Priznati moram, da sicer nimam težav s tem, da bi ne mogla na kolena, a ta hip ne morem. V kolenu imam namreč vodo. Veliko vode. Take čudno rumenkasto-sluzate. Brrrr. Dvakrat so mi jo že punktirali in dvakrat sem si že obljubila, da se bom zdaj pa bolj pazila. In počivala. Ha ha ha.
Začelo se je z zgodbo o mojih telovadnih napravah. (http://bibaleze.si/clanek/starsi/telovadba-doma-z-napravami.html). In potem je šlo le še navzdol. In ker ne morem lepo hoditi, krivim hrbtenico, tako da me zdaj boli še križ, da o revmi v levi rami sploh ne govorim… Ortoped mi je rekel, da je to čisto značilno za ta leta. Halo??!! A zdaj bo pa EMŠO kriv??!!
No, povedati želim, da sem ta hip v bolj slabi koži. In da sem tečna, kar mi moji nekajkrat dnevno povedo. A se brzdam in namesto jadikovanja je bolje kar smejati se svoji bedni situaciji. Ker vem, da vse mine. To me vedno znova tolaži. Nekoč bomo vse noči spali, nekoč me bo nehalo boleti telo, nekoč bo naša hiša pospravljena, nekoč bom brez otroka v naročju pisala na blog, nekoč…..
Ampak živimo pa DANES in četudi ni vse tako, kot si želim, sem vesela. In hvaležna, da ni še kaj hujšega.
Sem že boljše volje.
:)
Čudeže dela stavek: “Če ne bo hujšega, nam je kar fajn”
Želim ti hitro “osušitev” kolena in “okrevanje” vseh ostalih koncev. Pusti EMŠO, važno je tvoje počutje v srcu!
Pika
Telo ti govori, verjetno si si preveč naložila. Ne kritiziram te, prej občudujem, a včasih se je potrebno malo ustavit in če ne gre drugače, ti pove nekdo drug, ki skrbi zate. In ti pove skozi govorico, ki jo pač slišiš. V tvojem primeru je to bolečina.
Ja, Saša. Pogosto slišim besede, kako zmorem poskrbet za vseh pet otrok, za ogromno hišo, okolico, pa še moža, poleg tega pa tako “dobro” zgledam(jaz vedno na to odgovorim da imam žal doma ogledalo, ki mi pravi drugače).
No, brez heca, ampak tudi mene je telo začelo opozarjati, da je verjetno vseeno preveč in da se je treba ustavit.Tako sem od konca porodniške (januar 08) na bolniški in se probam sestavit.
V času, ko so otroci z doma, probam kaj narediti zase, se spočit, sprehodit, malo potelovadit (nisem tako pridna, kot zgleda), da sem takrat, ko pridejo domov, vsaj približno v formi in se jim lahko posvečam.
Seveda pa moram priznati in pohvaliti moje, da mi res zelo pomagajo pri gospodinjskih opravilih in so pridni.
Brez njihove pomoči ne bi zmogla fizično, pa tudi psihično me dvigujejo in mi dajejo nove energije in elana.
Ko pogledam svoje sončke, vem, da se splača in da se je splačalo, pa četudi na račun zdravja.
Prosim glasujte za mojo sestrico.
http://bibaleze.si/multimedia/pikapolonica_nagrajuje/nasa-neza.html
Hvala za glasove.
Lp. Marko
Vse se da popravit:), tudi mene mučijo kolena od teka. Imam že sestavljen program kako bom to rešila (mama je fizioterapevtka). Malo me skrbi, ampak bo že.
Če ne bom pa kolesarila:), vi pa mogoče prosite koga za pomoč (moža, mogoče najamete koga, ki vam bo pomagal pospravljet, ja vem, da stane ampak vi ste pomembnejša od denarja). Konec koncev ženske nismo super ženske (popolne mame, delavke, žene, ljubice…), ampak smo normalni ljudje, ki lahko včasih tudi pregorimo, kar pa se pri petih otrocih rado zgodi (predvidevam, ker s tem nimam nobenih iskušenj). Pa veliko sreče s koleni.
Ja, vem, imam občutek, da vse zmorem sama…a ta občutek me očitno vara. Resno razmišljam o tem, da si omislim kakšno gospo, da mi malo pospravi. Saj so otroci pridni in sami delajo, a kljub temu je vsega preveč…. Sploh pa zdaj, ko sem začela že malo brcati in s ta malo hoditi na kakšne sestanke in podobno. Eno dopoldne me ni, pa je vse razsuto doma…
Melita, a ti vse sama delaš?
Mojcica, kakšen progam ti je pa sestavila mama? Jaz sem zadnjič malo kolesarila, pa je bilo še to preveč…
Hej!
Kot sem rekla je moja mama fizijoterapevtka, torej strokovnjakinja za te reči, priporočila mi je posebne vaje.
Jaz pa teh nasvetov ne smem dajati, ker nisem usposobljena za to in ti lahko z njim škodim. Najbolj bo, da vprašaš svojega osebnega zdravnika.
Ja, Saša, večinoma delam sama.
Se pravi, ko je čiščenje oken(imam jih ogromno ogromnih), mi pride ena gospa počistit. Istočasno počisti notranja vrata, štoke, pomije tla.
Drugače pa enkrat tedensko Urška in Maša posesata in pomijeta tla, počistita kopalnico pobrišeta prah.
Pa vsak pospravlja za sabo, od oblačil ki jih sleče, do krožnikov v pomivalca…
Sicer pa sesam skoraj vsak dan, posebej ko sta ta mala doma na bolniški. Pa še poleg tega sproti pucam vse, kar vidim da je treba. Mam pa rada čisto in pospravljeno in od tega ne odstopam. Čeprav tako zelo čisto, kot sem imela pri enem otroku, pa več res nimam.
Pranje, likanje (tega je malo ker uporabljam sušilca-tu mam eno finto, namreč oblačila dam v sušilec le toliko, da se segrejejo, zmehčajo, potem jih sproti pobiram ven in takoj obesim) to je moje najljubše delo, pa zlaganje…
Pa kuham, sama pečem kruh, pa piškote…
NO, saj dela mi res nikoli ne zmanjka.
Edino vrta ne delam. Smo na isti parceli z mojimi starši in vrt dela moja mama, jaz pa pomagam obirati.
Sicer sem na bolniški in stvari kar nekako tečejo, si pa ne predstavljam kako bo, ko bom začela delat, ker moj del. čas je kriza. Od pol devetih, z dveurno pavzo opoldan do šestih zvečer.
Se mi lahko samo utrga.
Saša, nas so v šoli učili, da če se človek po 40. zbudi in ga nič ne boli, je najbolj verjetno, da ni več živ. Meni se je to začelo dogajati že kmalu po tridesetem. Poškodbe pa že prej. Pa kaj čmo, tako je to. Potem pa še dete spi v isti postelji in spiš zakrčen, da ima mali ljubček dovolj prostora in si zjutraj ves zmečkan. Pa boli rama, pa boli kolk,… Mislim, da niso to leta. To je kratko malo življenje. Potem pa čez dan ni časa, da bi se človek naspal in spočil. Takrat ko dete spi, je treba še polno postorit. Mene je tudi vrglo, sedaj pa počivam in ker ne morem samo počivati (poleg tega še jasno kuham in skrbim za dete) še štrikam. No, sem vsaj pri miru. Pospravljanje? Eh, bomo že enkrat proti koncu tedna vsi zavihali rokave in bo. Trenutno me nič ne moti, ker ni vse na svojem mestu. Gadi se pa verjetno tudi ne bodo zaredili. Je premrzlo. Saša le pogumno, spočita in dobre volje boš za svoje najlepše darilo. Pa kaj potem če ni pospravljeno?! Saj moški in otroci se zato nič ne vznemirjajo. Pa bi se še me?
Moje moram malo bolj angažirat s pospravljanjem… Ironija je, da kadar me ni doma, mož poskrbi za to, da je vse pospravljeno, ko pridem domov. Če sem pa doma, se mi pa včasih kar smilijo in delam stvari namesto otrok…. Eh, saj se učim… Pa še spet se mi nabira voda…Joj, joj, joj…
Če sem pa doma, se mi pa včasih kar smilijo in delam stvari namesto otrok…. Eh, saj se učim… Pa še spet se mi nabira voda…Joj, joj, joj…
Saj se meni tudi “smilijo”, čeprav za vse to, kar sem napisala porabijo tako malo svojega časa, da ni vredno omembe.
In marsikaj naredim tudi namesto njih, sploh ko jih ni doma. Rada se spravim v njihove omare in jih pospravim, čeprav čez teden, dva vse zgleda približno isto, ampak jih navajam, vsaj upam z zgledom…
Saj vem, da v njihovi starosti ne more biti vse pošlihtano, ker če se spomnim svoje mladosti, tudi nisem bila tako redoljubna (je pa bila moja mama toliko bolj in mi je kar nekaj ostalo-se pravi da je dolgoročni učinek).
Pa kako generalko naredim po sobi, in so potem kar zadovoljni, kako je to meni uspelo.
Opažam, to predvsem pri večjima dvema, da četudi pospravljata, v bistvu prelagata stvari z ene na drugo polico in rezultat potem ni isti, kot če se zraven spravim jaz, ki nisem obremenjena z vsakim papirčkom. In sta potem kar navdušeni, kako drugače zgleda soba, kar lažje dihata v njej, ko gre šara ven.
Pa še malo psihologije, kot pravi moj mož ko začnem globje raziskovat povsem enostavne stvari.
PO mnenjih prihologov sodeč (verjetno ne vsem) je zelo dobro za otroke, če pomagajo pri družinskih opravilih, ker kot prvo, itak radi karkoli počnejo skupaj z starši, radi so pohvaljeni, radi se kaj novega naučijo in najpomembnejše, ob tem, ko naredijo nekaj za družino tudi bolj čutijo pripadnost tej skupnosti. Čutijo, da so potrebni in da prispevajo nekaj koristnega k skupnemu življenju.
IN s tem se čisto strinjam.
Čeprav jim včasih ni, pa se branijo (tako kot nam!!) so v resnici po opravljenem delu ponosni nase, še posebej če smo na njih ponosni tudi mi starši.
Saša, to z tvojim kolenom pa več tudi ni nek hec. Pa saj ni normalno, da se ti kaj naprej ponavlja. En razlog že morajo najti…želim ti čimprejšnje okrevanje in čimprijetnejše angažiranje tvojih najdražjih.
Draga Melita, čisto popolnoma se strinjam z vsem, kar si napisala! Hvala, da si vzameš čas, rada se o teh stvareh pogovarjam, saj veš, nikdar nisi dovolj prepričan sam vase in v svoj prav in vedno iščeš neko potrditev “od zunaj”.
Ja, koleno pa boli. In mislim, da počasi dojemam, da ni hec.
Saša…glede kolena…saj mogoče ti ne bom prav svetovala, a če se pozanimaš, mislim, da ne bo škodilo…
več kot leto in pol me je grozno bolel hrbet…postavili so mi diagnozo hernija, a očitno nisem dovolj “trpela”, da bi mi omogočili kaj več kot fizioterapijo, ki pa mi ni pomagala…hodila sem od zdravnika do zdravnika, poskusila vse mogoče masaže, alternative…kupovala vse mogoče pripomočke…ne smem se niti spomnit…nič…še vedno sem bila na tabletah, delala sem zelo težko (hvala bogu na mami in možu), otroku sem težko razložila, zakaj ga kar naenkrat ne morem več dvignit v naročje…mislim, da glede na izvide specialisti enostavno niso verjeli, da me res tako boli…pa ne da ne verjamem v uradno medicino, a mislim, da ne bi škodilo tudi kako znanje iz alternative…
na internetu sem našla novo manualno terapijo, kjer pa so mi postavili diagnozo: zasukana medenica…to so mi že omenjali bioenergetiki in iridodiagnostik, a tega nisem šla preverit, saj bi morala MR plačat sama…bila sem na sedmih terapijah in pomagalo je…po letu in pol tablet in trpljenja…tudi ponovno nosečnost sem dobro prenesla…temeljijo pa na teoriji, da se človeku pri vsakem udarcu, padcu, še tako malem od zgodnje mladosti, lahko premakne kaj v telesu za mikromilimeter…moram pa še povedat, da nič ne delajo na silo, vse je v rahlih pritiskih na določene točke…
saj ne rečem, da bi to pomagalo tudi pri tvojem kolenu, a že pri posvetu nekje povedo ali lahko pomagajo s to metodo ali ne…
in naj ti ne govorijo še o starosti…to pač rečejo, ko ne vedo odgovora, saj nas tako enostavno utišajo…:(:(
pa lepe praznike vsem…hišo pa kar mejte mal razmetano…to se imenuje “sindrom otroci”, ki pa z leti mine…:)
Hvala, Petra, se bom pozanimala! Sicer pa me veseli zate, da si zadevi prišla do dna! Pa lepe praznike!!!!!
Upam, da bo lahko tudi tebi kaj pomagal. Jaz se bom zdaj enkrat prijavila na malo preventive, da me spet ne zagrabi, saj je porod (kot itak sama veš) kar velika obremenitev za medenico.
Najbolje pa je pozimi hodit, ker vsaj delo okrog hiše počiva a ne? :):)
Lepo se mejte!