Pride tako, da se zvečer spravim pred računalnik, misleč, da bom usula ploho besed, pa ni nič. Začnem, pa zbrišem. Še enkrat začnem, pa spet zbrišem. In tako nekako se mi dogaja že kakšnih deset dni. Res je, da sem vidno utrujena od vsega letanja čez dan, res je, da me ljudje sprašujejo, če imam seneni nahod, ker imam tako rdeče oči. Seveda nimam senenega nahoda, le kakšne dve leti in pol se že nisem naspala… A vse to pač ni izgovor, da bi ne mogla napisati česa vsaj približno pametnega. Hja, pa vendar ne gre. O politiki se mi ne ljubi pisati, pa še takoj jih vsaj trideset plane name, češ, da ne razmišljam prav. O možu in otrokih sem se že malo naveličala, pravzaprav nočem, da je to edina moja tema, o povojnih pobojih raje ne bom, je pretežka tema, o kakšnem filmu v kinu ne morem, ker tam nisem že zelo dolgo nisem bila, o vrtnarjenju ne vem toliko, da bi lahko komu solila pamet… Eh, mislim, da si grem tale hip kar malo na živce in bo še najboljše, da grem kar spat. Jutri je pa nov dan in se ga že prav veselim. Ah, pa velika sreča je tudi, da so otroci končno kar zdravi, da imamo lepo dnevno in jedilnico, da ima Manca v nedeljo birmo, da imam zobozdravnika šele jeseni, da so mi že skoraj prav moje “prednosečnostne” kavbojke, da imam rada moža, da nam je ostalo ogromno drv za prihodnjo zimo, da drevje cveti, da …
…da sem ravno pravi trenutek “našla” tole:
Daj mi dobro prebavo, Gospod,
pa tudi kaj, kar bom imel prebaviti.
Daj mi telesno zdravje,
pomagaj mi, da ga, kolikor je mogoče, ohranim.
Daj mi sveto dušo, Gospod, usmejeno v lepoto in čistost,
tako da se ne bo zgražala, ko bo videla greh,
ampak bo pomagala popraviti položaj.
Daj mi dušo, ki ne bo poznala dolgočasja,
vzdihovanja in stokanja.
Ne daj, da bi si delal preveč skrbi,
s to nadležno rečjo, ke se ji pravi “jaz”.
Gospod, daj mi smisel za humor,
da bom znal nekaj potegniti iz življenja
in pomagati, da bo tudi drugim v korist.
Amen.
sv. Tomaž More
