Nikdar v življenju, pa čeprav morda sploh ni izgledalo, nisem bila prav pretirano odločna. In tudi prav pretirano veliko vztrajnosti nisem imela. Hitro sem se navduševala in kmalu je ta moj zanos tudi pojenjal. Pa naj je šlo za hujšanje, študij, projekte, odnose…
No, z leti pa se tudi to spreminja. Predvsem seveda zato, KER SEM TO ŽELELA. In kot se rado reče, na tem “delala”. Počasi že žanjem prve sadove…
Začelo se je z nekaj precej intimnimi stvarmi, nadaljevalo pa s tem, da zvečer pri spravljanju otrok spat, naredim red. Moji večeri so bili namreč takšni, da sem po večerji oblekla najmljajši dve v pižamice, potem smo šle gledat knjigice, potem pa sem ležala z obema v postelji (moji, seveda) in čakala, da vsaj Polona zaspi. Urška je včasih zaspala, največkrat pa sem jo prinesla v dnevno sobo, kjer sem jo do mojega odhoda v posteljo dojila. No, pravzaprav sem bila njena duda…
Nekega dne pa mi je počil film. In napovedala sem svojo odločitev-nič več ležanja s puncama, ker se sicer ob osmih, pol devetih moj dan konča. Po eni uri ležanja z njima v postelji sem bila namreč tako zanič, da se nisem mogla lotiti več prav nikakršnega dela. Tudi pisanja ne…
Mož je bil seveda proti. Naj izkoristim voljnost otrok, da se še želijo crkljati z menoj, pa da ne bom pustila, da se predolgo jočejo, pa da jih ne bom mučila… Vsi njegovi poskusi so bili zaman. In ko je naneslo, da je moral nekajkrat zapored uspavati Polono on, se je na tihem strinjal, da poskusim po svoje.
Prvi večer je bila borba. Že nekaj dni prej sem napovedovala, da bo odslej sama zaspančkala, ker je že velika. Potem sem majčkeno odložila začetek “mučenja”, ker je bila bolna. No, ko pa sem dočakala D-day, je bilo noro. Jok, da gre skozi kosti. Po pravljici oz. dvema, sem rekla, da grem v sosednjo sobo zlagat perilo. Ona pa s postelje. Jaz pa njo nazaj. Še preden sem prišla do druge sobe, je že bila spet na nogah. In tako kakšnih šestnajstkrat. A nisem popustila! Klicala je očija, pa starejšo sestrico, pa brata, pa babi, pa govorila, da je še bolna, da ima še norice, pa mi rekla, da nisem pridna… A sem vztrajala in po eni uri je zaspala.
Prihodnji večer ni niti poskusila več s postelje, le drla se je. Vsakih nekaj minut sem hodila k njej, jo božala, na hodniku, kjer sem se sprehajala, pa sem pela uspavanke.
Tretji večer me je vprašala, če bom spet perilo zlagala… Malo je pojokcala, a tako minimalno, da je tudi najmlajša mirno zaspala zraven nje, ko sem brala knjigice.
Nocoj pišem. In nihče ne joka. In ura še ni polnoči in še nisem na smrt zaspana in sem tako ponosna nase, da bi si pripela medaljo! Brez hujšega stresa, brez bruhanja v ihti (ja, tudi to smo že doživeli…) in brez prerekanja. Samo zato, ker sem se odločila in nisem popustila niti možu, niti Polonci.
Naslednji projekt bo pa ta majčkena. Nima dude, jaz sem cucelj in hrana obenem, ne zna zaspati drugače, kot pri meni v naročju…skratka, scrkljanka mala. A njej zaenkrat še popuščam, ker tudi sama ob tem uživam. Da je tako zelo moja. Kdo ve, morda je pa res moj zadnji otrok…
Oj, oj
Bravo, čestitke (se klanjam, a ne vidiš)
A ti Urško, še vedno samo dojiš?
Tudi jaz sem moji Niki (7m) duda in hrana, no, samo še večerja in polnočni prigrizek, zaspi pa tudi ona samo pri meni in na prsih, le, da obe ležima v spalnici, in potem se jaz odtihotapim ……
P.s.
Medaljo pa ti pripenjam jaz, svaka čast za odločnost ;)
Ne samo pri otrokih. Tudi sicer v življenju je tako, da če se sami nekaj ZARES odločimo, potem to tudi speljemo.
Ojoj, kaj nas še čaka … to bo moral pri nas ati prevzet, jaz pa za kak teden od doma … :) čestitam!!
Jaz priznam, kar se tiče spanja, nikoli nisem bila prav odločna.
ČEprav moja skoraj triletna dvojčka pogosto daje spat oči, še vedno zvečer zahtevata mene in je kar nekaj joka, ampak ko se tako odločiva, vztrajava. Pri njem zaspita v petih min., pri meni pa traja tudi po uro. Malo pesmice, pa pravljica, pa se premeščata, oh …PO možnosti še sama zaspim, pa vstanem ob devetih, popolnoma zanič, ne stuširana, lačna…
Pa tudi Maša (12) me proba vsak zvečer zvleči v posteljo, Maj (7) pa prav tako. In potem se malo vležem pri enem, pa pri drugem (takrat ko oči daje ta mala dva spat), če ne drugega, da se kaj pogovorimo.
IN potem mam slabo vest, pa stopim še malo v Urškino sobo (16). Sicer me ona ne prosi, da naj pri njej ležim, se pa prav rada kaj pogovarja, debatira….Ura pa leti. Že prav dolgo nisem uspela pogledat dnevnika, mogoče tu pa tam zgrabim polovico kakšne novičke….
Bomo morali tole bolj poštimati, ampak se mi zdi, da za ta večje čez dan enostavno ni dovolj časa, pa jim potem vsakemu posebej posvetim nekaj minut zvečer.
NO, bi bilo prav idealno, če bi imeli vsi eno sobo in bi ubila pet ali pa vsaj tri muhe na en mah, ha ha ha
Saša, kako pa imaš ti urejeno z ta večjima?
Me prav zanimajo druge izkušnje.
Še to, čeprav ne spada sem.
Kdaj bo na sporedu tvoja nova oddaja?
Bravo, to je res napredek Saša!
Sedaj pa samo to vzdržuj ta novi red. Nič nisi naredila, če se boš čez en teden spet šla “crkljat” in tam zaspala. Naslednji dan boš spet na začetku.
V družinah z več otroki je pomembna rutina in doslednost. Vidim, da jim daje to občutek, da so v svojem prostoru in da zadevo obvladajo. Karkoli in kakorkoli se stvari spremenijo oz stalno spreminjajo, jih to zmede.
Najbolj vesela sem, ko mi uspe in so ob 9ih lepo pridni in zadovoljni v svojih posteljah. Dve uri v miru in tišini sta pravi balzam za dušo in vredno je zaradi tega narediti red.
Pa saj ne rečem, da se kdaj zavleče in nas ulovi tudi pozna ura- takrat pa “mojega” večera ni. Pa topli objemčki, poljubčki, noski in male tople nogice vse odtehtajo.
Reri-Urško še polno dojim, ponujam ji sicer vse mogoče, ampak najraje še vedno sesa pri meni. Pa ima že osem mesecev. Je pa res, da se je med prebolevanjem noric izklučno dojila in sva zdaj skorajda na začetku s trdo hrano. Če pa sem še bolj iskrena, pa priznam, da se pri petem mladičku bistveno manj sekiram, kaj in kako s hrano. Bo že jedla, saj so še vsi…. In tako ji ponujam papico kar po občutku, nič po “pravilih”.
Z mojima starejšima je pa tako, da izkoristita čas, ko berem pravljice majnšim trem in se pripravita za šolo, tuširata…. Potem gre Martin v svojo posteljo, ker se mu zdi, da “paše” k ta velikim otrokom in iz postelje opazuje starejšega brata, ki še kaj bere ali celo dokončuje naloge. Prav veliko se starejšima zvečer ne posvečam, razen morda takrat, ko v resnici zlagam perilo, ki ga kopičim v sobi starejše hčerke… In se takrat pogovarjamo. Imamo pa to srečo, da prideta večja otroka domov že okrog dveh in imamo skoraj uro časa, da si kaj povemo, preden grem po ta mala v vrtec. Ali pa v avtomobilu, ko se vozimo v glasbeno. No, to dela predvsem mož in mi potem on poroča, kaj so se pogovarjali… Še največkrat pri nas “izvisi” srednji sine, ki si ne izbori časa zase in morava z možem paziti, da ga vključiva v svoj “urnik”.
Ko si rekla, da največkrat izvisi pri vas srednji sine, je kot bi poslušala sebe. Res je, ta mala dva si izborita pozornost že zato ker sta mala in ju moraš meti stalno na očeh. Veliki dve ko kaj rabita, prideta do mene, povesta…pri srednjem pa mam res velikokrat občutek, da nima toliko pozornosti, kot bi mu je želela dati. Ker nekako spada k večjim, kakor se on sam opredeli, je pa v resnici še zelo majhen v svojih potrebah po cartanju. Zato si še toliko bolj rada vzamem čas zanj zvečer ali pa včasih zorganiziram tako, da sva sama in kaj delava. Obožuje namreč pomagat karkoli samo da delava skupaj, pa naj je to pri kuhi ali risanje, igranje…
No, kar se tega tiče si pa tudi za večji dve vzamem večkrat čas, in grem z vsako posebej ali na “kavo” ali v trgovino (ne špecerijo), da majo takrat občutek, da so v centru moje pozornosti.
Upam, da bom tudi jaz čimprej uvedla spanje mojega sina Alena v svoji postelji. Ni več prijetno ko dobim kakšno brco v rebra. Do 7.meseca je spančkal v svoji postelji, potem pa je sledilo zbujanje 10 do 15-krat na noč. To je trajalo do 2 let in pol. Zato mi je bilo lažje, da je spal zraven naju. No zdaj vidim, da to ni bilo najbolje, ampak na napakah se učimo. Pri odvajanju dude - Alen je bil zelo navezan nanjo - je bil pa kar problem. Pomagali sta mi vzgojiteljici, naredili sta prvi korak, jaz sem pa vedela, če zdaj popustim bo treba spet na novo. To je bil jok. Prva noč je bila kar naporna saj me ni želel poslušati, ko sem skušala povedati, da se mu je duda “skrila”. Po nekaj urah je končno zaspal. Druga noč je bila že lažja… Zanimivo pa je da pri dojenju ni bil problem, čeprav sem ga dojila skoraj 1 leto.
Bravo, baravo, bravo. Le tako naprej, pa hvala za naslov knjige:)
Jaz še nisem mama, pa vendar mislim: Bravo, tako se dela! :) Z zanimanjem sem prebrala vaš post in me je spravil kar v dobro voljo. Mislim, da ste (glede na vaše pisanje tukaj in kolikor vas vidim v drugih medijih) čudovita mama, … že to, da ste spravili na svet pet otročičev - to je res lepo! :)
Želim vse dobro iz srca!
Juhuhu
To pomeni da že spi??? ha ha ha
Glede odločnosti pri majhnih otrocih nisem imela velikih težav. Starejši sin je bil v najini sobi (v svoji postelji) dokler nisem drugič zanosila. Kupili smo mu veliko posteljo in uredili njegov kotiček. Razložili smo mu da je velik fant in zato lahko spi sam v veliki postelji. Star je bil dobri dve leti.Glede dud in flaš pa takole. Flaško od Jana smo podarili sosedovem dojenčku, ki jo bolj potrebuje ker je še majhen, Mašino dudo pa smo na morju vrgli v morje ribicam, ki so jo odnesle drugemu dojenčku. Reakcije so bile minimalne.
Sedaj, ko pa so otroci starejši 12 in 9 let pa je moja odločnost bolj na majavih tleh. Mislim da je odločnost povezana koliko ti verjameš v to ali je to prav kaj delaš ali ni. Pri otrocih, ki prihajajo v puberteto pa ne veš kako bi reagiral.Ali je bolje da si bolj strog starš ali razumevajoč in potrpežljiv. Večna dilema. Pravzaprav bi morali biti tako strogi kot razumevajoči a kaj ko je težko najti to ravnovesje. Saša kako pa tvoja odločnost pri starejših otrocih?
Saša!
Kaj se je zgodilo s tvojimim prispevki na Biba leze?
Zelo rada se jih prebirala, sedaj pa jih že nekaj časa ni več?
Melita-oddaja bo menda konec februarja, zdaj pridno snemamo ta prvo in drugo, vse se malo vleče tudi zaradi krize…
Neža-žal nimam več kolumen na Bibaleze, so okrnili proračun in sem izpadla…
Mi je zelo žal Saša! Tako zate, še bolj pa za vse nas, ki smo sedaj prikrajšani za zanimivo branje. Veliko nas je bilo, ki smo čakali vsak tvoj prispevek!
Evo, tudi jaz sem ravno zaradi tvojih kolumen klikala na Bibaleze.
Upam da bere kateri odgovornih in se zamisli!
Oj, Saša, nič se ne sikiraj, če mala samo pri tebi pije. FV Afriki je mamino mleko do drugega leta in še naprej glavna hrana. Tudi jaz se sprašujem, če je moja mala res zadnja. Naj se napije. Bog ji daj to veselje. In meni tudi. Pri nas imamo bolj malo prostora in so vsi otroci v eni sobi, mala pa enakopravno sobiva v zakonski postelji. Mož se nekaj pritožuje, da je zjutraj ves polomljen, mene pa zaležanine ne motijo preveč. Tako hitro pride čas, ko so odrasli, da ni nič hudega, če jih malo srckljamo.
Odločnejši moramo postajati pa ko otrok raste. Najstniki obvladajo sprobavanje meja. In takrat je zelo pomembno, da sta ata in mama kot eno. Takrat ne gre za dude,…. gre za to do kdaj zvečer si lahko zunaj,…. Takrat se ti zdijo dude, nočno zbujanje zaradi joka,… mačji kašelj. Takrat ne spiš, ker te skrbi. Premlevaš. Pri dojenčku pa komaj čakaš da zaspiš. Je razlika.
Zato se le crkljajte. Do onemoglossti.
Ja, s starejšimi mulci je res drugače kot z malimi. In ravno danes sem razmišljala, ko sem ugotovila, da je starejši sine že tako kot velik kot jaz, da jih ravno zaradi njihovih velikih teles včasih obravnamo kot starejše. So pa vendarle še otroci, ki nas potrebujejo in se jokajo, jim je lepo, če se stisnemo z njimi, jih je strah…
Odločen je pa treba biti z njimi še bolj kot s tamalimi, ker te hitro dobijo na kakšno finto.
Za Bibaleze je pa tudi meni zelo žal. A ni hec, na blog se mi pa ne da tako pridno pisati, ker ni nujno in ni “palice” nad mano…
Oh Barbara, z nama z možem spita dve punci… In smo tudi čisto pomečkani zjutraj, sploh jaz, ko ponoči še precej dojim. Ampak strinjam se-čas gre tako hitro, da bova verjetno še prehitro sama z dragim v veliki postelji…
Hej Saša.
Naj povem,da že kar nekaj časa prebiram blog, napisala pa še nisem nič :(.
Imam isti “problem” s spanjem, kot ti pri tamali in pri Polonci :). Moj Gašper (star 1 leto) se tudi še doji pri meni. Od tretjega meseca nima več dude, flaške pa nikoli ni imel, ker sva se vedno dojila. In tako tudi on zaspi med dojenjem, na najini postelji, potem pa ga odložim v njegovo posteljico in grem ven. In ko se ponoči zbudi, spet dojenje…in potem včasih še sama zaspim poleg in tak spimo vsi trije v najini postelji. Temu bi rada naredila tudi red, ampak sem tudi jaz bolj pri besedah,kot dejanju. Kupila sem si knjigo- Otroško spanje, brez joka v sanje. Pa še mi ni uspelo niti vrstice prebrat, ker zdaj trenutno končujem s pisanjem diplome…
Če bi Gašperja dala v posteljo in šla ven, bi tak jokal. Sem že 2x poskusila,pol pa obupala. Ne morem ga pustit jokat :(((.