Zadnji dnevi so šteti našim šolarjem. Še malo in bodo prinesli domov spričevala. Nekateri z veseljem, mnogi s cmokom v želodcu. Vsako leto v Sloveniji umre en razred otrok. Pa ne v prometnih nesrečah ali zaradi bolezni. Ampak zato, ker si vzamejo življenje. Zaradi sebe? Verjetno ne.
Kako bomo sprejeli svoje šolarje, ko bodo prišli pokazat svoj (ne)uspeh? Terapevtka Jožica Amadea Demšar, ki je bila kar nekajkrat gostja v moji oddaji Za otroke in za starše na Radiu Aktual, priporoča, da najprej globoko vdihnemo. Preden rečemo karkoli ali celo ukrepamo. Spomnimo se svojih šolskih dni in tudi če smo bili stoodstotni odličnjaki (ampak takšnih je bilo zagotovo zeloooooooooooo malo), se moramo zavedati, da mi nismo naš otrok. Da je on sam svoj, da ima svojo osebnost, svoje interese in da je drugačen od nas. Če so ocene v spričevalu zares slabe, to verjetno ni rezultat enega tedna, ampak več mesecev in vprašajmo se, kaj je tisto, kar je pripomoglo k temu.
Jožica Amadea Demšar predlaga, da se z otrokom v miru pogovorimo, brez obtoževanj analiziramo in skupaj naredimo načrt kako naprej. Najprej pa-otroku dovolimo, da si vzame nekaj dni samo zase, da si odpočije od šole in odnosov, šele nato mu naložimo nove obveznosti.
So praviloma zares srečni tisti, ki govorijo tri tuje jezike? So praviloma zares srečni tisti, ki imajo v spričevalih petice, v resničnem življenju se pa ne znajdejo? Veliko deklic s čudovitimi ocenami boleha za motnjami prehranjevanja. Ker morajo biti popolne. So srečne?
Zadnjič enkrat me kliče soseda in reče, naj nikar z otroki ne hodim v gozd blizu naše hiše, ker je bila tam ravnokar medvedka z dvema mladičkoma. Takrat nas ni bilo doma in kar malo žal mi je bilo, saj sem takoj pomislila, da bi šla prav z veseljem pokukat, če jo lahko ujamem s fotoaparatom. Od daleč, seveda. Potem so to medvedko in dva mladička videli v vasi, pa pod vasjo, pa še kje… dokler. Dokler nisem danes, ko sem ravno uspavala najmlajšo, slišala zavijati sirene. To je tukaj, stran od mestnega vrveža, zelo redek pojav. Medvedka je napadla človeka.
Ne vem, kaj se ta hip dogaja z gospo, ki jo je odpeljal rešilec. Srčno upam, da ni hujšega. Medvedko bodo po vsej verjetnosti ustrelili. Ampak-toliko literature sem prebrala o sobivanju medveda in človeka in tako malo možnosti naj bi bilo, da te v resnici napade medved. Zdaj pa kruta realnost.
Vem, ljudje smo zasedli medvedov življenjski prostor. Ampak zdi se mi, da so pogoji za razmnoževanje medvedov tako dobri, predobri, da jih je preveč. Če povem po pravici, me je bilo vedno malo strah, ko sem hodila po okoliških gozdovih. Zdaj me bo zelo strah. Tudi če bodo medvedko odstranili. Bo pa prišla nova in še deset njih. Rešitev? Naj se preselimo nazaj v mesto, bi verjetno rekel kdo. Kar nekaj jih že odšlo iz našega hriba, ravno iz tega razloga. Ampak jaz zagotovo ne bom odšla. Bo pa v prihajajočih dneh, ko se bo za to nesrečo izvedelo, zanimivo poslušati zagovornike medvedov in zagovornike tega, da jih je potrebno malo razredčiti. Jaz sem bolj za slednje. Ker pač tudi moji otroci hodijo naokoli. In preveč medvedov, preveč navajenih na ljudi, zagotovo ni dobro. Za nikogar, pravzaprav. Ker če je hrane premalo za vse, si jo bodo kosmatinci začeli iskati pri ljudeh. Si želimo še kakšno tragično zgodbo?
