Še preden sem danes prižgala računalnik, sem vedela, da bom obtožena sovražnega govora. In verjamem, da je vsakomur takoj jasno, da sem kanila napisati nekaj besed o istospolno usmerjenih ljudeh. Ker se besedna zveza »sovražni govor« v zadnjem času največkrat pojavlja ravno v tej povezavi.
Kot o mnogočem, sem tudi o istospolnih partnerjih v različnih življenjskih obdobjih razmišljala različno. Pred dvajsetimi in več leti, ko še nisem imela otrok in družine, sem ob vprašanjih o porokah in posvojitvah otrok istospolnih, zamahnila z roko. Pa naj se poročijo, pa naj imajo otroke.
Potem sem začela delati na radiu in televiziji. Moji najboljši prijatelji so bili vedno homoseksualci. Kakšno razkošje za žensko je, da imaš ob sebi moškega, ki hodi s teboj po trgovinah, se na modo spozna stokrat bolj od tebe, se smeji šalam o menstruaciji in te nežno poboža po laseh, ko mu pripoveduješ o svoji nesrečni ljubezni! In v medijskem okolju je bila izbira vedno zelo, zelo bogata…
Potem pa sem si ustvarila družino. In kmalu z dvema zelo majhnima otrokoma ostala sama. Punčko in fantom. Oba sta me opazovala, me čutila, bila sem jima vzornica in trudila sem se biti oče in mati v eni osebi. Pa se je zgodilo, da je hotel sin, star dve, tri leta, naj mu nalakiram nohte. Tako, kot je to videl početi mene. Uau, fant naj bi gledal očeta, kako se brije, ne pa mamo, kako se lišpa… In sva šla k mojemu očetu na učno uro britja in moških pogovorov.
Takrat sem začela razmišljati…
Oče in mama sta celota, ki mora oz. naj bi bila prisotna v življenju otrok. Dva pola, dve dimenziji. Le tako lahko otrok zraste v človeka, ki je »nepoškodovan«. In moja otroka sta bila na dobri poti, da ju zaznamujem za vse življenje… Pa sem se trudila na vse možne načine, brala strokovne in malo manj strokovne knjige na to temo, ju obsipavala z ljubeznijo, tudi zaradi slabe vesti… Takrat so kar naenkrat začeli prihajati v moje življenje ljudje, ki so odraščali brez enega od staršev. Prijetni, pametni, zelo zreli ljudje. A pod krinko-ena sama ranjenost, zavrženost, občutek osamljenosti. »Oče nas je zapustil«, je bil najpogostejši stavek. »Nisem si mislila, da lahko še zdaj, ko je že nekaj let pokojni, tako vpliva name. Še vedno sem jezna nanj in ga hkrati pogrešam.« Vse življenje eno samo neizpolnjeno hrepenenje, iskanje pravega partnerja, razveze, obup. In posledica? Otroci, ki ne čutijo varnosti, brez trdnih temeljev lika očeta in matere, zmedenost, strah in skrb, da jih bosta starša zapustila, na odrasla leta pa ponavljanje vzorca svojih staršev. In krog je sklenjen. Kot bi mi nekdo želel pokazati, da sama ne bom zmogla. Vsaj ne tako, kot bi si želela. In za svojega otroka si pač želiš vse najboljše, mar ne?!
In potem razmišljam naprej. Če smo tako globoko ranjeni in prizadeti vsi odrasli in otroci iz zvez, ki so »naravne«, kaj šele… Ne bom napisala, ker bo to verjetno sovražni govor.
In zato sem proti temu, da imata dve ženski otroka. In sem proti temu, da imata otroka dva moška. Pa naj bosta še tako ljubeča, skrbna, pozorna.
Seveda jih ob takšnih stališčih človek takoj dobi pod nos, da smo zaprta družba, da nimamo posluha za drugačne, da smo nazadnjaški… A tudi če nek pojav obstaja in je množičen, ne pomeni, da je norma. Četudi vsi sošolci moje hčere preklinjajo, še ne pomeni, da je to prav. In meni se zdi, da ni prav. Četudi istospolni dajejo vtis o tem, da je to nekaj naravnega, se s tem pač ne strinjam. In sočustvujem s tistimi, ki bi morda želeli imeti »normalne« odnose, pa tega ne znajo ali ne zmorejo. Bi pa bilo verjetno zelo zanimivo pogledati v njihovo zgodnje otroštvo in raziskati, kaj se je takrat dogajalo. Prepričana sem, da bi odkrili marsikaj zanimivega. A tu se moje teorije končajo, nisem strokovnjak, imam pa vendarle toliko izkušenj, tudi svojih, da si upam to »na glas zapisati«.
V razmislek pa še tale misel nekajkratnega doktorja, psihologa in profesorja Christiana Gostečnika:«V poznejših odnosih bo otrok, ki je bil zanemarjen ali celo zavržen, ponovno nezavedno še z večjo silovitostjo iskal ljudi in odnose, v katerih bo ponovno doživel podobna občutja zanemarjenosti in zavrženosti…«
Vsi odrasli smo nekakšni ranjenci. Iščemo tisti najbolj prvinski odnos z materjo ali očetom, da bi se zacelili, pa padamo v še hujše stiske. In takšni vzgajamo otroke.
Ne glede na to, da se mnogi istospolno usmerjeni ne strinjajo s tem, da je imeti moža oz. ženo in družino odločitev, je način življenja vendarle nekakšna odločitev. Čeprav znotraj lastnih omejitev.
Ljubezen je lepa, ne glede na to, komu je namenjena. Ima pa tudi ljubezen svoj temen del. Ljubezen, ki je sebična, ljubezen, ki je rušilna, ljubezen, ki boli. Zelo boli, lahko za vse življenje!
Objavljeno v reviji Reporter, 6.7.2009
