Arhiv: december, 2009

Ok, vem, da je božič mimo, da so gospodinje spekle vse, kar so nameravale, ampak… No, če pa bi katera vendarle želela, vam KONČNO javljam svoj recept za medenjake. Najprej “navadne”:

75g masla, 1 jajce, 275g moke, 100g rjavega sladkorja, 1 čajno žličko pecilnega, 50g medu in 1 jedilno žlico cimeta zmešaš, zmesiš v kroglo in jo daš v hladilnik na počitek za pol ure. Potem testo zvaljaš na pol centimetra debelo, odtisneš željene oblike in pečeš 15-20 min pri 170 stopinjah. Mnami. Preprosto, a dobro.

Potem pa sem iz tega recepta izpeljala še bolj “zdravega”. Iz pirine polnozrnate moke. Približno enaka razmerja, le da sem namesto sladkorja uporabila fruktozo in namesto navadnega, dietetičen med. Pa malo manj masla in nekaj žlic vode. Pa so se tudi čisto dobro valjali in spekli in bili okusni!

Tako. Obljuba pač dela dolg.

Še par dni je do novega leta. Sem danes prebrala en čudovit Goethejev stavek: “Demoni vedno hočejo zlo, a vedno delajo dobro.” Ali po domače-vsaka, še tako slaba stvar, je za nekaj dobra. Naj nam bo to vodilo v novem letu!

EEEEEEEEEEEj,

vsem želim toliko dobrega in toliko lepega, kolikor lahko vsak od vas prenese! Hvala za vse spodbudne besede in srečno. Pa lepo in mirno praznovanje, naj diši po dobrotah na mizi in dobrotah v srcih!!!

Blagoslova,

Saša

In to ravno nekaj dni pred božičem… Pa že smo skoraj vohali tiste naše slastne medenjake, ki jih tako z užitkom delamo… Eno “rundo” smo jih že spekli, kot priprava na praznike, ampak je pošla v nekaj dneh… Zdaj pa tole s pečico. Še sreča, da sem zamesila za kruh (pirin polnozrnat s semeni….mnajm) in ko čez pol ure ni bil še nič drugačne barve, sem ugotovila, da ventilator piha, grelec pa nič. Mi ga je potem do konca spekla soseda Vita.

In tako gre tale zadnji mesec h koncu. Zadnjič sem bila po dolgem času v mestu in sem imela pol ure časa. Pa sem šla malo na sprehod in v eno manjšo živilsko trgovino v centru, da sem si kupila nekaj za pod zob. Pred mano je bil v vrsti mlad fant, ki pa ga je že načel alkohol. Kupil je zaboj piva, nekaj žganega in dve škatli cigaret. Za menoj pa tudi mlad fant, ta je bil bolj skromen, je vzel le dve pivi in red bull. Pa cigarete, seveda. Po mestu pa stojnice s kuhanim vinom in ob vsaki nekaj mladcev, ki so komaj stali na svojih nogah. Kar streslo me je. Ne spomnim se, je bilo tudi v mojih mlajših letih toliko zapitih, nesrečnih ljudi? Verjetno, le da jih takrat, ko jih vidiš vsak dan, niti ne opaziš več… Pa me je kar zaskrbelo za naše otroke, kam bodo prišli, ko bodo zapustili varno osnovno šolo na vasi in prišli v mesto. Bog daj, da bi znali razločevati med prav in narobe, med dobrim in zlim!

Za vse te nesrečne, zapite duše, pa predlagam, da se jih tu in tam spomnimo. Naj jih pogreje kakšna naša lepa misel, če že ne objem…

Aja, serviser pa pride pred božičem. Bo že še dišalo…

Zadnjič enkrat se peljem v Celje, službeno. In seveda čas v avtu vedno rada izkoristim za to, da koga pokličem po telefonu. Pa po mestu nikdar ne telefonarim rada, saj je toliko ovir, na katere moraš biti pozoren; držanje telefona v eni roki, pa sukanje volana, pozornost na pešče in druge nepredvidljive voznike, ki telefonirajo v avtu… vse to človeku jemlje pozornost in kaj hitro gre lahko kaj narobe.

No, kot rečeno, se pa zadnjič enkrat peljem v Celje, avtocesta, nič kaj prida prometa in jaz pokličem prijateljico. Klepetava o vsem mogočem, ko v vzratnem ogledalu opazim policijsko vozilo. Eh, saj me ne bodo videli, sem si mislila, se malo bolj potuhnila s telefonom in vozila naprej. Potem pa….

Kot v filmu!!! Rdeče lučke, sirena in besen policist, ki mi kaže, naj zapeljem vstran. A kam, saj ni bilo-vsaj po moji presoji-varno ustavljati se pravzaprav sredi avtoceste! Zato sem sicer  upočasnila vožnjo, a ustavila se nisem takoj, saj sem čakala, da bo bolj varno…  Kakšna napaka! Policista sta očitno posumila, da sem begosumna, kot se menda reče v pravnem žargonu in sta še bolj silovito nakazovala, naj se vendarle ustavim. Ko se mi je končno zazdelo, da ne bom preveč ovirala hitrega prometa, sem se ustavila.

“Dober dan. Prometno in vozniško prosim.”, je bil klasičen uvod. Potem pa še, če vem, zakaj sta me ustavila. Sem tako mencala, ker sem upala, da me nista videla s telefonom, ampak seveda sta me. In ravno zato sta me tudi lovila po avtocesti. Potem sem jih pa poslušala! Kako je to nevarno, pa kaj si predstavljam, pa da je to res višek, pa… In bolj ko sem poskušala čim bolj milo in nedolžno zreti policistu v oči, bolj je bil neizprosen. Ter mi zaračunal kazen.

Telefona se nisem dotaknila niti na poti nazaj domov. Sem se pa, preden sem šla po otroke v vrtec, ustavila v prodajalni z mobi opremo in si kupila slušalko za v uho. Osemdeset eurov sem dala za kazen, za slušalko pa petindvajset!!!!! Le kaj mi je bilo, da si je nisem kupila že davno prej??!! Verjetno se mi je zdelo, da je tako ali tako ne potrebujem, da sploh ne telefoniram med vožnjo, da… Sami izgovori. Zdaj imam slušalko v ušesu-prve tri dni me je sicer tako bolelo uho, da sem skoraj jokala, a zdaj je v redu. In prav uživam v vožnji in klepetu. Sem pa morala doživeti akcijsko kriminalko, da sem izvolila poskrbeti za varnost. Eh, a je na čisto vseh področjih naših življenj tako, da nas morajo stvari krepko lopniti, preden se odločimo in kaj pametnega storimo??!!

No, pa smo se dobile. Pika, Sonja, Marjana, Milka in jaz. Tik pred peto, ko smo bile zmenjene v gostišču Gerbec na Igu (http://www.gerbec.si/) , sem skočila na Kurešček po svečke. Za darilca, za punce. In seveda so me že vse zbrane čakale in se verjetno spraševale, če jih nisem morda nahecala, da se res dobimo… Kajti prišla sem-pravzaprav z Urško sva prišli- nekaj minut čez peto. Tralala, tukaj sva!!!

In že smo bile sredi debate, izmenjale smo si darilca-moje borne svečke so se kar izgubile med ličnimi Miklavževimi paketki z bomboni in suhim sadjem, pa toplimi, na roke spletenimi nogavicami, ki me ravnokar grejejo, pa velikanska škatla z okusnimi domačimi piškoti, pa skodelice za kavo, pa čokolada, pa domače olje in kis, pa…. Hej, komaj sem vse odnesla, otroci so pa kar skakali od veselja, ko sem vse dobrote prinesla domov!

Najprej smo se sramežljivo lotile štrukljev s tarfufi. Še nikdar nisem jedla takšne kombinacije, ampak mislim da je bila usodna za potek večera. Ob predjedi smo se namreč razgovorile, kot bi se poznale že sto let.

ogrevanje1.JPGpredjed.JPG

Miha, ki je skrbel za naše borbončice, je komaj prišel do besede, ko nas je spraševal po glavni jedi. Večina se je odločila za žrebička z višnjevo omako. Mnjnami. Še kozarček črnega vina in za sladico vanilijeva strjenka s kokosom, pravo čokolado in orehi.

zrebicek.JPG

Ne bom pisala, kaj smo se pogovarjale. Klepetale smo o vsem, tudi o sebi in nikakor to ni bil večer, ko bi bilo najbolj pomembno to, kako je katera oblečena… Iskreno in do konca smo šle in čutile, da smo  ene take prave sestre. Kot v sestavku, ki mi ga je pred dnevi poslala Sonja:

Mlada ženska je sedela na zofi nekega vlažnega dne, pila ledeni čaj, medtem,
ko je bila na obisku pri svoji mami. Pogovarjali sta se o življenju, o
poroki, o odgovornostih življenja in obvezah odraslih ljudi. Mati je
zamišljeno mešala pijačo in ledene kocke so trkale ob kozarec, ko se je
obrnila k hčeri in z jasnim in treznim pogledom v očeh rekla:” Ne pozabi
svojih Sester.” “Še bolj pomembne bodo, ko se boš starala. Ne glede na to,
kako zelo ljubiš svojega moža, ne glede na to, kako zelo boš ljubila otroke,
ki jih boš imela, še vedno boš potrebovala sestre. Ne pozabi nanje, obišči jih od časa do časa, pojdite skupaj kam, počnite
stvari skupaj.”

“Zapomni si, da sestre pomeni vse ženske… tvoje prijateljice, hčere, vse
ženske in sorodnice s katerimi se čutiš povezano. Potrebovala boš druge
ženske. Ženske se vedno potrebujemo.”

Kakšen čuden nasvet mi je dala, si je mislila mlada ženska. Ali se nisem
pravkar poročila?
Ali se nisem pravkar pridružila svetu parov? Sedaj sem poročena, za božjo
voljo. Odrasla! Jasno, da je moj mož in družina, ki jo bova osnovala vse, kar
bo moje življenje ovrednotilo.”

Vendar je prisluhnila svoji materi. Obdržala je stike s Sestrami in vsako
leto imela več ženskih prijateljic. Ko so se leta prekopicevala, eno čez
drugo, je sčasoma razumela, da je njena mati vedela, kaj ji govori. Ko čas
in narava naredita svoje spremembe in skrivnosti na ženski, so Sestre glavna
opora v njenem življenju.

V več kot 50- tih letih svojega življenja tukaj, sem se naučila tole:

Čas teče.

Življenje se zgodi.

Razdalja ločuje.

Otroci odrastejo.

Službe pridejo in gredo.

Ljubezen zbledi in upade.

Moški ne naredijo kar naj bi.

Srca pokajo.

Starši umrejo.

Kolegi pozabijo usluge.

Kariere se končajo.

VENDAR…

Sestre so vedno tukaj, ne glede na to koliko milj je med njimi. Prijateljica
ni nikoli tako oddaljena, da je potreba po njej ne bi dosegla. Ko moraš
hoditi po tisti osamljeni dolini in hodiš sama, bodo ženske v tvojem
življenju stale na robu doline, te spodbujale, molile zate, se potegnile
zate, posredovale v tvojem imenu in te z odprtimi rokami čakale na koncu
doline.

Včasih bodo celo prekršile pravila in hodile teboj… ali prišle in te
odnesle ven.

Prijateljice, hčere, vnukinje, snahe, sestre, matere, babice, tete,
sestrične, nečakinje, tvoja razširjena družina, vse blagoslavljajo tvoje
življenje!

Svet ne bi bil isti brez žensk, in tudi jaz ne.

Ko začnemo to avanturo, ki ji pravimo ženskost, nimamo prave predstave nad
neizmerno srečo ali žalostjo, ki leži pred nami. Prav tako ne vemo, kako
zelo bomo potrebovale druga drugo.

Vsak dan potrebujemo druga drugo.

In tako smo odšle napolnjene, z vsem lepim in dobrim.

Hvala Mihu iz gostilne Grebec, če razmišljate, kam bi šli dobro jest s svojo družino ali s svojimi poslovnimi partnerji je Gerbec zagotovo dobra izbira. Pravzaprav- zelo okusna izbira, tudi otrok se ne branijo!

vse.JPGvse-nasmejane.JPG

Vedno se mi je zdelo, da imajo vsi ljudje več idej in talentov, kot jih imam sama. Za karkoli. Pri opremljanju stanovanja sem npr. čista nula. Rada imam lepo, ko vidim kakšne lepe slike hiš in stanovanj sem popolnoma očarana, ko pa sem na vrsti jaz-zmrznem. Ali pa šivanje. Enkrat sem si kupila celo priročnik, kako si sam zašiješ srajco. In sem res, tam pri petnajstih, sama na šivalni stroj ustvarila nekaj srajci podobnega. Pa enkrat to turkizno modro (oh, tako živo se je spomnim) stvar celo oblekla. Enkrat in nikoli več. In ugotovila, da šivilja pač ne bom.

Sem pa vedno rada strigla domače in mislim, da celo v resnici premorem nekaj daru za frizerko. Risati pa tudi ne znam. Pes, ki ga narišem svoji hčerki je bolj konj ali nosorog… Starejša otroka vsakič pokata od smeha, ko si ogledujeta moje risbice. Imam pa eno risarsko finto-naučila sem se narisati goloba, lepo rišem srčke in sončke, pa enega pajaca in vsakič očaram kakšnega novega “gledalca” mojih risbic. A le z omenjenimi liki, takoj, ko se lotim česa novega, je popoln polom. Tudi iz kock ne znam sestavljati. Moj šestletni sin ustvarja takšne umetnije, da mu komaj verjamem, da je to naredil sam. Pa je. Da o starejšem sinu niti ne govorim, njegova domišljija pri legicah sploh nima meja in komaj si upam dotakniti mojstrovin, ki jih sestavi.

In ko tako razmišljam o talentih, ki jih nimam, se nehote spomnim na misel, da je življenje lepše, če razmišljamo o  nečem, kar imamo. In četudi se zdi, da nimamo kakšnega posebnega daru, se po kratkem premisleku vedno najde. VSAK ima kakšen dar, kaj enega, več njih. Jaz, ki imam dar nastopanja, včasih zavidam komu, ki zna ustvariti nekaj z rokami. Nekdo drug bo zavidal meni, ker znam lepo govoriti. Bistvo pa je, da so vsi darovi enako pomembni in včasih bi z veseljem zamenjala svoje za kakšne druge, čisto vsakdanje. Zelo zavidam tistim ženskam, ki npr. rade likajo…

En dar me kliče, se je ta mala zbudila… grem.

Saša Einsiedler

Radijska in televizijska voditeljica, voditeljica seminarjev in treningov nastopanja ter samozavestnejše komunikacije. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih-poslovne vode, vrtičkarjenje in seveda vzgoja otrok-trenutno je mama petih nadebudnežev ...

 

Sašin blog

Kategorije

Arhiv

Povezave

Znanci iz sosednjega bloga