Prihaja čas obdarovanj. Pa tokrat ne bom pisala o darilih, ki so popolnoma izgubila svoj namen in pomen. Tudi ne o praznovanju, pa zaključkih, ki jih ljudje radi delamo ob koncu leta in tudi ne o željah ter obljubah za novo leto… Pisala bom o stričku Božičku.
Ste, dragi starši, opazili, kako zelo nam ob koncu leta pride prav Božicček? »Če ne boš ubogala, ti Božiček ne bo ničesar prinesel!« Pa, »Pazi, kako se obnašaš, Božiček te gleda!« S takšnimi stavki začnemo svoje otroke zasipati, ko se leto približuje svojemu koncu. Seveda, ata Božiček je odličen pripomoček, s katerim si lahko pomagamo na poti k ubogljivejšim otrokom. A žal le kakšen mesec ali dva… In kaj je pri tem slabega, se vprašam? Na prvi pogled seveda nič. Pravo olajšanje je, da se mi potrebno preveč jeziti na otroke, jim dopovedovati…. Vse to zame naredi Božiček. Kakšno neznansko moč ima ta dobri, stari gospod! Kar malce nevošcljiva sem mu, da ima takšno avtoriteto. A potem se zamislim. Izmisliti si moram nek lik, s katerim otroke strašim (»pa ne boš dobil darila…«), izsiljujem (…«kar obnašaj se tako, Božiček te pa gleda…«) in pogojujem (…«če se boš takole obnašal, pač ne boš nicesar dobil od Božička…«). Žalostno, pravzaprav. Kje pa sem jaz, mama oz. oče, kje je moja avtoriteta, da deluje le še nekaj, kar temelji na materialnem nagrajevanju?
Zadnjič mi hčerka pove, da neki njeni prijateljici starši plačujejo za vsako petico v šoli. Saj sistem deluje, tako, na prvi pogled. Punca se trudi, še bolj zato, ker je dogovor dvosmeren- za slabo oceno mora ona plačati staršem. In kaj ti meniš o tem, sem vprašala hcerko? Pa je odgovorila, da se ji ne zdi najbolje, saj se prijateljica zdaj uči in trudi le še za denar, ne zase.
Priznam. Mnogo lažje je pri otroku doseci cilj, če pri pogajanjih uporabiš moč materialne nagrade. A prva napaka je pri pogajanjih. Z otrokom se pač ne pogaja. Če želiš avtoriteto, seveda. In druga napaka, ki ima dosti bolj globoke posledice, je pogojevanje z darili, denarjem. Zdi se mi, da je to prvi začetek pohlepa, ki je pri ljudeh tako zelo razširjena »bolezen«. Samo poglejte, koliko bratov in sester se ob še toplem grobu svojih staršev že trga za zapuščino…
Kako torej z Božičkom? Super je, da ga imamo. In lepo je, da prinese darila. Ni pa prav, da nosi izjemno bogata in draga in da izpolni čisto vse želje z otrokovega pisemca. In tudi ni prav, da odgovornost za kakšen naš NE otroku, prelagamo na pleča sivega moža. Ta odgovornost je naša, vse leto, tudi zadnji mesec starega leta. Včasih imam občutek, da smo preveč popustljivi do svojih otrok, ker imamo slabo vest, da smo premalo z njimi. In nas skrbi, da nas ne bodo imeli več radi, ce jim bomo kakšno stvar odrekli ali prepovedali. Tudi sama se skoraj dnevno spopadam s tem. Vcasih se mi zdi, da me otroci prav testirajo, kdaj bom rekla ne. Sploh, ko me hodijo spraševat kakšne »manjše« stvari. Pride dan, ko jim ne zmorem skoraj nicesar odreči. Da me je zadnjič zopet moja hčerka opomnila s pripombo »A boš sploh kdaj rekla NE?«
Oj, Božiček moj dragi, jaz sem bila tudi vse leto pridna, mi boš kaj prinesel? Saj vem, ti vedno prineseš. Tudi tistim, ki so jim starši obljubili, da ne bodo dobili darila, ker so bili poredni. A konec leta je pač čas, ki je namenjen veselju in ne vzgajanju in moraliziranju. Zato tudi jaz končujem v bolj veselem tonu. In snedla bom besedo, kajti želje kar vrejo iz mene in moram jih zapisati. Želim nam, vsem staršem tega sveta, da bi si upali v polnosti prevzeti vlogo, ki nam je namenjena. Ne le v dobrem, tudi v slabem. Da bi se zavedali odgovornosti, še večkrat pa radosti, ki jo starševstvo prinaša. Da bi za vzgajanje ne potrebovali nekih izmišljenih likov, s katerimi bi otroke strašili, temvec da bi naša avtoriteta temeljila na in v nas samih-z zgledom in odločnostjo. Predvsem pa, želim nam, da bi se imeli radi in da bi bili zdravi. Najbolj obrabljeno, a najbolj resnično.
Objavljeno v Moj sonček, november 2008
