Arhiv: oktober, 2009

Kdor vsaj tu in tam ošvrkne moje pisanje, mu je jasno, da sem proti zakonu, ki bi dovolil posvojitve otrok istospolnim partnerjem. Vem, vem, spet pišem o temi, ki dviguje prah in zaradi katere sem tudi že bila pribita na križ. A sem zlezla dol in zdaj spet mečem kosti…

Tokrat bi pa rada pozvala oz. povabila vse, ki vsaj približno podobno mislite, na Dan družine, ki bo to soboto, 24.10. ob 14h na Prešernovem trgu v Ljubljani. Zakaj? Si bom tokrat dovolila kar besede dr. Tadeja Strehovca iz Zavoda za družino in kulturo življenja:

Zakaj se zavzemate za zakonsko zvezo in družino moškega in ženske?

1.    ker je za zakonca in otroka najbolj naravna oblika skupnega življenja.
2.    ker je takšno okolje za člane družine v primerjavi z drugimi oblikami skupnega življenja najbolj trdno in zdravo (telesno in duševno);
3.    ker je bolj odprta za življenje in tako družbi omogoča dolgoročno demografsko preživetje;
4.    otroku daje najbolj primerno okolje za celosten psihološki in telesni razvoj;
5.    v takšni družini je otrok najmanj izpostavljen tveganju za razpad skupnosti.
6.    otrokom in družbi omogoča jasno orientacijo v življenju;
7.    v njej se lažje posredujejo verske vrednote;
8.    z vidika katoliške teologije je samo ljubezen med možem in ženo podoba božje ljubezni; navzočnost takšne ljubezni pa je edina primerna za ustvarjanje primernega okolja za telesno, duševno in duhovno vzgojo otroka.

Zakaj nasprotujete novim oblikam posvojitev otrok?

1.    Dobrobit otroka:
a.    Otrok po mnenju psihologov za psihofizični razvoj potrebuje očeta in mater oz. moški in ženski lik;
b.    otrok bo v družbi diskriminiran;
c.    otrok bo odraščal v verjetno bolj nestabilni zvezi, kjer bo bolj izpostavljen nezvestobi partnerjev. Zveza dveh oseb moškega spola je 50% manj trdna kot klasična heteroseksualna zveza; skupnost dveh žensk pa je 170% manj stabilna kot zveza moškega in ženske (GUNNAR ANDERSSON idr. THE DEMOGRAPHICS OF SAME-SEX MARRIAGES IN NORWAY AND SWEDEN. Demography, Volume 43, Št. 1, February 2006: 79–98).
d.    otrok bo izpostavljen večjemu tveganju za okužbo s spolno prenosljivimi boleznimi in virusom HIV in predčasni izgubi enega ali obeh skrbnikov (Inštitut za varovanje zdravje R. Slovenije – Leta 2008 se je z virusom HIV okužilo 34 moških, od tega 32 s spolnim odnosom z osebo istega spola).
2.    Ker bo to povzročilo še daljše čakalne vrste. Leta 2008 je 375 parov čakalo na posvojitev. Ob tem se bojimo pozitivne diskriminacije homoseksualnih parov, ki bodo v imenu le-te imeli prednost pri posvojitvah.
3.    Po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije, osebe z istospolnim nagnjenjem niso bolniki (homoseksualnost ni bolezen). Prav tako takšni ljudje biološko gledano niso neplodne osebe, ki ne morejo imeti svojih otrok. V kolikor si jih res želijo imeti, jih lahko imajo po naravni poti.
4.    Dostop do posvojitve otrok takšnim parom bi pomenilo zapostavljanje tistih parov, ki zaradi bolezni ne morejo imeti otrok.

Komaj lahko verjamem, da pri nas, v naši lepi deželi, kdo nima dovolj hrane. To se mi zdi tako nepojemljivo, kot bi poleti padal sneg. Saj gledamo uboge črnčke, ki se jim muhe pasejo po shiranih obrazih in nas zagrabi slaba vest, ker smo pred minuto vrgli stran pol svojega kosila, ampak lakota pri nas??!!

Pa vendar je tudi to naša realnost. V enem od župnišč so mi povedali, da skoraj sto kilogramov en dan starega kruha ljudje razgrabijo v manj kot pol ure. Zadnjič sem peljala nekaj oblačil v skladišče Karitasa, tam okrog je takšna gneča, da bi šla najraje takoj domov po še stvari. Res je, med tistimi, ki prosijo za pomoč so tudi takšni, ki grdo izkoriščajo dobroto ljudi, a teh je malo in mečejo slabo luč na vse, ki so pomoči zares potrebni.

Katja, ki se je oglasila na zadnje pisanje je resnična oseba. Žalostna, razočarana, potrta, brez prave volje do življenja. A ima sina, za katerega mora biti močna in si upati življenju podajati roko. Tako kot mnoge, je verjetno tudi njo sram, da mora prositi za pomoč, a ta hip je ravno to njena rešitev. Ne bom pisala o njeni zgodbi, ne želi se razkriti javnosti, saj je to, da ne more sinu kupiti sirove štručke ali kosa mesa, dovolj veliko breme.

Pomagajmo Katji. Če vas skrbi, da bi denar ne šel za pravi namen, ji kupimo hrano, žetone za avtobus oz. kartico, poiščimo kakšne uporabne obleke za njenega štirinajstletnega sina. Morda bi bila vesela celo kakšne dobre knjige? Ne vem. Razveselimo z drobnarijami nekoga, ki je ozgubil ljubljeno osebo in ki ne vidi več smisla. Ker smisel je, lahko ji ga pomagamo najti s svojo dobro voljo in ljubeznijo!

V Črnučah v Ljubljani, ob osnovni šoli je cerkev in župnišče, tja lahko prinesemo darove za Katjo. Naslov je Stare Črnuče 13.

http://zemljevid.najdi.si/search_maps.jsp?q=STARE+%C4%8CRNU%C4%8CE+13+++1231+LJUBLJANA+++%C4%8CRNU%C4%8CE&tab=maps

Hvala!!!

Neko punco v Veliki Britaniji so zdravniki pustili umteri, ker je že devetkrat poskušala narediti samomor, pa so jo vsakič pravočasno rešili. Le desetič ne… In je umrla, stara 26 let. Spomnim se ravzpitega primera iz Italije, ko je oče dosegel, da so odklopili z aparatov hčerko. V komi je bila kar nekaj let. In je umrla.

Cel kup je takšnih in podobnih primerov. Včasih razumem ravnanja ljudi, ki odločajo o življenju in smrti, največkrat ne. V ta svet ne pridemo prostovoljno. Imamo zatorej pravico, da sami odločamo, kdaj ga želimo zapustiti? Ali pa imajo to pravico celo  naši najbljižji, če bomo mi v komi? Jaz zagotovo ne želim, da o mojem življenju ali smrti odloča kdo drug kot jaz sama oz. Bog. Priznam, ne vem, kako bi razmišljala, če bi bila bolna na smrt ali priklenjena na voziček in popolnoma nesposobna samostojnosti. A ponavadi so takšni ljudje najbolj veseli, da živijo! In se mnogo bolj kot mi, zdravi, zavedajo vrednosti in svetosti življenja!

V imenu humanosti pa drvimo na nek napačen konec. Holandski par, ki smo ga nekaj dni gostili v naši hiši, oba razgledana in široka človeka, sta povedala, da njihovi upokojenci množično odhajajo v domove za starostnike takoj za mejo, v Nemčijo. Ker na Nizozemskem, v izjemno “odprti in demokratični” državi, dopuščajo evtanazijo, v Nemčiji pa ne. In uboge starčke je strah, da se jih njihovi otroci ali vnuki ne bi želeli na hitro znebiti. Češ, da so zmešani in da so tako ali tako želeli svojo smrt…

Bljak. Res ne želim doživeti takšne starosti, da se bom bala, kdaj bom tako odveč in tako v breme, da se me bodo pač kar znebili. Res si želim, da ni nihče drug, kot tisti, ki mi je vdihnil življenje, tudi moj zadnji izdih. Ampak glede na to, kam nas pelje naš način razmišljanja, bomo hitro doživeli še kakšen nov vladni predlog…

Saša Einsiedler

Radijska in televizijska voditeljica, voditeljica seminarjev in treningov nastopanja ter samozavestnejše komunikacije. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih-poslovne vode, vrtičkarjenje in seveda vzgoja otrok-trenutno je mama petih nadebudnežev ...

 

Sašin blog

Kategorije

Arhiv

Povezave

Znanci iz sosednjega bloga