Zadnji dnevi so šteti našim šolarjem. Še malo in bodo prinesli domov spričevala. Nekateri z veseljem, mnogi s cmokom v želodcu. Vsako leto v Sloveniji umre en razred otrok. Pa ne v prometnih nesrečah ali zaradi bolezni. Ampak zato, ker si vzamejo življenje. Zaradi sebe? Verjetno ne.
Kako bomo sprejeli svoje šolarje, ko bodo prišli pokazat svoj (ne)uspeh? Terapevtka Jožica Amadea Demšar, ki je bila kar nekajkrat gostja v moji oddaji Za otroke in za starše na Radiu Aktual, priporoča, da najprej globoko vdihnemo. Preden rečemo karkoli ali celo ukrepamo. Spomnimo se svojih šolskih dni in tudi če smo bili stoodstotni odličnjaki (ampak takšnih je bilo zagotovo zeloooooooooooo malo), se moramo zavedati, da mi nismo naš otrok. Da je on sam svoj, da ima svojo osebnost, svoje interese in da je drugačen od nas. Če so ocene v spričevalu zares slabe, to verjetno ni rezultat enega tedna, ampak več mesecev in vprašajmo se, kaj je tisto, kar je pripomoglo k temu.
Jožica Amadea Demšar predlaga, da se z otrokom v miru pogovorimo, brez obtoževanj analiziramo in skupaj naredimo načrt kako naprej. Najprej pa-otroku dovolimo, da si vzame nekaj dni samo zase, da si odpočije od šole in odnosov, šele nato mu naložimo nove obveznosti.
So praviloma zares srečni tisti, ki govorijo tri tuje jezike? So praviloma zares srečni tisti, ki imajo v spričevalih petice, v resničnem življenju se pa ne znajdejo? Veliko deklic s čudovitimi ocenami boleha za motnjami prehranjevanja. Ker morajo biti popolne. So srečne?
Imam srečo, da je obdobje teh pretresov že za menoj, ker sta otroka zapustila šolske klopi že pred leti.
Rada bi opozorila na eno plat tega problema, ki najprej zadeva nas starše. Prepogosto bi radi, da so naši otroci tisto, kar mi nismo bili, da bi dosegli rezultate, ki jih nismo sami ali, da potrdijo naše, če smo bili sami med najboljšimi. In zelo lepo je, če se v službi, na ulici, v vasi, pred prijateljicami, lahko pohvalimo, kako “nadpoprečne” rezultate dosegajo naši otroci.
Pri tem spregledamo otroka samega…njegove sposobnosti, zmožnosti, prizadevanja. Pozabimo, kako zelo pomembne so delovne navade, sodelovanje pri premagovanju zaprek, ovir. Kako veseli so, če jih znamo motivirati, vzpodbuditi, pohvaliti, biti z njimi, ko nas potrebujemo. Od vsega najbolj plehko pa se mi zdi, da jih poskušamo še nagrajevat in materialno vzpodbujat pri nečem, kar je njihova vsakodnevna obveznost.
Po Gausovi krivulji vemo, da izstopajo navzgor in navzdol redki… Mi pa bi radi same najboljše med najboljšimi.
Ko se otrok zave, da ni izpolnil naših pričakovanj, je to spoznanje hudo breme…težko ga nosi, težko se sooči z njim in reakcije so nepredvidljive, lahko zelo težke ali celo usodne. Napake pa delamo starši, ne otroci.
Zato, vzemimo si čas zanje, poslušajmo jih, vzpodbujajmo, pomagajmo…in, ko odrastejo in stopijo na samostojno pot…veste vsi, ocene bodo pozabljene, rane na otrocih pa ostajajo…celijo se počasi in puščajo globoke posledice.
Velikokrat slišim, kako se ljudje hudujejo nad starši, ki da svojim otrokom postavljajo previsoke zahteve in jih posledično maltretirajo. In se sprašujem: kako “zrastejo” strokovnjaki? Ljudje, ki uspejo premikati meje in širiti obzorje človeštva. Bi to uspeli brez visokih ciljev? Bi se strinjali, da vas zdravi oseba, ki si v življenju ne postavlja visokih zahtev? Tudi od babice, ki nam pomaga pri porodu pričakujemo, da bo svoje delo dobro opravila. Pa od monterja oken pravtako.
Cilji in zahteve so vredu. Potrebno je izbrati tudi pot in vrednote. Sprejeti napor in reševati težave.
In tu se pogosto zalomi. Delovnih navad se učimo takrat, ko je šola še daleč. Takrat, ko desetkrat lažje naredijo starši namesto otroka in bi se jim življenje zelo upočasnilo, če bi dovolili, da otrok naredi nekaj sam. Kaj šele, če bi potem zahtevali še doslednost. Npr. pri samostojnem preobuvanju, pospravljanju igrač, oblek, zlaganju nogavic… Pri sedem let staremu otroku so delovne navade že več ali manj oblikovane. Morda celo prej.
Druga zgodba je znanje. Majhnega otroka znanje naravno privlači. Srka kot goba. Potem se začne šolsko delo in po nekaj letih se zdi, da ta vedoželjnost kar izpuhti. Začne se lov na ocene. Ocene, ne znanje!? “KOLIKO si pisal matematiko?” To vprašanje sliši skoraj vsak otrok. Koliko otrok pa sliši zanimanje svojih staršev: “KAJ se učite pri matematiki?”
Ekonomisti so me poučili, da je zlato pravilo ekonomije maksimiziranje lastne koristi. Po domače “s čim manj dela do čim večjega zaslužka.” To se dogaja tudi v šoli “s čim manj dela, do čim boljših ocen.” Otroci (in starši), ki se borijo za ocene, znanja pogosto niti ne vidijo. Otrok se z muko uči dolgočasno snov, ker mora popraviti oceno. Rad bi se tega znebil. Škoda časa. Ali naj spremeni pogled in si snov napravi zanimivo ali naj počne kaj drugega. Motivacijo otrok dobi doma, ne v šoli. Še tako nesposoben učitelj ne bo odvrnil vedoželjnega učenca. Starši, ki se veliko in radi pritožujejo čez svojo službo, šefe, politiko… prenašajo ta vzorec na otroka, ki bo kmalu našel dovolj razlogov, zakaj mu nekaj ne gre.
Če otrok dobi slabo oceno, se vprašajmo kakšen je v naši družini odnos do znanja. Smo sami vedoželjni? Se z otrokom pogovarjamo o tem kaj se uči, ali ga to zanima, kako se to znanje povezuje z drugimi rečmi v življenju… Zanimanje in navdušenje sta nalezljiva! Brez tega je vsako učenje (in delo) lahko muka. Seveda pa tudi zanimanje in navdušenje hitro zamre, če smo navajeni na udobje. In smo spet pri delovnih navadah.
Konec šolskega leta je v zadnjem času stresno obdobje,vsaj za tiste,ki so med ocenami… Tudi če jim ne visijo ravno na nitkah! Svojega sina sem morala več dni miriti in prepričevati,da je tudi trojka v redu ocena,in da je veliko bolj pomembno znanje,ki ga je nabral med letom! Nekateri učitelji tudi v resnici ocenjujejo strožje,vsaj pri treh glavnih predmetih,in seveda tiste,pri katerih zavnhajo lenobo…:) Verjamem,da si je moj sin zadal pomemben cilj biti boljši od svojih staršev,a za to zgolj brihtna glava in dober spomin nista dovolj!
Tudi za nami bo kmalu konec šolskega leta. Veselimo se ga vsa družina skupaj, da se otrok spočije, da bomo imeli še več časa za skupno druženje in igranje.
Zelo se strinjam s komentatorko lar brez zanimanja in anvdušenja ni nič, seveda pa potem tudi z lahkoto pridejo delovne navade. Mi smo našega nadebudneža vedno karkoli je bilo pripravljali z veseljem na to. Npr. ko se je bližal vstop v šolo, ga nismo strašili (kot žal nekateri starši), boš že videl kako bo v šoli, ne z veseljem smo ga navduševali za šolo, kako bo super, novi prijatelji, nove stvari, ki se jih bo naučil in tako je še zdaj. uspeh ne zaostaja, pa ne misli tisti 100 procenti odličnjak, uspeh v tem, da gre z veseljem v šolo in se vesel vrne iz nje!!
Smo pa pred leti naredili eno veliko napako, ko smo sina hecali kaj mojster Miha zobozdravnik bodi, saj imaš isto sveder v roki , samo denarja boš imel veliko več. Samo enkrat smo se pohecali. Čez nekaj časa ga je gospa iz hiše vprašala kaj bo, ko bo velik in je odgovoril: Zobozdravnik, ker je moji mamici samo za denar!”
To je bila največja šola za naju z možem. Vedno tudi v hecu moramo spoštovati tisto za kar se bo otrok odločil in z veseljem delal. BOMO ZMOGLI, BOMO JA!!!
Ko v luči lastnih izkušenj in iz moje prspektive,(starosti ), opazujem okolico ugotavljam, da otroci iz družin v katerih imajo lepe odnose,ali z drugo besedo imata mož in žena dober zakon , z lahkoto zmagujeujejo šolske obveznosti in ne prihajajo v konflikte z okolico.
Drugo opažanje; mladi, ki hodijo v šolo iz hribovskih okolji, kar je precej bolj naporno, kot obisk šole v mestu, bolj gotovo in tudi prej zaključijo šolanje in tudi prej dobijo zaposlitev kakor njihovi mestni sošolci.
Čeprav psovka “hribovec zabiti” še ni preteklost.
Tetje opažanje v razmislek; eden mojih vnukov je z velikimi težavami zaključil osnovno šolo. V srednji šoli mu je šlo prav dobro, tudi fakulteto je zaključil v rednem času. To mi da misliti, da zmeraj tudi ni ,otrok kriv za slabe rezultate v šoli.
Tudi moj sin je govoril, da je bila osnovna šola najtežja, srednja težka, fakulteta pa najlažja. Lp
Uspešno smo zaključili šolsko leto! Z ocenami in zrelostjo. Ko se spominjam govorilnih ur me je dostikrat zmrazilo kako so se starši pogovarjali le od ocen in na govorilne ure so hodili zaradi ocen. Na govorilne ure sem hodila redno in ne zaradi ocen. za ocene sem vedno vedela kakšne so in z njimi sem bila kdaj zadovoljna kdaj pa tudi ne. Otroka sem vedno vprašala kakšne ocene si onadva želita imeti in za dosego tega sem jih usmerjala. Bolj kot vse to pa me pri mojih otrocih zanima drugo. Kakšni so oni kot osebe v razredu, v šoli, do prijateljev,… To se mi zdi bolj pomembno kot knjižni uspeh. Lahko rečem, da mi je za otroka bolj pomembno, da odraste v poštenega, iskrenega, srčnega človeka. Zaenkrat sem na dobri poti in še se bom trudila za dosego teh cilje saj to šteje v življenju, mar ne?
Meri, odlično napisano!
Sicer še nisem mama, ampak se mi pa zdi, da šolski uspeh šteje.. Vse kar je zgrešenega je to, da se ne spodbuja tisto, kar otrok zna, zmore, kar mu gre odlično. Nekaterih reči pač ne zmoremo vsi, lahko smo v njih povprečni a nikoli ne bomo prešli tega nivoja. Zakaj torej otroka siliti, da naj ima pet matematiko, če vidimo, da pač ni matematičen tip?
O sreči, poštenosti in iskrenosti… Ja se strinjam to zelo šteje, ampak samo od tega vaši otroci ne bodo mogli živeti, materialno ne duhovno pa. In če je otrok duhovno razvit, bo tudi znal dobro voziti v šoli. OŠ je narejena tako, da jo lahko dobro izdela večina populacije v Sloveniji. Zakaj gre torej nekaterim otrokom slabo? Ker nimajo prave vspodbude, ker v tem, da hodijo v šolo ne vidijo nobenega smisla, le malo število ljudi je, ki tega ne bi zmogli zaradi težav v razvoju..
S trditvijo, da je OŠ najtežja, srednja šola malo manj, faks pa najmanj. Se ne strinjam… Vsako izobraževanje še posebej na začetku je težko. O težavnosti faksa, lahko govorimo dejansko le tisti, ki imamo to izkušnjo in je nismo dobili od nekod drugod.
Meri, tudi sama vedno na govorilnih po obveznem učiteljicinem monologu postavim vprašanje, ki nima nobene veze z ocenami.
Zanima me, kakšen/kakšna je do sošolcev, odnos do učiteljice, prijateljev, ali priskoči na pomoč sošolcem če imajo težave….? V začetku sem večkrat naletela na začudene jpoglede, zdaj pa so se že navadili, da me zanima vse kaj drugega kot ocene. Ker ocene itak vem!
Kako zanimiva in dobra tema celo za tiste, ki imamo malčka še v vrtcu in nas šolski izzivi še čakajo.
In odlične komentatorke !
Ob branju uvodnika urednice in blogerke, ga. Einsiedler, sem se zamislil nad preprostostjo in aktualnostjo realne situacije, ki je velikokrat povsem zamolčana in resna implikacija otrok v zrelem obdobju, pa je mojo moralno dilemo v smislu kratkosti in jedrnatosti razmišljanja povsem pojasnila komentatorka Meri. Čestitke in hvala.
Zanimiva tema. Dodajam le eno: manj ko otrokom težimo: Pojdi se učit,… bolje bodo delali.
Z besedami in dejanji jim moramo dati vedeti, da je šola za njih enako kot služba za nas. In vključiti jih moramo v skupno delo v gospodinjstvu, okoli hiše,… in tudi učili se bodo bolj pridno.
Delovne navade, ki jih otrok pridobi v otroštvu so zlata vredne. Lepe počitnice vsem skupaj!
Pozdravljeni!
Samo eno vprašanje - je ta blog ‘umrl’?
Pa lepe počitnice vsem.
Ja, umrl je….;)
SMOTKA!
samo eno razmišljanje:
ta družba naj bi bila družba znanja, torej spodbujala mlade k čim večjim dosežkom na področju izobrazbe, po drugi strani pa se razcvet visokošolskih študijskih programov prinesel množičnost študentarije,ki po končanem faksu ostaja brezposelna. vsak danes pač lahko študira, vsaj na 6. stopnji, četudi je prej obiskoval npr. štiriletno poklicno izobraževanje. Zmanjkuje nam mizarjev, keramičarjev …, po drugi strani pa imamo diplomirane politologe, pravnike in ekonomiste za šankom:)to je sistemsko treba nekaj spremeniti, da pač zgolj “poklicna” izobrazba ne bo že skorajda psovka za nesposobnost in manjvrednost. mnenja sem, da zgolj izobrazba ne prinese karierne uspešnosti, temveč si lahko v “navadnem” poklicu veliko bolj zadovoljen, kreativen in nenazadnje bolje plačan. frizerka za enourno delo dobi okli 30 evrov, ali keramičar za kvadratni meter okoli 20evrov. Je učitelj za eno uro toliko splačan? NAK. Sama končujem 7.stopnjo in ko gledam svoje kolege iz drugih področij lahko povem, da veje vsestranski pesimizem in negotovost, sploh če nimaš vplivnega očija ali kakšne tete,ki bi ti kakšno službo “zrihtala”. Zato dobim ošpice ko politika začne govoriti o zmagovalcih po krizi in priložnosti za vse … in se vprašaš, čemu si študiral oz. študij postane bolj lastno zadovoljstvo kot pa neka perspektiva za prihodnost, saj ko stopiš na trg dela te ta kaj hitro postavi na realna tla. kljub izobrazbi. zato šola še zdačžleč ni nobeno merilo in zagotovilo, včasih še celo slabost (sploh s kakšno 8.stopnjo). pa lp vsem
Se popolnoma strinjam z Meri in sem enakega mnenja, da me bolj zanima, kakšen odnos gojijo sošolci med sabo, kar je v današnji družbi mnogokrat pozabljeno! kje je etično-moralna vzgoja? Imam hčerko v tetjem letniku gimnazije in je povprečno dobra učenka. Kar me pa najbolj veseli, je pa to, da so razred kot celota-KOT EN! Sedaj, ko praznujejo svojo polnoletnost, se dobi cel razred. To je nekje 30 učencev. Ali ni to nekaj prečudovitega. Med počitnicami se pogrešajo in se dobijo na piknikih ob jezeru, reki, vikendih…Mislim, da jim bo to ostalo v najlepšem spominu in verjamem, da se bodo v tako lepem številu dobivali ob obletnicah. Lp s štajerskega konca
Saša, pogrešamo te ….
Saša kje si? Že v soboto in nedeljo sem te iskala na Kureščku, da bi te objela….? V mislih sem s teboj in ti želim vse dobro…
Saša, upam, da si na dopustu nabiraš novih moči …, da si naredila ODKLOP od vsega…, da se vrneš nabita s pozitivno energijo, nasmejana … ČAKAMO TE!
Še danes, pri mojih 48-ih letih me velikokrat tlačijo nočne more zaradi gimnazijskih let in spraševanja profesorjev. Še vedno znam na pamet npr. lekcije iz angleščine… Uf, zbudim se čisto premočena in ko vidim, da sem le sanjala, si glooooooooboko oddahnem. Res ne razumem ljudi, ki pravijo, da so bila srednješolska leta najlepša leta njihovega življenja. Mogoče res, ampak zgolj zato, ker SMO BILI MLADI IN PRISMUKNJENI ter neskončno ZALJUBLJENI!
Saša, res te pogrešamo. Javi se nam z novim blog zapisom ;)
Tudi zame niso bila najlepša leta šolska leta. Ravno nasprotno, bila so polna psihične obremenitve itd…. in mislim, da je tega žal čedalje več.
Tebi Saša in vsem bralcem bloga pa želim osebni preporod v teh dopustniških dneh!
ojla vsem,
Naj povem, da tudi jaz nimam najlepših spominov na šolske dni. Pa ne, da bi imela probleme v šoli. Nasprotno, bila sem ena izmed najboljših učencev. Mišljenje sošolcev, presranih od vsega mi še danes ne gre iz glave. Živeli smo v vasi. In ti kraji, ki so bili odročni so bili kao slabši. Sošolci so na nas gledali zviška, kakor da so oni več vredni. Mislim, da sem ravno jaz presekala ta tabu. In še sedaj mi nekateri pravijo, da ko povejo iz kje oprihajajo, se spomnijo na učenko Andrejo.
Pa to konec koncev sploh ni pomembno. Odnos, mišljenje, pristnost je pomembna. Junija smo imeli obletnico valete. Ker sedaj živim v okolici Ljubljane, mi ni bilo problema in sem se odpeljala na Dolenjsko, kjer smo bili zmenjeni. Šla sem vsa vesela. Ampak moram povedati, da se nisem počutila dobro. Poslušala in opazovala sem skupino sošolk in sošolcev, ki so prišli. Njihovo mišljenje in obnašanje me je zelo razočaralo. Najprej popljuvajo in se norčujejo iz sošolca, ki ga ni bilo, par minut za tem pa ga kličejo, kao zelo te pogrešamo, pa pridi no, da te vidimo. Halo, ali je to normalno. In tisto obnašanje, da se je potrebno napiti, žurati pozno v noč, da nekaj veljaš, da vzbujaš občudovanje se mi ni zdelo v redu. Pa saj nismo pubertetniki. Stari smo 33 let, oni pa kot bi se hoteli nekaj dokazati. Komu? Nobenemu se ni potrebno dokazati. Dokažemo se lahko samo sebi. Ampak, to je stvar vsakega posameznika. Jaz sem si želela, da bi se malo pogovarjali o življenju, o družini, kot ljudje, ne pa kot razpuščene ovce. In potem, ob 3h zjutraj ajde gremo v diskač, da se ga nasekamo in zažuramo. In vsi so bili za, meni pa se je vse upiralo. Pa ne da bi bila zategnjena, ampak preprosto se nisem počutila dobro in ni mi bilo do tega. In ko sem rekla, a veste, da se mi ne da. Videli smo se, sedaj pa grem jaz počasi domov. In potem plaz ogorčenja….. Ampak zakaj bi se pretvarjala, nekam silila, se opijala v nekem diskaču, če mi ni pasalo? Pa mi včasih prav paše malo zažurati in se poveseliti, ampak to mi pa nikakor ni bilo ok. In sem se odločila, da ne bom hodila nekam, kjer mi ni prijetno, ko vidim, da so miselni vzorci isti, kot pred 19 leti. In to je bila zame zadnja obletnica valete. Pustila sem neprijetne občutke za sabo in se raje gibljem tam, kjer se počutim dobro, iskreno, brez dokazovanja, da smo nekaj, pa čeprav v srcu čutimo drugače.
srečno, Andreja
Katrin28 | 6. avgust 2010 ob 12:15
Saša, pogrešamo te ….
Ja ti naivnica, Saša ima pomebnejše delo kot čvekati tu na blogu. A ti še nzdaj ni jasno, da ne zna nič dokončati, da ni vztrajna, ampak se kar tako nekaj zaletava. Zdaj je spet svobodna pa laufari okrog. Škoda besed.
… pa jo vseeno pogrešam. Seveda ji zelo privoščim par svobodnih uric. Jih potrebuje in zasluži. Kot vse ženske, ki imamo otroke in včasih kar “pozabimo” nase.
Verjamem, da se vrne …
Tudi jaz nestrpno čakam, da se Saša javi. Upam, da uživa počitnice tako z otroci kot tudi brez njih, saj si zasluži tudi kakšen dan samo zase. Saša javi se nam in odpri kakšno novo temo. Lep poletni pozdrav
katty, brez zamere, samo spomnil bi te nekaj, ker itak veš. Drugi ljudje nam s svojim vedenjem nastavljajo ogledalo. Opazimo samo tiste njihove slabosti, ali pa vrline, ki jih imamo tudi sami. Zato z izpostavljanjem slabih lastnosti (ali dobrih) neke osebe v bistvu govorimo o sebi. Ampak se tega ne zavedamo…
Biokmetovalec, se podpišem pod tvoje piosanje. To je resnica, bravo. V življenju si očitno moral dati veliko skozi, da si tako zrasel.
Zgledujmo se po takih in življenje bo lažje.
Srečno, Andreja
Joj, Katty, kaj si pa ti žleht? Saša ima 5 otrok. A misliš, da ima čas za luftarjenje okrog?? Prepričana sem, da je to poletje znala izkoristiti zase in za svoje otroke.
Bravo! Biokmetovalec in Andreja - popolnoma se strinjam z vama. UŽIVAJTE, VSI!
Spominjam se neke svoje sodelavke izpred dvajsetih let. Njena svakinja je rodila četrtega otroka in ta sodelavka je to takole komentirala; “Zopet se bo celo leto valjala doma”, (nanašalo se je na porodniški dopust). Mimogrede, ta sodelavka ni imela otrok.
Saša ima pet otrok, za otroke je treba poskrbeti, fizično, duhovno in materjalno,( preživnine so mizerne), to presega moči enega človeka, zato Saša ti iskreno želim, da se ne bi zlomila. Te pa tudi jaz pogrešam.
Andreja in Biokmetovalec hvala za vajina kvalitetna prispevka. Pri vama se jasno vidi, da trplenje pospešuje duhovno rast,(Andreja).
…tudi jaz se veselim trenutka, ko se bo Saša KONČNO oglasila in nam kaj lepega napisala…
Lep pozdrav.
V tem casu pa kaj tule preberite.
http://www.alenkarebula.com/
Lep dan.
Saša je nehala pisati blog. Menda so jo komentarji spravli v popoln podn.
Mogoče nisem ravno najbolj vzorna mati, ker sitnarim otrokom glede šole. Sitnarim pa zato, ker vidim, da se ne učijo tako kot bi se lahko. ker imajo možnost in sposobnosti. Jaz temu pravim lenoba. Drugo je, če nimaš dobrih ocen, ker ne zmoreš. Poglejte, ko se otroci vpisujejo naprejv srednje in višje šole?! Štejejo točke, ocene, sposobnosti… In dandanes, ko je tako težko dobiti službo, ko moraš vedno pokazati več kot ostali? Vztrajam pri tem, da znajo nekaj (kar veliko) domačih opravil, da ne delam sama po hiši, ker ne maram biti “mama - hotel”, in ker jim bodo delavnost, vztrajnost in natančnost prišla vsepovsod prav, ne samo meni v pomoč. Seveda otrokom želim, da so srečni, a noben delodajalec jih ne bo vzel v službo brez ustrezne izobrazbe, npr. zaradi besed: “Jaz pa to znam delati zelo dobro in v tem uživam …” Žal še ne živimo v taki sanjski deželi!
Kaj se dogaja?
Pravzaprav - zakaj se NIČ ne dogaja?
Ve kdo?
Ja, jaz se tudi sprašujem isto!
Ne bodite nestrpni! Se bo že oglasila! Ampak takrat ko vas bo rabila! Če ji bodo spet dali kakšno oddajo se vam oglasi, da si vsaj nekaj gledalcev dobi. Sicer pa ji za vas dol maha. Brez skrbi. Hahahaha, vidite kako vas je arogantno prinesla naokrog :)))
Ah, Lidija … ne verjamem.
Mi je pa že čudno ….
Ajd, javi se Saša ….
Uf, res je. Moram se malo javit. Ampak priznam, da so mi tele počitnice in tale mir, ko sem se skrila, kar ustrezal. Zdaj pa-prvi šolski dan smo preživeli, skoraj že drugega, počasi bomo spet ujeli ritem in strumno naprej.
Eno dobro stvar mi je zadnjič poslala prijateljica. Je sama napisala. Objavljam v novem postu.