Res mi ni jasno, zakaj si ljudje dovolimo toliko tečnobe in slabe volje… Ta občutja te namreč tako potegnejo vase, da se znajdeš v začaranem krogu in kar naenkrat se ti v resnici začne dogajati vse slabo. O čem govorim?
Danes zjutraj sem morala že malo bolj zgodaj v mesto. Pravzaprav na drug konec mesta, kar je za jutranjo konico kar pomemben podatek. Zbudila sem se dovolj zgodaj, potem se je pa začelo… Najprej sem se spekla na “kafetieri” , ko sem kukala, če je kava že. Se zgodi. To me še ni spravilo v slabo voljo. Potem pa smo punce, ki smo se odpravljale skupaj, tako dolgo motovilile po hiši, da se nam je že začelo muditi. Ko pa se človeku mudi, je konec. VSE gre narobe. Najprej je bil tovornjak pred nami, smrdeč in neskončno počasen. Ko sem se ga končno znebila, je bil pred mano nekdo, ki se mu ni čisto nikamor mudilo. In na pol poti do mesta že kolona! Po polžje smo se premikali in jaz sem ves čas tečnarila, se pritoževala in izgubljala živce. Potem smo končno prišle do cilja, z zamudo, seveda, in bile smo okregane… Da ne pripovedujem, kako sem težko parkirala, da nisem imela vozička za ta malo in sem jo ves čas nosila v naročju, da me je nek gospod, ki je sicer želel pomagati, usmeril na napačno pot in sem pešačila-s trinajst kilogramskim otrokom v naročju-kot nora, da sem potem skoraj zamudila svojo naslednjo obveznost, da nisem imela časa jesti kosila, da… Bljak. Pa ta začarani krog.
In potem sem se vprašala: bi na cilj prišla kaj prej, če se ne bi vmes razburjala? Prav nič. Le da bi punce v avtu lahko prepevale ali se kaj lepega pogovarjale, tako so pa poslušale moje teženje. In če se mi ne bi tako zelo mudilo, bi vzela na pot še voziček in četudi bi naredila en krog več, bi bil to le sprehod, saj bi ta malo namesto v naročju, vozila v vozičku. Če, če, če… In teh če-jev je v naših življenjih čisto preveč. Zdaj, ko je večer, se smejim današnjemu dnevu, ko pa sem ga doživljala, se mi je zdelo vse rako resno, grozno, težko… Jutrijšnjega dne zagotovo ne bom začela tako. Raje vstanem še kakšno minuto prej, saj je takrat menda na cestah še vse prazno. In bom v miru prišla do cilja, parkirala in zadovoljna spila eno kavo. V miru.
Saša, prav imaš. Tudi, ko nam ne gre vse tako kot smo si zamislili, je življenje lahko lepo. Res si je v naših glavah malo težje dopovedati, da nam ne bo čisto nič lažje, če bomo jezni na ves svet. Ne bo nam bolje, ko nas bo zmotila vsaka malenkost ali bomo nekam zamudili, čeprav smo imeli pred tem čisto dobre namene, da se vse super izpelje. In čisto nič bolje ne bo, če bomo svojo nervozo prenašali še naprej na otroke ali partnerja/ko, ker jim bomo navsezadnje le zagrenili dan. Tega pa verjetno ne bi radi, saj nam je bolje, ko nas imajo tudi oni radi.
Morda si moramo včasih le priznati, da ni popolnoma nič narobe, če nam ne uspe čisto vse in nismo ravno supermani ali superwomanke. Smo le ljudje, ki nam včasih tudi kaj ne uspe, imamo kakšen slab dan ali teden…, ampak vedno na koncu življenje zaniha spet v pozitivno smer. In gremo naprej. Zato bi bilo res idealno, da se bi ob takem dnevu znali tudi smejati. Namesto, da bi povzdignili glas, bi bilo v takih trenutkih bolje pritisniti na stikalo in preklopiti svoj status na “bolj počas”.
Bom to poskusil tudi sam - prvi tak dan, ko mi bo šlo vse narobe. :)
Krasen se mi zdi tisti stavek, ki pravi, da se nam 10% stvari dogaja, ostalih 90% je pa naš pogled na te stvari…
Zakaj pa “vlačiš” 13 kg otroka s sabo, a ga ne bi raje pustila doma možu???
Ob takih nabitih dnevih si vedno rečem, ne morem vplivat na to kaj se dogaja, lahko pa vplivam na to, kako se bom odzvala. In poskušam se odzvati čimbolj prijazno (predvsem do sebe) in mirno.
Offtopic, ampak vseeno…
Obožujem tvoje petje. No ja, vsaj pesmi, ki si jo zapela na popevki se ne morem naposlušati.. Pa tudi nagledat, noro lepa si bla, res.
joj,joj,a ti ne veš da ne živita več skupaj.
Joj, ste zlobne. Joj, joj, provocira, Mari priliva olje na ogenj. Pustite Sašo pri miru. Če vam kaj ne odgovarja, spustite njen blog in vsi bomo mirni.
Ja najbolje je da govorimo samo o tistem,kar je lepo,kar s fajn vidi in sliši,ker pri nas je vse v redu.Pa zraven pojemo…med iskrenimi ljudmi…BU !!!
Ne, ne vem, da ne živita več skupaj, kako pa naj to vem?
Sicer pa še ima očeta, a ne?
Minili so časi,ko ji je 20 letni Tilen vozil otroka v vrtec,medtem ko je ona sladko poležavala.To je bilo še ko so živeli v Ljubljani.In pri tem je bil zelo vesten.Kaj češ,dedc kot dedc,naveličal se je vsega in zbezljal.Narava je že vedela,zakaj je naredila tako,da rodijo samo ženske.
Izgleda, Mari, da si bila skrita pod mojo posteljo, ko se je vse dogajalo… Pa te nisem opazila…
Kaj češ,Saša,jaz tebe sem.Pa ti ne želim nič slabega,celo se mi malo smiliš.Zvozila boš,tako ali drugače.Saj se znajdeš,vedno si se,a ne.Pa lep pozdrav.
Saša, te občudujem veš za tako pokončno držo. Jaz ne vem, če bi prenašala takšne komentarje na svojem blogu. Sicer pa sem prepričana tudi v to, da tudi pisci teh komentarjev na svojih blogih sigurno ne bi prenašali takšnih komentarjev in bi jih kratkomalo izbrisali.
Kar se pa teme tiče pa tole: Jaz se trudim, da bi bila čim manj tečna, ker s tem res nič ne pridobiš, če si kar naprej slabe volje. Priznam pa, da mi včasih ne gre najbolje, vendar se takrat takoj zavem in se umaknem, da ne bi s tem obremenjevala drugim nič krivih ljudi.
Kako lepo je pometati pred tujim pragom? Fuj.
Vsi imamo trenutke v življenju na katere smo ponosni in tiste, na katere nismo najbolj. VSI! In večina se - predvsem slabih trenutkov zaveda, zato nam jim le-teh ni potrebno izpostavljati. To je boleče. Vsak jih predela sam in pusti za sabo tam, kjer naj ostanejo - kot dobra šola za naprej. Tako je. In to ne pomeni, da govorimo samo o lepih stvareh in o tem, kako je vse ok in super …. le v preteklost se ni dobro obračati preveč, obdelovati kar je bilo in živeti za nazaj …. Optimizem, pozitivno razmišljanje - vse te fraze, ki se slišijo tako obrabljene, vsaj dokler v resnici ne dojameš njihovo bistvo - je potrebno uvesti v vsak naš dan. Iščimo lepe stvari v življenju in pozitivne lastnosti v ljudeh. Lepše nam bo.
To je moje razmišljanje ob branju zgornjih komenterjev, ki še meni povzročajo …. moram priznat, da že jezo.
Všeč mi je tvoj blo Saša - je tako …. realen.
Bodi lepo.
Mari: Vas kar vidim, cvet slovenskih mater, kako ste opletale z jeziki. Ja, ta prava ženska pusti deca, da drnjoha doma, ona pa vdano kot istrski osel dela vse od a do ž, samo da ji dec ne bi ušel. Bohnedaj, da bi on v jutranji megli pritovoril otroke do vrtca, bohnedaj, da bi on ponoči vstajal, bohnedaj, da bi kuhal in skratka prevzel svoj delež obveznosti. Tak je slabo naletel, njegova žena je gospa, ki se pusti streči od spredaj in od zadaj.
Deci se ne ločujejo iz enega samega razloga - ker imajo pri ženi kompleten servis, tudi če je ne morejo več gledati. Jih morajo kar žene vreči skozi vrata.
Saša zelo dobro napisano.
Ej, Mari zakaj je ne vprašaš kako kaj tvoj zakon in če je pametna ti bo rekla, pa kaj to tebe briga. Ker te res nič ne briga.
Zaradi mene pa če napiše, da je ves dan sadila rožice in je zato srečna. Pa pusti človeku da čustvuje in živi po svoje, pa če si že tako osveščena o zakonih drugih daj napiši nekaj o svojem odnosu z moškimi, tiste ta slabe dele in se podpiši polno in potem pusti, da te ljudje spljuvajo tako kot ti njo in ti potem napišejo še, da ti želijo samo dobro.
Presneta Slovenceljska opravljivost!!!!!!!!
Glede njenega moža pa, pa normalno da jih je vozil v vrtec, da je ona lahko malo spala, tako gre v normalnih odnosih če še ne veš.
Tudi mene so njene izjave včasih podkurile, ampak zato človeka ni treba žalit (ali pa si ji ti kaj osebno zamerila, daj še o tem kaj napiši).
Kam ste zašle??
Kaj ni tema povsem nekaj drugega?
Da je treba prej od doma, da voziš brezskrbno in brez ihte - lahko samo potrdim. V službo se pripeljem med prvimi, brez nervoze in brez nerganja. Ceste so zgodaj skoraj rajske. Prazne in vozniki vozimo zelo umirjeno, počasi. Sodelavci, ki pa imajo do službe najkrajše razdalje, pa vedno , ampak res vedno, lovijo zadnje sekunde žigosanja kartic, so zaspani in tečni. Kaj hočemo, tako je vedno bilo, je in bo.
LP
Bom pa jaz kar direkt vprašala- Saša, kako sta porihtala stvari s Tilnom? Pa lep pozdrav! mateja
Mari očitno ti je hudo oziroma se bojiš, da bi tebe kdo prizadel . . . pa ti druge napadaš. Sicer pa vemo, da je najboljša obramba napad. Mislim, to je zgolj moje mnenje, da bi se morali-e držati reka: Kar ne želiš, da tebi storijo ne stori ti drugim!
Sicer pa pri dozorevanju vsi potrebujemo take in drugačne preizkušnje. Menim, da je že vse kar se nam zgodi določeno . . . zato se držim tistega, da se veselim majhnih stvari živim kot, da imam samo ta dan . . . Če živiš tako te trači in hudobija, privoščljivost … sploh ne zanima, ker je škoda časa . ..
Sicer pa LYND je lepo napisal LAŽJE JE VERJETI LAŽI, KI SI JO STOKRAT SLIŠAL, KOT PA RESNICI, KI JE NISI ŠE NIKOLI!
Adijo pa čimbolj izkoristite (vsi) lepo jesensko vreme!
Saša, a veš, da sem zadnjič ravno to premišljevala - a je treba tega tečnarjenja, nervoze… negativnih energij, pa še otroci se nalezejo in potem smo v začaranem krogu. Drugič, ko bom nervozna si bom rajši eno zapela…
Je pa kar težka tvoja tamala moj Matija jih ima 11kg pa je kar konkreten pob (sta pa oba majčka 2008).
LP!
Katja: veš, da bi jaz tudi: zapela raje namreč. Pa nekak ne verjamem, da bi mi v vsej tisti gužvasti nervozi ratalo.
Misliš, da bi tebi res lahko?
(zaupaj naslov pesmi, mogoče imaš kako tako …. primerno :))
PS: Oprosti Saša za ta dialog s Katjo, ampak mislim, da bi nam vsem koristilo. A ne da?
ja čudežno pesmico bi vsi rabili. sama si pomagam z narisanim sončkom. Na slikici je krasen nasmejan sonček - spodaj piše danes ga malo manjka . . .
tako slikico imam doma, v službi v avtu- narisala jo je moja hčerka, ko je bila še majhna- zdaj je že velika punca, moram povedati, da mi pogled na to slikico vedno, tudi, če sem tečna … pomaga
lp
Se mi zdi, da nekatere stvari pridejo z leti. Tudi jaz sem včasih letela in lovila zadnje sekunde. Zdaj pa se pripravim prej, grem prej in imam čas. Se mi zdi, da je to prišlo kar samo od sebe. Seveda na podlagi izkušenj in razmišljanj, tako kot to počne Saša. Če se ne zapustiš in ne ostaneš na neki ravni, recimo 20 let nazaj, se spreminjaš. To je dejstvo. Poznam pa ljudi, posebno ženske, ki kar ostanejo nekje v preteklosti in se sploh ne znajdejo. Posebno v tem času. So se poročile in ostale na tistem nivoju, zdaj je pa hudo.
Hej, Saša!Po vsem,kar si omenila,sem začutila kar veselje,da živim v Ljubljani in vozim kolo… Ne le,da ti na njem ni treba stati v koloni,celo bližnjice lahko ubiraš,parkiranje je mačji kašelj,in otroci na sedežu namenjenem posebej njim noro uživajo(vsaj moja Barbarella!) Kar pa se tiče prepevanja,na kolesu to velikokrat počnem,podnevi za hitrejši tempo,ponoči pa za pogum. Najraje rock klasike ali kaj s švedske estrade. In res,ampak čisto zares nikoli nimam razloga za tečnobo!
Saša, želim ti, da tudi tistih 10% obrneš v svojo prid.
Sam sem se že naučil opraviti z vsemi nevoščljivci in škodoželjneži tako, da jih preprosto ne opazim več… Zdi se mi, da morajo imeti taki ljudje res težko življenje, ker so očitno skrajno nezadovoljni s samim seboj in zelo trpijo, saj se navsezadnje ukvarjajo s tujimi problemi, da bi pozabili na svoje.
Menim, da ima neko težo in pomembnost le tisto sporočilo, ki nam ga posredujejo ljudje, kateri so v naših življenjih nekaj posebnega.
Hahahah. O madona! Ja Saša, zakaj pa uporabljaš še ime Franci? Ja groza, a nisi opazila, da se iz računalnika s katerega pišeš komentarje črke obarvajo rdeče. Hahahahahah, sej ne morem verjet. Zakaj pa sama sebi komentiraš pod ime franci??? Hahahaha, madona, ampak si res trapasta. Hahahahaha, sej ne morem verjet. Dej zapri tale blog, da se ti ne bo res vesoljna Slovenija smejala. Hahahahahaha, o madona, večje gluposti pa še ne… Jah nimaš “kej” a ne. Jaz ti ne bom dajala nobenih nasvetov veš… Pameten jih ne potrebuje, glup pa jih ne upošteva… O madona, kako so ljudje lahko tako nori. Ampak hvala bejba, res si me nasmejala.
Lidija, klikni na Francija, pa boš videla, kam te pripelje. Do njega. Sicer pa vedno uporabljam le svoje ime. Pa ti?
LIDIJA: Jaz in z mano vesoljna Slovenija pa se tebi smejimo, ker si se s svojo objavo strašansko osramotila!!! Sašo si želela potunkat in jo prikazat, da sama sebi piše komentarje ipd… A si mogoče poskusila kliknit na rdeče obarvano ime Franci??? Poskusi, pa boš vidla kdo je Franci!!!
Nočem bit žaljiva ampak ne pisat o pametnih in glupih, če pa sama pišeš take bedarije, da mi kar slabo postane…
Naslednjič ko boš koga želela česa obtožit, raje preveri informacije, ne pa da kot neka kura obtožuješ vse po vrsti…
Saša, tebi pa pošiljam lep pozdrav! :)
ja pa res-
Sama sem bila danes iber tečna, res. Sama sebi sem zagrenila dan, pa še kakšnemu osebku, ki mi je prekrižal pot.
Le zakaj? Ne vem. Otrok sem se pa iskreno razveselila. Dva mala umazančka s smrklji do ust, sta veselo jedla makarone.
Uf, kako razumem to tečnobo in takoj zatem grenak okus, ki ostane, ko razmišljaš, zakaj sploh je bilo tega treba? Ampak naučila sem se, da smo samo ljudje, ki se trudimo po svojih najbojših močeh in brez dvoma Vas imajo otroci tudi zaradi tega tako zelo radi.
Te dni sem Vam želela poslati e-pošto, pa mi je nagajal strežnik. Ste jo morda dobili, da ne bom ponovno težila?
Topel pozdrav od včasih prav tako tečne ampak ljubeče mamice.
Saj ni res, pa je… :D
Saša, ravnokar sem si uspela na You Toubu ogledati posnetek s Slovenske popevke. Osupljivo lepa si, tudi pesem Zato sem noro te ljubila me je očarala- tako kot mnoge. Skratka lepo je biti ženska, uživat v tem- divja ženska in kraljica ob enem. Se pa v nas skriva tudi tečnoba, saj jo vse poznamo. Naj postane naša prijateljica in se ji nasmejmo.
Lidija ….. , ma saj veš !!!
(daj se mal pozanimat o linkih)…
OJ, Saša! Sicer ne paše sem, pa vendar.
A si si že zračunala, koliko delovne dobe nama in nama podobnim (večkratnim mamicam) gre v nič????!!!!!!
MIslim, če mislijo to sprejet, pa naj gre res vse nekam!!!
Pokomentiraj še to.
Mislim, da si pogumna ženska. Ne samo zaradi tega, ko poskušaš živet čim bolj normalno v dani sitaciji, tudi za tisto, kar ti nekateri očitajo. Kdo pa je idealen,lepo prosim. Pa tvoje izjave glede definicije družine, pa istospolnih partnerjev,popolnoma se ti pridružujem.Le da moja beseda nima javne moči,pa še dvomim,da bi si upala v javnosti pošteno povedat to kar si ti brez zadržkov.Povedala si kar si tudi za nas,ki nimamo možnosti ali pa si ne upamo.
Napiši še kaj, prav rada te prebiram.
LP,
Diana