Tisti, ki ste kdaj kaj prenavljali, gradili ali pa samo poklicali na pomoč vodovodarja, veste, kam pes taco moli, ko rečem “obrtniki”. Ko sva z možem kupila našo hišo, sva jo morala takoj že rahlo povečati. In sva iskala zidarja. Pa sem naivno gledala oglase, ker pač ravno takrat od mojih prijateljev ni nihče nobenega poznal ali pa so bili vsi že zasedeni. V tedniku Družina sem našla oglas. Zidar, ki zna še mnogo vsega ostalega. Vztrajala sem, da ga mož pokliče, češ, kdor bere Družino in v njej oglašuje, že ne more biti slab. In se je tako mož, ki se je takrat tudi prvič srečal z zidavo, dogovoril za delo.
Ko je prišel, je izgledalo še bolj lepo, kot sem si lahko sploh domišljala. Preprost fant, kot bi bil ves čas rahlo v zadregi, prijazen in hvaležen, ko sem mu pripravila malico.
Potem se je pa začelo. Ne, ni zamujal, kot mnogi. In ni se izmikal telefonskim klicem, nasprotno, rad je prišel, saj je vedno dobro jedel… Kar naenkrat je začelo zmanjkovati materiala. Pa je šel mož enkrat, pa dvakrat, pa trikrat v dolino po novo izolacijo, pa po zidake, pa lepilo…. Čeprav je bilo natanko dogovorjeno, koliko vsega bomo potrebovali. Po nekaj dneh si mož vendarle bolj podrobno ogleda njegovo delo. Ojoj. Ljudje moji, kako je bilo narejeno… totalna packarija, vse umazano, vse postrani… In fasada, ki jo je želel popraviti… Da ne izgubljam besed. Zidraji, ki so prišli za njim, so nekaj dni samo odpravljali škodo. Jaz pa sem ga še kar branila, češ, daj no, dajmo mu priložnost, mož pa se je potem le odločil in ga dobesedno nagnal. Po enem tednu en teden prepozno…
Tako je bilo najino zaupanje v zidarje in podobne poklice, močno omajano. Mož se je vseh del naučil kar sam in tako smo prihranili precej denarja in živcev, le časa je bilo potrebnega več.
No, potem pa smo začeli pri nas snemati prvo oddajo Ljubo doma. Arhitekt je pripravil predlog, da bi razbili dve steni, eno postavili, pa okna ven, okna noter…. Skratka-hudo grob poseg v naš bivanjski prostor. Z možem sva vse popolne tuhtala, naj se tega lotimo ali ne, saj sva se bala, kakšni “mojstri” bodo prišli tokrat. A ker smo namevarali že sami znova malo “popraviti” našo hišo, saj nismo več imeli prostora za večjo mizo, sva pristala. Da bova poskusna zajčka ekipe Ljubo doma.
In zdaj najlepši del: čudoviti mojstri, zanesljivi, natančni, marljivi… Za seboj pospravijo, so prijazni, ne pijejo alkohola… ni jih potrebno klicati petkrat na dan, kar sami pridejo…
Najprej me je prijetno presenitl gospod, ki postavlja knauf stene. Prišel točno, dela pa kot urica. Komaj da sem mu upela vsiliti kavo… Če boste iskali knaufarja, vam priporočam Marka Dobnikarja.
Potem so prišli “rušilci” sten. Vse so lepo zaščitili, da se ni prašilo po vsej hiši in komaj sem skuhala malico, že je bila podrta nosilna stena. No, brez skrbi, hiša se ni podrla, so zbetonirali preklade oz. pač naredili tako, kot mora biti, najlepši del je, da so ves material tudi sami odpeljali na odpad! Ne morem si kaj, da ne bi naredila vsaj malo reklame za njih, tako so me očarali! Prihajajo iz Rogaške Slatine, možakar, ki jih vodi, se piše Krklec in se jih res upam priporočiti, ne samo za rušenje, ampak za vse, kar imate doma obrtniškega za opravit. Imajo namreč delavce oz. mojstre za vse. Pa še čedni fantje so…
No, tudi pleskarji so že opravili svoje delo, kapo dol, vse so pospravili za seboj in zelo hitri so. Ti so pa Mengšani, iz Stele pleska. Električar je pa Marko Dolinar, ampak se mi zdi, da je tako zaseden, da ga komaj uloviš… Očitno je dober…
Takoj ko najdem škatlo, v kateri je kabel, da s fotoaparata spravim slike v računalnik, kakšno pripnem.
Aja, sicer bodo pa v časopisih kmalu objavljeni kuponi, s katerimi se bo možno prijavit za oddajo. Prva bo prvo soboto v aprilu.
Evo, pripenjam filmček, ki ga je posnel Marjan Paternoster. Ena napaka je le v naslovu-Viki ni srečna izžrebanka, ker za prve oddaje, ki se posnamejo vnaprej, še ne moremo žrebati, pač pa srečna izbranka! Takole se pa dogaja v zakulisju snemanja…
