Včeraj sem šla v dolino, kot pri nas na hribu imenujemo odhod v Ljubljano. Pa sem se že na poti spomnila, da sem doma pozabila telefon. Za trenutek sem razmišljala, naj se obrnem in grem ponj, ali naj preživim dopoldan “odtrgana od sveta”. No, odločila sem se za slednjo možnost, saj se mi je zdelo res trapasto, da bi ena majhna brneča stvarca pomenila toliko.
No, tako se vozim in se spomnim, da bi morala poklicati znanca, ki mi je obljubil, da mi bo po elektronski pošti poslal MP3 neke pesmi, ki mi je všeč. Aja, nimam telefona. Sem pozabila.
Še vedno se vozim ter pomislim, da bi morala poklicati brata, če je uredil z darilom za mami, ki je v teh dneh praznovala. Že hočem stegniti roko proti torbici, ko spomnim da…. seveda, nimam telefona.
Ko sem že tretjič pomislila, koga bi morala NUJNO poklicati, mi je pa skoraj zavrelo. Odvisnica! Kako sem pa preživela trideset let brez telefona?
No, v mestu sem bila dogovorjena z gospo, ki je nisem poznala. Niti nisva bili dogovorjeni za natančno lokacijo, ampak tam nekje, češ, saj se bova poklicali. Vedela sem le to, da je črnolaska. Prišla sem malo prej in se usedla v lokal, čisto k vratom, da sem imela dober razgled na mimoidoče. In ugibala. Tale ni, tale tudi ne… Dokler ni prišla gospa, ki je tudi očitno nekoga iskala s pogledom. In imela je črne lase. To je to! Uspelo mi je, brez telefona!
No, kar sem pravzaprav želela povedati je to, da sem čez kakšni dve uri začela neskončno uživati v misli, da mi v torbici ne bo nič brnelo in da sem ta hip nekako skrita pred svetom. Da sem ušla na svobodo, zadihat zrak. Ja, prav malo lumpasto sem se počutila. In uživala.
Ko sva z Uršo prišli domov, je šel mož že v vrtec po Martina, pa Polono je previjal, čeprav še ni bila toliko ura, da bi morala biti že doma. Ampak ker nisem imela telefona in se zjutraj nisva vsega dogovorila, ga je skrbelo, ali bom prišla pravočasno domov, pa kaj sem obljubila otrokoma, kdaj pridem ponju….Pa je vse opravil on. Fino, ne?
Mislim, da bom še kdaj telefon “pozabila” doma.
