Arhiv: december, 2008

ADIJO 08

30. december 2008

malo razmišljanja

Povej tudi ti! (17)

No, jutri bo konec leta.

Prav ničesar si ne bom obljubila za 09, saj še prehitro vse zaobljube požrem. Rajši si obljubim, da se bom trudila po svojih človeških močeh. To je precej bolj realno.

Pravzaprav sem kar malo utrujena od tega leta. Se mi zdi, da ni bilo ne vem kako dobro. No, no, Saškica zlata, kaj pa je zdaj to??!! Ali nisi dobila petega, lepega in zdravega otročička??!! Ali ne živiš  krasnega življenja v naravi, imaš družino, moža, s katerim se imata rada??!!  In kaj bi še rada?

Ne vem. Sem bila letos prvič v življenju res globoko razočarana nad ljudmi. Vedno sem zagovarjala vse in vsakogar, letos pa… Kot bi to leto potegnilo iz nekaterih najslabše. Pa vendar… Zadnjič mi je gospa Eber, tista, ki imajo krznarstvo na Wolfovi, za Urško poklonila vrečo za v voziček, takšno podloženo z ovčko, za pozimi in poleti. Pa se z gospo sploh ne poznava. Pa zadnjič enkrat dobim po pošti knjigo Korenine in krila, gospe Marinke Kuzman Mihelčič, ki je tudi ne poznam, Eva Škofic Maurer mi je poslala čudovito knjigo pravljic Mislim da te bom kar poljubil, pa še in še. Včsih mi je kar nerodno, ko ljudje pokažejo toliko pozornosti do mene, pa ničesar nočejo v zameno. Tega namreč skoraj nisem vajena, saj veste-ponavadi vsi želijo v ozadju še nekaj zase. Pravzaprav tole leto sploh ni bilo slabo. Res ne vem zakaj imam tako slab občutek. Saj mi je naplavilo ravno toliko dobrih, kot slabih ljudi na pot. In veliko več lepih, kot slabih trenutkov.

In zdaj še sedem krutih resnic o meni; gre za nekakšno verigo med blogerji, da nekaj napišejo o sebi.

1. Očitno še vedno ne znam biti zadovoljna z vsem, kar sem in kar imam. Očitno še vedno jamram.

2. Ne znam sprejemati daril, vedno se potem čutim dolžno.

3. Če koga več kot dvakrat vprašam za kakšen nasvet, imam občutek, da težim.

4. Še vedno težko rečem NE.

še tri…

5. Na kakšnih preizkušnjam pogrnem večkart. Na iste finte.

6. Če se s kom skregam, se čez pol ure skorajda ne spomnim več in potem tuhtam, zakaj sva že skregana…

7. V bistvu sem kar v redu!

Dragi vsi, ki berete moje vrstice, čim manj stresno praznovanje, veliko lepega in čisto malo slabega, veliko ljubezni, pa ne samo med partnerji, veliko ljubezni do življenja samega in veliko hvaležnosti za vse, kar smo in kar imamo! Zdaj bom pa končala, sicer bom postala preveč patetična!!!!!

KONEC LETA

17. december 2008

malo razmišljanja

Povej tudi ti! (21)

Danes zjutraj sem malce brskala po svojem blogu in še enkrat prebirala komentarje, replike, odzive… Toliko lepega je napisanega! Pa ne mislim svojih misli, temveč misli vseh, ki smo se srečevali tukaj. Hvala! Uresničuje se moja želja, da je nekje kotiček, ki ne združuje le istomislečih-saj so različni pogledi dobrodošli-ampak takšnih ljudi, ki so srčni, ki razmišljajo o življenju in se sprašujejo tudi o drugih stvareh, ne samo o novem avtu, oblekicah…

Sem pa tole leto doživela kar nekaj neprijetnih spoznanj glede ljudi. In internet je s svojo anonimnostjo le še poglobil oz. “dal krila” tistim, ki svoje nezadovoljstvo blažijo z osiranjem drugih. Pretreslo me je spoznanje, koliko je nesrečnih ljudi! Eni so le nesrečni, nekateri pa so zaradi te svoje nesreče postali tudi zlobni.

Skorajda ne mine dan, da se ne vprašam, kaj je z našim svetom. Časopisi, televizija, radio… Toliko negativnosti, umori, avtomobilske nesreče, ko nekdo pobegne in ne pomaga ponesrečencu, družinsko nasilje…

In nenazadnje, popolnoma banalne, vsakodnevne stvari, ko imaš občutek, da moraš biti ves čas na preži, da te ne ogoljufajo. Včeraj sem v Intersparu doživela, da je trgovka, ko je tehtala kupljeno meso, odtipkala napačno kodo, seveda za dražje meso. Ponavadi niti ne gledam številk, tokrat pa sem bila pozorna in glej ga! Opozorila sem jo in brez besede je odtipkala pravo kodo in mi dala meso. Niti opravičila se ni.

Vem, da je mnogo ljudi, ki se morajo nekako znajti, preživeti. A ne na škodo drugih. Živi in pusti živeti.

Zdaj pa moj Gašper, ki je zaradi prehlada ostal doma, že kroži okrog mene z Urško v naročju in mi daje jasne znake, da je ne bi več čuval… Grem.

SAŠA LEZE

11. december 2008

kolumne

Povej tudi ti! (5)

Septembra sem za portal Bibaleze, kjer tedensko objavljam kolumne, napisala tole.

Zdaj pa sestavek kroži po mailih in se mi je zdelo prav, da ga objavim tudi tukaj. In nimam več trinajst kil za shujšat… he he

Hojla. Sem Saša. Po Bondovsko Saša, Saša Einsiedler. Nekateri se me še spomnite, ko sem z velikim nasmeškom na ustnicah delila srečo v raznih TV oddajah. Še zdaj se mi dogaja, da me kdo ustavi na cesti in mi reče«:::joj, gospa Saša, a veste, da imamo še danes tisti avto, ki ste nam ga izžrebali…«. Eni imajo pač srečo.
No, pa naj nadaljujem »s seboj«. Najprej sem rodila dva otroka. Manco in Gašperja. Ne čisto naenkrat, temveč skoraj čisto naenkrat. Le dobro leto je bilo vmes. Potem sem mislila, da bo to vse. Saj veste, povprečje otrok je tam okrog »ena cela osem«, moje je bilo dva in bila sem kar zadovoljna. Potem pa…
Najprej sem bila nekaj časa sama z dvema majhnima otrokoma, potem pa je prišel Tilen. Mlajši, no, precej mlajši, postaven, mišičast, zabaven, prijazen… In se je zgodil še en otrok. Martin. Komaj sem verjela sama sebi, da imam jaz, Saša kar tri otroke! A šlo nam je prav fino in ko je Martin toliko zrasel, da smo čisto z lahkoto skočili na kakšen izlet, se je zgodilo četrtič. Kaj pa zdaj? Ah, kjer so trije, je prostor še za četrtega! In smo dobili Polono. Ter se na srečo izselili iz mesta na vas. In ko sem po enem letu ravno začenjala z delom, končno oblekla stare kavbojke in »ta ozko« krilo, se je napovedala še Urša. Ojoj…Saša, Saša, kam si prišla…pet otrok!?
Če se me torej še spominjate s televizije naj vam povem-tiste Saše ni več. Ni ni, pa pa. Lahko jo kar pozabite. Nič več lepih, skrbno oblikovanih dolgih nohtov. Nič več lepotnega anticelulitnega programa dvakrat tedensko, nič več pedikerke in kozmetičarke, ki populi dlake z nogic. Nič več solarija za lepšo polt, nič več poležavanja, dopoldanskega smučanja na Krvavcu, neštetih parov čevljev, frizerja vsak teden, skrbnega opazovanja nastajanja novih gubic, nič več branja pozno v noč, nič več brezskrbnega pohajkovanja po mestu….
Zdaj imam kratke nohte, da ne opraskam Urške, ko jo božam. Namesto rdečega laka imam tu in tam za nohti zemljo, ko prav na hitro skočim na vrt in naberem solato. Celulit je in se delam, da ga ni, dlačice z nog pa prav na hitro odpravim pod tušem, medtem ko Poloni prepevam pesmico o pikapolonici. Solarij je tako ali tako škodljiv, prav tako predolgo poležavanje. Na smučanju si človek lahko še kaj zlomi, čevlji so bili tako ali tako vsi s previsoko peto in sem jih poklonila samskim prijateljicam. Frizerka me vidi enkrat mesečno, pa še to sem zamenjala in namesto pregrešno dragih frizerjev z zvenečimi imeni našla »eno Majo s kmetov«, ki je najboljša in daaaaleč najcenejša. Kar se tiče gubic pa-spoznala sem, da tudi tiste najbolj drage kreme nič ne pomagajo in da je najboljše veliko se smejati, pa se gub sploh ne opazi. No, še nekaj deluje proti gubam. Ampak tega načina se bom, upam, kmalu znebila. Zrediš se za kakšnih deset kilogramov, pa se zgladijo…
In tukaj sem zdaj. Pet otrok, mlajši mož, hiša v naravi, psička Gola, muca Kaka, vrt in kakšnih trinajst kilogramov po zadnjem porodu. Ko se spominjam Saše pred dobrimi šestnajstimi leti, mi gre kar na smeh. »Posvojila bom črnčka, sama ne bom nikdar rodila«. Pa še ….«moža ne bom imela, ne bom nikomur likala, kuhala in mu prala….« In seveda polna usta vzgojnih nasvetov »otroci morajo spati v svoji postelji, v svoji sobi«, pa »moj otrok že ne bo tako vzgojen, poglej tega, kako se dere v trgovini!«
Ampak zdaj sem srečna. Petkrat izpolnjena in na mojo veliko srečo in hvaležnost, so otroci zdravi, zadovoljni, nagajivi, včasih prepirljivi, sicer pa ljubeči in sočutni drug do drugega. Mož Tilen mi takrat, ko malo ponergam, da bi lahko pri negi otrok še več dal od sebe, pravi, naj bom zadovoljna. Saj da so moški naredili že zelo velik korak s tem, da ne požrejo svojih mladičev, kot nekatere živalske vrste… In tako sem potolažena ter mirno previjem Urško, potem še Polono, med dojenjem pripravim kozarec mleka za Martina in rešujem Mančino matematiko, Gašperju pa odgovarjam na vprašanja, koliko časa človek potuje na Mars, kaj je s tamkajšnjim življenjem in kako bi bilo, če….ah, saj sploh niti ne vem natanko, kaj me pravzaprav sprašuje…
In zdaj sem tukaj. Zvečer, ko otroci popadajo v postelje in bi to najraje storila še sama, se bom usedla pred računalnik in z vami delila svoje izkušnje, strahove, težave, svoje veselje. Včasih bomo skupaj jokali, včasih se smejali. Upam, da bo smeha več. Komaj čakam!

DARILA

9. december 2008

dnevniško

Povej tudi ti! (32)

Naš Božiček je danes nakupil že vsa darila. Vsako leto jih sicer nakupi manj, a drži se pravila, da se to počne v začetku decembra in ne takrat, ko je gneča takšna, da si kar puliš iz rok stvari in imaš občutek, da je nujno potrebno kupit še to, pa še to, pa še…

Božiček obdari naše otroke, bratova dva in  mojo krščenko ter njenega bratca. In to je vse. No, seveda malenkost prinese tudi meni in možu, a včasih se zgodi, da za naju zavije kakšno stvar, ki jo sicer že uporabljava. Tako, da otroci ne mislijo, da sva bila tako poredna in si nisva ničesar prislužila…

Naši otroci vedo, da Božiček nima neomejene količine sredstev, zato v svojih pisemcih vedno napišejo le eno željo. Pa še za to se prej posvetujejo z nama, saj jih opozoriva, da je želja “predraga”, če presega tihi dogovor vrednosti Božičkovih daril. Letos je to spet 20 eurov za enega, tako kot že nekaj let. In ko je Božiček danes kupoval in iskal napisano, je ugotovil, da se za to vsoto lahko kupi že zelo lepe igrače.Razen kakšnih Lego kock ali podobnega. Kocke so pa tako drage, da bi človek kar znorel…

No, današen dan je bil izjemno uspešen, vsakič mi prav odleže, ko so darila v Božičkovem košu in jih je potrebno le še zaviti. Potem pa švrc nazaj na naš hrib iz Ljubljanske megle.

BOŽIČ DRUGIČ

8. december 2008

dnevniško

Povej tudi ti! (4)

Odkar pišem blog, doživljam drugi Božič. In advent.

Letos… Kaj pa vem, kar nekam prehitelo me je vse skupaj. Ko je bilo izdelovanje venčkov, je bil bolan Martin. Ko bi lahko šli po smrečje, je bil sneg. Ko je bil čas za blagoslov venčka, sta bolehala mož in starejši sin… Zato sem letos že skoraj na podstrešju izbrskala eno plastično rezervo izpred let, potem sem pa zagledala kup rafije. Spletla sem jo v debelo kito, dvakrat zaokrožila po krožniku in en, dva, tri, venček je bil narejen. Še malo okraskov, ki sicer pripadajo smrečici in štiri svečke, pa je bilo. Ker smo letos izpustili tudi blagoslov, sem sem to storila kar sama z blagoslovljeno vodo. Verjetno ni čisto tako, kot bi moralo biti, a naše okoliščine letos so bile čisto nemogoče…

Pravzaprav sem iz dneva v dan bolj navdušena nad našim venčkom. Nič iglic po mizi, pod mizo, nad mizo, v posteljah, na sedežni… Neverjetno, kaj te male otroške rokice naredijo iz ene smrekove vejice, ki se obletava. Me prav zanima, kako se bodo letos obnesle jaslice, ki so ponavadi tudi postavljene v dosegu otroških rok… Mislim, da bomo improvizirali.

Tako. Jutri, ko bo dnevna svetloba, pa naš venček še poslikam.

Je že jutri in sem ga poslikala zvečer…

LJUBO DOMA

1. december 2008

dnevniško

Povej tudi ti! (35)

Včeraj sem bila na snemanju. Z mojo prijateljico, sodelavko, ki je pred kakšnimi osemnajstimi leti postavila silno odmevno in popularno oddajo Titanik, Amadeo Hren. Joj, če se samo spomnim na tiste čase… Sašo Hribar, s katerim sva Titanik vodila, mi je požrl toliko živcev, da sem bila po vsaki oddaji čisto izžeta. Ampak naučila sem se pa tudi toliko vsega, da sem pri svojih dvajsetih in še malo, obvladala petje, ples, vodenje… Sašo seveda Amadei in meni ni namenoma delal sivih - on je pač poseben v vsakem pogledu, naravnost genialen človek, ki pa se s takšnimi malenkostmi, kot je scenarij oddaje, pa iztočnice na snemanju…, pač ne ukvarja. In tako je bila vsaka oddaja ena popolna improvizacija z njegove stvari, jaz sem pa kot lovski pes prežala na to, kaj si bo tokrat izmislil in kako bom zadevo pripeljala nazaj v vsaj približen okvir scenarija.

Pa pustimo Titanik, zdaj se je Amadea lotila še hujšega zalogaja. Ljubo doma. Tako je naslov, gre pa za to, da bo(m)o izžrebanemu srečnežu prenovili in predvsem idejno rešili nek del stanovanja oz. hiše. Ko sem prvič izvedela, da se oddaja pripravlja, me niti ni posebej navdušila. Dokler…. Dokler nisem spoznala ekipe in predvsem videla, kako je arhitekt Hrvoje narisal oz. opremil prvo stanovanje, ki se bo posnelo. Uau. To je vse, kar lahko zaenkrat rečem.

Na snemanju sem bila seveda z Urško. In moja preljuba tašča, da jo je čuvala. Hvala, hvala, hvala! Trajalo je sicer presneto dolgo časa, ker smo se vsi še malo učili, ampak končni izdelek bo po moje bomba! Komaj čakam!!!!!!!

Zdaj pa še nekaj fotk.  Seveda le stanovanja pred obnovo, končni izdelek je še skrivnost. Ko se bo zgodilo še kaj več in bom natanko izvedela kdaj in kje se bo predvajalo, pa seveda kako prideš med izbrance za prenovo, bom pisala! Moram predlagat, da bi izžrebali enkrat tudi nekoga med mojimi “bralci”. Ni slaba ideja, kaj?

Aja, koleno me pa še boli in sploh ne bom omenjala, kakšno je bilo po celodnevnem snemanju…