Arhiv: oktober, 2008

Sem bila po dolgem času na nekem medijskem dogodku. Prišla sem, ker me je prosil “krivec” tega dogodka, Marko Vozelj, da pred začetkom povem nekaj stavkov. Tako, bolj neformalno, sproščeno. Izdal je namreč nov CD - Moj svet.

Pridem torej, v zadnjem hipu, ker sem imela prej še neke obveznosti. Z Urško v naročju, seveda, saj sva še polno priklopljeni. In ko se odpravim proti odru, skozi množico povabljenih gostov, v večini pevcev in novinarjev, me zasujejo fotografi. Seveda, po dolgem času sem se nekje prikazala, pa še ta mala z menoj. V tistem hipu pa, ker nisem še videla tonskega tehnika, ki bi mi moral podati mikrofon, pride do mene starejši pevec, ki se sicer vedno nekaj repenči v javnosti in prezira medije, me zagrabi in moli pod nos svoj kozarec s pivom. “Za mleko, na, pij, to je dobro!”, komentira na ves glas in seveda fotografi škljocajo kot nori. Nikakor se mu nisem mogla izvit iz primeža, potem šele, ko sem končno zagledala svoj mikrofon v rokah tehnika, me je izpustil, da sem šla lahko na oder. Kar tresla sem se od togote. Prvič po sto letih pridem na neko prireditev, pa me slikajo ravno s tem človekom. Ki je željan slave, pozornosti, ugleda…. čeprav se ves čas dela, da njemu ni do tega. Mi je bilo kar žal, da sem prišla. No, potem, ko je Marko špilal in pel, mi je bilo všeč, da sem prišla, saj res dobro poje, prvič se je izkazal kot avtor glasbe in besedil in v takšni vlogi je lahko tisočkrat boljši tudi kot pevec.

Pa še tole. Ko je Marko govoril, predstavljal svoje delo, sodelavce…., je polovica povabljenih mirno klepetala. In se med seboj ogledovala. Nobenega spoštovanja do gostitelja, ki je naredil en zelo velik in pomemben korak v svojem življenju. Popolnoma nevzgojeni naveličanci. Da ne govorim o glasbenem uredniku, ki je bil že tako pijan, da je komaj hodil. In takšni naj krojijo moj glasbeni okus?!

Prejšnji teden sem se po dolgem času srečala s pevko Mio Žnidarič. Pred kakšnimi dvajsetimi leti sva se spoznali, ko je kot gostja prišla v oddajo Glasbeni ropot, potem sva se videvali na raznih nastopih, čez čas je pa izginila. No, seveda je ni bilo le v Sloveniji, z možem, ameriškim glasbenikom, sta živela v Nemčiji in gostovala po vsej Evropi po raznih klubih, barih….

Priznam, da se nisem kaj dosti ukvarjala s tem, kje je in kaj počne, potem pa jo zadnjič enkrat vidim v neki oddaji in se spomnim, kako lep, nežen, skoraj malo otroški glas ima in da jo je prav veselje poslušati. No, potem pa še izvem, da je izdala nov CD in že sem imela v rokah telefon, da jo pokličem.

Čeprav sem bolj jokaste sorte, se v javnosti poskušam vsaj malo zadržati. Ko pa sva tisto dopoldne sedeli z Mio ob Ljubljanici in mi je pripovedovala stvari, ki sem jih že pozabila, sem se razjokala. Prihaja iz nasilne družine. Oče jo je tepel, veliko in zelo. Pa ne samo tepel, na vse mogoče načine jo je kaznoval in ji prepovedova lživeti normalno otroško in najstniško življenje. Zato je seveda kmalu šla od doma. In se čisto sama, zavestno in hote, postavila na noge, predelala vso grozo iz mladosti in v polnosti zaživela.

Potem pa jo previdno vprašam, kaj ni ena pesem na zgoščenki posvečena očetu? Ja, je rekla, je. Lani je umrl in ker je umiral sam, sem prišla po dolgih letih k njemu in ga negovala. Ter mu odpustila.

Zelo lepa je Mia. In užitek je klepetati z njo. Še večji užitek pa je poslušati jo, ko poje. Pa nisem ravno ljubiteljica jazza. Ampak tale njena ta nova CDjka je pa nekaj zares posebnega! Bravo, Mia!

Prejšnji teden sem imela priložnost, da po dolgem času nekaj zbranim mladim povem, kako je z vsemi temi lepimi puncami na televiziji in na naslovnicah časopisov.

Pa jim povem, da je to vse skupaj en velik blef. O retuširanju tako ali tako vsi vse vemo. Ko so me nekoč tako lepo “popravili” za eno od naslovnic, je moja takrat petletna Manca rekla :”Joj, mami, glej, tale ti je pa ful podobna!” Pa je od tega že kakšnih devet let, komaj si lahko predstavljam, kako je vsa ta tehnika blefiraja od takrat napredovala in komajda verjamem sploh še kakšni fotografiji v časopisu.

Ko sem še nastopala v eni od zabavnih oddaj, so maskerka, frizerka in seveda tudi stilistka, porabili skoraj dve uri, da sem bila za pred kamere. Pa ne zato, ker bi bila sicer v resnici takšna grdoba, ampak želeli smo, da sem kot iz škatlice. Puder vsepovsod, tudi po nogah in rokah, če sem imela kakšno bolj kratko oblekico. Ko sem prišla s takšnega snemanja domov, mi je mož rekel, da pridem iz službe bolj “usrana” kot rudar iz rudnika.

In zdaj naj mlade punce, naivne, pričakujejo, da bodo njihove ritke stale same od sebe tako pokonci, kot tisti, ki ima posebne spodnjice in “push-up” najlonke? In naj uboga najstnica pričakuje, da bo imela tako gladko kožo, kot tiste punce, ki so jim sicer mozolje prekrili s pol decimetra pudra?! Nekoč mi je nek masker, ko sem imela malo bolj odprto obleko, kožo dekolteja  zasenčil s pudrom tako spretno, da je oprsje izgledalo za eno številko večje… Saj nisem vedela čisto dobro, naj se mi zdi dobro, ali naj grem kar bruhat. Iluzije, same iluzije in navidezen svet, navidezna življenja, blef.

Težko je biti najstnik.

…da znaš ti imeti rad. Kolikokrat pomislim na to, kakšno dediščino puščam otrokom in kakšno sta meni pustila moja starša. Sem otrokom dober zgled? Jih vzgajam tako, da bodo imeli trdne temelje za življenje? Se zavzemam za prave vrednote?
Vzgoja otrok je delo, trdo delo. In tudi ni nekaj, kar bi lahko enostavno kopiral z enega na vse otroke. Kaj šele z ene knjige z nasveti, na otroke. Vsak otrok je poseben in vsak na svoj način starše uči. Predvsem tega, kaj moramo sami najprej počistiti pred svojimi vrati.
Pa bom kar zelo konkretna. Na tečajih za boljši javni nastop, ki jih izvajam, se veliko pogovarjamo tudi o tremi. In kolikokrat slišim odrasle ženske, ki mi povedo, da še danes slišijo v glavi besede svojih staršev, češ, »saj ti ne bo uspelo«, ali pa, »glej, da se ne boš osmešila«. En stavek, izrečen morda trikrat, pa se ga spomniš vse življenje! In ne samo to- te, včasih celo mimogrede izrečene besede, lahko predstavljajo pravo oviro na življenjski poti. In gredo iz roda v rod. Kajti nehote tudi sam prenašaš svojo »prtljago« na otroke. In ob teh besedah tečajnikov, sem se zelo, zelo zamislila. Kaj pa jaz rečem otrokom? Kateri so tisti stavki, ki sem jih kot otrok poslušala sama in so me zaznamovali?

BITI PRIDEN

Eden takšnih stavkov je, zagotovo, »bodi pridna«. Kolikokrat ga izrečem mojim trem puncam, tudi fantoma! Kaj pa je sploh narobe s to besedno zvezo? Tudi sama sem potrebovala kar nekaj časa, da sem temu prišla do dna. Ko razmišljam o sebi, kot otroku, se spomnim pridne punčke, odličnjakinje. Mami je bila učiteljica in je učila na šoli, ki sem jo obiskovala tudi sama. Tako je vedela za vsak moj korak, vsako nenapisano domačo nalogo, klepetanje v razredu…. In ker sem vedela, da bi s »porednostjo« mamo spravljala v zadrego, sem bila pač pridna. Doma sem, še preden je prišla iz službe, hitro pomila tla in jih namazala z loščilom, da me je pohvalila. Potem sem še vse pospravila in skoraj nikoli, tudi ko se mi ni ljubilo, nisem odklonila dela, ki sta mi ga starša namenila. Ker sem se trudila biti pridna. In pohvaljena. Nehote se mi je zdelo, da si moram ljubezen staršev na nek način zaslužiti.
Ko sem bila stara nekaj čez trideset, pa sem spoznala, da sem v odnosu do staršev pravzaprav še vedno majhna punčka. Da me je npr., kljub temu, da sem imela že dva otroka, strah povedati, koliko let je od mene mlajši moj novi partner in kaj počne v življenju. Pa čeprav mi starša nikoli nista oporekala mojih odločitev in se v moje življenje nista vmešavala! Pridne punčke pač nimajo deset let mlajših moških.
Spoznala sem, da si ljubezni staršev ni potrebno zaslužiti, da jo pač kar imam, ne glede na to, ali se z mojimi dejanji strinjata ali ne. Takrat v to nisem bila prepričana. Verjetno res samo zaradi stavka, ki je bil izrečen mimogrede, brez pogojevanja.
A vzorci se ponavljajo in skoraj vsak dan se ugriznem v jezik, ko mi besede o pridnosti želijo zleteti iz ust. Seveda, otroke je potrebno pohvaliti in to velikokrat. A na takšen način, da jim jasno in nedvoumno sporočimo, da jih imamo radi ne glede na rezultat njihovega truda. Če vem, da hčeri ne gre matematika in dobi dobro oceno, sem veliko bolj navdušena kot nad enako pri nekem drugem predmetu. Ker vem, koliko truda je vložila v učenje. In ta trud je vreden vseh pohval.
Težje mi gre od rok pri manjših otrocih. Polono, dveletnico pohvalim, ker je tako razumevajoča, da ne govori preveč glasno, ker dojenček spi. Se mi zdi, da se počuti kar bolj odraslo, ker čuti, da jo spoštujem in jemljem resno. A priznam, kadar mi ne uspe prepričati je, ji zabrusim, da »ni pridna!«

ČE BOŠ PRIDEN, TE BOMO IMELI RADI…

Pogojevanje starševske ljubezni z dosežki se mi zdi dandanašnji pravzaprav splošna težava. Včasih imam občutek, da otroci hitijo iz ene dejavnosti na drugo, pa na domače naloge in učenje… ne zaradi sebe, ampak zaradi staršev. Ker so le-ti potem tako neskončno ponosni nanje. Sploh pri športu ali dejavnostih, kjer imajo starši svoje neizživete ambicije. Ironija pri tem pa je, da imajo tako zelo »uspešni otroci« pravzaprav zelo nizko samospoštovanje oz. zaupanje vase. Strah jih je poraza, ker ne vedo, kako se bodo odzvali starši in če jih bodo imeli radi tudi kot poražence. Verjetno so to tisti otroci, ki kar naenkrat, že v puberteti, presenetijo starše s kakšno novodobno boleznijo-motnje prehranjevanja, rezanje z britvicami… Ali pa imajo vsaj strah pred nastopanjem, čeprav je to še najmanjše zlo…
Včasih se mi dozdeva, da smo postali instant družba na vseh področjih. Tudi pri odločitvah imeti ali ne imeti otroke in pri njihovi vzgoji. Ko pa opazujem družine in berem članke, si ne morem kaj, da ne bi prišla še do enega spoznanja. Tudi tisti starši, ki svojim otrokom omogočijo skoraj vse, ki jim dovolijo, da se ves čas svobodno odločajo, da njihovo neprimerno obnašanje opravičujejo na vse mogoče načine-delajo napako. Povedati želim, da je preveč in premalo pozornosti narobe. Da je prav ravno nekje vmes. Da se v družini ve, kdo je otrok in kdo oče oz. mama. In kje so meje, preko katerih se ne gre.

VSAK DAN JE UČENJE

Pravzaprav zelo nerada pišem in govorim o tem, kako naj bi vzgajali otroke. Lahko pa govorim o svojih izkušnjah, ki so se izkazale kot uspešne, čeprav tudi starejša otroka še niti nista v tistih najbolj kritičnih letih, ko napačno zastavljeni vzgojni prijemi najbolj izbruhnejo na dan. Zdi se mi torej, da sem na dobri poti. In vsak dan se naučim kaj novega. Z možem se včasih pozno v noč, ko vsi zaspijo, pogovarjava o otrocih, analizirava njihovo obnašanje in najine reakcije. Ker oba še vedno nosiva v sebi zapise svojih staršev, ki so dobri, ali pa tudi ne. A če si uspeš priznati, ko otrok nehote »beza« v stare rane, da so to pravzaprav TVOJE težave, in ne otrokove, si na poti zmage.
Otroci nam tudi vsak dan s svojim obnašanjem sporočajo, kaj se dogaja v njihovih dušicah. Naloga staršev je, da to prepoznavamo. Uspe pa nam lahko le, če si za otroke vzamemo čas. Ne da jih le prevažamo iz baleta na klavir, pa na tenis in jih silimo v znanje veščin. Veščine brez osnove-čustvene trdnosti in globokega prepričanja, da jih imamo radi natanko takšne, kakršni so, ne zagotavljajo sreče v življenju.

Nekoga moraš imeti rad. Pa ni lepše imeti rad živo bitje, otroka, kot pa par novih čevljev ali športnega avtomobila??!!

Objavljeno v prilogi Ona, 7.10.2008

 Rada bi, da bi bili moji otroci zdravi.

Rada bi, da bi se v družini vedno imeli radi.

Rada bi šla vsak dan za eno uro teči po gozdu.

Rada bi preuredila našo kopalnico.

Rada bi, da bi me mož bolj ubogal.

Rada bi imela dovolj denarja, da bi si kupila eno nespodobno drago kremo za obraz.

Rada bi veliko brala.

Rada bi veliko pisala.

Rada bi zagotovo vedela, kakšen je Božji načrt za moje življenje.

Saša Einsiedler

Radijska in televizijska voditeljica, voditeljica seminarjev in treningov nastopanja ter samozavestnejše komunikacije. S svojimi več kot dvajsetimi leti dela pred TV zasloni je polna nasvetov iz prakse, kajti te ji zares ne manjka... No, prakso pa si pridno nabira tudi na drugih področjih-poslovne vode, vrtičkarjenje in seveda vzgoja otrok-trenutno je mama petih nadebudnežev ...

 

Sašin blog

Kategorije

Arhiv

Povezave

Znanci iz sosednjega bloga