Prejšnji teden sem se po dolgem času srečala s pevko Mio Žnidarič. Pred kakšnimi dvajsetimi leti sva se spoznali, ko je kot gostja prišla v oddajo Glasbeni ropot, potem sva se videvali na raznih nastopih, čez čas je pa izginila. No, seveda je ni bilo le v Sloveniji, z možem, ameriškim glasbenikom, sta živela v Nemčiji in gostovala po vsej Evropi po raznih klubih, barih….
Priznam, da se nisem kaj dosti ukvarjala s tem, kje je in kaj počne, potem pa jo zadnjič enkrat vidim v neki oddaji in se spomnim, kako lep, nežen, skoraj malo otroški glas ima in da jo je prav veselje poslušati. No, potem pa še izvem, da je izdala nov CD in že sem imela v rokah telefon, da jo pokličem.
Čeprav sem bolj jokaste sorte, se v javnosti poskušam vsaj malo zadržati. Ko pa sva tisto dopoldne sedeli z Mio ob Ljubljanici in mi je pripovedovala stvari, ki sem jih že pozabila, sem se razjokala. Prihaja iz nasilne družine. Oče jo je tepel, veliko in zelo. Pa ne samo tepel, na vse mogoče načine jo je kaznoval in ji prepovedova lživeti normalno otroško in najstniško življenje. Zato je seveda kmalu šla od doma. In se čisto sama, zavestno in hote, postavila na noge, predelala vso grozo iz mladosti in v polnosti zaživela.
Potem pa jo previdno vprašam, kaj ni ena pesem na zgoščenki posvečena očetu? Ja, je rekla, je. Lani je umrl in ker je umiral sam, sem prišla po dolgih letih k njemu in ga negovala. Ter mu odpustila.
Zelo lepa je Mia. In užitek je klepetati z njo. Še večji užitek pa je poslušati jo, ko poje. Pa nisem ravno ljubiteljica jazza. Ampak tale njena ta nova CDjka je pa nekaj zares posebnega! Bravo, Mia!
Tudi sama aplaudiram, bravo Mia! Spremljam jo vse od njenih začetkov in imam vse njene cd-je, kupila sem jih, ne splonkala z neta.Ali pa dobila v dar, kar je še lepše. In vedno znova sem navdušena, nazadnje na njenem koncertu na Festivalu Sanje. S svojim izrazom se me dotakne, tudi do solz. Upam, da bo tudi sama tole brala, Mia, vedi, da te mnogi poslušamo in občudujemo.
Čudovit glas ima,tak,da me prav potegne v drug svet;res pa je,da mi jazz kot zvrst ni preveč prirasel k srcu,zato nimam še nobene njene plošče…Bom si pa poskusila priskrbeti kakšno! Želim ji dolgo in uspešno kariero-tudi tisto materinsko…res krivično od boga,da je ta blagoslov odrekel ženski,kot je ona!
Mia je čudovita oseba. Upam in želim ji, da je srečna v življenju.
Saša, upam, da imaš njeno privoljenje, da si o njenem otroštvu javno spregovorila. Ni nas malo s podobnimi izkušnjami, tudi sama sem žal med njimi, zato še kako dobro vem, kako občutljiva je ta tema.
Srečno!
Pozdrav! Saša, res sem vesela, da si odprta za stisko ljudi in si nam podala življenjsko izkušnjo pevke Mie. Mamice z majnimi dojenčki ponavadi razpravljajo le o svojih malih otročičkih, ti pa se vživiš tudi v druge ljudi. Res izjemno. Mio poznam kot pevko, lani sem neko dopolne s prijateljico sedela poleg nje v Čajnici in ugotovila, da je tudi izjemno prijazno in vljudno dekle. Lahko bi rekla, da je bil njen oče zanjo božja pedagogika, ki jo je izjemno dobro sprejela. To nas je učil Jezus: odpuščati in ljubiti. Ne samo zaradi drugih, predvsem zaradi sebe. Ko ti enkrat to uspe, si veliko lažji, dobrovoljen, med ljudi prinašaš mir. In kar je najbolj pomembno: ljudi pričneš poslušati. Mia je izreden človek, izjemno čuteča. Uspelo ji je to, za kar se veliko ljudi trudi. Tebi in njej želim veliko božjega blagoslova in miru.
Pozdravljene!
Rada bi povedala le to, da bi bilo takšne ljudi kot je Mijin oče, zapreti v omaro ključ pa vreči stran.
Kakšna božja pedagogika neki?!!! Če bi bilo tako potem pa kar vsakemu otroku dajmo takega očeta, da se bo revež naučil kako naj trpi in potem odpusti. Drage moje življenje ni trplenje.
Pa še to, ko sem povedala kakšen posranec je bil moj oče so mi rekli, da naj ga ljubim in spoštujem. Ja seveda posranca, ki je celo življenje pil in trpinčil naju s sestro.
Ja res dobra božja pedagogika je bil in jaz najbolj usran otrok pod soncem, ker sem upala reči, da ga ne maram in ne spoštujem. Narobe svet.
Draga Mojcica! Razumem, da te boli, kar je tvoj oče počel s tabo. Tudi sama nasilja ne odobravam. Bila sem ga v precejšnji meri deležna. Hujše kot fizično je psihično nasilje. Tega je v naših družinah ogromno. Vem le, da če človek želi po vsem prestanem zaživeti življenje v polnosti, mora odpustiti. In dati priložnost nasprotni strani, da uvidi svojo zmoto. Zame je cilj takrat, ko vse bolečine pustiš za seboj in nimaš več morastih sanj in vsem ljudem lahko rečeš z nasmehom: dober dan. Takrat se tudi lahko posvetiš svoji novi družini in ne prenašaš (v pozdravesti) bolečine in zamer naprej. Morda je dobro, da se vprašaš, zakaj je oče vse to počel? Greš v njegovo otroštvo. Zna bit, da je tudi sam doživljal nasilje. Odpuščamo zato, da nasilja, ki je dolgo zakoreninjen v naših družinah, ne vlečemo naprej. Nasilja je ogromno oblik in zdi se nam, da nismo nasilni, pa v bistvu smo, ko npr. svojega moža ali otroke silimo da uresničuje naše sanje,….. Bodite dobro.
Ja, Mia o teh stvareh sama govori, tudi v nedavnem intervjuju v Oni.
Si pa skorajda ne znam predstavljati, ne kako je živeti na takšen način, še manj pa, kako lahko odpustiš. Zato vsa čast Mii in njej podobnim, ki jim je uspelo. In strinjam se, brez odpuščanja težko gradiš svoje življenje. Ker so temelji prekrhki.
Barbara….saj se skoraj nikoli ne oglasim, ampak tvoje mnenje je ali podano zelo površno ali pa….zmotno… Nasilje ne moremo enostransko deliti na fizično ali psihično, ker ponavadi gre eno z drugim…in nikoli, ampak res nikoli ne moremo reči, da je psihično hujše od fizičnega, nenazadnje tudi zato, ker je končna oblika fizičnega nasilja ..telesna smrt ( tudi v primeru Jezusa )
Res je, človek mora poskušati nasilnežu odpustiti ali pa vedno znova in znova preusmeriti misli, ampak zaradi njega samega ( ne zaradi nasilneža!!)…nasilnež se mora pokoriti in si sam zaslužiti svojo priložnost….Pravzaprav za kakršnokoli nasilje ni opravičila, zato tudi ni nobene potrebe, da bi morala “žrtev nasilja” skušati razumeti življenjsko situacijo nasilneža.
Edino pomembno za kogarkoli med nami, ki je bil kdajkoli deležen kakršnegakoli nasilja je to, da skušamo v svojih mislih nasilneža in njegovo dejanje odklopiti na kakršenkoli način….z odpuščanjem, pozabo, preusmeritvijo misli, namreč pomembno je, da naše možgane napolnjujeo pozitivne misli, ki so namenjene nam samim, ljudem, živalim in stvarem, ki so nam dragi.
Vse dobro
Barbara!
Nic nisem rekla o odpuscanju, rekla sem samo tisto o bozji pedagogiki, ker se mi zdi taksno razmisljanje zgreseno.
Odpuscanje je pa tezka rec, pravzaprav sem oprostila ampak nikoli ne bom pozabila, ker preprosto ne morem.
Ogromno sem se morala pogovarjati sama s seboj, da ga koncno lahko pogledam in v njem vidim cloveka, pa tudi on je moral marsikaj narediti, da je do tega prislo.
Še epilog na to temo. Besede s katerimi se sporazumevamo, so včasih žal, razumljene napak. Sem pa prepričana, da bi se vsi, ki se srečujemo na tej strani, ob skupni kavici prav dobro razumeli. Želim pa le pogled čez, čez vse kar se je nam dogajalo. Dogaja se mnogo drugim. Tudi otrokom. In želim si, da bi spoznali nasilje in znali pomagati ljudem v stiski. Da bi se nasilju uprli. In še v razmislek verz iz Smolarjevega komada: O moj Bog, samo prosim ne izkoriščajte, izrabljajte,… otrok.
Nedavno tega so se v manjšem gorenjskem mestecu starši (več družin) postavili po robu uglajenemu gospodu, ki se je preveč prijazno in preblizu pričel ukvarjati z njihovimi otroki.
Res si želim, da bi ne bilo naslja in da bi se NE OZIRALI STRAN, če ga zaznamo in rekli to NI moja stvar, kar se dogaja pri sosedih. Pomagajmo žrtvam!
čudna so ta pota življenja…in vendar moramo vseskozi iskati moč…bravo Mia!!…in hvala za vse lepe trenutke ob tvoji glasbi…
p.s. Saša,kaj pa tvoja glasba??
Mia je res na prvem mestu en angel. Obdarjena še z angelskim glasom :) Kot fan ji želim še mnogo pevskih dosežkov, kot osebi pa naj jo spremlja sreča, jo je vredna!
Moja glasba… he he, saj veš, zdaj so bolj uspavanke…
Saša, mogoče pa je to dobra ideja, da izdaš CD uspavank, jih kar slišim, kako lep odzvanjajo v ušesih.