Arhiv: avgust, 2009

DRAGE MOJE…

27. avgust 2009

moje

Povej tudi ti! (199)

Drage moje, zgodilo se mi je natanko tisto, ko pravijo, da so vsi vedeli, le ona ne…
Ja. Moj zakon je v krizi.
In ko sem ničkolikokrat brala o tujih zvezdnikih, ki niso zdržali pritiskov medijev, sem se spraševala, kaj neki bi ta pritisk lahko bil ali pomenil dvema. No, zdaj vem.
Ko želiš reševati zakon, si ranjen, ko te boli vsaka celica tvojega telesa, ti soli na rane sipljejo še opravljivci, ki kar bruhajo razne govorice, izmišljotine, konstrukte… In če ti opravljivci dobijo besedo v časopisih, na spletnih forumih in rumenih portalih, potem z zagotovostjo lahko rečem, da vem, kaj pomeni pritisk medijev.
Ja, se strinjam, sem javna osebnost. Naj pišejo, govorijo in si izmišljujejo o meni. Sem navajena. A otroci in vsi ostali vpleteni niso medijski ljudje. Ne razumejo, kako delujejo mediji, kako napihnjene so stvari, ki jih lahko preberejo. Seveda, vse za naklado! V Lady je novinarka Andreja Comino zapisala, kako je vzgojiteljica z vrtca na Golem med službenim časom hodila ljubimkat. Andreja draga, ti sploh veš, kakšen požar si sprožila s tem med starši, ki zaupajo svoje otroke v varstvo strokovno usposobljenim vzgojiteljicam??!! Stavek, ki je daleč od resnice je zamajal ugled celotnega kolektiva izjemno dobrih, strokovnih in profesionalnih vzgojiteljic. Ne vem, kako si to predstavljaš, da bi lahko kar zapustila dvajset otrok??!! Res si želim, Andreja, da se opravičiš staršem in poveš, da si za dobro novico pripravljena pisati skoraj vse, kar si v bujni domišljiji izmislijo tisti, ki imajo očitno preveč časa. Še bolj pa me čudi, draga Barbra Jerman, da kot urednica Lady, ne preveriš podatkov. Moj mož se ni odselil, a pisanje, kot je to, nama prav nič ne pomaga, da bi lahko v miru uredila stvari. Kot mama in kot ženska, ki si menda doživela prevaro in ločitev, bi to lahko razumela. Sicer pa-tu se pokaže kako ničvredno je najino nekdanje prijateljstvo, ko je v igri večja naklada…
Še vedno, tudi če kdaj zares ostanem sama s petimi, bom trdila, da je bolje in lepše imeti oba-očeta in mamo. Ne samo enega par dni in nato drugega par dni. Oče in mama naj bi bila zgled tega, kakšno je pravo partnerstvo, kaj pomeni biti eno, kaj pomeni ljubiti se. Žal se mi je ta hip v življenju vse obrnilo. In mi je hudo, boli, potrebujem čas in potrebujem mir. Zato prosim za mir.

NAZAJ…

24. avgust 2009

dnevniško

Povej tudi ti! (18)

Pa smo prišli z morja. Bilo je še bolj naporno, kot sem mislila, da bo. Pa ni bilo čisto nič narobe z našim apartmajem-ravno nasprotno! Imeli smo super dovolj prostora za vse, zakonska postelja celo ni bila široka le meter štirideset, kot je ponavadi v hotelih, temveč dvajset centimetrov več in Urška je brez težav spala med nama z možem. Ampak… Takšne vročine, kot smo je bili deležni, ne pomnim. Sploh se ni shladilo, tudi ponoči sem spala odkrita. Potem pa tisto mukotrpno čakanje med dvanajsto in pol šesto, da gremo lahko nazaj na plažo. Pa animiraj otroke skoraj šest ur, da ne norijo po apartmaju in ne budijo vseh srečnežev v okoliških hiškah, ki imajo priliko malce zadremuckati…
Priznam, da smo se domov odpravili kar malo pred načrtovanim rokom. Čeprav je Rab res lep in smo obredli vse plaže, našli nekaj takšnih, kjer si utrujen že, ko uspeš priti do globine vode, ko končno lahko zaplavaš, pa tudi takšne, kjer so si naši fantje dali duška s skakanjem na glavo. Ampak ko smo se sredi noči vendarle pripeljali na domače dvorišče… To je šele pravo razkošje! Deset in več stopinj manj kot na morju, domača posteljica z mojim najljubšim vzglavnikom, črički v tišini, oddajlen zvoj cerkvenega zvonca. Ljubo doma!
Zdaj pa tako ali tako odštevamo dneve do konca počitnic. Prvega imamo kar dva prvošolca-osnovno in srednje-šolskega. Pa še enega vmes. In prav tako kot lani, se tudi letos že veselim začetka šole in vrtca. Da si malo oddahnem od silnega kuhanja, pospravljanja, akcije od jutra do večera. In že se vidim, kako bom prvega septembra v tišini na terasi naše hiše spila eno kavo. Z užitkom in čisto počasi. In v tistem trenutku bom odmislila čisto vse. Uau, se že veselim!!!

Aja, na TVS so me pregovorili, da na letošnji Slovenski popevki kot gostja eno zapojem. Glb… že dolgo je tega, ko sem to počela, pa še v živo bo. Morda pa moji dopoldnevi, ko bodo otroci naokoli, le ne bodo tako tihi, kot sem mislila… Se bo verjetno naokoli razlegalo moje prepevanje. Še sreča, da je okoli nas le travnik. Če uspem pregnat krta z vrta na ta način, bom pa poročala….

Pa še to-ni bilo terasa benda in ni bilo skrbi z našo ta veliko punco…

MORJE

15. avgust 2009

moje

Povej tudi ti! (2)

Končno bomo šli tudi mi malo na morje. Ah, se spominjam mojega morja pred desetimi, petnajstimi leti… Vsako leto smo odšli v isti kamp, v prikolico. Zakupili smo t.i. “pavšal” in potem sem en mesec ali še več preživela tam. In če je bil kakšen dan manj kot en mesec, se mi je že zdelo, da to sploh ni pravi dopust!

Zdaj grem na morje bolj zaradi otrok. Tako ali tako si polovico dneva nekje v senci, le zjutraj in zvečer lahko čofotaš. In kako bom prepričala otroke, da morajo pet ur počivati oz. se mirno igrati v senčki?! Ne vem še…

Spominjam pa se svojih najstniških let na morju. Joj, kako sem bila zaljubljena… Kakšnih štirinajst, petnajst sem jih imela in punce smo na teraso hodile poslušat, no, gledat, fante iz razglašenega benda. Meni je bil všeč basist, velik, suh, s kljukastim nosom. Pa še z očali. Se mi je zdel tako zeloooo pameten. Ne vem sicer, zakaj bi mi to kot skoraj še deklici kaj pomenilo, pa vendar. Nek večer smo  punce celo skovale načrt, da gremo na teraso na ples, čeprav so mi starši to strogo prepovedali. A sem se splazila iz prikolice, starši so že spali ali pa bili nekje na obisku, ne spomnim se. Kako me je naslednji dan bolela rit! Od batin, seveda…

Ah, še marsikaj je bilo na tem našem morju. Z Nemci, Italijani in Nizozemci smo govorili angleško in kar veliko sem se naučila vsako leto. Z domačini pa smo seveda govorili hrvaško. Ne pa tako kot naši otroci zdaj, ko se z njimi pogovarjajo angleško… Kako mi je to smešno! Doma, kadar želiva z možem otrokom kaj prikriti, se pogovarjava hrvaško. Pa skoraj niti besede ne razumejo…

Naša ta starejša je zdaj stara štirinajst. Moram biti pozorna, kakšni fantje bodo igrali v terasa bendu…

SLIKE-JAZ

6. avgust 2009

moje

Povej tudi ti! (25)

So mi na Story “posodili” slike. Primož Predalič me je slikal. Pa jih bom kar prilepila semkaj.

Tale hip, ko tole pišem oz. lepim sicer nimam tako popolnega make-upa, za tega na sliki sem žrtvovala skoraj eno uro. Pa še potem mi je maskerka rekla, da tako v naglici še ni nobene namazala… Tudi ne vem, koliko retuše je v igri, a približno takole izgledam v teh dneh… Mislim, da so mi nekaj podočnjakov vendarle zamaskirali… Po toliko letih ne-spanja se vendarle pozna.

Aja, še enkrat sem naložila slike, ker so bile prej prevelike in po nesreči sem izbrisala komentarje, ki so se že nabrali. Pa še prebrala jih nisem… Oh, Saša, a ne, ti in tehnika…

ČEZ POLETJE

3. avgust 2009

kolumne

Povej tudi ti! (7)

Čez poletje nikjer ni nikogar.
Zadnjič kličem v neko javno podjetje, kjer imajo kar nekaj počitniških hišic, ki jih oddajajo tudi »zunanjim«. Ker vem, da je za to področje pri njih zadolžena neka Monika, sem jo seveda želela na telefon. Pa Monike ni bilo, je na dopustu in se je oglasil moški glas. Nedoločljive starosti, vendar kar malce nestrpen. Če imajo še kaj prostega, ga vprašam in mi odgovori, da je ravno ta teden prosta hiša, ki je bila tudi sicer naša prva izbira. Odlično! Rečem mu, da ga čez par minut pokličem nazaj, samo toliko, da povprašam moža, če se strinja, da kar nemudoma spakiramo in odrinemo. Mož se je strinjal, otroci so že začeli iz predalov vleči rokavčke in maske, ko jaz vsa navdušena kličem nazaj, da potrdim rezervacijo. In se znova oglasi isti moški glas in jaz mu z veseljem sporočim, da kličem nazaj in potrjujem rezervacijo in da smo že skoraj na poti. On pa me vpraša:« Ja, kam bi vi šli?«« No, saj veste, pred nekaj minutami sva govorila in ste mi povedali, da je prosta hiša ta teden in mi gremo!«, mu odvrnem. » Katera hiša? «, je začuden on. Potem pa še reče, da si ne more zapomniti vseh, s katerimi govori po telefonu in če sem lahko bolj natančna. Seveda, človek ne odhaja na počitnice, tako kot jaz, zato si ni mogel zapomniti kaj sva govorila pred dvema minutama in ni tako navdušen, se mirim v mislih in mu zelo strpno vse razložim še enkrat. On posluša, potem pa reče, »Saj ta hiša ni prosta ta teden. Šele septembra je«. »Ja, kaj niste rekli, da je ta teden ravno nekdo odpovedal in je prosta in mi bi jo z največjim veseljem rezervirali…«, mu jecljaje odgovorim, on pa »Jaz sem samo študent, tukaj je vse zmedeno, preveč imam dela!«.
In tako ta teden nismo šli na počitnice. Otroci so nesli rokavčke nazaj v omare, mlajši sin pa je iz protesta vse popoldne hodil po hiši z masko na glavi. Še sreča, da ni našel plavutk…
Poleti se tako vse ustavi. Odgovor, ki ga poslušam največkrat, ko želim karkoli opraviti je: » Pokličite konec prihodnjega tedna, sodelavka, zadolžena za to področje, je na dopustu.« No prav, bom pa še jaz na dopustu. A včasih me že kar malo stisne, saj se te počitnice kar vlečejo in vlečejo in vedno je na dopustu tisti, ki bi ga tisti hip potrebovala. Ampak prav. Počitnice morajo biti, saj so to tudi strokovnjaki že davno znanstveno dokazali. Počivali naj bi menda kar tri tedne, če bi želeli res dober rezultat. In če pogledam z očmi delodajalca, je to skoraj popolnoma nemogoče, nekoga namreč tako dolgo pogrešiti. Z očmi žene ali mame, pa je še to prekratek čas. Tako ali tako pa raziskave kažejo tudi to, da se partnerji na počitnicah ogromno prepirajo. In da gre ravno med dopustom veliko parov narazen. Očitno niso navajeni sobivati drug z drugim v tako obilnih količinah. Časa, mislim. Verjetno ni prav čisto nič težko živeti z nekom, če ga vidiš zjutraj čisto na hitro, potem pa šele pozno zvečer, ko se oba utrujena vržeta na kavč pred televizor, malo pregledata najnujnejše dnevne dogodke, si povesta kakšen pripetljaj iz službe ali se malo pomuckata, potem pa spat. Najeta gospodinjska pomočnica pa naslednji dan posesa drobtine od poznega prigrizka in zlika srajce. Vsak ima tako svoje življenje, spleta svoje mreže odnosov, vsak po svoje se odziva na okolje in raste z njim. A vsak v svojo smer. Potem pa počitnice. Najslabše je v takšnem primeru izbrati ležanje na plaži. Je preveč časa. Potrebno se je pogovarjati, prilagajati ritmu drugega, se pogovarjati in še malo pogovarjati. Kar naenkrat pa bum-spoznanje. Tega človeka, s katerim živim, pravzaprav sploh ne poznam. Od kdaj sva takšna tujca? Od kdaj razmišljava tako drugače? In potem v malih oglasih lahko najdeš čisto poceni počitniško prikolico, z vso opremo, čez kakšen mesec pa čisto novozgrajeno hišo. Adrenalinske počitnice so za takšne primere mnogo boljše. Akcija, akcija, akcija, zvečer pa vse po starem. Oba utrujena, kozarec vina ali piva in spat. Ker bo naslednji dan spet akcija. Od takšnih počitnic se verjetno prideš v službo spočiti…
Pa naj se vrnem na dolžino počitnic. V resnici jih poznam zelo malo, ki gredo na počitnice za tri tedne. Največkrat pa za to ni kriv čas, ki bi ga naj ne imeli, ampak denar. Kdo pa si lahko privošči tri tedne hotela, pa ima ob tem še kakšnega otroka, bog ne daj več njih?! Taki smo raje kar doma… In ni nas malo, ki skočimo kam za par dni, morda teden,  potem pa se nam že kolca po domači hiši, vrtu, otroškem bazenčku in peskovniku… In če se nam zgodi, da nekje zares uživamo in bi še ostali, se spomnimo na našo psičko in našo muco in jaz na obilne sadove vrta in že smo v avtu na poti domov.
Ampak tale študent, ki je zamešal datume in termine in proste počitniške hiše, me je pa res razočaral. Kot da dva meseca podjetja in celo državo, vodijo študentje. Ki se jim pravzaprav fučka, kaj bo konec avgusta, saj bodo septembra že pridno gulili študijsko literaturo. Ampak, strokovnjaki pravijo, da so počitnice prepotrebne za dobro delovanje organizma in zelo privoščim ene dolge in sproščujoče tudi omenjenemu fantu.

Objavljeno v reviji Reporter, 3.8.2009