,5-krat več fizične sile, da se ga spet spravi na vrh. In tako je tudi ostalo v življenju.
Ko razmišljaš o tem, vidiš, da je to res.
Se pa ne sme nikoli obupat, skoz je treba delat na tem, da se stvari rešijo in nato pride to samo od sebe.
Ali kakor bi kdo rekel: Po dežju vedno posije sonce. In tako tudi je.
Sašin blog je pa super in tudi jaz mislim, da ima Jerca prav.
Gospa, ki je iskala pomoč pri meni, je poklicala terapevtko. Kar oddahnila sem si! Ja, Katrin28, sama nimam težav s tem, da bi ne zaprosila za pomoč in tudi sem. Se mi zdi, da je pot navzgor lahko bistveno lažja oz. hitrejša, če te nekdo malo usmerja-da ne zgubljaš časa na stranpoteh… Je pa vera seveda tudi pomemben faktor. So celo znanstveniki dognali, da verni ljudje hitreje ozdravijo oz. okrevajo po boleznih. Tjaša, hvala za linke.
Popolnoma se strinjam s Sašo, kar je napisala nazadnje. Preizkušeno. Na lastni koži.
Ko najdeš Boga, je bistveno lažje in bolje. Ko se Njemu zaupaš, je tvoje življenje bistveno drugačno. In boljše.
Pod tole se pa čist podpišem! Vera je takorekoč VSE pa naj bo kakršna koli, ker nobena ne uči slabo! Letos jih bom dopolnila 31 in pred petimi leti sem bila v fazi, da “posežem po sebi,” ( saj nisem več našla izhoda in vrstile so se mi “klofute za klofuto” ) ali pa drastično spremenim vse in takrat hvala Bogu me je pot popeljala med duhovne ljudi. In danes sem hvaležna za težko obdobje mojega življenja saj sem spoznala kaj je sploh življenje v pravem pomenu besede in, da vedno je POT le poiskati jo moramo!
Gospej iz zgodbe pa želim obilo vere vase, v Višje in stvari se bodo obrnile v njeno najvišje dobro!
SREČNO!
Imam kolegico, ki že lep čas izkoristi vsako priložnost za svojo osebnostno rast. V začetku se mi je zdelo kar malo čudno, kako to more biti, da ima nekdo toliko problemov!
Pa sem se zamislila in ugotovila, da je že genetsko pogojena, oče in mati različnih narodnosti, nato je sledila še vzgojna pomankljivost tako v družini kot v šoli, pa družbena klima in to in ono. In ko jo sedaj opazujem vidim veliko razliko. Počasi, a dokaj opazno se razcveta.
Sama sem bila tiste čase, ko jr ona začenjala, še kar zaprta za mnoge pomoči, ki jih je ona izkoristila. Še vedno sem se rada skrila za razne maske moči in ugajanja, ki so mi v glavnem kradle energijo. Poraze sem le s težavo priznavala. A v primerjavi z njo je bila ona v prednosti. Stala je na svojih lastnih nogah! Ni je bilo sram priznati, da je včasih nemogoča in da bi bila rada drugačna. Imponirala mi je njena vztrajnost. Ni ji bila tuja niti individualna obravnava ne družinska terapija.
Pred nekaj letih me je povabila v našo sosednjo državo.
Ne da bi delala reklamo, a moram povedat, da je tudi mene prepričalo delo čudovite skupine, ki nudi brezpačno pomoč ne glede na ideološko ali versko prepričanje. To je hagioterapija profesorja dr. Tomislava Ivančića. Izvrstni poznavalec človeške osebe je že pred leti ustanovil tako kot je sam poimenoval Center za boljši svet. Svoje znanje in izkušnje pomoči človeku v stiski posreduje po svojih terapevtih in po svojih izkušnjah se lahko izrazim le pohvalno.
Zato mi je tudi všeč ta Sašin blog, ker ponuja eno novo alternativo za vse, ki so brez upanja in tiste,ki bi tudi radi tako kot profesor Ivančić - Center za boljši svet
Svet, ki bi nudil toplino in bližino.
Marjana, bi mi blagovolila razložiti, na kakšen način imeti starše različnih narodnosti pomeni biti gensko pogojen k težavnosti?
Te citiram: “V začetku se mi je zdelo kar malo čudno, kako to more biti, da ima nekdo toliko problemov! Pa sem se zamislila in ugotovila, da je že genetsko pogojena, oče in mati različnih narodnosti …”
enaiks, bom poskusila!
Dedni material se iz roda v rod prenaša prek kodiranega zapisa v DNK. Po nekaterih ugotovitvah znanstvenikov je odkrito več mehanizmov, kako se določeni geni vklopijo ali izklopijo in ti zapisi niso mutacije, ker se zapis DNK še ne spremeni, a se prenaša na potomce. Tako lahko način življenja naših prednikov neposredno vpliva na nas. Odkrili so namreč, da imajo geni spomin. Pokazalo se je, da lahko lakota v življenju starih staršev vpliva na življenje njihovih vnukov.
Potemtakem se mi ne zdi nič čudno, da različni mentaliteti staršev vplivata na genski zapis otrokovega DNK. Predvsem mi je pri vsej zadevi najbolj všeč to, da se da z omenjeno terapijo tudi genski zapis ozdravit.!!
Link Hagioterapija. Pa brez zamere LP
Pa še to! Kompulzivno ponavljanje pri psihologiji tudi
pripomore k odrešitvi bolnega zapisa, seveda, ko ga ozavestimo.
Čas in razmere so nas pripeljale, da se žal po eni strani, a po drugi fajn o tem čimveč govori. Sama sem tudi letos padla v najglobje brezno. Zamenjala službo z namenom na bolje- a so me izzigrali in tako sem pri svojih čez 30 ostala brez službe. Psihično sesuta. Najraje se zapiram doma, strah me je it službo sploh iskat. Napadla me je depresija, anksioznost. Kako si naj pomagam s terapijo, če sem brez dohodkov? Vem, da potrebujem pomoč. Dobila sem le neke tablete, prav za terapijo je potrebno ornk iz žepa potegnat,..
Saša, spremljam vaše misli, občudujem trdnost in odločnost. Sposobnost ohranjati družino in ob tem ostati mirna in razumna mama. Sama imam dve punce, zaradi katerih nisem (zaenkrat) posegla po hitrirešitvi….
Vsem vse dobro, in upajmo da bo drugo leto lepše!
Sara, pokličite na Frančiškanski družinski inštitut, tam lahko zaprosite za odlične terapevte-brezplačno!
Sicer pa vse dobro!!!!!!!!!!!
Sigurno so za beg tvojega moža krivi geji, ki bodo z novim zakonom še nevarnejši in bodo zaradi njih možje še bolj bežali od svojih žena, ki se ne ukvarjajo s svojim življenjem, čeprav bi se morale in drugim solijo pamet, kakšna je prava družina in v kakšni družini bodo otroci srečni.
Sigurno ne v tvoji “popolni” družini, Saša.
“Sara” ne vem komu želite posoliti pamet in kakšen denar je potreben za terapije v primeru depresije in anksioznosti. Jaz imam tudi to diagnozo in sem dobila napotnico za psihiatra, za psihoterapevta in verjamete ali ne, bilo je BREZPLAČNO, oz, na račun zdravstvene zavarovalnice.
No, Djana, ti bom poskušala odgovoriti kar v imenu Sare in sicer ne vem koliko denarja je potrebno za zdravljenje raznih čustvenih pretresov, duhovnih in duševnih motenj ter bolezni, ki se prikradejo v naša telesa poleg številnih drugih telesnih bolezni, ko je človek popolnoma izčrpan in obupan, lahko pa ti povem, da tudi če je tako zdravljenje pri psihoterapevtu zastonj, ti razne tablete in droge na recept ne bodo rešile in ozdravile tvoje psihe, ljudje smo namreč duhovna bitja! Dokazano pa so duhovni pastirji in izšolani ljudje s področja teologije - krščanski duhovniki nešteto ljudem z nešteto zdravstvenimi težavami uspešno in brezplačno pozdravili bolezni! Toliko za zdaj!