Arhiv: september, 2009

ODLIČNO!

28. september 2009

moram pljunit

Povej tudi ti! (115)

 No, pa sem končno prelistala oz.  pobrskala po internetu in se izobrazila o tem, kaj se dogaja… In vsa navdušena sem bila nad idejo, da nam porodniške ne štejejo v delovno dobo! Super, nikdar mi ne bo potrebno nehati z delom, do sedemdesetega in še čez bom lahko v petkah skakala po odrih in napovedovala, puder se mi bo zažiral v globoke brazde, a kaj bi to! Lahko bom delala, da bodo moje vnuke čuvale varuške! No, če bo katera od mojih hčera sploh želela imeti kakšnega otroka, saj bo to-kot kaže-popolna izguba časa. Že zdaj veljaš za malo norega, če imaš več kot dva, saj si potem izjemno nesramen do otrok, ker jim ne moreš zagotoviti vsaj treh plačljivih dejavnosti na teden, pa peljati jih na potovanje v tujino in kupiti čisto vseh neumnosti, ki nam jih vsiljujejo reklame.

Na porodniški kradeš Bogu čas, pe še svojo kariero zanemarjaš! Kaj bi s temi mladiči, uničijo ti postavo, kar naprej hočejo sesati na tvojih čvrstostoječih prsih, to boli, pa še uničili ti bodo njihovo gravitacijo… Pa vse to nočno vstajane, previjanje, vsi ti stroški… Brez veze, pravzaprav. Bodimo sami, uživajmo na potovanjih, popoldanskem spancu po kosilu, na večerjicah s prijatelji, predvsem pa-delajmo v službah kot norci, to je tisto, kar nas bo najbolj osrečilo. In jaz se res že veselim, da bom lahko tako dolgo in plodno delala, ko sem pa kar petkrat ukradla čas državni blagajni in bila na porodniški!

TEČNOBA

21. september 2009

malo razmišljanja

Povej tudi ti! (38)

Res mi ni jasno, zakaj si ljudje dovolimo toliko tečnobe in slabe volje… Ta občutja te namreč tako potegnejo vase, da se znajdeš v začaranem krogu in kar naenkrat se ti v resnici začne dogajati vse slabo. O čem govorim?

Danes zjutraj sem morala že malo bolj zgodaj v mesto. Pravzaprav na drug konec mesta, kar je za jutranjo konico kar pomemben podatek. Zbudila sem se dovolj zgodaj, potem se je pa začelo… Najprej sem se spekla na “kafetieri” , ko sem kukala, če je kava že. Se zgodi. To me še ni spravilo v slabo voljo. Potem pa smo punce, ki smo se odpravljale skupaj, tako dolgo motovilile po hiši, da se nam je že začelo muditi. Ko pa se človeku mudi, je konec. VSE gre narobe. Najprej je bil tovornjak pred nami, smrdeč in neskončno počasen. Ko sem se ga končno znebila, je bil pred mano nekdo, ki se mu ni čisto nikamor mudilo. In na pol poti do mesta že kolona! Po polžje smo se premikali in jaz sem ves čas tečnarila, se pritoževala in izgubljala živce. Potem smo končno prišle do cilja, z zamudo, seveda, in bile smo okregane… Da ne pripovedujem, kako sem težko parkirala, da nisem imela vozička za ta malo in sem jo ves čas nosila v naročju, da me je nek gospod, ki je sicer želel pomagati, usmeril na napačno pot in sem pešačila-s trinajst kilogramskim otrokom v naročju-kot nora, da sem potem skoraj zamudila svojo naslednjo obveznost, da nisem imela časa jesti kosila, da… Bljak. Pa ta začarani krog.

In potem sem se vprašala: bi na cilj prišla kaj prej, če se ne bi vmes razburjala? Prav nič. Le da bi punce v avtu lahko prepevale ali se kaj lepega pogovarjale, tako so pa poslušale moje teženje. In če se mi ne bi tako zelo mudilo, bi vzela na pot še voziček in četudi bi naredila en krog več, bi bil to le sprehod, saj bi ta malo namesto v naročju, vozila v vozičku. Če, če, če… In teh če-jev je v naših življenjih čisto preveč. Zdaj, ko je večer, se smejim današnjemu dnevu, ko pa sem ga doživljala, se mi je zdelo vse rako resno, grozno, težko… Jutrijšnjega dne zagotovo ne bom začela tako. Raje vstanem še kakšno minuto prej, saj je takrat menda na cestah še vse prazno. In bom v miru prišla do cilja, parkirala in zadovoljna spila eno kavo. V miru.

EVO MENE…

15. september 2009

moje

Povej tudi ti! (42)

Še sem živa… In to zelo, pravzaprav. In kako naj bi ne bila ob vsem, kar se velikim družinam zgodi vsako jesen. Popolna sprememba ritma iz počitniškega v šolskega, nove obveznosti, pa še kupi robcev, saj smo že popadali prehlajeni v postelje.

Kako zelo zrastejo otroci vidim vsako jesen po oblačilcih. Tiste stvari od lani, ki so se  sicer zdele še dovolj velike, lahko kar zapakiram za sosedo, ali pa dam na čakanje, da bodo prav naslednjemu otroku. Še sreča, da lahko vsaj nekaj ponosijo drug za drugim! Po vseh nosečnostih in porodih, pa sem sklenila tudi svoja oblačila majčkeno “prevetriti”. In ugotovila sem, da sem nagnjena k spravljanju stvari “za hude čase”. Ne samo, da je pol mojih oblek že čisto iz mode, saj sem si jih kupila pred kar precej leti, nekaj je takšnih, ki se mi ne zdijo več primerne, so se čisto skrčile ali pa mi enostavno niso več všeč. Končno sem se ločila tudi od kavbojk, ki sem jih imela v omari kakšnih petnajst let in so mi bile vedno merilo moje teže. Zdaj sem jih pospravila in nočem jih niti videti več!

Je pa moja omara po tem zdaj na pol prazna. Ampak se vendar počutim boljše. Za okrog hiše in za na vrt tako ali tako ne potrebujem drugega, kot trenerko in natikače… Za v dolino bom pa že našla kaj lepega!

Tako. Da se malo oglasim. In zelo mi je žal, da nisem po nastopu na Slovenski popevki namenila vsem en velik nasmeh. Ker v sebi sem ga čutila, ampak pokazala ga pa nisem. Se mi je zdelo, da kar nekako ne bi “pasal” na takšno pesem. Pa bi. Nasmeh paše prav povsod!