Pri majhnih otrocih mi je šlo in mi gre še vedno na živce oblačenje. Pa ne tisto vsakodnevno, temveč zimsko. In v teh dneh sem, nekega jutra, ko sem najmlajši vlekla jaknico na jopico, ugotovila, da prihaja ta neljubi čas.
Poleti se zdi, kot da imam tudi v omarah več prostora. Natikači na nogice in že smo pripravljeni. Nobenih vezalk, nič napornega, še skloniti se mi ni potrebno. Police za čevlje so skoraj prazne. Zdaj pa… Čevlji so večji, bolj masivni, kape in trakovi, rokavice in šali, bunde in jakne… Kam naj z vsemi temi “pripomočki”??!! Nujno potrebujem še kakšno omaro!!!
Prehodno obdobje je pa sploh nekaj posebnega. Del otrok si želi še vedno ostati v poletju in pri desetih stopinjah in dežju vztrajajo pri natikačih. Del otrok pa nasprotno-zadnjič je sin želel v šolo z rokavicami. In je šel. Popoldne pa je iz kleti privlekel sanke in mi poteptal in izruval pol hribčka trave pred hišo. Ker se je pač sankal…
Prehod v mrzli čas pa je neprijeten še zaradi nečesa-prehladov. Čeprav seveda ne dovolim, da otroci skačejo naokoli v natikačih, tudi kratke rokave jim skrijem kmalu oktobra, pa je prehlad in ob njem kašljanje, na dnevnem redu. Ko se vseh pet odloči, da bodo prehlajeni, je to prava simfonija različnih oblik kašlja. Moje izkušeno uho pa že prepozna, kateri je zaskrbljujoči in kateri je oni, ki sicer traja in traja, ampak mine sam od sebe.
Seveda ne gre brez ukrepanja; vlažilec, sirup iz smrekovih vršičkov, čaj z domačim medom, mazilo in kopel iz materine dušice… Ko jim zvečer, pred spanjem mažem prsni koš pa imam občutek, da se naredijo še malo bolj bolne, kot v resnici so. Ker jim pač godi, da jih gladim po hrbtu, masiram, nežno prigovarjam, naj se hitro pozdravijo… Se jim posvečam. Takrat se velikokrat vprašam, zakaj nisem tako pozorna vsak večer, ne glede na kašelj ali prehlad? Ampak… Ja, vedno se mi ne ljubi. Že pravljica pred spanjem včasih zaziblje v sen mene, ne otrok.
A vrnimo se k oblačenju. Najhujša mora mojega mlajšega sina so čevlji ali superge na vezalke. Pravzaprav-bila je. Zdaj je nadvse moderno, da so čevlji na pol odvezani, vezalke sploh niso zategnjene in noga mu kar sama zdrsne v supergo. A tudi iz nje. In ta novodobna moderna pogruntavščina, je postala moja nočna mora. Če mi je še včeraj vsaj trikrat na dan rekel, da si želi čevlje na ježke, je zdaj zadovoljen. Jasno-glavni je in tak, kot “ta veliki”. Meni se pa tako zavezane oz. odvezane superge ne zdijo nič kaj pametne. Kaj če se spotakne, kaj če se mu noga sezuje na pol koraka, ravno ko gre čez cesto, kaj če…. Eh, naj ima veselje. Če sem ga imela jaz, ko sem vse čevlje zanj podedovala od sosedovega Bora, se tudi zdaj ne bom pritoževala, ko je končno sin zadovoljen z vezalkami.
Zanimivo je, kako malo je otrokom mar za mraz. Pred dnevi, ko je bilo kakšnih trinajst, no, recimo petnajst stopinj, so bili otroci pred hišo. Šla sem v kuhinjo, da pristavim za kosilo in ko pridem nazaj ven, zagledam mojo dveletnico, kako bosa teka po travi. Skoraj me je kap. Ona pa zadovoljna, kot da je sredi poletja. In kakšen jok je bil, ko sem ji obuvala nogavičke in čevlje! Na vsak način je hotela ostati bosa oz. vsaj v “kokičih”, kot pravi natikačem. Začuda ji celo naslednji dan ni nič teklo iz noska. Je pa sestrici, ki je bila “pridna” obuta in oblečena po mojih merilih… Zdaj pa bodi pameten…
Tale prihajajoči čas bo zame stresen. Nekje globoko v sebi pa vem, da je vsak čas lep. In da mora biti tako, ker je naravno in ker nas tudi mraz in dež učita. Potrpežljivosti, umirjanja in sprejemanja. Zato-pozdravljene kape, šali, bunde in rokavičke!
Mama&dojenček, oktober 2010
