Danes sem šla k frizerju. K frizerki, pravzaprav. Jaz ji pravim “Maja s kmetov”. Pa se nič ne jezi name, nasprotno. Ko me ljudje sprašujejo, kam si hodim urejat svojo pričesko, jim nikakor ne izdam, kdo je ta Maja s kmetov. Ker mi je naročila, da naj bom kar lepo tiho, saj ima salon nabito poln tudi brez moje reklame. In res-kadarkoli pridem, je kdo tam. Če se ne frizira, pa pride kar tako malo naokoli, ker je pri Maji s kmetov pač vedno zabavno.
In tako sem si danes dopoldne domislila skoraj idealen načrt. Grem k Maji na frizuro, Urša bo ravno zaspala in bova v miru klepetali, me barvali, ter seveda pili kavo. Pravim ME BARVALI, ker je pri Maji s kmetov tako, da mimogrede dobiš v roke skodelico z barvo in mešaš, kakšni teti umiješ glavo ali vsaj pometaš po salonu…
Stvari so tekle kot namazane po mojem načrtu, z barvo na glavi sem pila kavo, Urša je spala, le še starejši par je moral plačati, pa bi z Majo ostali sami v salonu in začeli s klepetanjem. Pa je zazvonil moj telefon. “Aha, ja, ooooh, hmmmmm, ja, ja, seveda…” To se bile besede, ki jih je bilo slišati iz mojih ust. Na drugi strani pa učiteljica, ki mi je pripovedovala, da je moj sin ravnokar pobruhal šolsko tablo, njeno mizo, svoj delovni zvezek in seveda njo. Učiteljico, namreč. In naj ga čim prej pridem iskat.
Oooo… Kaj pa zdaj… Mojega idealnega načrta, moje nove frizure, vsega je bilo v trenutku konec. Ni mi preostalo drugega, kot da si na glavo poveznem brisačo in se zakadim v šolo na našem hribu, po sina. Nekaj mamic, ki sem jih srečala na hodniku, me je prav začudeno gledalo. Izpod brisačke je namreč kukala namazana barva, verjamem da nisem izgedala prav ugledno…
Doma sem si oprala barvo, se mi zdi, da ni čisto takšna, kot bi morala biti… A bolj pomembno je, da sem našega uboščka čim prej pripeljala domov, v svojo posteljo. In takoj po vsej hiši nastavila čebulo. Malo prepozno, a morda vsaj ostali ne bomo spet zboleli…
In kaj sem želela pravzaprav povedati? To, da najbolj nasmeješ Boga s tem, da si pripraviš svoj, idealen načrt….
